VSC Sodba Cp 137/2017

Jedro

Toženca sta tožnika opozorila na dopolnitev navedb, zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opraviti materialno procesnega vodstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške tega pritožbenega postopka v znesku 157,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče razveljavilo tudi prvi in tretji odstavek sklepa o izvršbi in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencema povrniti pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Toženca se v odgovoru na pritožbo zavzemata za njeno zavrnitev in priglašata stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V sporih majhne vrednosti, kakršen je predmetni, je na podlagi prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodbo moč izpodbijati samo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, o čemer je stranke sicer poučilo že prvostopno sodišče.

6. Pritožba trdi, da je sodba pomanjkljiva, ker sodišče v obrazložitvi ni ugotovilo, v čem seštevek, ki ga je v okviru trditev navedel tožnik, ni točen.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pod 11. točko obrazložitve utemeljilo, da je tožnik podal le trditve o vtoževanih stroških v določenem obdobjih, da se že seštevek (v tožbi navedenih) zneskov ne ujema z vtoževanim zneskom, ter da ni pojasnil, po kakšnem ključu je stroške razdelil med posamezne etažne lastnike.

8. Pritožbeni očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj ugotovitev, da se se seštevek navedenih zneskov ne ujema z vtoževanim zneskom za preizkus sodbe sodišča prve stopnje zadošča.

9. S tem, ko tožnik trdi, da odločitev sodišča nasprotuje 105., 108. in 180. členu ZPP, uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožba trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo po 285. členu ZPP v okviru materialno procesnega vodstva tožnika pozvati, da pojasni zatrjevana dejstva, za katera sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da niso točna. Zato meni, da je izpodbijana sodba za tožnika presenečenje in da je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Tožnik je bil dolžan dopolniti svoje navedbe glede višine obveznosti, saj sta toženca višini obveznosti ugovarjala. Ugovarjala sta namreč zatrjevanim posameznim postavkam, pa tudi nejasno ter nepregledno navedenim zneskom in odstotkom razdelitve stroškov med posamezne lastnike. Ker sta torej že toženca opozorila tožnika na dopolnitev navedb, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opraviti materialno procesnega vodstva. Glede na to, da sta torej že toženca tožnika opozorila, da tožba ni sklepčna zaradi pomanjkljive opredelitve vtoževanih zneskov in odsotnosti trditev o načinu delitve vtoževanih stroškov med posamezne lastnike, izpodbijana sodba za tožnika ne predstavlja sodbe presenečenja.

12. Pritožbeno stališče, da lahko trditveno podlago nadomesti navedba pravne podlage za obračun stroškov, je zmotno. Iz relevantnih materialnopravnih določb namreč ne izhajajo enote, ki so bile v konkretnem primeru zaračunane tožencema. Ker je bila sporna pravilnost višine zaračunanih enot, bi morala biti višina enot konkretno zatrjevana v okviru tako imenovanega substanciranja, to je zahteve po konkretizaciji (pod)zakonskega abstraktnega dejanskega stanu (7. in 212. člen ZPP).

13. Ob ugotovitvi, da tožnik ni podal navedb v zvezi z višino vtoževanih stroškov, se zaključek sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka izkaže za materialnopravno pravilnega.

14. Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

15. Tožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspel. Mora pa tožencema, ki sta na pritožbo obrazloženo odgovorila, povrniti potrebne stroške (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

16. Odmera toženčevih pritožbenih stroškov, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz v odgovoru na pritožbo specificiranega stroškovnika (v spisu na listovni številki 64). V kolikor tožnik naloženega mu zneska stroškov v danem roku ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006).

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cpg 35/2015
• VSM Sodba I Cpg 187/2018
• VSL sodba II Cp 3547/2010