VSC Sodba Cp 226/2017

Jedro

Za neupravičeno pridobitev gre le takrat, kadar se premoženje ene od strank obligacijskega razmerja zaradi ravnanja druge stranke poveča.

Izrek

I. Pritožba zoper točko I. in IV. izreka sodbe se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu, pritožbi glede pravnih stroškov, vsebovanih v točki V. izreka pa se delno ugodi tako, da se znesek "1.587,12 EUR" nadomesti z zneskom "1.736,18 EUR", v še preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 839/2013 z dne 16. 12. 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku 13.293,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2013 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek, kakor tudi pobotni ugovor je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji ter o plačilu sodnih taks, katere sta toženi stranki dolžni plačati na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožnik vlagal v nepremičnino last toženih strank. Toženi stranki sta za vlaganje dali soglasje in toženca tudi nista zatrjevala, da sta tožniku prepovedala investiranje v njuno nepremičnino. O višini in vrsti vlaganj je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi izpovedi tožeče stranke in mnenja izvedenca gradbene stroke. Na to mnenje pravdni stranki nista podali pripomb. Sodišče je glede višine zahtevka sledilo mnenju izvedenca, ki je podal mnenje, da se je na osnovi vlaganj povečala vrednost obravnavane nepremičnine za 15.175,32 EUR, pri čemer sta toženca k povečanju vrednosti nepremičnine prispevala 1.131,85 EUR oziroma 7,46 %. Sodišče je od zneska povečane vrednosti nepremičnine odštelo znesek v višini 750,00 EUR, ki ga bosta imela toženca z legalizacijo podaljšanja in zazidave balkona. To pomeni, da sta toženca na račun tožnikovih vlaganj obogatena za znesek 13.293,37 EUR, ki sta ga nerazdelno dolžna plačati tožniku. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje uporabilo določbi členov 190 OZ in 48 SPZ, glede teka zakonskih zamudni obresti pa določbo člena 193 OZ. O pravdnih stroških je sodišče odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Odločilo je še o sodni taksi, katero morata toženi stranki plačati na račun Okrožnega sodišča v Celju, ki se nanaša na plačilo sodnih taks.

2. Zoper obsodilni del, zoper odločitev o pravdnih stroških toženih strank in zoper plačilo sodnih taks se pritožujeta toženca. Uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku. Toženi stranki sta mnenja, da je sodišče ravnalo napačno, ker je v celoti sledilo izvedencu in njegovemu seštevku vrednosti, zaradi katerih bi naj bila toženca obogatena. Sodišče ne bi smelo v celoti slediti temu mnenju. Sodišče bi moralo upoštevati, da določena vlaganja predstavljajo nedovoljen poseg v objekt, to je črno gradnjo in takšna gradnja ne more povečati vrednosti objekta. Izvedenec ni podal natančnega izračuna vrednosti katero bosta morala toženca vložiti v legalizacijo nelegalne gradnje, ki jo predstavlja zazidava balkona. Prav tako bi sodišče moralo iz vrednosti vlaganj izločiti garažo, ker gre za dve leseni steni, ki sta samo prislonjeni na obstoječi, star objekt. Takšnega objekta ni mogoče šteti kot povečano vrednost nepremičnine. Sodišče tudi ne bi smelo slediti izvedencu v delu, ko se ocenjuje montažni zunanji kamin in na tla položene travne oziroma betonske plošče. Gre za premičnine, ki jih je mogoče odstraniti brez škode. Enako velja tudi za vodni bojler, za klimo napravo ter za sanitarno opremo kopalnice. Vse to je mogoče premikati brez škode, zato bi te premičnine sodišče prve stopnje moralo izločiti iz vrednosti. Prav tako iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, ali je sodišče upoštevalo amortizacijo, saj so se dela izvajala v letih 2004 in 2005. To vpliva tudi na napačno uporabo obrestnega dela izreka sodbe sodišča prve stopnje. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje kršilo tudi Zakon o sodnih taksah, saj je obvezalo toženca na plačilo tiste sodne takse, za katero je bil oproščen tožnik. Toženca bi dala predlog za oprostitev plačila sodnih taks glede te takse, katere je bil oproščen tožnik. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo Zakon o odvetniški tarifi oziroma tarifni del, saj bi moralo povečati nagrado za količnik 0,3, ob upoštevanju določbe tar. št. 1200. Zato se toženi stranki pritožujeta tudi zoper sklep o odmeri stroškov postopka. Predlagata, da se pritožbi ugodi in priglašata pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je res v bistvenem delu svoje odločitve le-to oprlo na mnenje izvedenca gradbene stroke. Ta izvedenec je podal mnenje glede povečane vrednosti nepremičnine v lasti tožene stranke. Podal je pisno mnenje, katerega je tudi dopolnil. Iz odločitve sodišča prve stopnje, katero je sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 8 pa izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je izvedenec mnenje podal na podlagi opravljenega ogleda in strokovno priznanih metod cenitev in vrednotenja, mnenje je jasno, popolno, razumljivo, obrazloženo in tudi stranki na zadnjem naroku nista imeli pripomb, nobena od strank pa tudi ni zahtevala pritegnitve novega izvedenca. Zato na takšno procesno stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede mnenja izvedenca gradbene stroke pritožba ni utemeljena, saj sta se tudi toženi stranki strinjali z vsebino podanega mnenja. Sicer pa je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev ne samo na podlagi tega mnenja, temveč tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov, kar je vse zapisalo v točki 3. obrazložitve, kjer je obrazložilo svoj dokazni sklep.

5. Pritožba nadalje ni utemeljena glede navedb tožencev, ki sta jih podala v postopku na prvi stopnji, kakor tudi v pritožbi, da gre za črno gradnjo v zvezi s posegom zazidave balkona. V tej zvezi je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, da je ta del objekta možno legalizirati in da znaša strošek legalizacije 750,00 EUR, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo pri ocenitvi celotne vrednosti obogatitve toženih strank. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do cene legalizacije tega dela objekta.

6. Sodišče prve stopnje je na osnovi mnenja izvedenca ugotovilo, da se klimatska naprava sicer lahko odstrani, vendar pa tega nihče ne demontira in se ne vgrajuje na novo lokacijo. Enako velja tudi glede opreme v kopalnici, to je glede WC školjk, umivalnikov, mešalnih baterij in kamina. To so premičnine, ki jih je sicer mogoče odstraniti, vendar pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženca takšne odstranitve nista zahtevala, prav tako pa je sodišče prve stopnje odločilo, da so klimatska naprava, WC školjka, umivalnik, mešalne baterije in kamin s spojitvijo z nepremičnino postali njen sestavni del. S takšno prirastjo pa so nastopile posledice na obligacijsko pravnem področju. Tega dela odločitve sodišča prve stopnje tožena stranka ne more uspešno izpodbiti, saj je takšna odločitev materialnopravno pravilna v smislu določb SPZ in v smislu obligacijskih določb glede nastanka obogatitve (190. člen OZ). Glede lesene garaže pa toženca takšnih navedb, kot jih sedaj navajata v pritožbi, v postopku na prvi stopnji nista podala, zato ta pritožbena navajanja predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto po členu 337 ZPP, ki je sodišče druge stopnje ne more upoštevati. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

7. Glede očitkov, da sodišče ni upoštevalo amortizacije pa temu ni tako, saj je sodišče prve stopnje v točki 10. obrazložitve navedlo, da je izvedenec upošteval, da je amortizacija upoštevana v oceni o povečanju vrednosti zaradi vlaganj, ni pa upoštevana pri vrednosti vlaganj, saj vlaganj ne more oceniti drugače, kot takrat, ko so bila izvedena. Takšna odločitev se izkaže za pravilno tudi glede razlage materialnopravnega izhodišča za nastanek obogatitve in je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno v točki 14. obrazložitve navedlo, da sama vrednost vloženih sredstev oziroma višine vlaganj ni odločilna. Sodišče je glede višine zahtevka zaključilo, da se je na osnovi vlaganj povečala vrednost obravnavane nepremičnine za 15.175,22 EUR, od tega pa je odštelo povečanje vrednosti nepremičnine, katero sta prispevala toženca, odštelo je tudi strošek za legalizacijo. Takšna odločitev je materialnopravno pravilna, saj za neupravičeno pridobitev v smislu 190. člena OZ lahko gre le takrat, kadar se premoženje ene od strank obligacijskega razmerja zaradi ravnanja druge stranke poveča. V pravnem smislu je premoženje skupek premoženjskih pravic določenega pravnega subjekta. Tako sta toženca v razmerju do tožnika obogatena, kar pa je osnovni princip obogatitvenega zahtevka.¹

8. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari materialnopravno pravilna in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje je pravilno obrazložena, temelji na pravilni dokazni oceni (člen 8 ZPP) in zato niso podane očitane bistvene kršitve določb ZPP in tudi ne tiste, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe in potrditvi sodbe sodišča prve stopnje temelji na določbi člena 353 ZPP.

9. Neutemeljeno pritožnika izpodbijata odločitev, vsebovano v točki VI. izreka sodbe sodišča prve stopnje. V tej zvezi je sodišče prve stopnje odločilo o plačilu sodne takse, katere je bil delno oproščen tožnik. Toženca v tej zvezi nepravilno navajata, da bi sama predlagala oprostitev tega dela sodne takse, za katero je bil sicer zavezan tožnik. Po sedanji ureditvi je sodna praksa enotna, da je treba 15. člen ZST-1 razlagati tako, kot ga je razlagalo sodišče prve stopnje in sicer, da se oprostitev plačila sodnih taks nanaša le na plačilo lastnih obveznosti sodnih taks, ne pa na obveznosti po drugem odstavku 15. člena ZST-1, ko mora stranka plačati sodne takse nasprotne stranke, ki je takse oproščena.² Toženi stranki sta zahtevali, da se te sodne takse uvrstijo med njune pravdne stroške. Tudi takšno naziranje ni pravilno. ZST-1 v 15. členu vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo in ne med pravdnima strankama in določa, da mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku delno ali v celoti uspela, plačati njen nasprotnik, sodišče pa mora o plačilu sodne takse odločati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tako taksno obveznost v obsegu, kot jo je ugotovilo po uradni dolžnosti, izterjalo neposredno od tožencev.³

10. Delno je utemeljena pritožba v zvezi z priznanjem pravdnih stroškov toženih strank, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je v zvezi z priznanjem nagrade za postopek upoštevalo količnik 1,3, v tej zvezi pa bi moralo upoštevati še tar. št. 1200 Odvetniška tarife, po kateri se nagrada za postopek ali nagrada za posel za vsako dodatno odvetnikovo stranko v isti zadevi poviša za 0,3 ali 30 % pri nagradah v nespremenljivih zneskih, pri nagradah v razponu pa se najnižji znesek in najvišji znesek povišata za 30 %. Ker se ta Odvetniška tarifa tako nanaša le za nagrado za postopek, je zato sodišče druge stopnje v tej zvezi povišalo nagrado za postopek toženih strank in jo je iz zneska 828,10 EUR povečalo na znesek 1.089,00 EUR, kar v končnem seštevku in ob doseženem uspehu v pravdi pomeni, da je tožnik dolžan toženima strankama povrniti znesek 1.736,18 EUR, namesto, kot je določilo sodišče prve stopnje v točki 5 izreka zneska 1.587,12 EUR. Odločitev sodišča druge stopnje v tej zvezi temelji na določbi člena 365 ZPP.

11. Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli glede glavne stvari, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

-------------------------------
¹ Tako tudi sodba VS RS II Ips 234/2015 z dne 20. 4. 2017.
² Tako tudi sklep VSL II Cp 637/2017 z dne 30. 3. 2017.
³ Tako tudi sodba VSL I Cp 2016/2016 z dne 8. 3. 2017.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 174/99
• VDS sodba Psp 141/2002
• VSL sodba I Cpg 555/2001