VSC Sklep II Cpg 124/2017

Jedro

Namen začasne odredbe zoper stečajnega dolžnika v zvezi z uveljavitvijo ločitvene pravice je, da upnik, ki šele uveljavlja ločitveno pravico, prepreči nadaljnja ravnanja stečajnega dolžnika v zvezi s posebno stečajno maso, dokler se ne razčisti ločitvena pravica. Ko je ta priznana oziroma uveljavljena s tožbo, gre stečajni postopek naprej, vključno s prodajo posebne stečajne mase. V postopku prodaje premoženja pa sodišče v gospodarskem sporu nima pristojnosti izdajati zavarovanje zahtevka z začasno odredbo .

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijani sklep z dne 27. 12. 2016 se razveljavi kolikor se nanaša na drugo toženo stranko in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 12. 1016 kolikor se nanaša na prvo toženo stranko.

III. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 27. 12. 2016 se pridrži za končno odločbo.

IV. Pritožba stranskega intervenienta se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 3. 2017.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 27. 12. 2016:

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu prvonavedenim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe [...]. Ugotovilo je, da tožnik vtožuje ničnost najemnih pogodb (v pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe morajo biti tožene vse pogodbene stranke, sicer ni tožena prava stranka) in gre za enotno ter nujno sosporništvo. Upoštevaje, da sta toženca enotna in nujna sospornika, je mogoče spor rešiti samo na enak način za oba toženca. Podana je verjetnost, da je v skladu s prvim odstavkom 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) nastopilo negativno dejstvo, zaradi katerega proti prvotožencu ni dovoljeno izdati sklepa o zavarovanju z začasno odredbo. Tudi ne gre za izjemo po 1. točki tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP, saj tožnik nima več interesa za uveljavitev ločitvene pravice, ker jo je že uveljavil, ko mu je bila priznana s strani stečajne upraviteljice.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da predstavlja začasna odredba edino pravno varstvo, ki mu je na voljo, saj v okviru stečajnega postopka nad prvim tožencem nima pravnih sredstev, s katerimi bi lahko dosegel preprečitev eksploatacije. Ker upraviteljica ne predlaga izdaje sklepa sodišča o soglasju k sklenitvi pravnih poslov z drugim tožencem, ti niso predmet preizkusa s strani sodišča v stečajnem postopku in predmet sklepa o soglasju, zoper katere bi imel tožnik možnost vložiti pravno sredstvo. Priznanje ločitvene pravice ne pomeni njene uveljavitve. Zaključka sodišča prve stopnje ne podpira niti strokovna niti druga razlaga ZFPPIPP. Upnikova ločitvena pravica ni sama sebi namen, temveč je uveljavljena, ko je poplačana iz premoženja, ki je njen predmet. Do tega trenutka so vsi njegovi zahtevki, to je prijava ločitvene pravice, vložitev morebitne tožbe na ugotovitev obstoja ločitvene pravice, zahtevki v okviru razdelitve posebne stečajne mase in tako dalje, namenjeni uveljavitvi ločitvene pravice. Stališče sodišča prve stopnje bi pomenilo, da ima upnik, ki mu je bila prerekana ločitvena pravica, močnejše pravno varstvo od upnika, ki mu je bila priznana ločitvena pravica. Takšno stališče nima podlage v zakonu in predstavlja očitno diskriminacijo upnika, ki je protizakonita in protiustavna. Sodišče prve stopnje pri preizkusu dovoljenosti predloga ne bi smelo odločati na podlagi verjetnosti. Dokazni standard verjetnosti velja za pogoje za izdajo začasne odredbe in ne za odločitev, ali obstajajo okoliščine, zaradi katerih bo vsebinsko odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe ali ne. Nobenega razloga ni, da ne bi sodišče v primeru, če velja ovira iz prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, vsebinsko odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe zoper drugega toženca. Nad drugim tožencem ni v teku stečajni postopek in se prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP nanj ne nanaša.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo toženima strankama po pooblaščencih. Odgovorila je prva tožena stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni. V odgovoru navaja, da zakonske dikcije "zahtevka upnika za uveljavitev ločitvene ali izločitvene pravice, razen če je upnik v stečajnem postopku zamudil rok za prijavo te pravice" ne gre širiti na način, kot trdi tožnica v pritožbi. V tožbi in nadaljnjih vlogah je na široko opisovala, da želi s tožbo ugotoviti ničnost pogodbe in aneksov med toženima strankama, na podlagi katerih se izvaja eksploatacija v kamnolomu, ter posledično izposlovati opustitev in prepoved devastacije. Zahtevek ni v neposredni povezavi z ločitveno pravico. Toženi stranki sta nujna in enotna sospornika.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, o kršitvi ustavne pravice do sodnega varstva in zasebne lastnine, o odvzemu možnosti obravnavanja pred sodiščem. Ne drži, da je odločitev brez jasne argumentacije, da gre za zanikanje učinkovitega pravnega varstva upnika in hudo kršitev načela hitrosti postopka, načela enakopravnosti. Tako v stečajnem postopku kot v gospodarskem sporu ima tožeča stranka pravne možnosti vlagati pravna sredstva, ko ji to omogoča zakon. Tista, ki se tičejo prodaje premoženja stečajnega dolžnika - prve tožene stranke, mora uveljaviti v stečajnem postopku. Iz javno objavljenih listin v stečajnem postopku nad prvo toženo stranko St 1465/2012 na AJPES je razvidno, da je vložila pritožbo zoper sklep o prodaji poslovnega kompleksa kamnolom [...] z dne 18. 1. 2017 in bila uspešna¹ .

6. Tožeča stranka neutemeljeno razloguje izjemo po 1. točki tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP. Ta določa, da se prvi odstavek tega člena (o nedovoljenosti izdaje sklepa o izvršbi ali zavarovanju po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku) ne uporablja za zavarovanje zahtevka upnika za uveljavitev ločitvene ali izločitvene pravice, razen če je upnik v stečajnem postopku zamudil rok za prijavo te pravice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo v izpodbijanem sklepu in tožeča stranka je navajala v prvem stavku tožbe ter predloga za izdajo začasne odredbe, da ima status ločitvenega upnika v stečajnem postopku nad prvim tožencem in s tem aktivno legitimacijo za vložitev tožbe ter predloga za izdajo začasne odredbe (list. št. 2 spisa). Če ji stečajna upraviteljica ne bi priznala terjatve in ločitvene pravice, bi morala vložiti tožbo po 305. členu ZFPPIPP, ki nosi naslov "uveljavitev prerekane zavarovane terjatve ali ločitvene pravice v pravdi". Enako terminologijo "uveljavitev ločitvene pravice" ima 306. člen ZFPPIPP o nadaljevanju prekinjenega pravdnega postopka za uveljavitev ločitvene pravice. Izjema po 1. točki tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP ima še svojo izjemo, ko ni dovoljeno izdati sklepa o zavarovanju, tudi če gre za zahtevek upnika za uveljavitev ločitvene ali izločitvene pravice in sicer, če je upnik v stečajnem postopku zamudil rok za prijavo te pravice. Ravno ta pristavek časovno omejuje dopustnost izdaje začasne odredbe za uveljavitev ločitvene pravice. Ne drži, da ta razlaga nima podlage v zakonu, da predstavlja očitno diskriminacijo upnika, da naj bi bila protizakonita in protiustavna ter da ni razloga, da bi sodišče postavljalo v slabši položaj upnika s priznano terjatvijo in ločitveno pravico od upnika, katerega ločitvena pravica je sporna, ter da bi moral imeti upnik s priznano ločitveno pravico enako dober, če ne boljši pravni položaj od upnika s sporno ločitveno pravico. Namen začasne odredbe zoper stečajnega dolžnika v zvezi z uveljavitvijo ločitvene pravice je, da upnik, ki šele uveljavlja ločitveno pravico, prepreči nadaljnja ravnanja stečajnega dolžnika v zvezi s posebno stečajno maso, dokler se ne razčisti ločitvena pravica. Ko je ta priznana oziroma uveljavljena s tožbo, gre stečajni postopek naprej, vključno s prodajo posebne stečajne mase. V postopku prodaje premoženja pa sodišče v gospodarskem sporu nima pristojnosti izdajati zavarovanje zahtevka z začasno odredbo² . Tožeča stranka zmotno širi razlago 1. točke tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP na vse njene zahtevke, tudi na tiste v okviru razdelitve stečajne mase in druge, ki naj bi bili namenjeni uveljavitvi ločitvene pravice. Zakonska dikcija je strogo omejena in ne daje možnosti širitve na namen uveljavitve ločitvene pravice, ker je potrebno vse izjeme po splošnem razlagalnem pravilu tolmačiti ozko.

7. Ostale pritožbene navedbe v uvodu zakaj je tožeča stranka vložila predlog za izdajo začasne odredbe, kaj je zatrjevala v tožbi in navedbe pod II pritožbe (list. št. 5 do 9) se nanašajo na vsebinsko presojo njenih trditev in dokazov za izdajo začasne odredbe. Res je sodišče prve stopnje v obrazložitvi poleg zavrženja dodalo razloge za primer, kolikor bi šlo za izjemo po 1. točki tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP in bi meritorno odločalo o predlogu, ter zaključilo, da je neutemeljen (13. točka obrazložitve). Vendar se odločitev v izreku glasi na zavrženje predloga. Zato te pritožbene navedbe niso pravno pomembne. Res je tudi, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pomotoma dodalo, da je podana verjetnost, da je po prvem odstavku 131. člena ZFPPIPP nastopilo negativno dejstvo (prav: negativna procesna predpostavka³ ) in da velja standard verjetnosti za pogoje za izdajo začasne odredbe, ne za odločitev, ali obstajajo okoliščine zaradi katerih bo sodišče vsebinsko odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe ali ne. Vendar ta pomota ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, kolikor se nanaša na odločitev zoper prvo toženo stranko.

8. Utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe zoper drugo toženo stranko. Za tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so pogodbe o izvajanju rudarskih del in aneksi med toženima strankama brez pravnega učinka oziroma nične, drži zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki nujna sospornika⁴ , čemur pritrjuje tožeča stranka v pritožbi. Vendar za predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo opustitve, izkopa mineralnih surovin, poseganja v substrat, opustitev uporabe nepremičnin in odstranitev stvari ter oseb (kar tožeča stranka zahteva s tožbenim zahtevkom na prepoved devastacije nepremičnine po Stvarnopravnem zakoniku) ne velja, da bi bili stranki v takem materialnopravnem razmerju, da bi bilo zanju potrebno izdati enako odločbo. Odvisno je od konkretnih okoliščin zadeve, s katerimi se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Zmotno je uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe po 25. členu Ustave RS, ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Delno je ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo izpodbijani sklep z dne 27. 12. 2016 kolikor se nanaša na drugo toženo stranko in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sicer je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 12. 1016 kolikor se nanaša na prvo toženo stranko.

9. V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe zoper drugo toženo stranko. Upošteva naj vsebinske napotke iz prejšnjega sklepa sodišča druge stopnje II Cpg 215/2016 z dne 9. 11. 2016.

10. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 27. 12. 2016 se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi zoper sklep z dne 23. 3. 2017:

11. Sodišče prve stopnje je z v uvodu drugonavedenim sklepom zavrnilo predlog Republike Slovenije za vstop v pravdo kot stranski intervenient na strani prvotožene stranke. Ugotovilo je, da stranski intervenient utemeljuje svoj pravni interes z dejstvom, da ima na nepremičninah, ki sestavljajo poslovno celoto kamnolom, lastninsko pravico, kljub temu, da ji je izločitvena pravica v stečajnem postopku zoper prvo toženo stranko prenehala, ker ni vložila tožbe za uveljavitev prerekane izločitvene pravice in je podan njen pravni interes za vstop v pravdo kot stranski intervenient, saj ima še vedno pravico do eventuelne lastninske pravice zoper prvo toženo stranko. Republika Slovenija ni pojasnila kako utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njen položaj, ni opredelila pravnega razmerja s toženo stranko, iz katerega bi zanjo lahko nastale negativne posledice v primeru, da tožena stranka v pravdi izgubi.

12. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo stranski intervenient (ki to še ni v pravem pomenu ZPP) brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je 3. 4. 2017 pod P 247/2017 pri Okrožnem sodišču v Celju vložil tožbo za ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile predmet izločitvene pravice. Kot lastnik nepremičnin ima pravni in dejanski interes, da je seznanjen z vsebino spora, ki se nanaša na njegove nepremičnine.

13. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo tožeči in toženima strankama po pooblaščencih.

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Vložitev tožbe za ugotovitev lastninske pravice 3. 4. 2017 je pritožbena novota, ki jo je povzročil stranski intervenient, ko je po vročitvi izpodbijanega sklepa vložil tožbo. Ne gre za novo dejstvo, ki bi ga stranka brez svoje krivde ne mogla zatrjevati pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje zato ni upoštevalo pritožbene novote po prvem odstavku 337. člena ZPP v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 286. člena ZPP.

16. V ostalem tožeča stranka zgolj ponavlja navedbe, ki jih podala pred sodiščem prve stopnje v predlogu in v dopolnitvi predloga za vstop v postopek kot stranski intervenient 5. 1. 2017 (list. št. 80 spisa). Nanje je popolno in pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Zgolj eventuelno uveljavljanje lastninske pravice s tožbo, potem ko stranski intervenient ni vložil tožbe zaradi ugotovitve izločitvene pravice in mu je ta prenehala po ZFPPIPP, bi pomenilo vstop v postopek zaradi bodočega negotovega dejstva, kar ne pomeni pravnega interesa po prvem odstavku 199. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo stranskega intervenienta in potrdilo drugi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Stečajno sodišče je 3. 5. 2017 izdalo sklep, da se šteje predlog za prodajo nepremičninskih pravic poslovnega kompleksa kamnolom [...] z dne 27. 11. 2016 za umaknjen. Tožeča stranka je imela kot upnik možnost vložiti pritožbo zoper ta sklep. Če je ni vložila, je postal sklep z dne 3. 5. 2017 pravnomočen.
² Sklep VSL I Cpg 359/2016.
³ N. Plavšak, ZFPPIPP, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba Ljubljana 2008, stran 116.
⁴ N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, založba, Uradni list RS, GV Založba, 2006, stran 259.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cpg 102/2014
• VSL sklep III Cpg 537/2010
• VSL Sklep Cst 138/2023