VSC sklep Cp 14/2017

Jedro

Glede na trditveno podlago predlagateljev in nasprotnih udeležencev gre v predmetni zadevi za spor o meji, ker predlagatelja zatrjujeta drugačen potek meje, kot ga zatrjujejo nasprotni udeleženci in ker je neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da obsega sporni mejni prostor le 9,6 m2, da obsega sporni prostor trikotnik s površino 5,6 m2 in trikotnik s površino 4 m2. Med predlagateljema in nasprotnimi udeleženci je torej sporno, ali pas zemljišča v obsegu določenih trikotnikov spada k zemljiški parceli predlagateljev ali k zemljiški parceli nasprotnih udeležencev in izvira iz nejasnosti o poteku meje.

Posamezen solastnik sicer ima sam pravico zahtevati ureditev meje, mora pa navesti v predlogu tudi druge solastnike in to na pasivni strani, če ne želijo sodelovati v postopku.

Iz podatkov v spisu pa izhaja, da je z vlogo z dne 19. 8. 2015 vstopil v ta nepravdni postopek na aktivni strani kot drugi predlagatelj še drugi solastnik te nepremičnine, s tem pa je bila odpravljena nepopolnost predloga za določitev meje in ni bilo več razloga za zavrženje predloga. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena.

Izrek

I. Pritožba prve nasprotne udeleženke M. K. M. se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje N 7/2014 z dne 16. 9. 2016.

Prva nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

II. Pritožbi druge nasprotne udeleženke M. K. in tretjega nasprotnega udeleženca R. K. se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje N 7/2014 z dne 28. 10. 2016.

III. Pritožbe vseh treh nasprotnih udeležencev se zavrnejo in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje N 7/2014 z dne 22. 8. 2016.

Prva nasprotna udeleženka M. K. M. sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

K točki I:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odmerilo sodnemu izvedencu za geodezijo nagrado in nadomestilo za stroške v znesku 2.381,85 EUR, ki povečan za 8,85 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter 0,53 % prispevek za zdravstveno zavarovanje znaša 2.605,26 EUR (točka I izreka), ugotovilo, da izvedenec ni zavezanec za DDV (točka II izreka), predlagateljema naložilo dolžnost v roku 8 dni doplačati za stroške izvedenca 1.019,06 EUR na TRR sodišča (točka III izreka) in naložilo finančno računovodski službi sodišča izvršitev plačila celotnega zneska izvedencu (točka IV izreka).

2. Prva nasprotna udeleženka M. K. M. (v nadaljevanju: prva nasprotna udeleženka) je s pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa, podredno pa njegovo razveljavitev. Navajala je, da je izpodbijani sklep glede priznanih stroškov izvedenca brez ustreznih razlogov in je glede odločilnih dejstev neobrazložen ter se ne da preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev določb ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti kot pravno podlago zgolj določila Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, temu pa sodišče prve stopnje ni sledilo, svojih stališč ni obrazložilo, oziroma utemeljilo. Po Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih so nagrade določene v razponu glede na zahtevnost zadeve, česar sodišče ni upoštevalo. Po mnenju prve nasprotne udeleženke gre v konkretni zadevi za enostavno, oziroma manj zahtevno zadevo, saj gre za določitev meje v razmeroma majhnem obsegu in na majhni dolžini. Ogledi in naroki ter prisotnost izvedenca niso bili ne dolgotrajni ne zahtevni in obsežni, tudi izvedensko delo po obsegu ni obsežno. Sodišče je samo navedlo, da izvedenec ni bil prisoten na narokih ves čas trajanja, da na narokih ni ves čas aktivno sodeloval in podajal izvida, iz tega razloga je priznana nagrada za oglede na terenu v znesku 138,00 EUR pretirana. Sodišče je izvedencu neupravičeno priznalo 46,00 EUR za proučevanje dodatne dokumentacije, saj to ni bilo potrebno, niti ni bilo izvedeno. Izvedenec ni upravičen do 30,00 EUR iz naslova potovanja na oglede, oziroma naroke, na kraj ogleda, oziroma narokov, se gotovo ni pripeljal z naslova svojega prebivališča. Naroki na kraju samem so bili izvedeni v običajnem delovnem času, to je pomembno iz razloga, ker je izvedenec v rednem delovnem razmerju kot direktor Območne geodetske uprave ..., to je razvidno iz priloženega izpisa odgovornih oseb Geodetske uprave RS, zato je bil izvedenec zagotovo vse dni narokov v službi na sedežu v ..., posledično ni porabil časa za potovanje na naroke, ki so bili izvedeni v ... . Tudi ni upravičen do priglašenih potnih stroškov na relaciji U.-C.-U., zagotovo je na naroke prišel iz službe, prav tako se je po narokih zagotovo vrnil v službo v ... . Pretirana je postavka 747,00 EUR iz naslova ustnega podajanja izvida, izvedenec je dejansko podajal izvid na vseh narokih zgolj v trajanju štirih začetih pol ur, iz tega naslova bi mu lahko pripadalo največ 140,00 EUR. Nepravilno odmerjena in pretirana je postavka glede materialnih stroškov. Sodišče je napačno uporabilo določila pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, materialne stroške je izvedencu priznalo kar dvakrat. Izvedenec je upravičen le do enkratne povrnitve materialnih stroškov in to največ do višine 15 % od odmerjene nagrade, če bi šlo za zelo zahtevno zadevo. Ker pa je šlo za enostavno, oziroma manj zahtevno zadevo, prva nasprotna udeleženka meni, da je upravičen do materialnih stroškov v višini 5 % od odmerjene nagrade. Priznanje v odstotku zagotovo vključuje tudi priznanje materialnih stroškov po ceniku geodetskih storitev, priznani materialni stroški so nesorazmerno visoki za opravljeno delo izvedenca, postavko materialni stroški je potrebno izkazati in upravičiti, izvedenec pa v tem primeru nastanka materialnih stroškov ni izkazal. Izpodbijani sklep ne vsebuje nobenih konkretnih razlogov, zakaj je sodišče izvedencu dvakrat priznalo materialne stroške za isto delo, prav tako je izpodbijani sklep v celoti brez ustreznih razlogov glede višine priznanih materialnih stroškov, s tem je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno je tudi uporabilo materialno pravo ter zmotno ugotovilo dejansko stanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep ni obremenjen s pritožbeno očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje navedlo dejstva o priglašenih stroških in nagradi ter obrazložilo, za katero opravilo in v kolikšnem znesku je nagrado priznalo ter tudi, na podlagi katere določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: pravilnik, Uradni list RS, št. 88/2010, 1/2012, 35/2013 in 50/2015).

5. Pritožba neutemeljeno izpodbija priznano nagrado za oglede na terenu v višini 138,00 EUR. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da čas prisotnosti izvedenca na treh navedenih narokih, ki upoštevaje, da je hkrati opravljal tudi oglede, skupaj pomenijo zelo zahteven ogled v trajanju do pet ur. Pritožba pa le pavšalno trdi, da ne more iti za zelo zahtevne oglede in tudi ne konkretizira smiselne trditve, da izvedenec ni bil prisoten na treh narokih v skupnem času do pet ur.

6. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je moral izvedenec preučevati tudi dodatno dokumentacijo. To potrjujejo podatki v sodnem spisu, iz katerih izhaja, da je proučil dokumentacijo v zvezi z geodetsko odmero iz leta 1971. Priznana nagrada pa je ovrednotena v najnižjem možnem znesku za to opravilo (1. točka prvega odstavka 49. člena pravilnika), zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

7. Pritožba brez dokazne podpore in zato neutemeljeno trdi, da je izvedenec na naroke na kraju samem prišel zagotovo s sedeža Območne geodetske uprave ..., kjer da je zaposlen. Izvedenec je bil kot fizična oseba imenovan s sklepom sodišča, zato mu je sodišče utemeljeno priznalo nagrado za porabljen čas na poti na naroke od doma do ... in nazaj.

8. Nagrada v višini 747,00 EUR pa je skupen znesek nagrade in ne le nagrada za ustno podajanje izvida, zato je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

9. V prvem odstavku 45. člena pravilnika je pravna podlaga za priznanje materialnih stroškov, nastalih v zvezi z izvedenskim delom in izvedenec jih je v podanem predlogu za izplačilo nagrade in stroškov (listna št. 141-143) naštel po vrsti opravil in ovrednotil po višini na podlagi priporočenega cenika geodetskih storitev.

V tretjem odstavku 45. člena pravilnika pa je podlaga za priznanje ostalih materialnih stroškov v pavšalnem znesku do 15 % višine odmerjene nagrade. Iz točke 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je znesek teh stroškov priznan le od nagrade 747,00 EUR, saj je priznan v višini 115,05 EUR. Pritožba je zato neutemeljena tudi v tem delu.

10. Očitek o storjeni bistveni kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v pritožbi ni konkretiziran, na to kršitev pa pritožbeno sodišče ne pazi uradoma.

11. Glede na obrazloženo pritožbeno očitane bistvene kršitve niso podane, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo drugih tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

12. Glede na obrazloženo so v izpodbijanem sklepu tudi pravilno uporabljene določbe pravilnika in posledično je pravilna odmera nagrade in stroškov ter je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je bilo potrebno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

13. Prva nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 37. členom ZNP).

K točki II:

14. S sklepoma N 7/2014 z dne 28. 10. 2016 (oba sklepa sta izdana z istim datumom) je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbi M. K. in R. K., ki sta ju vložila zoper sklep N 7/2014 z dne 16. 9. 2016. Zavrglo je njuni pritožbi iz razloga, ker sta bili nepopolni, saj je ugotovilo, da pritožb, sicer pravočasno vloženih 20. 10. 2016, nista lastnoročno podpisala, da pritožbi ne vsebujeta izvirnega podpisa, temveč le njegovo kopijo.

15. Vsak zase v svoji pritožbi sta druga nasprotna udeleženka in tretji nasprotni udeleženec uvodoma zapisala, da se pritožujeta zoper sklep z dne 28. 10. 2016 in dopolnjujeta pritožbo zoper sklep z dne 16. 9. 2016, ki jo je druga nasprotna udeleženka vložila 19. 10. 2016, tretji nasprotni udeleženec pa 20. 10. 2016. Iz vsebine, oziroma obrazložitve njunih pritožb pa izhajajo trditve, s katerimi izpodbijata odločitev v sklepu N 7/2014 z dne 16. 9. 2016, s katerim je sodišče prve stopnje odmerilo nagrado in stroške sodnemu izvedencu geodetske stroke. Iz podatkov v spisu (vročilnic pri listni št. 151) izhaja, da je bil sklep z dne 16. 9. 2016 obema vročen dne 7. 10. 2016. Tako je bil zadnji dan 15 dnevnega pritožbenega roka 24. 10. 2016 (ponedeljek), oba pa sta dopolnitev pritožbe vložila neposredno pri sodišču prve stopnje 30. 11. 2016 (to potrjuje žig sodišča na vlogah na listnih št. 214 in 218), kar je po preteku pritožbenega roka. To je razlog, da pritožbeno sodišče njunih dopolnitev pritožbe zoper sklep z dne 16. 9. 2016 ni obravnavalo, temveč je njuni vlogi z dne 30. 11. 2016 obravnavalo kot pritožbi zoper sklepa (oba sklepa) z dne 28. 10. 2016, ker sta vloženi znotraj pritožbenega roka, določenega v pravnem pouku teh sklepov.

16. V pritožbah pa druga nasprotna udeleženka in tretji nasprotni udeleženec ne izpodbijata ugotovitve sodišča prve stopnje, da nihče od njiju ni lastnoročno podpisal dne 20. 10. 2016 vloženih pritožb zoper sklep z dne 16. 9. 2016. Ob ugotovitvi, da 20. 10. 2016 vloženih pritožb nista lastnoročno podpisala, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 105. člena ZPP, ki določa, da mora vložnik vlogo v pisni (fizični) obliki lastnoročno podpisati in 335. člen ZPP, ki določa, da mora pritožba vsebovati tudi podpis pritožnika ter določbo 336. člena ZPP, ki določa, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. Pravilno je uporabilo tudi določbo 343. člena ZPP, ki določa, da nepopolno pritožbo sodnik prve stopnje zavrže s sklepom.

17. Ob uradnem preizkusu je pritožbeno sodišče še ugotovilo, da izpodbijana sklepa z dne 28. 10. 2016 nista obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

18. Glede na obrazloženo sta pritožbi druge nasprotne udeleženke in tretjega nasprotnega udeleženca neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo oba izpodbijana sklepa z dne 28. 10. 2016 (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

19. Druga nasprotna u deleženka in tretji nasprotni udeleženec nista zaznamovala stroškov pritožbe, zato o teh pritožbeno sodišče ni odločilo.

K točki III:

20. Z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom N 7/2014 z dne 22. 8. 2016 je sodišče prve stopnje določilo potek meje med parc. št. ... k.o. ..., ki je v solasti obeh predlagateljev in parc. št. ... k.o. ..., ki je v solasti vseh treh nasprotnih udeležencev (točka I izreka), ocenilo vrednost spornega prostora pod 4.000,00 EUR (točka II izreka) in odločilo, da je potek meje razviden iz skice sodno določene meje in elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru izvedenca mag. D. K. z dne 13. 6. 2016, ki je sestavni del sklepa (točka III izreka). V točki IV izreka pa je zapisalo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

21. Nasprotni udeleženci so sklep izpodbijali vsak s svojo pritožbo. Prva nasprotna udeleženka je uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajala je, da je glede na trditveno podlago predlagateljev potrebno ugotoviti, da po vsebini ne gre za spor o meji, temveč za spor glede lastništva, v tem primeru je predmetni postopek nedopusten in bi ga bilo potrebno ustaviti. Prva predlagateljica ni imela aktivne legitimacije za predmetni postopek, saj je bila zgolj solastnica ½ celote nepremičnine in bi sodišče prve stopnje moralo predlog zavreči. Dalje je zatrjevala, da je izpodbijani sklep neizvršljiv, saj so v njem določene oznake nepremičnin napačne, nepremičnine so v zemljiški knjigi in v katastru označene drugače. Pooblaščenec prve nasprotne udeleženke je že tekom postopka opozoril, da ni mogoče parcialno določanje meje, iz izpodbijanega sklepa, oziroma elaborata, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, pa izhaja, da sodišče ni določilo poteka meje do stika s sosednjo nepremičnino, kar pomeni, da del meje enostavno ne obstaja več. Če ni mogoče določiti celotnega poteka meje, oziroma mejne črte do stika sosednje parcele, ni mogoče govoriti o ureditvi meje. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo navedbe predlagateljice, da izvedeni dokazi njenih navedb niso potrdili. Glede na listinsko dokumentacijo, ki so jo predložili nasprotni udeleženci, ne more biti dvoma, da je katastrska meja potekala tako, kot so to pokazali vsi nasprotni udeleženci. Obstoječe katastrsko stanje ni naključno in odraža dejansko dogovorjeno mejo med predniki strank, to mejo, ki je bila predhodno označena v katastru, je sodišče zanemarilo, kar je napačno. Pri tem je izhajalo iz dejstva, naj se meja med nepremičninama ne šteje za urejeno mejo. Formalno v katastru meja res ni dokončno urejena, vendar glede na čas urejanja meje pred letom 1971 in glede na dejstvo, da je do vrisa meje prišlo zaradi delitve parcel, ki so jo opravili pravni predniki strank zaradi spremembe lastništva, ni mogoče zanemariti katastrskih podatkov. Sodišče tudi ni upoštevalo takrat veljavnih predpisov, ki pojma urejena meja niso določali, oziroma poznali. Nasprotni udeleženci so tekom postopka navajali, da so nasprotni udeleženci vseskozi uporabljali, vzdrževali in urejali tudi območje približno 1,5 metra od žičnate ograje gledano v nepremičnino predlagateljev in so tako hasnovali in imeli v lastniški posesti tudi celotno sporno območje. Tudi priča M. B. T. je jasno povedala, da meja nikoli ni potekala po žični ograji, kot sta to zatrjevala predlagatelja. Med strankami tega postopka je bil v predhodnem postopku pri geodetski upravi sklenjen sporazum, kjer so se stranke sporazumele o poteku meje, ki tudi ni potekala po žični ograji. Glede na navedeno imajo nasprotni udeleženci na spornem območju vsekakor močnejšo pravico, vse to je jasno razvidno iz listinskih dokazov, ki so jih sodišču predložili nasprotni udeleženci. Izvedenec je na skici z dne 8. 4. 2015 s črtkano in prekinjeno modro črto označil linijo po elaboratu 3546, v celoti je potrdil navedbe nasprotnih udeležencev, ki so se sklicevali na stanje po delilnem načrtu iz leta 1972, kjer je na skici izmere označena razdalja 1,5 metra. S prikazom linije po elaboratu ... je izvedenec potrdil navedbe nasprotnih udeležencev glede poteka meje, zlasti še začetek pri stanovanjskih hišah, kjer je toča II postavljena 1,5 metra od stika obeh hiš, tako kot so to vseskozi zatrjevali nasprotni udeleženci in je to mejno stanje razvidno tudi iz elaborata. Dejansko stanje, kot so ga opisali nasprotni udeleženci, dejansko že vseskozi obstaja na podlagi dogovora, ki so ga prej vsi spoštovali, to je razvidno tudi iz primerjave velikosti posameznih nepremičnin. Sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne navaja velikosti posameznih nepremičnin, iz pogodbe pa izhaja, da sta pravna prednika predlagateljev prodajala nepremičnino parc. št. ... v skupni velikosti 445 m2, pogodba je sklenjena na osnovi zemljiškoknjižnega izpisa in vidi se velikost parcele in kaj zajema parcela. Ne držijo navedbe predlagateljice, da je redno obdelovala celotno parcelo vse do žične ograje, to izkazujejo predložene slike. Tudi ne držijo njene navedbe, da naj bi se zadeva zapletla v pozni jeseni, takrat je bil že podpisan sporazum v predhodnem postopku, in sicer pri geodetski upravi, kjer so se stranke sporazumele o poteku meje. Predlagateljica je kupila nepremičnino, ki v pogodbi ni določno navedena, oziroma konkretizirana, tudi ni navedeno, na osnovi česa je predlagateljica prepričana, da naj bi kupila območje vse do žične ograje. Med samim postopkom je govorila, da je kupila še ograjo, da meja poteka po sredini ograje, njeni starši, ki so nastopali kot priči v postopku, so delovali pristransko, saj so ščitili hčerko, v izpovedbah starši niso bili enotni. V razlogih izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, kakšno velikost stavbnega zemljišča in dvorišča so štirje kupci kupovali leta 1965, da bi lahko vedeli, koliko je velik delež, ki odpade na vsakega posameznega lastnika. Predlagateljica je izpovedala, da ne ve točno, kdaj so kupili hišo, bilo pa je v začetku šolskega leta. Pri tem bode v oči dejstvo, da je bil podpis, oziroma overovitev pogodbe pri notarju, izveden 22. 10. 2013 (verjetno prav: 2003), zemljiškoknjižno dovolilo pa 3. 12. 2003, kar pomeni, da bi glede na trditve predlagateljice bila hiša kupljena več mesecev preden je sploh bila podpisana oziroma overjena pogodba. Iz tega vidika se pokaže, da so navedbe predlagateljice neverodostojne in sodišče ne bi smelo slediti navedbam predlagateljev o tem, kje naj bi meja potekala. V razlogih izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da naj bi uredilo mejo na podlagi močnejše pravice, vendar temu ni tako, ker imajo nasprotni udeleženci vsekakor močnejšo pravico na podlagi predhodno že urejene meje v katastrskem postopku. Pri tem bi moralo sodišče smiselno upoštevati določila predpisov, ki so veljali v času predhodnega urejanja meje in vsebino prejšnjih predpisov smiselno uporabiti v konkretnem postopku. Tudi sklenjen dogovor, oziroma sporazum, v predhodnem postopku urejanja in evidentiranja meje zagotovo pomeni močnejšo pravico na strani nasprotnih udeležencev. Kljub tem argumentom nasprotnih udeležencev je sodišče odločitev naslonilo na stališče, da naj bi predlagatelji brez dvoma ograjo upoštevali kot mejo, to pa sploh ne drži. Povsem protispisen je zaključek sodišča, da ni imelo pomislekov, da naj bi ograjo vse do leta 2005, ko naj bi začel nastajali spor, kot mejo spoštovali tudi nasprotni udeleženci, kaj takšnega namreč nikoli niso zatrjevali.

22. Druga nasprotna udeleženka in tretji nasprotni udeleženec sta vsak v svoji pritožbi navedla iste trditve in razloge, kot so povzeti zgoraj iz pritožbe prve nasprotne udeleženke in so po presoji pritožbenega sodišča pravno upoštevni za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa. Preostale trditev v njunih pritožbah pa niso odločilne, zato jih pritožbeno sodišče ni povzelo v obrazložitev tega sklepa in tudi ni presojalo utemeljenosti le-teh. Druga nasprotna udeleženka in tretji nasprotni udeleženec v pritožbah nista zaznamovala pritožbenih stroškov.

23. Pritožbe nasprotnih udeležencev niso utemeljene.

24. Glede na trditveno podlago predlagateljev in nasprotnih udeležencev gre v predmetni zadevi za spor o meji, ker predlagatelja zatrjujeta drugačen potek meje, kot ga zatrjujejo nasprotni udeleženci in ker je neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da obsega sporni mejni prostor le 9,6 m2, tega pa prikazuje skica terenske meritve z dne 8. 4. 2015 na listni št. 57 in listni št. 100 sodnega spisa. Iz skice pa je razvidno, da obsega sporni prostor trikotnik s površino 5,6 m2 in trikotnik s površino 4 m2. Med predlagateljema in nasprotnimi udeleženci je torej sporno, ali pas zemljišča v obsegu določenih trikotnikov spada k zemljiški parceli predlagateljev ali k zemljiški parceli nasprotnih udeležencev in izvira iz nejasnosti o poteku meje. Pritožba nasprotnih udeležencev zato neutemeljeno meni, da ne gre za mejni spor.

25. Določba 132. člena ZNP določa osebe, ki jih mora predlagatelj zajeti v predlogu za ureditev meje in so formalni udeleženci postopka, to so tudi vsi lastniki oziroma solastniki zemljišč. Posamezen solastnik sicer ima sam pravico zahtevati ureditev meje, mora pa navesti v predlogu tudi druge solastnike in to na pasivni strani, če ne želijo sodelovati v postopku. Glede na med udeleženci nesporno dejstvo, da sta oba predlagatelja dediča pokojnega D. L., da je slednji umrl 8. 8. 2013 (pred 10. 1. 2014 vloženim predlogom prve predlagateljice), je na njiju prešla pokojnikova zapuščina po samem zakonu v trenutku njegove smrti (132. člen Zakona o dedovanju). Torej je v času vložitve predloga bil solastnik nepremičnine parc. št. ... k.o. ... tudi že drugi predlagatelj in bi moral biti zajet v predlogu kot formalni udeleženec (na aktivni ali na pasivni strani). Sodišče bi ravnalo pravilno, če bi prvo predlagateljico pozvalo, naj v predlogu navede še preostalega solastnika parc. št. ... k.o. ... .

Iz podatkov v spisu pa izhaja, da je z vlogo z dne 19. 8. 2015 (listna št. 61) vstopil v ta nepravdni postopek na aktivni strani kot drugi predlagatelj še drugi solastnik te nepremičnine, s tem pa je bila odpravljena nepopolnost predloga za določitev meje in ni bilo več razloga za zavrženje predloga.

Pritožba je zato v tem delu neutemeljena.

26. Po določbi 4. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Uradni list RS, št. 50/2003 in 25/2011) je identifikacijski znak zemljiške parcele identifikacijska oznaka, kot je vpisana v katastru. Nepremičnine pa se v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom (12. člen ZZK-1). Osnovna enota zemljiškega katastra je zemljiška parcela in je v zemljiškem katastru evidentirana z mejo ter označena z identifikacijsko oznako (Zakon o evidentiranju nepremičnin - ZEN, Uradni list RS, št. 47/2006, 65/2007), kot to določa 16. člen ZEN. Identifikacijska oznaka parcele je oznaka parcele v povezavi s šifro katastrske občine - parcelna št. (17. člen ZEN).

V izreku izpodbijanega sklepa sta obe nepremičnini določeni z identifikacijsko oznako parcele, to je parc. št., navedena pa je tudi katastrska občina ... . Iz elaborata sodne ureditve meje z dne 13. 6. 2016, ki je sestavni del sklepa in se nahaja v sodnem spisu na listnih št. 113 do 121, je razvidno, da je šifra katastrske občine ... ... . Torej po presoji pritožbenega sodišča izrek izpodbijanega sklepa vsebuje vse potrebne podatke in je izvršljiv, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tudi v tem delu.

27. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da je mogoče mejo določiti le v celotni dolžini.

Mogoče je urejati in urediti celotno mejo med dvema parcelama ali le del meje ali mejo med več parcelami, saj tako določa 27. člen ZEN. Res je v predlogu z dne 10. 1. 2014 predlagana določitev meje med parcelama št. ... in ... obe k.o. ... od stika stanovanjskih hiš na naslovu ... in ... do stika s parc. št. ... k.o. ..., torej v celotni dolžini med obema parcelama do parc. št. ... k.o. ... na vzhodni strani. Iz podatkov v spisu izhaja, da udeleženci postopka niso nasprotovali skici določenega spornega prostora in s tem obsega spornega prostora, kot je prikazan na listnih št. 57 in 100 ter tudi ugotovljen v postopku. Iz zapisnika o naroku z dne 1. 6. 2016 pa izhaja, da niti predlagatelja niti nasprotni udeleženci niso vztrajali, da sodišče določi mejo med parcelnima št. ... in ... še v nadaljevanju od točke D1 proti vzhodu do točke tromeje med parc. št. ..., ... in ..., vse k.o. ..., čeprav je sodni izvedenec udeležence na tem naroku opozoril, da v delu od točke D1 do parcelne meje s parc. št. ... k.o. ... meja med parcelama v lasti udeležencev ni urejena (določena).

Pritožba ima zato prav, da meja v delu od točke D1 proti vzhodu do parc. št. ... k.o. ... še vedno ni sodno določena meja. Da je meja med parc. št. ... in ... k.o. ... sporna med udeleženci tudi v tem delu, pa ne izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu in legi sporne ploskve, ki jo predstavljata dva ločena trikotnika. Če pa je meja sporna tudi v tem delu in je podan interes udeležencev za ureditev še tega dela meje, lahko podajo predlog ali v upravnem ali v sodnem postopku.

28. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje:

″-″ da med udeleženci spora glede poteka meje do leta 2005 ni bilo,

″-″ da je bil začet geodetski postopek, ki pa ni bil dokončan,

″-″ da sta v letu 2003 prva predlagateljica in njen sedaj pokojni partner kupila nepremičnino - hišo dvojček in ograjeno zemljišče (parc. št. ... k.o. ...) in od pridobitve lastninske pravice štela, da mejo predstavlja postavljena žična ograja,

″-″ da pri ogledu samem ni bilo zaznati razlike med spornim prostorom in ostalim delom parcele (parc. št. ...),

″-″ da nasprotni udeleženci se niso opredelili do izpovedb predlagateljev in prič (L. in M. L.), da so bile v času ogleda pred nakupom nepremičnine za objektom na parceli predlagateljev do žične ograje naložene razne stvari, da prehod med objektom in ograjo ni bil mogoč in nasprotni udeleženci tega prostora posledično niso uporabljali,

″-″ da najbolj izpostavljen del ograje na lomu sega v parcelo predlagateljev in sporni prostor deli na dva dela,

″-″ da je bila ograja (kot notranja ograja) postavljena okoli leta 1980, da pravni predniki predlagateljev pri gradnji ograje niso sodelovali in so ograjo zgradili nasprotni udeleženci (oziroma pravni predniki)

″-″ da so pravni predniki predlagateljev pred spremembo lastništva uživali in gospodarili z zemljiščem na sporni površini,

″-″ da so mejno črto ob žičnati ograji udeleženci upoštevati do spora v letu 2005,

″-″ da po nasprotnih udeležencih zatrjevana meja med obema zemljiščema v naravi ni bila kakorkoli označena ali prepoznavna,

″-″ da ni bila označena v naravi katastrska meja med zemljiščema (po zatrjevani delitvi v letu 1971), da nikoli ni bila meja med zemljiščema dokončno urejena, po v letu 2005 nastalem sporu pa je bil začet geodetski postopek za določitev meje, opravljena dejanja pa niso bila dokončana.

29. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje sprejelo zaključke:

″-″ da so neprepričljiva zatrjevanja in izpovedbe nasprotnih udeležencev o tem, kako so šteli sporni prostor za svoj in da graja ni bila meja,

″- da so pravni predniki nasprotnih udeležencev zgradili žičnato ograjo, pravni predniki predlagateljev pa pri tem niso sodelovali,

″-″ da so v predhodno začetem geodetskem postopku opravljena dejanja brezpredmetna,

″-″ da je postavitev ograje v letu okoli 1980 šteti za dogovor o poteku meje med lastniki sosednjih zemljišč parc. št. ... in ..., da na to kažejo značilnosti spornega mejnega prostora in dejstvo, da nasprotni udeleženci nimajo dostopa do dela spornega prostora na vzhodni strani, pravni predniki predlagateljev so imeli dobroverno posest zemljišča v obsegu sporne ploskve vse do ograje od njen postavitve in da sta predlagatelja dokazala močnejšo pravico na spornem prostoru.

30. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zgoraj povzeto dejansko stanje, saj so vse ugotovitve podprte s prepričljivo dokazno oceno izvedenih dokazov in sprejelo tudi pravilne zaključke.

Dokazne listine v prilogi C2 kažejo, da je bilo po delitvi prej enotne parcele v letu 1971 katastrsko stanje res drugačno, vendar skica sama in z legendo na listni št. 57 spisa (ki vsebuje grafične podatke po katastru in trditvah udeležencev) dokazuje, da so nasprotni udeleženci pokazali potek meje (debelejša, modra prekinjena črta) tako, da ta sega na, oziroma v parcelo predlagateljev parc. št. ... in precej preko meje, kot jo prikazuje zemljiški kataster parcel glede na v letu 1972 opravljene meritve IDPOS ... (tanka modra prekinjena črta) in da sta predlagatelja pokazala mejo po obstoječi ograji (debelejša rdeča prekinjena črta).

Glede na po nasprotnih udeležencih pokazano mejo je brezpredmetno njihovo sklicevanje v pritožbah na katastrsko mejo, kot je nastala po delitvi v letu 1971 (oziroma 1972).

31. Pritožba neutemeljeno trdi, da izpovedbi staršev prve predlagateljice (prič L.) nista enotni, ker to ne drži. Njuna izpovedba je skladna o tem, da je bilo predmet kupoprodajne pogodbe v letu 2003 zemljišče s hišo - dvojčkom vse do ograje. To je potrdila tudi izpovedba priče M. B. T., ki je bila kot solastnica z očetom prodajalka nepremičnine parc. št. ... k.o. ... in ki je tudi potrdila, da so njeni starši gospodarili na tem zemljišču vse do ograje.

32. Zaključek sodišča prve stopnje o obstoju dogovora, da ograja predstavlja parcelno mejo med zemljiščema, je torej dokazno podprt in tudi življenjsko logičen, zato je pravno pravilen zaključek, da je meja med zemljišči določena po kriteriju močnejše pravice. Z dogovorom o postavitvi ograje je bil dogovorjen tudi potek meje, drugačen zaključek bi bil neprepričljiv in tudi nelogičen.

33. Podatek o velikosti površine nepremičnine, ki je bila predmet kupoprodajne pogodbe, sklenjene leta 2003 med predlagateljico in njenim sedaj pokojnim partnerjem ter prejšnjima lastnikoma, je pravno nepomembno dejstvo glede na ugotovitve o dejanski uporabi nepremičnin, dogovorno postavljeni ograji med obema nepremičninama in v letu 2005 nastalem sporu o poteku meje.

34. Sporazum, sklenjen v predhodnem geodetskem (upravnem) postopku (priloga B26), ki je bil prekinjen (sklep v prilogi B3), pa predstavlja le dvostransko obligacijsko zavezo udeležencev sporazuma, ki pa ni bila realizirana. Realizacijo dogovorjenega sporazuma v upravnem, oziroma geodetskem postopku, bi bilo potrebno zahtevati s tožbo. V upravnem postopku dosežen dogovor, ki ni bil izvršen, zato ne more pomeniti dogovora o poteku meje in s tem pravno veljavnega načina za ugotovitev obstoja močnejše pravice.

35. Res se šolsko leto prične meseca septembra, vendar čas overitve kupoprodajne pogodbe pri notarju v mesecu oktobru (2003) ni bistveno oddaljen od začetka šolskega leta, zato se pritožbeno sodišče ne more strinjati s pritožbeno trditvijo, da opisna časovna umestitev sklenitve kupoprodajne pogodbe vzbuja dvom v verodostojnost trditev in izpovedbo prve predlagateljice.

36. Ni protispisen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da so ograjo kot mejo spoštovali vse do spora v letu 2005 tudi nasprotni udeleženci, čeprav nasprotni udeleženci tega res niso zatrjevali.

Zaključek sodišča prve stopnje temelji na dokazni oceni izvedenih dokazov o tem med udeleženci sicer spornem in za odločitev pomembnem dejstvu. Protispisnost bi namreč bila podana, če bi sodišče prve stopnje v razlogih svoje odločbe vsebini listinskega gradiva pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima ta v resnici, če bi v svojo odločbo napačno preneslo vsebino iz listinskega, oziroma sicer dokaznega gradiva (ZPP s komentarjem, letnik 2009, 3. knjiga, stran 312). Iz trditev udeležencev, oziroma strank v (civilnem) postopku pa izhajajo zatrjevana dejstva, ki so si običajno nasprotujoča in mora zato sodišče z obravnavanjem na podlagi izvedenih dokazov s stopnjo prepričanosti ugotoviti, ali zatrjevana sporna dejstva obstajajo, oziroma ali so dokazana.

Pritožba je z očitkom o protispisnosti torej neutemeljeno uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

37. Drugih bistvenih kršitev določb postopka pritožba ni izpostavila, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo tistih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), zato ta uveljavljani pritožbeni razlog ni utemeljen.

38. Glede na vse zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 77. člena Stvarnopravnega zakonika, ko je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uredilo potek meje med zemljiščema predlagateljev in nasprotnih udeležencev po kriteriju močnejše pravice. Zato sta neutemeljena tudi uveljavljana pritožbena razloga zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter zmotna uporaba materialnega prava. Torej so glede na obrazloženo vse tri pritožbe nasprotnih udeležencev v celoti neutemeljene, zato jih je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

39. Prva nasprotna udeleženka je zaznamovala stroške pritožbenega postopka, s čimer je smiselno zahtevala njihovo povrnitev. Druga nasprotna udeleženka in tretji nasprotni udeleženec pa stroškov pritožbe nista zaznamovala. Ker pa s pritožbo prva nasprotna udeleženka ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev v tem delu temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 37. členom ZNP.

Datum zadnje spremembe:

06.06.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1824/98
• VSL sklep II Cp 1868/99
• VSL sodba I Cp 309/2000