<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC sodba Cpg 52/2017

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2017:CPG.52.2017
Evidenčna številka:VSC0004878
Datum odločbe:11.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Branko Vitez (preds.), Zdenka Pešec (poroč.), Irena Leskovšek Jurjec
Področje:PRAVO DRUŽB - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:samostojni podjetnik - smrt - nadaljevanje podjetnikove dejavnosti - pristop k dolgu - zastaranje terjatve

Jedro

Tudi v obdobju med nastopom smrti do pravnomočnosti sklepa o dedovanju in še tri mesece potem je dopustno nadaljevati z dejavnostjo podjetnika pod njegovo firmo, saj iz zakona ne izhaja obveznost, da bi moralo iz firme biti razvidno, da je podjetnik prenehal biti lastnik podjetja in je zato mogoče, da se tudi v primeru smrti podjetnika še naprej uporablja firma z imenom in priimkom pokojnega podjetnika.

Tožena stranka je res tudi dedinja po umrlem podjetniku, vendar to ni ovira, da ne bi mogla pristopiti k dolgu kot samostojna podjetnica in za dolg, ki ga je zapuščina legalno ustvarila v obdobju po smrti samostojnega podjetnika, tako da je sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsebina 3. točke Dogovora o poravnavi dolga z dne 14. 7. 2011, šteti kot pristop k dolgu po 432. členu OZ.

Stališče pritožbe, da terjatev iz naslova pristopa k dolgu zastara takrat kot zastara dolg, h kateremu se pristopi, ne vzdrži, saj je dolg pristopnika njegov dolg in če se je zavezal plačati v določenem roku, se zastaranje ugotavlja glede na ta rok.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 927/2015 z dne 6. 10. 2016 izreklo: “I. Tožena stranka, je dolžna plačati tožeči stranki znesek 34.006,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2014 dalje do plačila ter nastale pravdne stroške v znesku 5.567,17 EUR, vse v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila. II.V presežku za še zahtevanih 320,36 EUR s pp in za zakonske zamudne obresti od zneska 34.326,48 EUR od 18. 4. 2014 do 11. 7. 2014 pa se zahtevek kot neutemeljen zavrne.”

2. Zoper to sodbo je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in obveže tožečo stranko na plačilo dosedanjih stroškov pravdnega postopka in stroškov te pritožbe.

3. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in ji naloži plačilo stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje najprej pojasnjuje, da je v tej zadevi enkrat že razsodilo. S sodbo in sklepom I Pg 707/2014 z dne 16. 4. 2015 je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja terjatve. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke ugodilo in s sklepom Cpg 197/2015 z dne 18. 11. 2015 izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo v novo sojenje z obrazložitvijo, da je zaenkrat zmotno uporabljeno materialno pravo glede zastaranja terjatve, saj bi moralo sodišče prve stopnje tek začetka zastaranja upoštevati od pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da tožeča stranka trdi, da je s toženo stranko dne 14. 07. 2011 sklenila Dogovor o poravnavi dolga (v nadaljevanju: Dogovor), na podlagi katerega je tožena stranka kot dolžnica na podlagi 364. člena Obligacijskega zakonika (OZ) izrecno pripoznala dolg do tožeče stranke v višini 23.316,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2009 dalje do plačila in se skladno s 3. členom Dogovora dolg zavezala plačati tožeči stranki najkasneje v roku 30 dni po pravnomočnosti zapuščinskega postopka pred Okrajnim sodiščem v Celju, ki je tekel pod opr. št. D 471/2007; (-) da je Okrajno sodišče v Celju dne 27. 10. 2011 izdalo delni sklep o dedovanju D 471/2007, ki je postal pravnomočen dne 4. 11. 2011 in sklep o dedovanju dne 19. 3. 2014, ki je postal pravnomočen dne 17. 04. 2014; (-) da tožena stranka, kljub temu, da je sklep o dedovanju postal pravnomočen, dolga, ki se ga je zavezala plačati v Dogovoru, ni poravnala; (-) da je tožeča stranka obračunala od 24. 1. 2009 do 17. 4. 2014 zakonske zamudne obresti na znesek 23.316,15 EUR, ki znašajo 11.010,33 EUR in tako od tožene stranke terjala plačilo 34.326,48 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 04. 2014 dalje do plačila; (-) da je tožeča stranka pojasnila, da sta pravdni stranki sklenili 14. 7. 2011 že omenjeni Dogovor o poravnavi dolga, kjer sta sporazumno ugotovili, da je T. M. iz naslova nadaljevanja poslovanja po smrti B. K., pod imenom pokojnega nosilca dejavnosti B. K. s.p., ustvarila dolg do tožeče stranke iz naslova dobavljenega blaga v skupni višini 23.316,15 EUR in navedeni dolg je tožena stranka v tem Dogovoru izrecno pripoznala in se ga v 3. členu Dogovora zavezala tudi plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 30 dni po pravnomočnosti zapuščinskega postopka pri Okrajnem sodiščem v Celju pod D 471/2007; (-) da je T. M., po smrti B. K. s.p., nadaljevala s poslovanjem, in sicer formalno preko pravnoorganizacijske oblike B. K. s.p., saj je sama tožečo stranko obvestila o smrti B. K. in pojasnila tožeči stranki, da bo nadaljevala s poslovanjem preko pravnoorganizacijske oblike B. K. s.p., kar je tožeča stranka sprejela, saj je preverila, da račun B. K. s.p. še obstoja, da je še odprt transakcijski račun, zato se je tožeča stranka odločila nadaljevati poslovanje s toženo stranko, po registraciji svojega s.p. je tožena stranka s tožečo stranko dne 14. 7. 2011 sklenila Dogovor, kjer je izrecno pripoznala, da predstavlja dolg, ki ga je T. M. ustvarila preko pravnoorganizacijske oblike B. K. s.p., dejansko dolg tožene stranke, zato, po navedbah tožeče stranke, dolg tožene stranke, ki je nastal po smrti B. K. s.p., ne sodi v zapuščino po pokojnem B. K. s.p.; (-) da je tožeča stranka nasprotovala ugovoru tožene stranke glede obstoja skupnosti dedičev in morebitne neveljavnosti Dogovora oziroma pomanjkanja pasivne legitimacije; (-) da je tožeča stranka menila, da je neutemeljen in nerelevanten ugovor tožene stranke, da naj ne bi prišlo do nadaljevanja poslovanja v skladu z določili 72. člena Zakona o gospodarskih družbah - 1 in da tožena stranka ni pravna naslednica zapustnikovega s.p.- ja in je po mnenju tožeče stranke takšen ugovor za sam postopek nerelevanten, saj je dolg iz naslova dobave blaga ustvarila T. M. s poslovanjem po smrti zapustnika B. K. in preko pravnoorganizacijske oblike B. K. s.p.; (-) da za je morebitno nedovoljeno in nezakonito poslovanje preko pravnoorganizacijske oblike B. K. s.p. tožena stranka odškodninsko odgovorna in zato tožeča stranka uveljavljala škodo od tožene stranke, saj je s takšnim nedopustnim ravnanjem povzročila tožeči stranki škodo v višini, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem postopku, ker je tožeča stranka v dobri veri in skladno z zagotovili tožene stranke poslovala z njo preko pravnega subjekta B. K. s.p. in zato tudi utrpela škodo v višini terjatve, ki jo vtožuje v predmetnem postopku; (-) da je tožeča stranka ugovarjala tudi ugovoru zastaranja tožene stranke, z obrazložitvijo, da do zastaranja ni prišlo, saj iz Dogovora namreč jasno izhaja, da je tožena stranka dolg v višini 23.316,15 EUR, ki je nastal na podlagi faktur, ki jih je tožeča stranka že predložila v tem postopku, izrecno pripoznala, z Dogovorom pa je bil določen novi rok plačila, 30 dni po pravnomočnosti zapuščinskega postopka in torej začne rok teči 17. 4. 2014 in ker je tožeča stranka vložila tožbo 9. 7. 2014, torej ni mogoče govoriti o zastaranju; (-) da je tožena stranka navajala, da priznava, da je dne 14. 7. 2011 podpisala Dogovor, ki ga tožeča stranka navaja v tožbi, pri čemer je poudarjala, da je bila s strani tožeče stranke postavljena pred dejstvo, da mora listino podpisati; (-) da je tožena stranka navajala, da je 10. 6. 2007 umrl B. K., ki je bil poslovni partner tožeče stranke in da iz predloženega Dogovora izhaja, da je dolg ob smrti pokojnega B. K. s.p. znašal 22.697,61 EUR; (-) da tožena stranka trdi, glede na to, da je bil delni sklep o dedovanju opr. št. D 471/2007 sprejet 27. 10. 2011, s katerim je za dediča premoženja po pokojnem imenovalo sina M. K. in izvenzakonsko partnerko T. M., torej na dan 14. 7. 2011 še ni sodišče razglasilo dedičev, zato je med T. M. in M. K. v času podpisa tega Dogovora 14. 7. 2011 obstajala še skupnost dedičev in po 145. členu Zakona o dedovanju je skupnost dedičev opredeljena v smislu, da dediči upravljajo in razpolagajo s premoženjem zapustnika skupno in gre torej za skupno razpolaganje s premoženjem zapustnika, v katerega pa je potrebno vključiti tudi priznanje terjatev oziroma pripoznavo dolga po zapustniku, tako da bi pripoznava dolga T. M. s.p., imela učinek le, če bi jo priznala oba dediča po pokojnem B. K. s.p., torej M. K. in T. M., zato, po mnenju tožene stranke, Dogovor z dne 14. 7. 2011 ne more predstavljati pripoznave dolga v smislu 364. člena OZ; (-) da iz Dogovora z dne 14. 7. 2011 tudi izhaja, da naj bi tožena stranka nadaljevala dejavnost pokojnega B. K. s.p. na podlagi 72. člena ZGD-1 in bi naj na dolžnico, torej toženo stranko, prešle vse pravice in obveznosti pokojnega podjetnika B. K. s.p., kar pa prav tako ne ustreza dejanskemu stanju, saj med toženo stranko in M. K. ni obstajal dogovor o prevzemu samostojnega podjetništva po pokojnem B. K. s.p. in tudi iz sklepa o dedovanju z dne 19. 3. 2014 je razvidno, da nihče od dedičev ni dal izjave, da želi nadaljevati samostojno podjetništvo po umrlem B. K. s.p.; (-) da je tožena stranka pojasnila, da je postala samostojna podjetnica z vpisom v register, in sicer z 21. 1. 2009 in torej ni šlo za nobeno pravno nasledstvo po pokojnem B. K. s.p. in tako znesek, ki naj bi obstajal ob smrti pokojnega B. K. s.p. v višini 23.316,15 EUR, nima nobene povezave z dejavnostjo tožene stranke T. M. s.p., ki je odprla dejavnost oziroma se registrirala kot samostojna podjetnica dne 21. 1. 2009 in je tožena stranka ugovarjala tudi pasivno legitimacijo in ugovarjala pasivno legitimacijo še iz razloga, ker je na dan 14. 7. 2011 obstajala skupnost dedičev skupaj z M. K., ki ni stranka tega postopka; (-) da je tožena stranka ugovarjala tudi zastaranje terjatve glede na to, da je v Dogovoru z dne 14. 7. 2011 zapisano, da se zaveže T. M., s.p. plačati dolg, opisan v prvi in drugi točki Dogovora v višini 23.316,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2009 dalje upniku K. d.o.o., v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, kar potrjuje, da je dolg 23.316,15 EUR povezan s smrtjo pokojnega B. K. s.p., ki je umrl 10. 6. 2007; (-) da je tožena stranka še navajala, da ni poslovala v svojem imenu in za svoj račun, da je poslovala za dejavnost po pokojnem B. K. s.p., da je dolg nastal še v zapuščinskem postopku kot dolg po pokojnem B. K. s.p., da je bil v zapuščinskem postopku tudi imenovan začasni skrbnik, ki je skrbel za poslovanje; (-) da po mnenju tožene stranke tudi 2. točko Dogovora in točko 3. Dogovora ni mogoče razlagati kot prevzem dolga po 427. členu OZ, ker niso izpolnjeni materialni pogoji, saj mora pri prevzemu dolga, ki se opravi med dolžnikom in prevzemnikom, upnik v to privoliti, česar Dogovor ne izpolnjuje; (-) da po stališču tožene stranke prav tako Dogovor ne izpolnjuje pogojev pristopa k dolgu po 431. členu OZ, saj s pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, stopi tretji v zavezo poleg dolžnika, vendar v primeru, da zastara terjatev upnika do dolžnika, zastara tudi terjatev upnika do pristopnika k dolgu. Torej določba 3. točke Dogovora nima niti narave dogovora po 431. členu OZ niti po 432. členu OZ, glede na to, da je tožena stranka že podala ugovor zastaranja; (-) da je tožena stranka še navajala, da prijava terjatve v zapuščinskem postopku ne pretrga zastaranja, saj ne gre za dejanje, ki bi bilo uperjeno na izterjavo dolga, zato je terjatev tožeče stranke do B. K. s.p. zastarala.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tožbi v pretežnem delu ugodilo.

9. Pritožba povzema, da je sodišče prve stopnje štelo, da predstavlja Dogovor pogodbo o pristopu k dolgu po 432. členu OZ, vendar se s s tem ne strinja, saj je tožeča stranka postavila trditev, da je terjatev iz pravdnega postopka nastala po smrti K. B., zaradi česar ne spada v zapuščino po pokojnem K. B. in da je predmetni dolg ustvarila tožena stranka s poslovanjem preko pravno organizacijske oblike K. B., s.p..Če tožeča stranka sama postavlja trditev, da tožbeni zahtevek ne predstavlja terjatve, ki bi nastala pred smrtjo K. B., ampak po njegovi smrti, potem ne gre za terjatev do zapuščine. To pomeni, da K. B. ni dolžnik in torej T. M. ne more pristopiti k “neobstoječemu” dolžniku. Pa tudi, če bi bilo stališče sodišča pravilno, potem je terjatev tožeče stranke zastarala. Če gre za kumulativno odgovornost, in če odgovarja prvotni dolžnik, pristopnik solidarno, potem zastaranje terjatve do prvotnega dolžnika pomeni zastaranje terjatve pristopnika.

10. Pritožba nadalje trdi, da po smrti K. B. s .p. ni mogoče, da bi K. B. s.p. ustvaril dolg, ker je K. B. kot fizična oseba umrla in trditvi tožeče stranke ne pritrjuje niti 72. člen ZGD-1, niti doslej uveljavljeno stališče, da gre za izjemo, ko poslovni objekt obstaja še naprej, čeprav je nosilec dejavnosti kot fizična oseba mrtva. Pritožba pove, da je tožena stranka navajala, da se je s poslovanjem po smrti K. B. izjemoma lahko nadaljevala dejavnost, kar omogočata tako statusno pravna kot davčna zakonodaja, vendar se je od 29. 01. 2009 dalje poslovanje s tožečo stranko vodilo z T. M. s.p., pri čemer tožeča stranka tudi tožene stranke ni pravilno označila, niti v tožbi.

11. Nadalje pritožba trdi, da je imela T. M. znanje, da posel nadaljuje in s čimer se je sprva strinjal tudi sodedič M. K., je bilo takšno poslovanje mogoče, vendar T. M. ni delovala v svojem imenu (do 29. 01. 2009), in ne za svoj račun. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je z zapuščino po smrti zapustnika na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju upravljal skrbnik zapuščine, ki pa je ni upravljal v svojem imenu, ampak v imenu in v korist zapuščine, zato nadaljevanje dejavnosti po smrti zapustnika ni mogoče šteti kot ravnanja T. M. in gre nedvomno za dejavnost, ki sodi v sklop zapuščine, zaradi česar je podano nujno sosporništvo obeh dedičev po pokojnem K. B. s.p..

12. Pritožba še trdi, da je stališče, ki jih je sodišče prve stopnje povedalo v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije pod 27. obrazložitve, neutemeljeno, saj je, ne da bi presojalo vsebino dokazov, ki so v sodnem spisu in upoštevalo trditve tožeče stranke, navedlo, da je tožena stranka pristopila k dolgu, čeprav sodišče ni utemeljilo, h kateremu dolgu, za katero obdobje oziroma kdaj je nastal. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je tožeča stranka utemeljeno obračunala zakonske zamudne obresti, pri čemer ni obrazloženo, za katero obdobje je sodišče toženi stranki priznalo obresti. Zato je v tem delu tožba neobrazložena.

13. Končno pritožba še opozarja, da je sodišče prve stopnje štelo vsebino Dogovora o poravnavi dolga z dne 14. 07. 2011 kot pristop k dolgu po 432. členu OZ in da bi moralo upoštevati pričetek teka zastaralnega roka od pravnomočnosti sklepa o dedovanju, nato pa nadaljuje, da je dedni sklep D 471/2007 postal pravnomočen 17. 4. 2014 kot izhaja iz klavzule pravnomočnosti Okrajnega sodišča v Celju, tožeča stranka pa je vložila tožbo komaj tri mesece po pravnomočnosti tega sklepa. Vendar sodišče prve stopnje pri tej utemeljitvi ni navedlo pravne podlage svoje odločitve, zato odločitve ni mogoče preizkusiti, ker odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pa je očitek bistvene kršitve pravil postopka. Tako ni pojasnjeno, na podlagi katerega materialnega predpisa zaključuje, da terjatev ni zastarala.

14. Pritožbeni očitek, da je tožeča stranka vseskozi napačno označevala toženo stranko je sicer pavšalen in ne pove, kakšne posledice naj bi iz tega izhajale in niti sama ne pove, kako bi se naj pravilno glasila firma tožene stranke in se tudi sama še v pritožbi označuje kot T. M. s.p., torej enako, kot jo označi tožba, tako da ne more biti nobene zmote glede stranke, ki je tožena.

15. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je tožena stranka prenehala opravljati dejavnost in da je iz poslovnega registra izbrisana 25. 5. 2016, pa tega v pritožbi ne označi , kar pa na samo pravdno res nima vpliva.

16. Pritožba poskuša dokazati, da se dolg do tožene stranke vtožuje kot dedinje po pokojnem B. K., ki je do smrti 10. 6. 2007 opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik in da zato bi skupaj z njo moral biti tožen še sodedič, ker sta dediča enotna sospornika, ker pa temu ni tako, je utemeljen ugovor pasivne legitimacije.

17. Podjetnik je po določbi 3.člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost.

18. Če podjetnik umre, lahko podjetnikov dedič, ki nadaljuje zapustnikovo podjetje, v firmi še naprej uporablja tudi ime in priimek zapustnika. Z nadaljevanjem zapustnikovega podjetja preidejo na podjetnikovega dediča podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Podjetnikov dedič kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika in se v skladu s 74. členom tega zakona vpiše kot podjetnik.(1)

19. Situacija pa je drugačna, če dediči ne nadaljuje zapustnikovega podjetja. Podjetnik lahko začne opravljati dejavnost, ko je pri AJPES vpisan v Poslovni register Slovenije.(2) AJPES pa po uradni dolžnosti izbriše podjetnika iz Poslovnega registra Slovenije[...] tudi - 4. na podlagi obvestila pristojnega matičnega organa, da je podjetnik umrl, razen če ji dedič podjetnika v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o dedovanju predloži izjavo, da bo nadaljeval zapustnikovo podjetje v skladu s četrtim odstavkom 72. člena tega zakona.(3)

20. Tožena stranka v pritožbi sama pove, kljub ugovoru pasivne legitimacije, da dediča nista nista prevzela dejavnosti zapustnika, zato se pokažejo vse pritožbene navedbe v zvezi s tem da bi morala tožeča stranka tožiti oba dediča, odvečne, prav tako so odvečne pritožbene navedbe o učinkih prijave terjatve v zapuščinskem postopku (da ne pretrga zastaranja, da tožeča stranka sploh ni prijavila vtoževane terjatve v zapuščinskem postopku).

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka vtožuje svojo terjatev do tožene stranke na podlagi Dogovora o poravnavi dolga z dne 14. 7. 2011 (listina A4 v spisu – v nadaljevanju Dogovor)) in ta dogovor je, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje pravni temelj za vtoževano terjatev.

22. Po tem Dogovoru, sklenjenem 14. 7. 2011, se je sedaj tožena stranka v 3.točki Dogovora zavezala na naslednji način: “T. M. s.p. se s tem dogovorom zaveže dolg, opisan v prvi in drugi točki tega dogovora v višini 23.316,15 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2009 dalje plačati upniku K. d.o.o. najkasneje v roku 30 dni po pravnomočnosti zapuščinskega postopka, ki teče pod opr. št D 471/2007 pred Okrajnim sodiščem v Celju”.

23. Že iz vsebine te točke Dogovora izhaja, da se tožena stranka ni zavezala kot zapustnikova dedinja oziroma kot prevzemnica dejavnosti pokojnega B. K., saj se ne navaja kot dedinja, ampak samo kot zavezanka za plačilo dolga. Drži pa, da se v 1. točki Dogovora navaja, da je tožeča stranka po smrti B. K. poslovno sodelovala z T. M, ki je nadaljevala dejavnost pokojnega nosilca dejavnosti pod njegovim imenom in z njegovim poslovnim računom in da so z nadaljevanjem zapustnikove dejavnosti v skladu z določbo 72. člena ZGD-1 na dolžnico prešle vse pravice in obveznosti pokojnega podjetnika.

24. Toda sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je očitno tožena stranka zgolj želela nadaljevati dejavnost pokojnega podjetnika zapustnika, do česar pa po pravnomočnosti sklepu o dedovanju ni prišlo in zato se terjatev do tožene stranke ne vtožuje kot do sodedinje zapustnikove premoženja (niti ostalega premoženja,ki ga je tožena stranka dedovala po sklepu o dedovanju D 471/2007 z dne 19. 3. 2015, pravnomočnem 17. 4. 2014), tako da tožeči stranki ni potrebno tožiti obeh dedičev, saj ne gre za spor, v katerem bi tožeča stranka uveljavljal svojo terjatev do dedičev. Zgolj tedaj so dediči enotno sosporniki in bi bil ugovor pasivne legitimacije utemeljen. Vendar kot je pojasnjeno, za takšno situacijo ne gre.

25. Pritožba pa trdi tudi, upoštevaje trditve tožeče stranke, da je terjatev iz pravdnega postopka nastala po smrti K. B., zaradi česar ne spada v zapuščino po pokojnem K. B. in da je predmetni dolg ustvarila tožena stranka s poslovanjem preko pravno organizacijske oblike K. B., s.p. in če je temu tako, potem ne gre za terjatev do zapuščine in K. B. ni dolžnik, T. M. pa na more pristopiti k “neobstoječemu” dolžniku. Pa tudi, če bi bilo stališče sodišča pravilno, potem je terjatev tožeče stranke zastarala. Če gre za kumulativno odgovornost, in če odgovarja prvotni dolžnik, pristopnik solidarno, potem zastaranje terjatve do prvotnega dolžnika pomeni zastaranje terjatve pristopnika.

26. Toda pritožba sama potrdi tudi, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da se je dejavnost pokojnega nadaljevala pod njegovo firmo tudi po njegovi smrti in da je iz naslova poslovanja po smrti B. K. do K. d.o.o. nastal dolg v skupni višini 23.316,15 EUR, kot izhaja iz predloženih računov tožeče stranke (A52 -A153) in da je poslovanje potekalo pod vodstvom začasnega skrbnika S. K., iz kartice prometa, ki je bila dostavljena s strani banke (priloge C) pa je razvidno, da so ostali odprti računi, ki jih vtožuje tožeča stranka v tem postopku.

27. Iz sklepa o imenovanju začasnega skrbnika D 471/2007 z dne 20. 1. 2009 (B3 listina) pritožbeno sodišče povzema, da je najprej sedaj tožena stranka predlagala postavitev skrbnika zapuščine skladno z določbo prvega odstavka 131.člena Zakona o dedovanju iz razloga, da se bodo lahko registrirala vozila, ki spadajo v zapuščino ter predlagala, da se za skrbnico postavi njo, opozarjala pa je tudi, da poslovanje preko zapustnikovega s.p. povzroča težave pri poslovanju z banko in davčnim organom, kjer vztrajajo, da je potrebno urediti prenos dejavnosti, zlasti banka pa je izpostavila, da je poslovanje z blokiranim računom zapustnika pripravljena dopustiti pod pogoji, ki izhajajo iz dogovora ali po dogovoru s skrbnikom zapuščine, vendar pa je drugi dedič temu nasprotoval in predlagal drugega začasnega skrbnika ter kot razloge med drugim navajal, da opravlja nujne posle v zvezi z dejavnostjo zapustnika, ki še zagotavlja normalno poslovanje, sodedinja, vendar pa so ugotovljene tudi nepravilnosti pri poslovanju s.p., ko naj bi bilo ugotovljeno odlivanje sredstev iz poslovanja zapustnikovega s.p. v osebno rabo. Sodišče je za začasnega skrbnika imenovalo osebo, ki jo je predlagal sodedič in obrazložilo, da je namen imenovanja skrbnika zapuščine v tem, da se varuje interes vseh dedičev, s sklicevanjem, sedaj tožene stranke, da je potrebno v zadevi postaviti za skrbnika osebo, ki je vešča trgovinske dejavnosti, pa je dedinja zgolj hotela doseči, da se naloga skrbnice zaupa njej, ki ima tovrstne izkušnje in nobenemu drugemu, s tem pa sodišča ni prepričala.

28. Ob imenovanju začasnega skrbnika 20. 1. 2009 je v okviru nadaljevanja poslovanja pod firmo pokojnega podjetnika v času od 15. 8. 2008 do 16. 1. 2009 bilo pri tožeči strani naročenih za 22.697,61 EUR izdelkov (listina A 159) in pokaže se, ob upoštevanju trditev tožeče stranke ter ob upoštevanju vsebine sklepa o imenovanju začasnega skrbnika, da pritožba nima prav, da je sodišče prva stopnje mimo trditev tožeče stranke presodilo, da je dolg nastal po smrti zapustnika - podjetnika, prav tako pa pritožba nima prav, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožena stranka zagotavljala tožeči stranki, da bo prej navedeni nastali dolg sama poravnala, ker je očitno računala, da bo nadaljevala dejavnost pokojnega podjetnika, kar izhaja iz Dogovora in je tožeča stranka utemeljeno trdila in tudi dokazala, da je tožena stranka štela, da je to dejansko njen dolg. Drugače jasnega določila zadnje alineje 1. točke Dogovora, ki glasi: “- da podpisnika tega dogovora določata nov rok za izpolnitev obveznosti, pri čemer dolžnica pripoznava obveznost tako glede glavnice kot glede stranskih obveznosti, ni mogoče razlagati.”

29. Tudi v obdobju med nastopom smrti do pravnomočnosti sklepa o dedovanju in še tri mesece potem (četrta točka tretjega odstavka 75. člena ZGD-1), je dopustno nadaljevati z dejavnostjo podjetnika pod njegovo firmi, saj iz zakona (četrti odstavek 72. člena ZGD-1) ne izhaja obveznost, da bi moralo iz firme biti razvidno, da je podjetnik prenehal biti lastnik podjetja4 in je zato mogoče, da se tudi v primeru smrti podjetnika še naprej uporablja firma z imenom in priimkom pokojnega podjetnika.

30. Ker pritožbeno ni sporno, da se je poslovanje z dejavnostjo in pod firmo pokojnega podjetnika nadaljevalo tudi po njegovi smrti in je tako nastajal dolg zapuščine, kot pravilno trdi pritožba, zmotno pa je zatrjevanje tožeče stranke, da ne gre za dolg zapuščine, je zmoten pritožbeni očitek, da tožena stranka ni mogla pristopiti k dolgu, če dolga ni.

31. Tožena stranka je res tudi dedinja po umrlem podjetniku, vendar to ni ovira, da ne bi mogla pristopiti k dolgu kot samostojna podjetnica in za dolg, ki ga je zapuščina legalno ustvarila v obdobju po smrti samostojnega podjetnika, tako da je sodišče prve stopnje je pravilno štelo, v nasprotju z zmotnim stališčem pritožbe, da je vsebina 3. točke Dogovora o poravnavi dolga z dne 14. 7. 2011, ki glasi: “T. M. s.p. se s tem dogovorom zaveže dolg, opisan v 1. in 2. točki tega Dogovora v višini 23.316,15 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2009 dalje plačati upniku K. d.o.o. najkasneje v roku 30 dni po pravnomočnosti zapuščinskega postopka, ki teče pod opr. št. D 471/2007 pred Okrajnim sodiščem v Celju,” šteti kot pristop k dolgu po 432. členu OZ.

32. 432. člen OZ določa: S pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, stopi tretji v zavezo poleg dolžnika. Do pristopa k dolgu pride s pogodbo med upnikom in tretjim, ki se zaveže, da bo izpolnil dolžnikovo obveznost in gre torej za dvostransko pogodbo, ki vključuje upnika in pristopnika, ki se zaveže upniku plačati njegovo terjatev do dolžnika. Pogodba o pristopu k dolgu je urejena v poglavju OZ, ki ureja spremembo dolžnika, vendar pa po svoji vsebini in pravnih posledicah ni sprememba dolžnika v obligacijskem smislu, saj gre za utrditev obveznosti. Pravna posledica pristopa k dolgu je kumulativna in po pristopu k dolgu upniku za izpolnitev odgovarjata prvotni dolžnik in pristopnik, zato se ravno iz teh razlogov sploh ne zahteva soglasje prvotnega dolžnika k sklenitvi pogodbe o pristopu k dolgu in prav zaradi tega ima pristop k dolgu kumulativni učinek in je zato položaj upnika takšen, kot če bi bila prvotni dolžnik in pristopnik solidarna dolžnika, vendar pa zakon pristopniku ne daje regresnih upravičenj. Pristopnik k dolgu namreč ne izpolnjuje tujega dolga, temveč svoj dolg in ker izpolnjuje svoj dolg, nima ugovorov, kot jih ima prevzemnik dolga iz pravnega razmerja med upnikom in prejšnjim dolžnikom.

33. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da se je torej tožena stranka zavezala plačati navedeni dolg s podpisom Dogovora in da je zahtevek tožeče stranke po plačilu zneska na osnovi podpisa tega Dogovora utemeljen.

34. Pritožba zmotno trdi, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, h kateremu dolgu je tožena stranka pristopila, saj je to sodišče prve stopnje pojasnilo v 23. točki izpodbijane sodbe.

35. Pritožba tudi nima prav, da je vtoževana terjatev zastarana, saj se je tožena stranka zavezala dolg, h kateremu je pristopila, plačati najkasneje v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa o dedovanju D 471/2007, ta pa je pravnomočen 17. 4. 2014 kot izhaja iz žiga pravnomočnosti in pravilna je presoja sodišče prve stopnje glede na to, da je tožeča stranka vložila tožbo 11. 7. 2014, to je komaj po preteku 3 mesecev od pravnomočnosti dednega sklepa, da ni mogoče govoriti o zastaranju tega zahtevka. Stališče pritožbe, da terjatev iz naslova pristopa k dolgu zastara takrat kot zastara dolg, h kateremu se pristop, ne vzdrži, saj je dolg pristopnika njegov dolg in če se je zavezal plačati v določenem roku, se zastaranje ugotavlja glede na ta rok.

36. Drži sicer pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za svojo presojo, vendar to ne pomeni, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

37. Sodišče prve stopnje je povedalo, da je rok za plačilo začel teči 30 dan po 17. 4. 2014, kar je 17. 5. 2014,(5) tožena stranka dolga ni plačala, zato je smela tožeča stranka dolg izterjati po sodni poti, zastaranje pa začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti.(6) Ker je bila tožena stranka dolžna dolg izpolniti 17. 5. 2014, je naslednji dan 16. 5. 2014 začelo teči zastaranje terjatve in je tožba, vložena 11. 7. 2014 vložena pred zastaranjem terjatve, če upoštevamo splošni zastaralni rok pet let(7) ali triletni zastaralni rok po 349. členu OZ.(8) Zastaranje terjatve namreč nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa.(9) Ob vložitvi tožbe ni iztekel niti triletni zastaralni rok, še manj petletni zastaralni rok.

38. Pritožbene navedbe o tem, da tožena stranka iz poslovanja s tožečo stranko od 29. 1. 2009, ne izkazuje dolga, za presojo v sporni zadevi niso bistvene, saj tožeča stranka ne trdi, da je dolg nastal iz poslovanja s toženo stranko kot samostojno podjetnico, ki se je kot taka vpisala v poslovni register 21. 1. 2009, ampak vtožuje dolg, ki se ga je tožena stranka zavezala plačati po Dogovoru z dne 14. 7. 2011. Pritožba pa neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, za katero obdobje je tožeči stranki priznalo obresti, saj to jasno izhaja iz 29. točke, 31. točke in 40. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ne drži , da se v tem delu sodba ne da preizkusiti.

39. Tako je po povedanem sodišče prve stopnje ob dejanskem stanju tako kot ga je ugotovilo, tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo.

40. Po določbi prvega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

41. Pritožba tudi konkretno ne izpodbija stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

42. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

43. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni prispeval k presoji pritožbenega sodišča in k razjasnitvi zadeve, zato mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Četrti odstavek 72. člena ZGD-1.

Op. št. (2): Prvi odstavek 74. člena ZGD-1.

Op. št. (3): 4. točka tretjega odstavka 75. člena ZGD-1.

Op. št. (4): Primerjaj A. Dolinšek, Izvrševanje pogodb v primeru podjetnikove smrti, Pravna praksa. št. 49-50, letnik 2006, GV Založba, stran 6.

Op. št. (5): Prvi odstavek 62. člena OZ se glasi: “Rok, določen v dnevih, začne teči prvi dan po dogodku, od katerega se računa, konča pa se z iztekom zadnjega njegovega dneva.”

Op. št. (6): Prvi odstavek 336. člena OZ se glasi: “(1) Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega.”

Op. št. (7): 346. člena OZ se glasi: “Terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok.”

Op. št. (8): 349. člen OZ se glasi: “(1) Terjatve iz gospodarskih pogodb kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih. (2) Zastaranje teče posebej za vsako dobavo blaga, opravljeno delo ali storitev.”

Op. št. (9): 37. člen se glasi: “Zastaranje nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa.”


Zveza:

ZGD-1 člen 72, 75. OZ člen 432.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4NjUw