VSC sodba Cpg 57/2017

Jedro

Samo če bi dokazni postopek pokazal, da sta se stranki dogovorili, da tožeča stranka prevzame vse zaloge tožene stranke, ki jih je ta imela ob vzpostavitvi poslovnega razmerja s tožečo stranko, pa bi bila vrednost sporna, bi bilo potrebno zaradi ugotovitve dejanske vrednosti izvesti dokaz z izvedencem, ki bi odgovoril na strokovno vprašanje glede vrednosti zalog1. Enako bi veljalo tudi, če bi bil dogovor glede prevzema dela zalog, pa bi bila njihova vrednost sporna.

Sodišče s strokovnim znanjem glede vrednosti zalog ne razpolaga in glede te okoliščine, bi moralo dopustiti in izvesti dokaz z izvedencem, toda v konkretnem primeru to ni bilo potrebno kot zmotno trdi pritožba, saj je vrednost zaloge bila znana in nesporna med pravdnima strankama.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke glede I., III., IV., VI. in VII. točke izreka sodbe se zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 1002/2015 z dne 6. 5. 2016 izreklo: “I. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 256.445,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od 14.027,55 EUR od 22. 1. 2012 dalje do plačila, - od 16.152,31 EUR od 26. 1. 2012 dalje do plačila, - od 16.454,84 EUR od 29. 1. 2012 dalje do plačila, - od 40.639,51 EUR od 5. 2. 2012 dalje do plačila, - od 13.999,90 EUR od 12. 2. 2012 dalje do plačila, - od 12.977,72 EUR od 18. 2. 2012 dalje do plačila, - od 12.587,31 EUR od 25. 2. 2012 dalje do plačila, - od 5.630,16 EUR od 2. 3. 2012 dalje do plačila, - od 17.973,20 EUR od 8. 3. 2012 dalje do plačila, - od 57,66 EUR od 14. 3. 2012 dalje do plačila, - od 16.075,37 EUR od 17. 3. 2012 dalje do plačila, - od 4.322,73 EUR od 23. 3. 2012 dalje do plačila, - od 916,13 EUR od 20. 4. 2012 dalje do plačila, - od 8.415,27 EUR od 2. 5. 2012 dalje do plačila, - od 12.782,34 EUR od 24. 5. 2012 dalje do plačila, - od 7.274,63 EUR od 9. 6. 2012 dalje do plačila, - od 2.104,78 EUR od 17. 6. 2012 dalje do plačila, - od 4.612,87 EUR od 1. 7. 2012 dalje do plačila, - od 2.801,42 EUR od 7. 7. 2012 dalje do plačila, - od 2.635,35 EUR od 14. 7. 2012 dalje do plačila,- od 4.621,99 EUR od 20. 7. 2012 dalje do plačila, - od 898,64 EUR od 1. 9. 2012 dalje do plačila, - od 23.600,00 EUR od 13. 6. 2012 dalje do 13. 11. 2014, - od 2.000,00 EUR od 13. 6. 2012 dalje do plačila. II. Ugotovi se obstoj nasprotne terjatve tožene stranke v višini 30.000 EUR. III. Terjatvi pravdnih strank se medsebojno pobotata do višine 30.000 EUR. IV. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki še 226.445,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od 14.027,55 EUR od 22. 1. 2012 dalje do plačila, - od 16.152,31 EUR od 26. 1. 2012 dalje do plačila, - od 16.454,84 EUR od 29. 1. 2012 dalje do plačila, - od 40.639,51 EUR od 5. 2. 2012 dalje do plačila, - od 13.999,90 EUR od 12. 2. 2012 dalje do plačila, - od 12.977,72 EUR od 18. 2. 2012 dalje do plačila, - od 12.587,31 EUR od 25. 2. 2012 dalje do plačila, - od 5.630,16 EUR od 2. 3. 2012 dalje do plačila, - od 17.973,20 EUR od 8. 3. 2012 dalje do plačila, - od 57,66 EUR od 14. 3. 2012 dalje do plačila, - od 16.075,37 EUR od 17. 3. 2012 dalje do plačila, - od 4.322,73 EUR od 23. 3. 2012 dalje do plačila, - od 916,13 EUR od 20. 4. 2012 dalje do plačila, - od 8.415,27 EUR od 2. 5. 2012 dalje do plačila, - od 12.782,34 EUR od 24. 5. 2012 dalje do plačila, - od 7.274,63 EUR od 9. 6. 2012 dalje do plačila, - od 2.104,78 EUR od 17. 6. 2012 dalje do plačila, - od 4.612,87 EUR od 1. 7. 2012 dalje do plačila, - od 2.801,42 EUR od 7. 7. 2012 dalje do plačila, - od 2.635,35 EUR od 14. 7. 2012 dalje do plačila, - od 4.621,99 EUR od 20. 7. 2012 dalje do plačila, - od 898,64 EUR od 1. 9. 2012 dalje do plačila, - od 23.600,00 EUR od 13. 6. 2012 dalje do 13. 11. 2014, - od 2.000,00 EUR od 13. 6. 2012 dalje do plačila in v tem obsegu ostane v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 62413/2013 z dne 23. 4. 2013, prav tako ostane v veljavi glede plačila 522,68 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2013 dalje do plačila. V. Citirani izvršilni sklep se razveljavi glede plačila zakonskih zamudnih obresti: - od 4.442,66 EUR od 24. 12. 2011 dalje do plačila - od 14.494,61 EUR od 30. 12. 2011 dalje do plačila - od 8.741,17 EUR od 7. 1. 2012 dalje do plačila - od 8.608,73 EUR od 22. 1. 2012 dalje do plačila in glede plačila 62,76 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2013 dalje do plačila ter se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne. VI. Zavrne se višji pobotni ugovor tožene stranke. VII. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 14.618,31 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.”

2. Zoper to sodbo glede I., III., IV., VI. in VII. točke izreka sodbe je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanih delih razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje z naložitvijo pritožbenih stroškov tožene stranke v breme tožeči stranki.

3. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje najprej pojasnjuje, da je v tej zadevi enkrat že razsodilo. S sodbo in sklepom I Pg 1438/2013 z dne 11. 2. 2015 je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 256.445,65 EZR z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne fakture dalje in v tem delu vzdržalo v veljavi izvršilni sklep. Zaradi skrčitve tožbenega zahtevka za plačilo 23.600 EUR (glede vrnjene embalaže) je izvršilni sklep v tem obsegu razveljavilo, nadalje je zavrnilo pobotni ugovor toženca za plačilo nasprotne terjatve v višini 195.871,52 EUR in mu naložilo v plačilo 15.741,69 EUR pravdnih stroškov tožnice. Pri zavrnitvi pobotnega ugovora je sodišče upoštevalo, da ob obisku predstavnikov strank v Italiji na začetku leta 2011 ni prišlo do konkretnega dogovora o vračunavanju zalog toženca, saj tožnici vrednost zalog (195.871,52 EUR) takrat ni bila znana, ob seznanjenosti 23. 12. 2011 pa se z višino ni strinjala. Prav tako je sodišče upoštevalo, da toženec ni izkazal pogojev za ekskluzivno sodelovanje s tožnico, ki je (poleg daljšega korektnega poslovanja) podlaga za poslovni običaj vračunavanja starih zalog s strani novega dobavitelja. Vendar pa je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo prvostopno sodbo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Izpostavilo je zmotno dokazno oceno prvostopnega sodišča glede verodostojnosti pričevanja B. Š. Ta je zanikal, da bi bil kdajkoli v proizvodnji toženca z namenom, da pregleda stanje zalog, kar pa je demantirala priča R., ki je povedal, da sta se z. B. Š. sprehodila med profili z namenom, da si ogleda zalogo in da je nato M. R. pripravil za odpremo zalogo v vrednosti okoli 30.000 EUR s specifikacijo, ki so jo poslali B. Š. In prav ta izpovedba je potrjena v e-sporočilu B. Š. z dne 26. 1. 2012, sodišče pa je ni dokazno ocenilo, ko je celo zmotno ugotovilo, da nihče od zaslišanih ni potrdil, da bi si predstavnik tožnice prišel ogledat zalogo in jo ocenit. Nadalje je sodišče pri pojasnjevanju, kako bi stranki morali ravnati, prezrlo, da je dogovor o upoštevanju zalog lahko tudi usten in da na tak dogovor kažejo dokazne listine (e-komunikacija strank). Iz njih pa je razvidno, da je bila višina tudi s strani tožnice vsaj deloma (30.000,00 EUR) nakazana kot možno izhodišče za dokončni dogovor glede višine obračuna, česar sodišče ni upoštevalo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja:(-) da je med pravdnima strankama že 10 let pred letom 2011 potekalo poslovno sodelovanje glede polken in rolet, vendar v manjšem obsegu (do 50.000,00 EUR), v letu 2011 pa je bilo sodelovanje bistveno razširjeno še na področje PVC profilov in v zvezi s tem je prišlo v začetku leta 2011 do srečanja predstavnikov pravdnih strank pri tožnici, nato so sledila še usklajevanja, tožnica je nato posredovala svojo ponudbo, končna verzija je z dne 16. 5. 2011 (A224), glede nje pa sta pravdni stranki naknadno spremenili še rok zapadlosti računov iz 60 na 90 dni, so zapisani splošni in posebne prodajni pogoji (popusti pri prodajnih programih, marketinške bonuse, cene, prevoz, plačilne pogoje, zapadlost ter tehnično in informacijsko podporo) in toženec se je z njimi strinjal, saj je za tem, ko so mu tehniki tožnice s svojimi delovnimi orodji pripravili stroje za uporabo njenih profilov, v skladu s pogoji iz ponudbe začel naročati PVC artikle; (-) da je prvo naročilo toženec podal 22. 8. 2011 (A8) in 23. 9. 2011 prejel prvo dobavo za 22.815,17 EUR (glede katere je račun v skladu z 90 dnevnim plačilnim rokom zapadel v plačilo 23. 12. 2011), nato so naročila in dobave kontinuirano sledile, zlasti so bile pogoste v zadnjih treh mesecih leta 2011, nato so se v letu 2012 postopoma zmanjševale vse do 31. 5. 2012, ko je bil glede njih izdan zadnji račun (za 898,64 EUR – A215); (-) da je razlog za vse manjši obseg in prenehanje dobav bilo neplačilo zapadlih faktur; (-) toženec je trdil, da računov ob zapadlosti ni plačal zaradi sklenjenega dogovora (ob njegovem obisku v Italiji), da jih bo tožnica poračunala z njegovo zalogo profilov, šele nato bi prišlo do sistema “naročilo – plačilo”, tožnica je trdila, da tega dogovora ob obisku toženca ali kasneje ni bilo; (-) da se je toženec začel šele po zapadlosti faktur v januarju 2012, ko ga je tožnica konstantno opozarjala na plačilo, sklicevati na sklenjen dogovor o vračunavanju starih zalog in tožnico izsiljeval, da jih ne bo plačal, dokler jih ne bo poračunala z njegovo zalogo, za katero ji je v decembru 2011 poslal seznam z vrednostjo 195.871,52 EUR (B7 listina), toda v takšni višini jih tožnica ni bila pripravljena sprejeti, saj profile sama proizvaja in z zalogo konkurence nima kaj početi (lahko jo zgolj reciklira);(-) da izpovedbi priče B. Š., komercialistu pri tožnici, glede upoštevanja zalog sodišče ni sledilo, saj je izvedeni dokazi niso potrdili, saj je iz izpovedbe S. E., zakonitega zastopnika toženke in iz pričevanja M. R., vodje PVC proizvodnje pri toženki in projektanta B. L. za toženko,ugotovilo, da je tožnica že ob njihovem obisku sprejela toženčev predlog, da bo zaradi menjave profilacije vzela v račun njegovo zalogo starih profilov, katere vrednost pa takrat še ni bila znana; (-) da dogovor o upoštevanju zalog ob obisku pri tožnici še ni vseboval vrednosti zalog, toženec pa ji je zanje 5. 12. 2011 poslal seznam v višini 195.871,52 EUR (B7), vendar se s to višino tožnica ni strinjala; (-) da je B. Š. bil pri tožencu v proizvodnji, ko so tehniki tožnice na varilne stroje namestili svoja orodja in takrat se je B. Š., kot je potrdila priča M. R., z njim sprehodil tudi med zalogo prejšnjega dobavitelja z namenom, da si jo ogleda; (-) da je v zvezi s tem ogledom nato toženec pripravil na prevzem zalogo v višini okrog 30.000,00 EUR in sicer je šlo za profile, ki se jih ni dalo skombinirati z novimi in jih toženec ne bi mogel več uporabiti; (-) te zaloge pa tožnica ni prevzela, kljub temu, da je zanjo prejela posebno specifikacijo (seznam) in da je tožnica prejela M. R. seznam zalog za okrog 30.000 EUR, je B. Š. potrdil v e-mailu z dne 25. 1. 2012 (A225), ko je sporočil, da se tožnica menjavi ne odreka, a mora najprej toženec poravnati zapadle fakture, prav tako je že 6. 1. 2012 potrdil, da je zadevo za menjavo gledal, a se bo ta vrednost obročno odbijala in ne vse naenkrat (B9); (-) da je iz predložene e-komunikacije strank (A225 do A229, B8, B9) razvidno, da se je začela tožnica januarja 2012, ko so zapadli v plačilo njeni računi, v nasprotju z dogovorom sklicevati, da mora toženec najprej poskrbeti za njihovo plačilo, šele nato jih bo poračunala z zalogo, pa še to le v višini okrog 30.000 EUR, za kolikor ji je bila s strani M. R. poslana knjigovodska listina (A225); (-) da je direktor toženca B. Š. sicer 27. 1. 2012 spomnil, da je bil med njimi že pred pol leta sklenjen dogovor, da vzame zalogo v pobot (menjavo), saj v nasprotnem primeru ne bi šel v menjavo profilacije; (-) da je tudi iz te e-komunikacije po oceni sodišča razvidno, da je bil med pravdnima strankama že pred zapadlostjo prvih faktur v januarju 2012 sklenjen dogovor o poračunanju zalog toženca, saj se v nasprotnem primeru direktor toženca v mailih na tak dogovor ne bi skliceval, B. Š. pa ne bi pristal na pobot z njegovo zalogo niti za 30.000,00 EUR (ko bi bili plačani računi); (-) da je dolg tožnice ob zadnji dobavi 31. 5. 2012 znašal 254.445,65 EUR (A220), ob upoštevanju računa za embalažo z dne 11. 6. 2012 v višini 25.600 EUR (A218) pa 280.045,65 EUR, kot je bilo vtoževano; (-) da je dogovor o poračunanju zalog bil torej sklenjen že ob začetku poslovanja, vendar pa, kot poudarja sodišče, to še ne pomeni, da je tožnica s tem pristala na katerikoli znesek njihove vrednosti in razumljivo je, da se tožnica s tako visoko vrednostjo zalog, kot jo je decembra 2011 prikazal toženec (195.871,52 EUR), ni strinjala, saj zaloga konkurence namreč zanjo nima nobene vrednosti - predstavlja le dobro gesto v utrditvi poslovanja večjega obsega, za katerega se takrat še niti ni vedelo, kakšno bo; (-) da je tožnica januarja 2012 pristala na pobot z zalogo toženca v vrednosti 30.000,00 EUR in je pobotnemu ugovoru toženca zato sodišče v tej višini ugodilo, ko je ugotovilo obstoj nasprotne terjatve v višini 30.000,00 EUR, za višji del (do 195.871,52 EUR) je sodišče pobotni ugovor zavrnilo, saj sporazum ob začetku razširjenega sodelovanja konkretno določene vrednosti zalog ni vseboval; (-) da je tožnica tako upravičena do plačila 256.445,65 EUR, za kolikor je sodišče ugotovilo obstoj njene terjatve iz naslova neplačanih faktur (dobav); (-) glede na to, da sta pravdni stranki že ob začetku leta 2011 sklenili dogovor o poračunanju (pobotu) zalog toženca, glede česar je tožnica januarja 2012, ko so zapadle njene prve fakture, pristala na poračun v vrednosti 30.000,00 EUR, je sodišče njeno terjatev pobotalo do tega zneska brezobrestno, v preostalem delu za plačilo 226.445,65 EUR pa je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne fakture dalje (faktura št. 510540 z dne 21. 10. 2011 za plačilo 22.636,28 EUR je po odštetju 30.000,00 EUR ostala odprta še v višini 14.027,55 EUR z zamudnimi obrestmi 22. 1. 2012 dalje) in v tem obsegu vzdržalo v veljavi izvršilni sklep, razveljavilo pa ga je glede plačila zakonskih zamudnih obresti od prvih štirih vtoževanih faktur in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek, saj tožnica do teh zamudnih obresti ni upravičena, ker bi morala fakture v skladu z dogovorom že ob zapadlosti pobotati z zalogo v višini 30.000,00 EUR.

7. Pritožba trdi, da je dokazna ocena izvedenih dokazov absolutno napačna. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo izpovedbo priče M. R. Ta je namreč potrdil, da je bilo na dan obiska priče B. Š. v proizvodnji pri toženi stranki stanje zalog T. profilov okrog 195.000,00 EUR, da pa je del od te zaloge pripravil za odvoz k tožeči stranki in da je bilo teh profilov za 30.000 EUR, o čemer je tudi poslal B. Š. specifikacijo. Ravno iz tega zneska (30.000,00 EUR) pa je sodišče naredilo končni sklep, da sta stranki dosegli dogovor o vračunanju zaloge tožene stranke zgolj za teh 30.000,00 EUR, saj da je razumljivo, da se tožeča stranka ni strinjala s tako visoko vrednostjo zalog, kot jo je predstavila decembra 2011 tožena stranka (195.871,52 EUR) in da zaloga tožene stranke za tožečo stranko nima nobene vrednosti ter da predstavlja le dobro gesto v utrditvi poslovanja večjega obsega. Takšna dokazna ocena sodišča pa seveda ne drži, saj nikakor ni mogoče spregledati naslednjih dokazov: - E sporočilo B. Š. z dne 5. 1. 2012: “zadevo za menjavo sem gledal, a ta vrednost, kot že rečeno, se bo obročno odbijala, ne vse naenkrat”; - E sporočilo B. Š. z dne 26. 1. 2012: “material bo vzet v zameno, ko se bo vzpostavilo normalno poslovanje“; - E sporočilo B. Š. z dne 27. 1. 2012:“ Ko pa smo že pri menjavi profilacije, A. bo dal profile v menjavo in ne zapiral zapadle račune S.”- E sporočilo B. Š. z dne 27. 1. 2012: “Naj še enkrat poudarim, da se menjavi materiala A. ne odreka - a je najprej treba spoštovati dogovore.” Vsi ti dokazi v povezavi z izpovedbo S. E., M. R. in B. L., nedvomno potrjujejo, da je bil sklenjen med pravdnima strankama ustni dogovor, da bo tožeča stranka vzela profilacijo tožene stranke in nikakor, da jo bo poračunala zgolj v vrednosti 30.000,00 EUR.

8. Nadalje pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bila tožeča stranka seznanjena z obsegom in vrednostjo zaloge T. profilov, ki jo je imela v decembru 2011 tožena stranka, da pa se s ceno le te ni strinjala. To izhaja iz e- sporočila B. Š. z dne 27. 1. 2012: “Druga stvar, ki je tu bolj sporna, je tvoje dvigovanje vrednosti T. profilov - teh je po knjigovodski vrednosti, ki ste mi jih poslali, za 30.000,00 EUR in toliko bomo tudi priznali. Govoriti o 200k EUR je pretiravanje in izsiljevanje z vaše strani.” Na tem mestu bi moralo sodišče prve stopnje iz izvedenih dokazov, zlasti izpovedbe priče M. R. ugotoviti, da gre v bistvu za dve knjigovodski listini, ki kažejo vrednost zalog T. profilov. Ena je z dne 5. 12. 2011, ki kaže obseg in vrednost kompletne zaloge T. profilov pri toženi stranki - 195.871,52 EUR, druga listina pa je tista v vrednosti 30.000,00 EUR, kolikor je M. R. pripravil t. profilov za prvi prevzem, torej del zaloge t. profilov. Tožeča stranka je tako pristala na knjigovodsko vrednost t. profilov v višini 30.000,00 EUR, kolikor je B. Š. prejel s strani M. R. specifikacijo za prvi del prevzema zaloge tožene stranke (priča M. R. je izpovedal, da je pripravil eno paleto, eno določeno količino, ki je bila ovrednotena na 30.000,00 EUR). Nikakor pa iz izpovedbe priče B. Š. ni mogoče speljati zaključka, da je bil med strankama sklenjen dogovor o pobotu terjatev tožnice z vrednostjo zalog tožene stranke v višini 30.000,00 EUR. Iz izvedenih dokazov je mogoče izpeljati le ta zaključek, da se tožeča stranka ni strinjala z vrednotenjem zaloge T. profilov, kot jo je podala tožena stranka v listini “Poraba materiala” z dne 5. 11. 2011 v višini 195.871.52 EUR, nikakor pa ne, da je za celotno zalogo T. profilov pripravljena priznati le 30.000,00 EUR.

9. Pritožba meni, da je ob ugotovljenem nasprotovanju tožeče stranke glede vrednosti zaloge tožene stranke, kot jo kaže listina Popis materiala z dne 5. 11. 2012, v tem postopku potrebno z izvedencem ugotoviti vrednost zaloge T. profilov, kot izhaja iz prej citirane listine tožene stranke. Sodišče bi torej moralo uporabiti določilo drugega odstavka 442. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, kakor ravna sodišče v primeru nedoločene kupnine pri gospodarski prodajni pogodbi - kupec mora plačati kupnino, ki jo je prodajalec običajno zaračunaval ob sklenitvi pogodbe; če te ni, pa primerno kupnino. Z izvedencem, ki ga je tožena stranka predlagala, bi tako sodišče moralo ugotavljati primerno kupnino za zalogo tožene stranke, kot je ta navedena v listini “Popis materiala”. Ob ugotovitvi sodišča, da je tožnica sprejela dogovor, da bo zapadle fakture poračunala z zalogo toženca že ob začetku poslovanja in ne morda kasneje, ko/če bo ugotovila daljši in korekten poslovni odnos, namreč ni več mogoč drugačen zaključek oziroma zaključek, da je bil dogovor med strankama le za 30.000,00 EUR. Brez izvedbe nadaljnjega dokaza, to pa je z izvedencem gradbene stroke, ni mogoče ugotavljati vrednosti zalog tožene stranke, ki naj se poračuna. Tega dokaza sodišče ni izvedlo, to pa zaradi zgoraj obrazloženega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Pritožbena prizadevanja, da bi dokazala, kako je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zveze z vrednostjo zalog, ki se jih je tožeča stranka zavezala prevzeti od tožene stranke, glede na vse izvedene dokaze in dejanske zaključke ne morejo biti uspešna.

11. Sodišče prve stopnje je lahko ugotovilo, kar ni pritožbeno sporno, da je med sedaj pravdnima strankama vendarle ob začetku poslovanja v letu 2011 bil dosežen dogovor, da tožeča stranka vzame del zalog PVC materiala v menjavo.

12. Sodišče prve stopnje pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ob sicer skrbni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, ni moglo zaključiti, da se je tožeča stranka zavezala prevzeti od tožene stranke vse zaloge, ki jih je imela tožena stranka na zalogi ob začetku poslovanja s tožečo stranko, še posebej ne, ker ni šlo za PVC zaloge, ki bi jih lahko tožeča stranka uporabila v svoji nadaljnji proizvodnji, slednje tudi pritožba ne izpodbija.

13. Pritožba tudi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pričela zahtevati od tožeče stranke, da ji vzame v račun njene zaloge šele potem, ko je začel zamujati s plačili in so bile postavljene zahteve tožeče stranke po plačilih, kar je bil pogoj za nadaljnjo dobavo s strani tožeče stranke.

14. Tožena stranka je seznam zalog z vrednostjo 195.871,52 EUR poslala tožeči stranki dne 5. 12. 2011 (listina B7), tedaj pa je ob upoštevanju izpiska odprtih postavk (listina A219) glede na že izdane, pa še ne zapadle račune dolg tožene stranke že narasel krepko preko 160.000,00 EUR, še pred tem pa je tožeča stranka že razpolagala s seznamom zalog, ki ga je pripravila tožena stranka za tožečo stranko in je zaloge tožena stranka sama ocenila na 30.000,00 EUR, kar je potrdil priča M. R., vodja proizvodnje pri toženi stranki.

15. Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da pravdni stranki ob sklenitvi posla nista zapisali, v kakšni vrednosti bo tožena stranka prevzela zaloge tožene stranke ter ob dejstvu, da pa sta se dogovorili, da zaloge bo prevzela, ter ob dejstvu, da je že pred spornim seznamom z dne 5. 12. 2011 tožena stranka tožeči stranki poslala seznam zalog za vrednost 30.000,00 EUR ter ob dejstvu, da je tožeča stranka v e-pošti sama navedla, da v vrednosti 30.000, 00 EUR je pripravljena na menjavo za zaloge, povsem prepričljivo zaključilo, da je tožeča stranka priznala toženi stranki, da ji prevzame zaloge v tej višini.

16. Pritožba ne more uspešno izpodbiti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama ni bil dosežen dogovor, da tožeča stranka prevzame vse zaloge materiala, ki jih je tožena stranka imela ob začetku poslovanja s tožečo stranko (pri čemer pritožbeno ni izpodbijano, da je še nadalje imela tudi druge dobavitelje in ne zgolj tožečo stranko), saj sedaj pravdni stranki tega nista nikoli zapisali, vsi izvedeni dokazi pa so ob skrbni dokazni oceni pokazali, da je dosežen dogovor le za del zalog.

17. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bil dosežen dogovor, da tožeča stranka prevzame vse zaloge, temveč le del zalog, te pa so med strankama nesporno vredne 30.000,00 EUR, je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z izvedencem, da bi ugotovil vrednost zalog, neutemeljen.

18. Samo če bi dokazni postopek pokazal, da sta se stranki dogovorili, da tožeča stranka prevzame vse zaloge tožene stranke, ki jih je ta imela ob vzpostavitvi poslovnega razmerja s tožečo stranko, pa bi bila vrednost sporna, bi bilo potrebno zaradi ugotovitve dejanske vrednosti izvesti dokaz z izvedencem, ki bi odgovoril na strokovno vprašanje glede vrednosti zalog.(1) Enako bi veljalo tudi, če bi bil dogovor glede prevzema dela zalog, pa bi bila njihova vrednost sporna.

19. Sodišče s strokovnim znanjem glede vrednosti zalog ne razpolaga in glede te okoliščine, bi moralo dopustiti in izvesti dokaz z izvedencem, toda v konkretnem primeru to ni bilo potrebno kot zmotno trdi pritožba, saj je vrednost zaloge bila znana in nesporna med pravdnima strankama.

20. Tako je po povedanem sodišče prve stopnje ob dejanskem stanju tako kot ga je ugotovilo, tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke le delno ugodilo ker je ugotovilo, da delno obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke.

21. Tožena stranka kot kupec je dolžna plačati dobavitelju za izdobavljeno blago(2) in ker je v zamudi s plačilom, mora plačati tudi zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

22. Po določbi prvega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

23. Pritožba tudi konkretno ne izpodbija stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

24. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke glede I., III., IV., VI. in VII. točke izreka sodbe zavrniti in v tem obsegu potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

25. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Določba 243. člena ZPP se glasi: “Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.”

Op. št. (2): Določba prvega odstavka 435. člena OZ se glasi: “(1) S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino.”

Datum zadnje spremembe:

02.06.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Psp 248/2017
• VSL Sklep II Cp 728/2022
• VSL sklep II Cp 1956/2014