<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC sodba Cpg 58/2017

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2017:CPG.58.2017
Evidenčna številka:VSC0004869
Datum odločbe:11.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Pešec (preds.), Branko Vitez (poroč), Irena Leskovšek Jurjec
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:pobotni ugovor - trditveno in dokazno breme

Jedro

Če bi sodišče prve stopnje uporabilo določbe 14. in 15. člena ZPSPP ter 198. in 13. člena OZ, bi preizkušalo, ali izhaja utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke “v preostalem delu” prav iz dejstev, ki jih tožena stranka (in tudi tožeča stranka) ni(sta) zatrjevala(i). Njegove dejanske ugotovitve in pravni zaključki zato ne bi bili pravilni. S takim ravnanjem bi namreč zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa bi dejansko stanje nepopolno ugotovilo (355. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je v ugotovitvenem izreku pod 2. točko, v pobotnem in zavrnilnem izreku pod 4. točko (“pisna pomota - pritožba v obsegu besedne zveze “pod 1. in 2. točko””), v ugoditvenem izreku pod 5. točko ter v zavrnilnem izreku in izreku o pravdnih stroških pod 6. točko, potrdi sodba prve stopnje (2.-6. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo I Pg 571/2016 z dne 30. 11. 2016 (ki pisno izdelana takoj vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (četrti odstavek 496. člena ZPP))) odločilo, da je zaradi skrčitve tožbenega zahtevka za 5. 11. 2014, 10. 11. 2014, 28. 11. 2014, 4. 9. 2014, 6. 10. 2014, 16. 10. 2014 in 31. 3. 2015 skupaj plačani znesek 3.612,18 EUR razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 151442/2014 z dne 11. 11. 2014 ter v tem obsegu ustavilo (pravdni) postopek (1. točka izreka (enako je sicer odločilo že s pravnomočnim sklepom (in razveljavljeno sodbo) I Pg 13/2015 z dne 25. 11. 2015)), da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 29.083,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (14) posameznih (delnih) zneskov za čas od navedenih dni njihove zapadlosti do navedenih dni njihovega plačila oziroma dalje do plačila (2. točka izreka), da se ugotovi obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 1.594,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2015 dalje do plačila (3. točka izreka), da se terjatvi pod 1. in 2. točko (izreka) pobotata do zneska 1.594,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2015 dalje do plačila ter se v tem obsegu cit. sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne (4. točka izreka), da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 27.654,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (14) posameznih (delnih) zneskov za čas od navedenih dni njihove zapadlosti do navedenih dni njihovega plačila oziroma dalje do plačila in 266,41 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2014 dalje do plačila, za kolikor ostane cit. sklep o izvršbi v veljavi (5. točka izreka) ter da pobotni ugovor v preostalem delu ni utemeljen in da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 3.394,47 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje (do plačila (6. točka izreka)).

2. Pritožb zoper sklep sodišča prve stopnje (1. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) ni bilo.

3. Tožeča stranka se tudi zoper ugotovitveni izrek pod 3. točko ter pobotni in zavrnilni izrek pod 4. točko sodbe prve stopnje (2.-6. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) ni pritožila.

4. Tožena stranka pa s 17. 1. 2017 pravočasno vloženo pritožbo (s prilogami B 17-29) izpodbija sodbo prve stopnje (2.-6. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) v ugotovitvenem izreku pod 2. točko, v pobotnem in zavrnilne izreku pod 4. točko (“pisna pomota - pritožba v obsegu besedne zveze “pod 1. in 2. točko””), v ugoditvenem izreku pod 5. točko ter v zavrnilnem izreku in izreku o pravdnih stroških pod 6. točko iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje “… v, s to pritožbo izpodbijanem delu, spremeni tako, da tudi ta del zahtevka v celoti zavrne oz. ugodi celotnemu pobotnemu ugovoru tožene stranke in zahtevek v tem obsegu zavrne, glede pritožbenih stroškov tožene stranke pa odloči tako, da jih v povračilo naloži tožeči stranki oz. odloči o stroških glede na uspeh v postopku. Tožena stranka na pritožbeni stopnji podaja tudi ugovor delnega plačila terjatve in naj pritožbeno sodišče tudi v delu plačila pritožbi ugodi in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne, saj terjatev zaradi plačila več ne obstoji.”

5. Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

6. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

9. Pravilna je pritožbena ugotovitev tožene stranke, da je v 4. točki izreka odločbe sodišča prve stopnje očitna pisna pomota (in zato ne “… gre za absolutno bistveno kršitev postopka 2. odstavka tč. 14. ZPP (izrek sodbe je nerazumljiv in sam sebi v nasprotju)” (tretji odstavek na drugi strani obrazložitve pritožbe)). Sodišče prve stopnje je v 4. točki izreka odločbe res zapisalo: “Terjatvi pod 1. in 2. točko (izreka) se pobotata do zneska … .” Toda ker je ugotovilo obstoja: terjatve tožeče stranke do tožene stranke v 2. točki izreka odločbe (15. in 22. točka obrazložitve odločbe) ter terjatve tožene stranke do tožeče stranke v 3. točki izreka odločbe (20. in 21. točka obrazložitve odločbe), v 1. točki izreka odločbe pa je zaradi delnega umika tožbe (“skrčitve tožbenega zahtevka” (le)) delno razveljavilo izdani sklep o izvršbi in v tem obsegu ustavilo (pravdni) postopek (13. točka obrazložitve odločbe), bi zato res moralo v 4. točki izreka odločbe (pravilno) navesti: “Terjatvi pod 2. in 3. točko (izreka) se pobotata do zneska … .” (23. točka obrazložitve odločbe). Takšne (svoje) očitne pisne pomote pa kadar koli po uradni dolžnosti (ali tudi na predlog (pravdnih) strank) s sklepom popravi predsednik senata (prvi in drugi odstavek 328. člena ZPP). Ker zato očitnih pisnih pomot sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne more popraviti, bo uveljavljeno očitno pisno pomoto pač moralo popraviti sodišče prve stopnje samo.

10. Tožena stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 15. točke(1) ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: “Sodišče I. stopnje je, v tč. 18 sodbe podalo zaključek: “Tožnica je zato lahko utemeljeno sklepala, da se toženec s takšno (opr. brezplačno) uporabo strinja in ji za to ni treba plačevati” (odločilni razlog za zavrnitev pobotnega ugovora), naredilo takšen zaključek, brez trditvene podlage tožeče stranke. Tožeča stranka v svojih pripravljalnih vlogah in tudi na prvem naroku nikoli ni navedla, da je smatrala, da je uporaba poslovnega prostora brezplačna. Če je kaj takšnega navedla priča oz. stranka sama na zaslišanju, pa to ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tožeča stranka je torej zgolj prerekala obstoj najemnega razmerja in dejansko tudi uporabe eksplicitno ni priznavala (čeprav jo je priznavala, kot je ugotovilo Sodišče I. stopnje), nikoli pa ni trdila, da je utemeljeno mislila oz. smatrala, da je uporaba brezplačna oz. da je na to lahko utemeljeno sklepala (tožeča stranka tudi nikoli ni zatrjevala darilnega namena pri uporabi poslovnega prostora). Tožeča stranka tudi nikoli ni trditveno podala razlogov za to, za kaj pa bi lahko utemeljeno sklepala na brezplačno uporabo. Sodišče je torej samo “ napolnilo” pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke in gre tako za t. i. “sodbo presenečenja”. Ker je sodišče prve stopnje torej kot odločilno ugotovilo dejstvo, katerega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala (prim. 212. člen ZPP), in nanj oprlo svojo odločitev, je s takšnim ravnanjem strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo tudi pravico tožene stranke do izjave v postopku. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 14. in 15. točki 2 .odstavka 339. čl. ZPP (sodba tako tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi sodbe pa se razlikujejo od trditvene podlage tožeče stranke).” (osmi odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe).

11. Ker navedeni pritožbeni očitki tožene stranke sodišču prve stopnje niso utemeljeni, uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

12. Cit. bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana le v primeru, če sodišče prve stopnje toženi stranki ne bi omogočilo, da bi spoznala, na podlagi katerih pravno odločilnih dejstev bo odločilo. Tako ne bi ravnalo z dolžnostjo iz 285. člena ZPP. Sodba prve stopnje bi zato v izpodbijanem delu za toženo stranko res pomenila presenečenje. Sodišče prve stopnje toženi stranki ne bi omogočilo, da bi lahko učinkovito izkoristila svojo pravico do izjave v postopku, s tem pa bi kršilo (tudi) 22. člen Ustave RS.(2) Tožeča stranka pa je že v (prvem) postopku na prvi stopnji (med drugim) zatrjevala: “Tožeča stranka pa prereka in nasprotuje vsem navedbam o nekakšnih domnevnih najemnih razmerjih, pri katerih bi bila najemojemalka tožeča stranka. Tožeča stranka ni imela in nima v najemu nobenih nepremičnin v lasti in najemu tožene stranke. Med pravdnima strankama niso nikoli niti potekali dogovori o morebitnem najemu, še toliko manj pa, da bi bil najem sklenjen. V skladu z določili ZFPPIPP (oddelek 5.7 in 5.8.1), zlasti 315 in 316 čl., bi bila lahko tožeča stranka sklenila najemno pogodbo samo z izrecnim predhodnim dovoljenjem sodišča. Tožena stranka niti ne trdi, da je takšno dovoljenje bilo izdano, prav tako pa ga sodišče ni izdalo, saj ga stečajna upraviteljica niti ni predlagala, ker niti bilo nobenega razgovora o kakršnem koli najemu, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Zato s strani tožene stranke zatrjevanega najema na podlagi kogentnih določb ZFPPIPP niti ni moglo priti in ni prišlo. Nepremičnina, na katero se sklicuje tožena stranka, je bila vse do 27. 09. 2014 last tožeče stranke, ki jo je takrat prodala v okviru stečajnega postopka družbi E. d. o. o. Zato tožeča stranka tudi kot lastnik ni mogla biti najemnik prostorov. … Tožena stranka je imela v pogodbi o najemu s tožečo stranko v 5. odst. VI. tč. izrecno določeno, da najete nepremičnine ne sme oddajati v podnajem ali kakšno drugo uporabo. Prav tako ima tožena stranka v najemni pogodbi z družbo E. d. o. o. v 14. čl. izrecno določeno prepoved oddajanja najete nepremičnine v podnajem. Tožeča stranka tako na podlagi zatrjevanih najemnih pogodb nikoli ni pridobila pravico oddati nepremičnino v podnajem, niti ni bila lastnik nepremičnine, zato sploh ni mogla skleniti ustrezne najemne pogodbe, kot jo zatrjuje v svojih navedbah. Ker s strani tožene stranke zatrjevano najemno razmerje ni obstajalo, tudi ne obstaja v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke. … Tožena stranka v svojih navedbah niti ne trdi, da je nepremičnine izročila tožeči stranki v posest. Brez izročitve v posest, zatrjevano najemno razmerje niti ni moglo nastopiti. Tožena stranka trdi, da tožeča stranka še do danes ni izpraznila nepremičnine. Tožeča stranka pa je bila lastnik predmetnih nepremičnin in jih torej po trditvah tožene stranke sploh še ni izročila ne lastniku ne toženi stranki. Navedeno pa pravno ne pomeni najemnega razmerja. Tožeča stranka je bila lastnik nepremičnin do 27. 09. 2014, zato ni mogla biti neupravičeno obogatena, prav tako pa ni bila neupravičeno obogatena po navedenem datumu. Tožena stranka ni lastnik nepremičnin, zato ni utrpela škode zaradi uporabe nepremičnine, saj lahko odškodnino terja le lastnik. Zato tožena stranka glede njene zatrjevane terjatve iz naslova neupravičene uporabe nepremičnine in obogatitve ni aktivno legitimirana in tožeča stranka podaja ugovor aktivne legitimacije. Tožena stranka za tožečo stranko tudi odplačno odpremlja blago in si poračunava provizijo, kar je razvidno iz računa št. 2/2015 in zato v medsebojnih razmerjih ustvarja dohodke, zato nikakor ne more biti oškodovana niti tožeča stranka obogatena. Obe pravdni stranki imata tako interes po vnovčenju in prodaji blaga.” (7. 4. 2015 vložen pripravljalni spis, IV. točka, četrti do peti in sedmi do osmi odstavek na drugi strani ter deveti do enajsti odstavek na tretji strani) in “Tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke v zadnji pripravljalni vlogi. Med tožečo stranko in toženo stranko ni obstajalo najemno razmerje, prav tako tožena stranka tega doslej ni izkazala. Tožeča stranka ni imela v posesti nepremičnine oz. dela nepremičnine kot to zatrjuje tožena stranka, ampak so se v prostorih nahajale le posamezne premičnine tožeče stranke do dne 24. 8. 2015, ko so bile vse te premičnine prodane toženi stranki po računu št. 7/2015. Tožena stranka ni upravičena do kakršnega koli zneska zaradi zatrjevanja, da najetih prostorov ne more uporabljati. V takšnem primeru gre za neizpolnjevanje najemne pogodbe, kar pa ni predmet zahtevkov med pravdnima strankama. Tožeča stranka zato podaja ugovor aktivne legitimacije glede zatrjevanj v pobot ugovarjanih zahtevkov, saj tožena stranka ni upravičena do obogatitvenih zahtevkov. Prav tako tožeča stranka podaja ugovor pasivne legitimacije za zatrjevane v pobot ugovarjane zahtevke iz naslova nemožnosti uporabe predmetne nepremičnine, saj od 27. 9. 2014 tožeča stranka ni najemodajalec tožene stranke.” (narok za glavno obravnavo z dne 21. 10. 2015, prva in druga stran zapisnika). Te navedbe je tožeča stranka (delno) smiselno potrdila v 15. 3. 2016 vloženi pritožbi zoper (sklep in) sodbo prve stopnje I Pg 13/2015 z dne 25. 11. 2015. Kot je razvidno iz spisa, je ves nadaljnji (prvi in drugi) postopek na prvi stopnji nato tekel prav glede ugotavljanja cit. dejstev. Zato ne more biti nobenega dvoma, da je sodišče prve stopnje omogočilo toženi stranki, da bi spoznala, na podlagi katerih pravno odločilnih dejstev bo odločilo. Tako je ravnalo v skladu z dolžnostjo iz 285. člena ZPP. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa sodišče prve stopnje kakšnega drugačnega zaključka, kot je sporni, niti ni moglo sprejeti, tudi če tožeča stranka “… nikoli … ni (izrecno) trdila, da je utemeljeno mislila oz. smatrala, da je uporaba brezplačna oz. da je na to lahko utemeljeno sklepala … .” Trditvena podlaga tožeče za tak zaključek sodišča prve stopnje kot edino logičen, je namreč zadostovala. Sodba prve stopnje zato v izpodbijanem delu za toženo stranko ne more pomeniti presenečenja (še zlasti ne, ker je sodišče prve stopnje enak zaključek sprejelo že v prvem postopku na prvi stopnji (15. točka obrazložitve sklepa in sodbe I Pg 13/2015 z dne 25. 11. 2015)). Ker je tako sodišče prve stopnje omogočilo toženi stranki, da bi lahko učinkovito izkoristila svojo pravico do izjave v postopku, ni kršilo načela kontradiktornosti oziroma pravice tožene stranke do kontradiktornega postopka (oziroma do izjavljanja oziroma do izjave), saj je toženi stranki bila dana možnost (enakopravnega (kontradiktornega)) obravnavanja pred sodiščem, oziroma ji je bila dana možnost sodelovanja v postopku. Zato pa tudi ni kršilo 22. člena Ustave RS.

13. Ker se po povedanem “razlogi sodbe” ne “razlikujejo od trditvene podlage tožeče stranke”, uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP prav tako ni podana. Tudi sicer je ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Toda ta zadeva ni tak primer.

14. Povzeta pritožbena navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je zgolj pavšalna in je zato kot take ni mogoče preizkusiti. Pravdna stranka v pritožbi ni dolžna le navesti razlogov, zaradi katerih jo vlaga (335. člen ZPP), temveč mora te razloge tudi ustrezno obrazložiti. Da bi se uveljavljana kršitev lahko preizkusila, bi jo morala tožena stranka v pritožbi substancirati, oziroma konkretno navesti, v katerem delu ima sodba prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se v izpodbijanem delu ne more preizkusiti, in katere so te pomanjkljivosti. Obrazložitve te uveljavljane kršitve pa v pritožbi tožene stranke ni. Tožena stranka tako zatrjevane kršitve ni substancirala niti ti povezala s konkretno ugotovljenimi pravnimi dejstvi.(3)

15. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dokazne ocene, ki jo je sprejelo po izvedenih dokazih. Na (to) dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče vezano, saj prav sodišče prve stopnje odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi vse dokaze, ki jih je lahko in za katere je ocenilo, da so pomembni za odločbo (prvi odstavek 287. člena ZPP). Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno (ter kritično) presodilo vsak izveden dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju pravilno odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, pa ne more biti nobenega dvoma. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema njegovo dokazno oceno kot pravilno in zavrača pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje o zmotni (in nepopolni) ugotovitvi dejanskega stanja.

16. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva in zakaj šteje za dokazana. Pravilnih razlogov sodišča prve stopnje o vseh odločilnih dejstvih za izpodbijane odločitve v 12. in 14.-23. točki obrazložitve odločbe pa pritožbeno sodišče ne ponavlja, ampak toženo stranko nanje le napotuje.(4)

17. Kolikor tožena stranka v četrtem do petem odstavku na drugi strani in nadaljevanju ter šestem do devetem odstavku na tretji strani in enajstem odstavku na četrti strani obrazložitve pritožbe vztraja pri svojih samo ponovljenih že dotedanjih postopkih na prvi stopnji podanih stališčih in ugovorih, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, se pritožbeno sodišče z njimi ni (posebej) ukvarjalo, oziroma so do njih ni opredeljevalo, saj je njihovo neutemeljenost oziroma neupoštevnost pojasnilo že sodišče prve stopnje z v odločbi navedenimi (pravilnimi) razlogi o vseh odločilnih dejstvih za izpodbijane odločitve v 12. in 14.-23. točki obrazložitve odločbe, ki jih pritožbeno sodišče prav tako ne ponavlja, temveč toženo stranko nanje le ponovno napotuje.

18. S trditvami: “Jasno je, da tožeča stranka (katero je zastopala strokovno usposobljena stečajna upraviteljica) ni mogla “naivno” misliti in smatrati, da ima pri toženi stranki skladiščeno zalogo brezplačno … . Tožeča stranka torej ni imela nobena dobre vere o tem, da uporablja prostor tožene stranke brezplačno … . Tožeča stranka pa je tudi vedela in se v celoti zavedala, da uporablja del poslovnih prostorov brez ustreznega pravnega temelja in ni imela ne motiva in ne namena, da bi lahko bila uporaba brezplačna.” (deveti odstavek na tretji strani in nadaljevanje na četrti strani obrazložitve pritožbe); “Do enakega pa pripelje tudi pravilna uporaba materialnega prava z vidika odškodninske odgovornosti tožeče stranke iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti oz. določil ZPSPP.” (enajsti odstavek na četrti strani in nadaljevanje na peti strani obrazložitve pritožbe) ter z naštevanjem dejstev, na podlagi katerih naj bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti 14. in 15. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP (deseti odstavek na četrti strani obrazložitve pritožbe (ta izvajanja je tožena stranka (sicer tudi prepozno in zato nedovoljeno) podala (že) v 2. 3. 2016 vloženi pritožbi zoper (sklep in) sodbo prve stopnje I Pg 13/2015 z dne 25. 11. 2015))) ter 198. in 13. člen Obligacijskega zakonika (OZ (dvanajsti odstavek na peti strani obrazložitve pritožbe)), pa tožena stranka v pritožbi navaja nova dejstva.

19. Toda po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva (in predlagati nove dokaze) le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti (oziroma predložiti) do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku), oziroma če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogel navesti (oziroma predložiti (drugi odstavek 362. člena ZPP)). Tožena stranka pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da v pritožbi novo navedenega brez svoje krivde v dotedanjih postopkih na prvi stopnji ni mogla navesti. Prav tako je očitno, da bi to mogla storiti.

20. Pritožbeno sodišče zato uveljavljenih pritožbeno novih trditev tožene stranke ni moglo upoštevati (šesti odstavek 286. člena ZPP).

21. Glede na navedeno je nedvomno, da je tožeča stranka popolnoma zadostila svojemu trditvenemu ter dokaznemu bremenu glede podlage in višine še spornega dela svoje vtoževane terjatve ter neutemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke “v preostalem delu” (za znesek 11.164,23 EUR), tožena stranka pa trditvenega in dokaznega bremena glede utemeljenosti svojega pobotnega ugovora “v preostalem delu” ter neutemeljenosti še spornega dela tožbenega zahtevka tožeče stranke ni zmogla.

22. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijanimi odločitvami materialno pravo (12. in 14.-23. točka obrazložitve odločbe) pravilno uporabilo. Ker je tako sodišče prve stopnje pri odločanju uporabilo določbe materialnega prava, ki jih je moralo uporabiti, te določbe pa je uporabilo tudi pravilno, pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP) ni podan.

23. Sodišču prve stopnje pa pri odločanju o pobotnem ugovoru tožene stranke “v preostalem delu” ni bilo treba uporabiti določb 14. in 15. člena ZPSPP ter 198. in 13. člena OZ. Po tretjem odstavku 180. člena ZPP sodišče ni vezano na pravno podlago, tudi če jo tožeča stranka navede v tožbi, in mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Toda tožeča stranka (oziroma obe pravdni stranki) lahko opredeli(ta) meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka le z navedbo dejanske podlage. Sodišče v skladu z razpravnim načelom ne sme preizkušati, ali bi utemeljenost tožbenega zahtevka lahko izhajala iz dejstev, ki jih pravdni stranki nista zatrjevali. Sodišče pa nato v nobenem primeru ne more biti omejeno pri preizkusu, pod katere pravne norme je mogoče podrediti (subsumirati) ugotovljeno dejansko stanje in na tej podlagi sklepati o materialnopravni utemeljenosti tožbenega zahtevka. V skladu z razpravnim načelom je torej sodišče vezano (le) na zatrjevano dejansko podlago, ki jo pravdna stranka mora navesti, v skladu s pravilom “iura novit curia” pa ni vezano na pravno kvalifikacijo, na katero se pravdni stranki niti ni treba sklicevati.(5) Cit komentar dr. Aleša Galiča je mogoče upoštevati tudi v obravnavani zadevi. Če bi sodišče prve stopnje uporabilo določbe 14. in 15. člena ZPSPP ter 198. in 13. člena OZ, bi preizkušalo, ali izhaja utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke “v preostalem delu” prav iz dejstev, ki jih tožena stranka (in tudi tožeča stranka) ni(sta) zatrjevala(i) (18.-20. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Njegove dejanske ugotovitve in pravni zaključki zato ne bi bili pravilni. S takim ravnanjem bi namreč zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa bi dejansko stanje nepopolno ugotovilo (355. člen ZPP).

24. Končno pritožbeno sodišče tudi ni moglo upoštevati (šele) v pritožbi podanega “dodatnega ugovora plačila” (za skupni znesek 6.462,82 EUR) tožene stranke (trinajsti odstavek na peti strani in nadaljevanje na šesti strani obrazložitve pritožbe). Sodišče sme naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). Pravilo, ki kot zelo pomembno izhaja iz navedene zakonske določbe, je v tem, da sodišče sodi na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kakršno obstaja v trenutku zadnje glavne obravnave. Tožena stranka bi zato lahko bila uspešna z “dodatnim ugovorom plačila” samo, če bi ga (ob izpolnitvi pogojev iz prvega odstavka 337. člena oziroma drugega odstavka 362. člena ZPP (19. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča)) uveljavila (najkasneje) na zadnji glavni obravnavi v dotedanjih postopkih na prvi stopnji. Vendar tako ni ravnala. Ob skopi navedbi, da “… je šele sedaj uspela najti navedene poslovne listine med svojimi poslovnimi listinami, zaradi česar jih vlaga šele na pritožbeni stopnji.”, pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da v pritožbi podanega “dodatnega ugovora plačila” in pritožbi priloženih listinskih dokazov zanj (pogodbe o asignaciji in potrdilo o izvršenih plačilnih transakcijah (B 17-29)) brez svoje krivde v dotedanjih postopkih na prvi stopnji ni mogla podati oziroma predložiti. Tudi sicer pritožbeno sodišče o takem pritožbenem ugovoru tožene stranke ne bi moglo odločiti samo, temveč bi moralo sodbo prve stopnje v ustreznem izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

25. “Pritoževanje” tožene stranke “stroškovnemu delu Sodbe”, ker da “… je oz. bo potrebno stroške postopka odmeriti glede na uspeh strank v tem postopku.” (štirinajsti odstavek na sedmi strani obrazložitve pritožbe), pa temelji na njeni domnevi, da je njen pobotni ugovor “v preostalem delu” utemeljen in da zato sporni del tožbenega zahtevka tožeče stranke ni utemeljen. Toda ker ta njena domneva ni pravilna, tožena stranka ne more biti uspešna niti z izpodbijanjem odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tožeče stranke, oziroma je ta odločitev sodišča prve stopnje povsem zakonita in pravilna (25. točka obrazložitve odločbe).

26. Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP) potrditi sodbo prve stopnje (2.-6. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in tudi prvi odstavek 337. člena ZPP)).

-----

Op. št. (1): Čeprav se na cit. kršitvi sklicuje šele v pritožbi, ju je pritožbeno sodišče (vseeno) upoštevalo, saj tožena stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

Op. št. (2): Prim.: npr. odločba Ustavnega sodišča RS Up-312/03 z dne 15. 9. 2005.

Op. št. (3): Prim.: npr. sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 110/2006 z dne 26. 9. 2006 in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 47/2014 z dne 16. 6. 2015.

Op. št. (4): Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 143/2015 z dne 9. 12. 2016.

Op. št. (5): Prim.: komentar dr. Aleša Galiča k 180. členu ZPP v: PRAVDNI postopek : zakon s komentarjem / [avtorji komentarja] Lojze Ude … [et al.] ; redaktorja Lojze Ude, Aleš Galič. - Ljubljana : Uradni list : GV Založba, 2005 -, Knj. 2, str. 134 in 135, 15. in 16. točka.


Zveza:

ZPP člen 8, 180, 285, 286, 362.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4NTU4