VSC sklep III Kp 27359/2013

Jedro

Z zbirno vlogo z dne 9. 5. 2016 obsojenec izkazuje kmetijske dejavnosti, ki jih opravlja in za katere prejema subvencijo, zbirni podatki o nepremičninah z dne 9. 12. 2016 Geodetske uprave Republike Slovenije pa izkazujejo, da obsojenec na kmetiji opravlja tudi gozdarsko dejavnost. Pri tem za pravilno določitev sploh ni relevantno na kakšen način je obsojenec postal lastnik kmetijskih zemljišč in gozda (izročilne pogodbe). Ni se torej moč strinjati, da sklicevanje na listinsko dokumentacijo, izdano po pristojnih državnih organih, katere verodostojnosti pritožniku kot že rečeno v kontradiktornem postopku ni uspelo ovreči, pomeni zgolj domneve prvega sodišča o obsojencu kot aktivnem kmetu, ki mu kmetijstvo predstavlja dodatno dejavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je okrožna sodnica na podlagi prvega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugodila predlogoma obsojenca in njegovega zagovornika za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna in sklenila, da se obsojenemu M. K. pravnomočno izrečena kazen treh let zapora izvrši tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej samostojno opravlja kmetijsko dejavnost in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, s tem da natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod za prestajanje kazni.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil višji državni tožilec iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, torej zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbi je priložil zapis o ugotovljenih dejstvih z dne 16. 2. 2017, številka Kt ..., ter zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige za katastrsko občino 1228 ... . Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predloga obsojenca in zagovornika za nadomestno obliko izvršitve kazni zapora, v smislu določila tretjega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pri čemer je imel verjetno v mislih četrti odstavek 86. člena KZ-1, kot neutemeljena zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 8. 12. 2015, opr. št. X K 27359/2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 1. 7. 2016, opr. št. II Kp 27359/2013, je bil obsojeni M. K. spoznan za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije na škodo E. po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 229. člena KZ-1 ter v zvezi s 37. členom KZ-1. Izrečena mu je bila kazen treh let zapora.

5. Način izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna ureja četrti odstavek 86. člena KZ-1. Po tej določbi se kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Po določbi prvega odstavka 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), se takšna oblika izvršitve zaporne kazni lahko dopusti obsojencu, ki je osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil in ki je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora zaposlen na območju Republike Slovenije v skladu s predpisi o delovnih razmerjih ali javnih uslužbencih ali na drugi pravni podlagi, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost ali če ima v Republiki Sloveniji status dijaka in se redno šola oziroma ima status študenta in redno izpolnjuje svoje študijske obveznosti. Kot izhaja iz določbe drugega odstavka istega člena pa lahko sodišče izjemoma in iz posebej obrazloženih razlogov izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna dopusti tudi obsojencu, ki je zaposlen ali se izobražuje zunaj območja Republike Slovenije, če se ta hkrati zaveže, da bo sodišču in direktorju zavoda vsake tri mesece predložil ustrezna dokazila svojega delodajalca ali pristojne izobraževalne ustanove, kjer se izobražuje, da izpolnjuje svoje delovne ali izobraževalne obveznosti.

6. Izvršitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna je le možnost, ki jo lahko sodišče uporabi. Gre za diskrecijsko pravico sodišča prve stopnje, da izrečeno kazen zapora spremeni v enega izmed alternativnih ukrepov po 86. členu KZ-1, če meni, da je tak ukrep smotrn glede na vse, v zgornji točki obrazložitve opisane zakonske predpostavke.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem sklepu na podlagi temeljitega tehtanja vseh relevantnih okoliščin nanizalo prepričljive razloge, ki so ga pripeljali do odločitve, da je izvršitev kazni z zaporom ob koncu tedna zoper obsojenca upravičena ter da bodo tudi na ta način uresničeni vsi smotri generalne in specialne prevencije. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je jasno razvidno, katere konkretne okoliščine objektivne in subjektivne narave je sodišče prve stopnje upoštevalo in kako jih je ovrednotilo. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka ter kršitvah kazenskega zakona. Zaključkom prvega sodišča iz točke 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa o obsojenčevi osebnostni urejenosti pa pritožnik niti ni nasprotoval.

8. Tako je neutemeljeno pritožnikovo zatrjevanje, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (pri tem ne konkretizira katere), ker iz izreka izpodbijanega sklepa ni razvidno, da gre za uporabo tretjega odstavka 86. člena KZ-1, o načinu izvršitve kazni zapora v zvezi z določbo 12. člena ZIKS-1. Pri tem gre najprej opozoriti, da že od novele KZ-1C (v veljavi od 20. 10. 2015) način izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna ureja četrti odstavek 86. člena KZ-1. Sicer pa procesni postopkovnik predpisuje le obvezno vsebino oziroma sestavine sodbe, sestavine sklepov in odredb pa so predpisane le izjemoma. Nobena določba ZKP ne predpisuje, da mora sodišče že v izreku sklepa, s katerim odloči o nadomestni izvršitvi kazni zapora, navesti vse relevantne zakonske podlage. Sodišče je to, v povsem zadostnem obsegu, storilo v obrazložitvi sklepa, ko se npr. v točki 8 obrazložitve že uvodoma sklicuje na uporabo določbe četrtega odstavka 86. člena KZ-1 in v nadaljevanju na določbe 12. člena ZIKS-1.

9. Naslednjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožnik vidi v okoliščini, da prvo sodišče, za razliko od sklepa z dne 1. 12. 2016, v izpodbijanem sklepu ni argumentiralo, zakaj je drugače odločilo o izvršitvi kazni zapora. Tudi tu pritožnik ni konkretiziral bistvene procesne kršitve, morebiti pa je imel v mislih tisto iz 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP, ki je podana, če sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, vendar pa drugostopenjsko sodišče opozarja, da bi tovrstna kršitev lahko bila podana le v primeru, če bi se nanašala na razloge aktualnega sklepa. S tem, ko je sodišče prve stopnje, po ponovni proučitvi zadeve, zavzelo drugačno stališče, sprejelo drugačno odločitev in jo v zadostni meri argumentiralo, pa ni imelo nobenega razloga, da bi še posebej pojasnjevalo, zakaj je nova odločitev drugačna od prejšnje.

10. V smislu zatrjevanja zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožnik opozarja na točko 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri naj bi sodišče prve stopnje, kot edini dokaz o tem, da obsojenec samostojno opravlja kmetijsko dejavnost, navajalo odločbo Ministrstva za kmetijstvo, s katero mu je bila dana pravica do izplačila subvencije. Sklicevanje ne odločbo o priznanju statusa kmeta iz leta 1981, ki naj bi bila še aktualna, ker obsojenec z oddajo zbirne vloge vsako leto dokazuje, da je aktivni kmet, pa naj bi po mnenju pritožnika predstavljalo le gole domneve prvega sodišča. V nasprotju s pritožnimi trditvami, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je prvo sodišče do obsojenčevega opravljanja kmetijske dejavnosti oziroma njegovega statusa kmeta opredelilo predvsem pod točko 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tu na podlagi listinske dokumentacije, katere pristnosti in resničnosti pritožniku v predmetnem kontradiktornem postopku, po prepričanju sodišča druge stopnje, ni uspelo ovreči, ugotavlja, da je na podlagi odločb Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, izdanih na ime obsojenca mogoče zaključiti, da je obsojenec nosilec kmetijskega gospodarstva. To dejstvo prav tako izhaja iz zapisnika Upravne enote ... z dne 9. 5. 2016, št. ... Iz odločbe S. z dne 14. 8. 1981, št. ..., je po navedbah prvega sodišča razvidno, da je bil obsojencu priznan status kmeta in da mu kmetijstvo predstavlja dopolnilno dejavnost. Aktualnost te odločbe, čeprav je bila, kot izpostavlja pritožnik, izdana že leta 1981, pa dodatno potrjuje potrdilo Kmetijsko gozdarskega zavoda ... z dne 8. 12. 2016, v katerem je zapisano, da obsojenec z oddajo zbirne vloge vsako leto dokazuje, da je aktivni kmet in da so zemljišča obdelana skladno z zahtevami Programa razvoja podeželja. Z zbirno vlogo z dne 9. 5. 2016 obsojenec izkazuje kmetijske dejavnosti, ki jih opravlja in za katere prejema subvencijo, zbirni podatki o nepremičninah z dne 9. 12. 2016 Geodetske uprave Republike Slovenije pa izkazujejo, da obsojenec na kmetiji opravlja tudi gozdarsko dejavnost. Pri tem za pravilno določitev sploh ni relevantno na kakšen način je obsojenec postal lastnik kmetijskih zemljišč in gozda (izročilne pogodbe). Ni se torej moč strinjati, da sklicevanje na listinsko dokumentacijo, izdano po pristojnih državnih organih, katere verodostojnosti pritožniku kot že rečeno v kontradiktornem postopku ni uspelo ovreči, pomeni zgolj domneve prvega sodišča o obsojencu kot aktivnem kmetu, ki mu kmetijstvo predstavlja dodatno dejavnost. K drugačni odločitvi ne more privesti niti po pritožniku predložen njegov lastni zapis o ugotovljenih dejstvih z dne 16. 2. 2017. Obsojenec ni nikoli zatrjeval, da prebiva na predmetni kmetiji. Ves čas se kot naslov njegovega stalnega prebivališča navaja S. Sicer pa tudi revirni gozdar navaja, da na kmetiji nekajkrat na leto vidi obsojenca. Pa tudi za opravljanje kmetijske dejavnosti ni nujno, da prosilec za nadomestno izvršitev kazni zapora sam opravlja vsa kmečka opravila, saj bi to bilo v primeru večjih kmetij praktično neuresničljivo.

11. Gre pa dalje ugotoviti, da sam pritožnik v pritožbi operira z določenimi domnevami in sicer, ko naslavlja na obsojenca očitek, da je njegovo uveljavljanje subvencij zelo verjetno nezakonito in naj bi šlo za zlorabo, ki ne more biti ključni argument za izpodbijani sklep. Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, se sodišče pri ugotavljanju opravljanja kmetijske dejavnosti ni oprlo le na obsojenčevo upravičenje do subvencij, da naj bi bilo pridobivanje slednjih po obsojencu nezakonito, pa ne izkazuje noben podatek iz predmetnega spisovnega gradiva. Prav tako ni razvidno, da bi pritožnik v tej smeri sprožil kakšne postopke.

12. Pritožnik zmotno meni, da bo nemogoče zagotoviti nadzor nad izvrševanjem obsojenčevih obveznosti, pri čemer se napačno sklicuje na določbi četrtega in petega odstavka 12. člena ZIKS-1. Nadzor nad izvrševanjem dela ob koncu tedna ureja osmi odstavek 12. člena ZIKS-1. Po tej določbi lahko direktor zavoda sodišču predlaga, da odloči, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu: če obsojenec več ne izpolnjuje pogojev glede zaposlitve oziroma šolanja ali študija iz prvega ali drugega odstavka 12. člena ZIKS-1; če njegov delodajalec oziroma izvajalec izobraževanja ne upošteva pogojev izvrševanja kazni zapora ob koncu tedna in s tem onemogoča nadzor nad njegovim izvrševanjem; če obsojenec stori dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja ali disciplinskega prestopka; če obsojenec krši obveznosti, določene v odločbi iz četrtega odstavka 12. člena ZIKS-1. Pri navajanju določbe četrtega odstavka 12. člena ZIKS-1 gre za očitno redakcijsko napako zakonodajalca, saj peti in ne četrti odstavek 12. člena ZIKS-1 predpisuje, da direktor zavoda, v katerem obsojenec prestaja kazen zapora ob koncu tedna, najkasneje v osmih dneh po nastopu kazni obsojenca v zavodu, po posvetovanju z obsojencem in njegovim delodajalcem oziroma izvajalcem izobraževanja, izda odločbo, v kateri določi natančnejše pogoje izvrševanja zapora ob koncu tedna (šesti odstavek 12. člena ZIKS-1). V tej odločbi bo tako ustrezno rešeno tudi vprašanje naslova obsojenčevega bivanja v času izvrševanja zapora ob koncu tedna oziroma opravljanja kmetijske dejavnosti, na kar pritožnik še posebej opozarja. Če se obsojenec ne bo držal tozadevnih pogojev, kot bodo izhajali iz odločbe direktorja zavoda, pa bo lahko slednji postopal po prej citirani 4. alinei osmega odstavka 12. člena ZIKS-1 in celo začasno zadržal izvrševanje zapora ob koncu tedna do vročitve odločitve sodišča (deseti odstavek 12. člena ZIKS-1).

13. Ker je torej izpodbijana prvostopenjska odločitev pravilna in zakonita, pritožbene navedbe višjega državnega tožilca pa niso utemeljene, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko pri obravnavanju pritožbe tudi samo ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

11.04.2017

Podobni dokumenti:

• VSM sklep II Kp 1137/2011
• VDSS sklep Psp 96/2014
• VDSS Sodba Psp 149/2017-2