VSC sklep II Kp 37647/2014

Jedro

Sprememba obtožnega akta na glavni obravnavi oziroma v času med dvema glavnima obravnavama je tesno povezana z vprašanjem pravice do obrambe. V takšni procesni situaciji sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti ne zagotavlja učinkovite obrambe in lahko pomeni, zlasti ko gre za spremembo obtožnega akta v njegovih bistvenih sestavinah oziroma v obdolženčevo škodo, kot je izkazano v predmetnem primeru, kršitev določb prvega odstavka 442. člena ZKP oziroma 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 29. člena Ustave RS (pravna jamstva v kazenskem postopku), pa tudi 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

Izrek

Pritožbi obdolženčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi D. K. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj oderuštva po 214. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen štirih mesecev zapora, za drugo šestih mesecev zapora in nato določena enotna kazen devetih mesecev zapora, s triletno preizkusno dobo. Po 47. členu KZ-1 mu je bila izrečena še stranska denarna kazen, v okviru katere mu je bila za prvo kaznivo dejanje določenih 50 dnevnih zneskov, za drugo 75 dnevnih zneskov ter nato določena enotna denarna kazen v višini 125 dnevnih zneskov, pri čemer se je določila višina dnevnega zneska 25,00 EUR. Stransko denarno kazen v skupnem znesku 3.125,00 EUR je obdolženec dolžan plačati v šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe. Oškodovanec je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženec povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila obdolženčev zagovornik in okrajni državni tožilec. Zagovornik jo izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Okrajni državni tožilec pa uveljavlja pritožbeni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP v zvezi s 4. točko 370. člena ZKP - zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določi višjo zaporno kazen in izreče večje število dnevnih zneskov denarne kazni, v preostalem delu pa potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča.

3. Odgovor na pritožbo je vložil obdolženčev zagovornik. V celoti vztraja pri pritožbenih navedbah in smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo okrajnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba obdolženčevega zagovornika je utemeljena.

5. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče pritrjuje obdolženčevemu zagovorniku, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je obvezna.

6. Absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pritožnik vidi v dejstvu, da se obdolženec ni imel možnosti izjasniti o 8. 4. 2016 spremenjeni obtožbi. Ker tega namesto obdolženca more storiti zagovornik, slednji meni, da je bila posledično kršena obdolženčeva pravica obrambe. Izpostavlja, da je bila obtožba spremenjena v obdolženčevo škodo. Ne glede na to, da je bil s spremenjeno obtožbo seznanjen, pa se o njej ni mogel izjaviti. Dolžnost sodišča prve stopnje v tej situaciji bi bila, da obdolženca osebno pozove, da se izjavi glede spremenjene obtožbe.

7. Iz podatkov predmetnega kazenskega spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je okrajni državni tožilec dne 13. 4. 2016 v spis vložil spremembo obtožnega predloga z dne 8. 4. 2016, številka Kt/2602/14 (list. št. 310), v kateri je besedilo pod točko 1 obtožbe: „zahteval in dobil še tablični računalnik v vrednosti 500,00 EUR in mobilni telefon v vrednosti najmanj 500,00 EUR, ter nato, ko je oškodovanec po že delnem odplačilu dolga v višini 1.135,00 EUR želel“ nadomestil z besedilom: „zahteval in dobil še nov mobilni telefon Samsung Galaxy S3 vreden 592,50 EUR in nov mobilni telefon Apple iPhone 6 vreden 899,00 EUR ter nato, ko je oškodovanec po že delnem odplačilu dolga v višini 1.155,00 EUR želel“; besedilo pod točko 1 obtožbe: „nesorazmerno premoženjsko korist v višini 9.635,00 EUR“ nadomestil z besedilom: „nesorazmerno premoženjsko korist v višini 10.146,50 EUR“, besedilo pod točko 2 obtožbe „mobilni telefon Apple iPhone 5 in mobilni telefon Samsung Galaxy S3 v skupni vrednosti cca. 1.200,00 EUR“ nadomestil z besedilom: „šest mesecev star mobilni telefon Samsung Galaxy S3 vreden najmanj 300,00 EUR in nov mobilni telefon Apple iPhone 5 vreden 679,00 EUR; besedilo pod točko 2 obtožbe: „oškodovanec po že delnem odplačilu dolga v višini 600,00 EUR“ nadomestil z besedilom: „oškodovanec po že delnem odplačilu dolga v višini najmanj 400,00 EUR“; pod točko 2 obtožbe besedilo: „nesorazmerno premoženjsko korist v višini 18.600,00 EUR“ nadomestil z besedilom: „nesorazmerno premoženjsko korist v višini 18.179,00 EUR“. Iz zgoraj povzete vsebine modificirane obtožbe gre zaključiti, da je bila ta spremenjena v obdolženčevo škodo, vsaj v tistem delu, ki se nanaša na višino očitne nesorazmerne premoženjske koristi, ki naj bi si jo obdolženec zagotovil s storitvijo kaznivega dejanja oderuštva na škodo oškodovanca F. A. Sodišče prve stopnje je opis tega kaznivega dejanja v sodbi dodatno spremenilo še tako, da je znesek odplačanega dolga iz 1.155,00 EUR znižalo na 1.125,00 EUR, a je kljub temu še vedno očitek nesorazmerne premoženjske korist znašal 10.116,50 EUR, torej več kot po prvotnem obtožnem predlogu (9.635,00 EUR). Nenazadnje je sodišče prve stopnje pod točko 26 obrazložitve višino zagotovljene nesorazmerne premoženjske koristi upoštevalo kot obteževalno okoliščino.

8. Drugopis spremenjene obtožbe je bil obdolžencu osebno vročen 28. 4. 2016. Pod točko 5 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju danosti pogojev za opravo glavne obravnave 27. 5. 2016 v obdolženčevi nenavzočnosti, izhajalo iz ugotovitve, da je bil obdolženec na glavno obravnavo pravilno vabljen, da je že podal zagovor in da njegova navzočnost ni bila nujna. Glede modificirane obtožnice je prvo sodišče zaključilo, da se spremembe nanašajo le na spremembe nekaterih zneskov, ki pa na obtožbene očitke niso vplivali, s čimer se je na zadnji glavni obravnavi strinjal tudi obdolženčev zagovornik, ki ni predlagal preložitve glavne obravnave zaradi morebitne priprave obrambe. Sodišče je zato sprejelo stališče, da se je obdolženec imel možnost izreči o obtožbenih očitkih ter da obstajajo pogoji za nadaljevanje oziroma opravo glavne obravnave, tudi zaradi stališča njegovega navzočega zagovornika.

9. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zavzeto stališče sodišča prve stopnje napačno. Kot sicer pravilno razloguje sodišče prve stopnje, je v skrajšanem postopku v skladu z določbo prvega odstavka 442. člena ZKP glavno obravnavo mogoče opraviti tudi v nenavzočnosti obdolženca, če so izpolnjeni pogoji, da je obdolženec v redu povabljen, da je bil pred tem že zaslišan in da njegova navzočnost ni nujna. Oceno o tem, ali je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, sodišče napravi glede na dejansko stanje, razčiščeno do tega trenutka. Ko sodišče ocenjuje, ali je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, ne sme zakonskih določb o sojenju v obdolženčevi nenavzočnosti uporabljati ali razlagati tako, da bi s tem kršilo ustavne pravice strank v postopku. Sprememba obtožnega akta na glavni obravnavi oziroma v času med dvema glavnima obravnavama je tesno povezana z vprašanjem pravice do obrambe. V takšni procesni situaciji sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti ne zagotavlja učinkovite obrambe in lahko pomeni, zlasti ko gre za spremembo obtožnega akta v njegovih bistvenih sestavinah oziroma v obdolženčevo škodo, kot je izkazano v predmetnem primeru, kršitev določb prvega odstavka 442. člena ZKP oziroma 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 29. člena Ustave RS (pravna jamstva v kazenskem postopku), pa tudi 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Obdolženec ima namreč v kazenskem postopku pravico izjaviti se o vseh pravnih in dejanskih vidikih obtožbe, te pravice pa ni moč prenesti na obdolženčevega zagovornika. Sodišče mora obdolžencu uresničitev te pravice omogočiti. Ne zadostuje, da sodišče zgolj na podlagi okoliščine, da je obdolženec prejel drugopis spremembe obtožnega akta, domneva, da se je imel možnost o spremembi izjaviti, ne da bi mu to možnost omogočilo na glavni obravnavi. Glede na to, da obdolžencu na glavni obravnavi 27. 5. 2016, torej v kontradiktornem postopku, ni bila dana možnost, da se izjavi o tudi v njegovo škodo spremenjenih očitkih obtožbe, saj je bila glavna obravnava opravljena v njegovi nenavzočnosti, sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da nista več bila uresničena pogoja iz prvega odstavka 442. člena ZKP glede nujnosti obdolženčeve navzočnosti in tega, ali je bil obdolženec „pred tem že zaslišan“. S tem, ko je sodišče prve stopnje 27. 5. 2016 glavno obravnavo opravilo v obdolženčevi nenavzočnosti, kljub temu, da je bila ta nujna, saj obdolžencu ni bila dana možnost, da se na glavni obravnavi izjavi o spremenjeni obtožbi, pa je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je opravilo glavno obravnavo brez oseb, katerih navzočnost je na njej po zakonu nujna.

10. Ker je sodišče druge stopnje pritrdilo pritožniku, da je obsodilna sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, jo je moralo na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno procesno kršitev in po zaslišanju obdolženca ponoviti doslej izveden dokazni postopek. Kritično bo moralo presoditi tudi vsa ostala pritožbena izvajanja, tako obdolženčevega zagovornika kakor tudi okrajnega državnega tožilca, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljene kršitve v napadeni sodbi ni moglo podrobneje ukvarjati. Šele tak postopek bo omogočil zanesljivo in pravilno odločitev o spremenjeni obtožbi državnega tožilstva proti obdolžencu.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sklep II Kp 7633/2009 (II Kp 106/2010)
• VSK Sodba II Kp 957/2018
• Sodba I Ips 395/2005