VSC sodba Cp 30/2017

Jedro

Pri ugotavljanju hipotetične koristi, ki bi jo pridobil upravičenec iz denacionalizacije, je treba upoštevati več okoliščin, zlasti tiste, ki so odločilne za dokazovanje načina uporabe zemljišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 986,73 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 451/2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek odškodnine v višini 24.813,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2014 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Tožnik je uveljavljal zahtevek na podlagi določbe drugega odstavka 72. člena ZDen. Sodišče pa je na podlagi izvedenih dokazov, to je izpovedi tožnika in pa mnenja izvedenca kmetijske stroke verjelo tožniku, da bi tudi na spornih nepremičninah sam že prej prideloval jabolka, če bi lahko obdeloval zemljišče v času od uveljavitve ZDen, v obsegu kot bi to zemljišče omogočalo oziroma kjer se dejansko nahaja sadovnjak, v ostalem obsegu pa bi izkoriščal travnike. Poleg lastnih zemljišč je namreč obdeloval tudi zemljišča v zakupu kar pomeni, da je imel ves čas interes, da bi obdeloval še več zemljišč. Po izračunu izvedenca za obdobje 17 let bi znašal neto prihodek tožnika 22.414,67 EUR ob korekciji pa to znaša 21.096,16 EUR. Izvedenec je izračunal tudi neto prihodek od pridelka krme na kmetijskem zemljišču in je skupno sodišče priznalo vrednost izgubljene koristi v višini ocenjenih zneskov v višini 6.468,64 EUR + 4,70 EUR in prej omenjenega zneska, kar skupaj znaša 27.569,50 EUR. Višji tožbeni zahtevek pa je po odštetju že plačanih 2.430,50 EUR zavrnilo. Sodišče prve stopnje je nato zaključilo, da čeprav tožena stranka obravnavanih nepremičnin nikoli ni imela v lasti in je bila le upravljalka državnih kmetijskih zemljišč in gozdov, po samem zakonu predstavlja zavezanca za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDEN. Zavezana je za plačilo odškodnine, ne glede na neobstoj tožene stranke v času uveljavitve ZDen (7. 12. 1991), nadalje temelji svojo odločitev na podlagi odločitev VS RS in sicer sodbe II Ips 66/2013, na podlagi katere je potrebno upravičencem priznati odškodnino zato, ker nepremičnine niso mogli sami uporabljati oziroma z njo upravljati. Določitev odškodnine ni pomembna od okoliščin, ki so vezane na poseben položaj zavezanca, temveč le na koristi, ki bi jih lahko dosegel upravičenec. Ker tožnik trdi, da bi kmetijsko zemljišče obdeloval in tako pridobival dohodek, sodišče ne sme samo mimo tožbenih trditev sklepati, da bi nepremičnine oddajal v najem in zaračunal najemnino, temveč je dolžno odločiti o takšnem tožbenem zahtevku, kot ga je opredelil tožnik. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik dokazal tožbene trditve, da bi kot imetnik statusa kmeta, ki se izključno preživlja s kmetijsko dejavnostjo v vseh teh letih na kmetijskih površinah zagotovo pridelal pridelke določene vrednosti. Sodišče pa je stanje zemljišča ugotavljalo kot je bilo v času uveljavitve ZDen. Takšen način ugotavljanja koristi upravičenca je sprejet tudi v praski pritožbenih sodišč, ki štejejo zadostno trditev o izvajanju kmetijske dejavnosti in niti ne zahtevajo konkretnega opisa vrste, sorte in količine kmetijskih pridelkov. Prav tako ne štejejo kot oviro za presojo odškodnine dejstva, da je bil glede določene nepremičnine vrnjen upravičencu le solastniški delež. Sodišče je zato tožniku prisodilo nadomestilo v višini ugotovljene vrednosti izpadle koristi iz kmetovanja, to je vrednost prikrajšanja zaradi izpadov pridelkov, kar je tudi predmet tega pravdnega postopka. Odločilo je še o teku zakonskih zamudnih obresti. Zavezanec je dolžan plačati neto znesek in pri tem še znesek akontacijo dohodnine, vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče že vnaprej tožniku prisoditi ustrezno nižjo nadomestila za izpad koristi. Tožena stranka je plačala znesek 2.755,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar pa ta ni bil predmet ponovnega sojenja, zato se opravljeno plačilo z dne 30. 5. 2016 ne nanaša na del terjatve, ki je prisojena s to sodbo, plačilo akontacije dohodnine pa se ne odšteva iz razlogov, ki so navedeni in izhajajo iz argumentov odločbe VS RS II Ips 50/2016. O povrnitvi pravdnih stroškov je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožene stranke je sodišče neutemeljeno priznalo vtoževano izgubljeno korist v višini izgubljenega dohodka, ki bi ga ta ustvarila iz naslova intenzivne pridelave sadja in delno iz naslova pridelave krme. Tožena stranka meni, da je tak pristop za ugotavljanje višine izgubljene koristi napačen in da je sodišče pri razlaganju upravičenj, ki bi naj pripadala denacionalizacijskem upravičencem za čas od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, s katero je bilo v naravi vrnjeno podržavljeno premoženje, dejansko preseglo namen zakonodajalca, ki ga je ta zasledoval s sporno zakonsko normo ob uveljavitvi ZDen. Pri tem opozarja na vsebino odločitve Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-22/99. V primerih, ko je predmet denacionalizacije kmetijsko zemljišče in je bila v postopku denacionalizacije zavezanka za vračilo tožena stranka, je večinska sodna praksa že zavzela stališče, da predstavlja v teh v primerih ustrezno odškodnino tožečim strankam zakupnino, ki je izračunana z uporabo cenika tožene stranke za tisto leto, v katerem se izračuna in izplača odmena po členu 72/II ZDen. Zato ni mogoče primerjati tiste odškodnine, ki so bile izplačane zaradi vračila denacionaliziranih gozdov. V konkretnem primeru so bila prej eventualna denacionalizacija kmetijskih zemljišč. Tožena stranka ob tem izpostavlja cenilni zapisnik stalnega sodnega cenilca in izvedenca R. J. z dne 10. 11. 2007, ki ga je ta napravil po tožnikovem naročilu za potrebe denacionalizacijskega postopka in ga je tožnik vložil na prvem naroku, sodišče pa je cenitev pri odločanju o tožbenem zahtevku upoštevalo v okviru tožbenih trditev tožeče stranke. Iz tega cenilnega zapisnika izhaja, da so vse parcele, ki so bile prej med vračanjem v postopku denacionalizacije in so v tem pravdnem postopku predmet zahtevka po drugem odstavku 72. člena ZDen v času denacionalizacije bile opuščen travnik 7 b. r. in nobena izmed njih v naravi ni bila sadovnjak. Pravnemu predniku sadovnjak ni bil podržavljen, niti ob času vračanja podržavljenega premoženja sadovnjak na spornih parcelah dejansko ni obstajal, kar je razvidno tako iz cenilnega zapisnika kot tudi iz izvedenskega mnenja, ki ga je za potrebe tega postopka izdelal izvedenec G., ki je na strani 3 mnenja zapisal, da so vse nepremičnine v naravi po vrstah rabe travniki, pašniki in večja njiva, torej nobena od spornih nepremičnin tudi v času izdelave izvedenskega mnenja za konkretni pravdni postopek ni bila intenziven sadovnjak. Tožnik še danes na parcelah nima zasajenega intenzivnega sadovnjaka. Pri ugotavljanju višine hipotetične koristi, je sodišče omejeno s stanjem nepremičnin, kot je bila v času uveljavitve ZDen, ni pa dopustno ugotavljati premoženjski razvoj na način naknadno hipotetično osnovanega trajnega nasada in dobička iz naslova intenzivne pridelave sadja. Po mnenju tožene stranke je sodišče tudi nepravilno upoštevalo delno plačilo tožene stranke, ki ga je izvršila 3. 5. 2016, torej v obdobju preden je sodišče odločilo o pritožbi tožene stranke zoper sodbo P 100/2013, s katero je sodišče prvič odločalo o spornem razmerju. Tožena stranka je z nakazilom izpolnila obveznost tožeči stranki iz naslova po členu 72/II ZDen v skupni višini 3.524,27 EUR in ne zgolj v višini 2.755,58 EUR. Tožena stranka je bila dolžna obračunati in odtegniti v breme dohodka davčnega zavezanca dohodnino in zato je potrebno šteti, da je tožena stranka svojo obveznost do tožeče stranke v znesku 3.524,27 EUR, izpolnila v takšnem znesku in ne v nižjem. Plačnik davka, to je tožena stranka ima pravico ta znesek izterjati od davčnega zavezanca, to je tožeče stranke, ki mu je bil izplačan dohodek, od katerega davčni odtegljaj ni bil odtegnjen. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se zahtevek zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo sodbo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru je bilo več kot jasno, da tožnik, ki je kmet že svoje celo življenje ne bi v nobenem primeru oddajal kmetijskih površin, to je zemlje v najem in pobiral najemnino, ampak bi na zemlji kmetoval, zato je sodišče prve stopnje ravnalo materialno pravno povsem pravilno, ko je izračunalo odškodnino zaradi nezmožnosti pridelave, to izhaja tudi iz sodne prakse iz katere izhaja, da sta možni obe metodi. V sodni praksi se je utrdilo tudi stališče, da je izbira konkretne metode odvisna od okoliščin posameznega primera. Za izračun nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe kmetijskih zemljišč sta bili v sodni praksi uporabljeni tako metoda hipotetične bodisi dejanske najemnine, kot tudi metoda izgubljenega dohodka, ki bi ga upravičenec dosegel, če bi zemljišče v relevantnem obdobju obdeloval sam. Tožnik je torej zadostil trditvenemu bremenu, da bi na tej nepremičnini prideloval krmo in sadje, ne pa bi nepremičnine dajal v najem. V zvezi s pritožbenimi navedbami na strani 4 pa tožeča stranka odgovarja, da so navedbe tožene stranke pravno zmotne. Četudi bi bil tožnik zavezan k plačilu dohodnine, pa to ni naloga sodišča, temveč tožnika po pravnomočnosti sodbe. Ne obstoji niti ena sodba, v kateri bi v izreku dajatvene sodbe za odškodninske terjatve, bilo navedeno, da se obračuna akontacija dohodnine, stopnja dohodnine in da se nato plača neto znesek oškodovancu. Zato predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče obrazlaga, da tožena stranka v pritožbi ne izpodbija tistega dela sodbe sodišča prve stopnje, v kateri je sodišče prve stopnje izračunavalo hipotetično korist, ki bi jo tožnik pridobil s pridelavo krme v času od uveljavitve ZDen pa do vrnitve denacionaliziranih nepremičnin. Izvedenec je izračunal neto prihodek od pridelka krme na kmetijskem zemljišču, kot je vse to ugotovilo sodišče prve stopnje na 7. strani sodbe.

6. Pritožnik obrazloženo in konkretno izpodbija le način in metodo ovrednotenja izgubljene koristi, ki bi jo tožnik dosegel, če bi na delu nepremičnin zasadil jablanov nasad. V tej zvezi je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da bi tožnik lahko v obdobju 16 let pridelal jabolk v skupni višini 21.096,16 EUR. Pri tem je sodišče v celoti sledilo mnenju izvedenca, ki je izračunal neto prihodek na 1 ha jablanovega nasada za eno leto, ki znaša 6.484,11 EUR, pri tem pa je odštel pridelovalne stroške, predhodno zmanjšane za subvencije, kar za tožnika predstavlja glede na pripadajoči obseg intenzivnega sadovnjaka za eno leto znesek 1.318,51 EUR. V zvezi s takšno metodo izračunavanja hipotetične pridobljene koristi je pritožnik mnenja, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti le metodo izračunavanja hipotetične koristi na podlagi metode izračunavanja zakupnine, katero bi tožena stranka pridobila po cenikih dajanja v zakup zemljišč, v zahtevanem obdobju. Po njenem mnenju ni dopustno ugotavljati premoženjski razvoj na način naknadno, hipotetično osnovanega trajnega nasada in dobička iz naslova intenzivne pridelave sadja. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Pri ugotavljanju koristi po drugem odstavku 72. člena ZDen je v konkretnih primerih treba upoštevati več okoliščin, zlasti tiste, ki so odločilne pri ugotavljanju, ali bi denacionalizacijski upravičenec res imel premoženjske koristi, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo, pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji.(1) Zato pritožbeno sodišče meni, da donosa od nepremičnine ni mogoče zgolj predpostavljati, temveč ga je treba zatrjevati in dokazati. Iz dejanskih okoliščin mora izhajati, da bi upravičenec zatrjevano korist tudi dejansko lahko dosegel. Temu dokaznemu standardu - dokaznem bremenu pa je tožeča stranka, na podlagi svoje izpovedbe in na podlagi mnenja izvedenca zadostila, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi Ustavno sodišče je v zadevi U-I-22/99 z dne 21. 1. 1999, ob tem, ko je presojalo ustavnost drugega odstavka 72. člena ZDen navedlo, da je pri odločanju o teh zahtevkih v konkretnih primerih treba upoštevati več okoliščin, zlasti tiste, ki so odločilne pri ugotavljanju, ali bi denacionalizacijski upravičenec res imel premoženjsko korist, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Iz te odločbe izhaja, da je treba donos od nepremičnine dokazati, ne pa ga zgolj predpostavljati in da torej tudi Ustavno sodišče ni omejilo načina uporabe drugega odstavka 72. člena ZDen, o omejitvi zgolj ugotavljanja po metodi takoimenovane hipotetične najemnine. Tožena stranka v nadaljevanju izpostavlja, da je svoj dohodek gradila le na dajanju svojih zemljišč v zakup in je dobila kupnino na podlagi veljavnih cenikov. Ker gre za hipotetično korist, ki bi jo upravičenec dosegel, za presojo ni odločilno, kako je v relevantnem obdobju nepremičnino uporabljala zavezanka - toženka, niti kako jo je po vrnitvi uporabljal upravičenec to je tožnik, temveč le okoliščina, kakšna raba nepremičnine je bila mogoča v relevantnem obdobju in bi lahko zato tožnik nepremičnino na tak način izkoriščal, če bi z njo lahko razpolagal.(2) Dejanski položaj tožene stranke tako ni pomemben, v konkretnem primeru je pomembno, da je tožnik na podlagi svojega trditvenega bremena uspel dokazati materialnopravno upravičenje, ki izhaja iz drugega odstavka 72. člena ZDen, navedel je potrebno trditveno podlago, katero je sprejelo sodišče prve stopnje in je vse to tudi dokazal, kot izhaja tudi že iz zgornje obrazložitve sodišča druge stopnje. Pritožba tožene stranke, da je sodišče odločilo o tem delu zahtevka na nepravilni metodi in je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, je tako glede na obrazloženo neutemeljena in je odločitev sodišča prve stopnje v tej zvezi materialno podprta v drugem odstavku 72. člena ZDen in je tožnik uspel vsaj s stopnjo verjetnosti dokazati tudi takšno metodo izračunavanja izgubljene hipotetične koristi. Na pravilnost takšne odločitve ne vplivajo pritožbene trditve, da iz mnenja izvedencev izhaja, da so bile vse parcele v času podržavljanja travniki. Izvedenca nista izključila možnosti pridelave sadja na teh parcelah in sta ugotovila njeno vrednost pridelave.

7. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, kjer navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno, od sedaj prisojenega zneska odštelo le neto znesek, ne pa bruto znesek, katerega je v višini 3.524,27 EUR, tožena stranka nakazala tožeči stranki in je s tem preplačala že prisojeni znesek, katerega je prisodilo sodišče druge stopnje. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je namreč uveljavljeno stališče, da se pri določitvi višine nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen ne upoštevajo davščine. Glede obveznosti, ki jih imajo tožniki iz naslova davkov do države je sodišče pravilno upoštevalo novejšo in sedaj že ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, da se na račun obveznosti, ki jih imajo tožniki iz naslova davkov do države, obveznost toženca ne more zmanjševati, saj gre za razmerje med tožnikom in državo.(3) Iz tega izhaja, da pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

8. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo vso citirano materialno pravo, pravilno je ugotovilo dejansko stanje, niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih sicer nesubstancirano podaja tožena stranka in tudi ne tista na katera mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Mora pa tožeči povrniti njene pritožbene stroške kot jih je le-ta priglasila v odgovoru na pritožbo in sicer nagrado za pravno sredstvo po tar. št. 3210 v znesku 788,80 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, kar vse skupaj povečano za 22 % DDV znaša 986,73 EUR. Te stroške mora povrniti na način, kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje.

-----

Op. št. (1): Tako sodba VS RS II Ips 291/2014 in sodba VS RS II Ips 50/2016 z dne 12. 5. 2016.

Op. št. (2): Tako sodba VS RS II Ips 50/2016 z dne 12. 5. 2016.

Op. št. (3): Tako sodba in sklep VS RS II Ips 20/2016 z dne 18. 2. 2016, II Ips 213/2009 z dne 3. 11. 2011, II Ips 8053/2009 z dne 11. 7. 2013, II Ips 354/2011 z dne 4. 9. 2014, II Ips 52/2013 z dne 23. 4. 2015.

Datum zadnje spremembe:

07.04.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3016/2012
• VSL sodba I Cp 1252/2014
• VSL sodba in sklep II Cp 3340/2016