VSC sklep Cp 81/2017

Jedro

Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o storjeni kršitvi načela kontradiktornosti zaradi neizvedenega dokaznega predloga o zaslišanju priče P. P.. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženci sami v svojih izpovedbah niso potrdili trditev o tem, da je tožnik že leta 2015 opustil vožnje in s tem posest poti na parc. št. 29/2 in parc. št. 32/1, k. o. ... in da naj bi pred motilnim dejanjem opravil le enkratno vožnjo, po presoji pritožbenega sodišča izpovedba še priče P. P. ne bi mogla privesti do drugačnega zaključka o teh dejstvih. Dokazovanje s pričami namreč ni potrebno v primeru, ko pravdna stranka, zaslišana kot stranka, v svoji izpovedbi potrdi pravno relevantne trditve nasprotne stranke, oziroma ne potrdi pravno relevantnih svojih trditev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 142,80 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo:

“-” da se ugotovitveni del tožbe zavrže (točka I izreka),

“-” da so toženci dolžni v roku 8 dni odstraniti betonsko korito s parcele številka 29/2, k. o. ... in omogočiti normalno uporabo poti od javne ceste parcela številka 451/1, k. o. ... preko parcele številka 29/2 in 32/1, k. o. ... do stanovanjske hiše G. in gospodarskega poslopja na parcelni številki 32/6, k. o. ... (točka II izreka),

“-”da se tožencem prepoveduje v bodoče s takšnimi in podobnimi motilnimi dejanji posegati v posest uporabe poti tožnika (točka III izreka) in

“-” da so toženci dolžni tožniku povrniti 1.297,24 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 8 dni od prejema sklepa, od poteka tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženci so s pritožbo izpodbijali sklep sodišča prve stopnje glede odločitev v točkah II, III in IV izreka, uveljavljali so se vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagali spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se tožba (tožbeni zahtevek) zavrne in tožniku naloži v plačilo vse stroške postopka, podredno pa so predlagali razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi so navajali, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožnik imel posest sporne poti, to svojo ugotovitev je utemeljilo in obrazložilo s tem, da so toženci izpovedali, da je tožnik imel posest poti, toženci pa tega niso povedali. Povedali so, da je tožnik začel izsiljevati pot in so mu prepovedali njeno uporabo, ko pa to ni pomagalo, so na cesto postavili betonsko korito. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnik hotel pridobiti pot na silo in proti izrecni volji lastnikov kljub izrecni prepovedi. Takšna ravnanja ne vodijo v pridobitev posesti, ki bi bila pravno varovana, četudi bi se po cesti tožnik dejansko vozil. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožencem uporaba poti ni mogla biti neznana, ker se je tekom postopka izkazalo, da niti toženci niti sosedje, ki bivajo v neposredni bližini hiš pravdnih strank, niso nikoli videli tožnika uporabljati sporne ceste. Da bi naj tožnik sporno pot večkrat uporabljal in o obsegu uporabe so izpovedale le po tožniku predlagane priče, to so prijatelji in sorodniki tožnika, ki ne živijo v bližini. Če je tožnik cesto uporabljal, ne da bi ga toženci videli, gre za uporabo ceste na skrivaj, takšna uporaba pa ne konstituira posesti, ki bi bila pravno varovana. Nihče izmed sosedov, ki so bili zaslišani in iz svojih hiš vidijo neposredno na sporno cesto, ni nikoli videl tožnika uporabljati sporne ceste in voziti po njej, tožnika niso videli niti toženci niti sosedje in sodišče ni imelo nobene podlage za ugotovitev, da tožencem uporaba poti ni mogla ostati neznana. Sodišče se ni dokazno opredelilo do izpovedb prič V. K., J. Š., M. J., B. P., A. K., M. M. in B. Š., ki nihče izmed njih ni nikoli videl tožnika uporabljati sporne poti. To je pravno relevantno dejstvo, ki bi ga sodišče v tem postopku moralo upoštevati, zato bi moralo upoštevati izpovedbe navedenih prič in jih primerno upoštevati. Enkratna tožnikova vožnja, za katero toženci vedo, ne konstituira posesti poti in tožnik zato nima posestnega varstva. Toženci so takoj, ko so izvedeli za tožnikovo vožnjo, na cesto postavili betonsko korito, sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožencev, da gre pri postavitvi korita za dovoljeno samopomoč. Pasivno legitimacijo tretjega toženca je sodišče prve stopnje gradilo na domnevnem strinjanju s postavitvijo korita in koristijo, ki bi jo naj tretji toženec imel zaradi postavitve korita. Sodišče je le na podlagi ugibanja, da bi se naj tretji toženec s postavitvijo korita strinjal in bi mu naj bila v korist, odločilo, da je toženec pasivno legitimiran in da je dolžan odstraniti betonsko korito, to pa je napačno. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj bi naj bila postavitev korita v korist tretjega toženca, da je ta v postopku pasivno legitimiran, tretji toženec na postavitev betonskega korita na cesto ni imel nobenega vpliva, korita na cesto ni postavil, niti ni tega naročil, ali se je tretji toženec s postavitvijo korita strinjal ali ne, pa ni pomembno. Sodišče prve stopnje bi moralo obrazložiti, zakaj šteje, da je postavitev betonskega korita v korist tretjega toženca, ki ni lastnik zemljišča parcelna številka 29/2 in 32/1, k. o. ..., tega ni obrazložilo, zato je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Tretji toženec ni lastnik parcele 29/2, k. o. ... in postavitev korita ni bila v njegovo korist, njegovo morebitno strinjanje s postavitvijo korita ni relevantno, četudi bi bila postavitev korita v korist tretjega toženca pa mu sodišče ne bi smelo naložiti odstranitve korita. Tretji toženec kot nelastnik brez soglasja in dovoljenja lastnikov nepremičnine ne more odstraniti betonskega korita. Vzpostavitev stanja, kot je bilo pred motenjem, lahko naloži samo osebi, ki je motila posest, ne pa tudi tretjim osebam. Materialno pravno napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da mora tretji toženec odstraniti betonsko korito. Toženci nasprotujejo točki II izreka v delu, da so dolžni omogočiti normalno uporabo poti od javne ceste, preko parcele 29/2 in 32/1 do stanovanjske hiše G. in gospodarskega poslopja, sodišče prve stopnje je s tem prekoračilo obseg pravnega varstva, ki ga lahko nudi tožnik v postopku zaradi motenja posesti. Tožnik ne more zahtevati drugega, kot prenehanje motenja in restitucijo stanja, kot je bilo pred motenjem ter prepoved nadaljnjega motenja posesti. Motenje je bilo izvršeno s postavitvijo betonskega korita, tožnik lahko zahteva vzpostavitev stanja, kot je bilo pred motenjem, to je odstranitev korita, ne more pa zahtevati, da so mu toženci dolžni omogočiti normalno uporabo poti, prejšnje stanje bo vzpostavljeno že z odstranitvijo korita. Iz izreka v tem delu ne izhaja, zakaj bi naj omogočitev normalne poti bila in katera dejanja bi naj toženci bili dolžno omogočiti, oziroma storiti, oziroma dopustiti, izrek izpodbijanega sklepa v tem delu ni izvršljiv, sodišče prve stopnje bi zahtevek v tem delu moralo zavrniti. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo kontradiktornosti, ker so toženci predlagali zaslišanje priče P. P., te priče pa sodišče ni zaslišalo in je dokazni predlog zavrnilo. Ta priča je neposreden sosed pravdnih strank in bi lahko izpovedal o tem, ali je tožnik sporno pot uporabljal ali ne, sodišče prve stopnje je neutemeljeno odločilo, da zaslišanje te priče ni potrebno, saj naj bi o tem dejstvu izpovedale že druge priče in stranke. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni obrazložilo odločitve o pasivni legitimaciji tretjega toženca na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, toženci nasprotujejo tudi stroškovnemu delu izreka izpodbijanega sklepa, odločitev je napačna tudi glede tretjega toženca, ki ni motil posesti tožniku, ni postavil korita na cesto in ga brez dovoljenja lastnikov zemljišča ne more odstraniti, niti ni bilo korito postavljeno v njegovo korist. Sodišče prve stopnje bi moralo zavrniti najmanj zahtevek zoper prvega toženca in to tudi, če bi ugotovilo, da je bila motena posest tožnika. Tožniku bi najmanj moralo naložiti, da tretjemu tožencu povrne stroške in zavrniti zahtevek zoper tretjega toženca za povrnitev stroškov.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim navedbam in predlagal zavrnitev pritožbe. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka in zahteval njihovo povrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Posestno varstvo varuje dejansko oblast nad stvarjo, zato mora sodišče upoštevati le zadnje stanje posesti in nastalo motenje, kar pomeni, da bo užival posestno varstvo tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, skrivaj ali z zlorabo zaupanja (24. člen in 33. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ in 426. člen ZPP). Varstvo posesti tako varuje vsako posest in neodvisno od obstoja pravne podlage zanjo, dobrovernosti posestnika in tudi, če je posestnik pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja. Motenje posesti pa je vsako dejanje, s katerim nastane, novo, spremenjeno posestno stanje, ko je dotedanjemu dejanskemu posestniku prenehala dejanska oblast nad stvarjo, ali pa je postala v določenem delu omejena.

6. Iz v izpodbijanem sklepu ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik v 10. 6. 2016 vloženi tožbi zatrjeval, da so toženci storili 5. 6. 2016 posestmotitveno dejanje s tem, ko so na pot na parc. št. 29/2, k. o. ... namestili betonsko cvetlično korito in mu s tem onemogočili dovoz do tožnikovega gospodarskega poslopja in do vhoda v stanovanjsko hišo na parc. št. 32/6, ki jo je uporabljal in so jo pred njim uporabljali že njegovi pravni predniki, da so toženci zatrjevali, da je tožnik v letu 2009, ko je postal lastnik nepremičnin, pričel uporabljati pot za vožnje, kar so mu toženci takoj prepovedali, tožnik pa prepovedi ni upošteval, zato so v letu 2015 postavili na pot betonski steber in mu s tem preprečili vožnje, potem pa so betonski steber odstranili in tožnik je ponovno začel voziti. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik posest z vožnjami izvrševal še dne 2. 6. 2016 in 5. 6. 2016, da prvi toženec z lastno izpovedbo ni potrdil trditve tožencev, da naj bi bila prvotna ovira (betonski steber), ki naj bi tožniku onemogočala izvrševanje posesti, tam vse do maja 2016, da je prvi toženec izpovedal, da ker betonske ovire niso takoj nadomestili z betonskim koritom, je tožnik izrabil priliko in začel voziti, da je druga toženka izpovedala, da je po odstranitvi betonskega stebra tožnik pričel ponovno voziti in da je to njuno izpovedbo potrdil tudi tretji toženec. Zaključilo je, da je tožnik trditve o svoji posesti poti dokazal za čas vse do obravnavanega motilnega ravnanja, da pa toženci niso niti z lastnimi izpovedbami potrdili trditve, da naj bi tožnik po postavitvi ovire v letu 2015 in nato po njeni odstranitvi po poti opravil zgolj eno samo vožnjo pred obravnavanim motilnim ravnanjem ter da je tretji toženec izpovedal, da je tudi on sadil rože v objekt posestmotilnega dejanja - korito.

7. Zgoraj povzeta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in na taki podlagi pravilno zaključilo, da je tožnik pred posestmotitvenim ravnanjem - postavitvijo betonskega korita - imel posest poti, da je torej dejansko uporabljal pot po zemljišču v solasti prvega toženca in druge toženke za dostop z avtomobili do svojih objektov (gospodarski objekt in stanovanjska hiša) ter tudi, da tožencem to dejstvo ni bilo neznano. Dokazna podlaga za tako ugotovljeno dejansko stanje so izpovedbe pravdnih strank, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje (točka 11 obrazložitve), da vsebina izpovedbe zaslišanih prič ni vplivala na dokazne zaključke sodišča prve stopnje o tožnikovi posesti poti.

8. Ker je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, je neutemeljena in tudi v nasprotju s trditveno podlago tožencev pritožbena trditev, da toženci vedo le za eno tožnikovo vožnjo in da so takoj, ko so zanjo izvedeli, postavili na cesto betonsko korito.

9. Z razlogi o ugotovljenih dejstvih glede tožnikovega izvrševanja posesti poti za vožnje se je sodišče prve stopnje izreklo o tem, da v obravnavanem primeru ne gre za samo pomoč.

Za dopustnost samopomoči določba 31. člena SPZ taksativno našteva pogoje, ki morajo biti izpolnjeni vsi hkrati (kumulativno), to pa so protipraven poseg v posest, neposredna nevarnost, takojšnja in nujna samopomoč ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost.

Ob neizpodbijanih ugotovitvah, da je tožnik opravil vožnje in s tem tudi izvrševal posest poti 2. 6. 2016 in 5. 6. 2016 preden je tega dne bilo izvršeno posestmotitveno ravnanje, postavitve betonskega korita ni mogoče šteti kot takojšnje ravnanje v smislu navedene zakonske določbe, zato je pravilna pravna presoja sodišča prve stopnje, da ravnanje tožencev pomeni posestmotitveno ravnanje. Sodišče prve stopnje se res ni izrecno opredelilo do navedb tožencev, da gre pri postavitvi korita za dovoljeno samopomoč. Ker pa je pravilno presodilo, da je ravnanje tožencev motenje tožnikove posesti poti, je v tej presoji implicirana presoja, da ne gre za ravnanje samopomoči. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditve tožencev, da so storili dejanje samopomoči in s tem ni utemeljena uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Res je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstvo, da je postavitev korita tretjemu tožencu tudi v korist in ni obrazložilo, kakšna je ta korist zanj. Vendar pa je ugotovilo tudi dejstvo, ki ga pritožba ne izpodbija, da se je tretji toženec glede na to, da je tudi sam sadil rože v postavljeno korito, s postavitvijo le tega očitno strinjal. Strinjanje s storjenim posestmotitvenim ravnanjem, oziroma odobritev le tega, pa je pravno pomembno dejstvo in je pravno zmotno stališče pritožbe o nasprotnem. Zato je pravilno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je v motenjski pravdi pasivno legitimiran tudi tisti, ki dejanje naroči, ga odobri ali je opravljeno v njegovo korist in je pravilno presodilo, da je v tej pravdi pasivno legitimiran tudi tretji toženec. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tretji toženec z ugotovljenim svojim ravnanjem izrazil strinjanje s postavitvijo betonskega korita, torej je motilno ravnanje odobril, kar je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje.

Zato izpodbijani sklep v tem delu, četudi sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem je postavitev betonskega korita v korist tretjega toženca, ni obremenjen s pritožbeno očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pravilno je stališče pritožbe, da lahko sodišče naloži dolžnost vzpostaviti prejšnje stanje le tistemu, ki je motil posest. In ker je pravilo presodilo, da je posestmotitveno dejanje storil tudi tretji toženec, je vzpostavitev prejšnjega stanja pravilno naložilo tudi njemu.

12. Pravno neupoštevne in zato neutemeljene pa so pritožbene trditve, da tretji toženec brez soglasja lastnikov nepremičnine (to je prvega toženca in druge toženke) ne more vzpostaviti prejšnjega stanja z odstranitvijo betonskega korita, ker sam ni solastnik. Motilec je dolžan odpraviti spremenjeno stanje posesti, povzročeno z motilnim ravnanjem in tretji toženec je s strinjanjem o storjenem motilnem ravnanju sodeloval pri motilnem ravnanju in zato je tudi dolžan vzpostaviti prejšnje stanje skupaj s prvim tožencem in drugo toženko, kakršno je bilo pred motenjem, to pa je dolžan storiti na podlagi izpodbijanega sklepa sodišča, oziroma sodne odločbe.

13. Po presoji pritožbenega sodišča je na mestu tudi ugoditev zahtevku tožnika v delu, da so toženci dolžni poleg odstranitve betonskega korita tožniku omogočiti tudi normalno uporabo poti preko parc. št. 29/2 in 32/1, k. o. ... od javne ceste do parcelne številke 32/6, k. o. ..., to je do tožnikove stanovanjske hiše in gospodarskega objekta, saj bo s takšnim naloženim ravnanjem vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred izvršitvijo motilnega dejanja, ko je tožniku bilo omogočeno izvajati po poti vožnje do njegovih objektov. Takšen tožbeni zahtevek je materialnopravno pravilen za zahtevano sodno varstvo pred motenjem posesti poti za vožnje (tako tudi Tone Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik Ljubljana 1993, primeri tožb s komentarjem, stran 299), zato je v tem delu pritožba neutemeljena.

14. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o storjeni kršitvi načela kontradiktornosti zaradi neizvedenega dokaznega predloga o zaslišanju priče P. P.

Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženci sami v svojih izpovedbah niso potrdili trditev o tem, da je tožnik že leta 2015 opustil vožnje in s tem posest poti na parc. št. 29/2 in parc. št. 32/1, k. o. ... in da naj bi pred motilnim dejanjem opravil le enkratno vožnjo, po presoji pritožbenega sodišča izpovedba še priče P. P. ne bi mogla privesti do drugačnega zaključka o teh dejstvih. Dokazovanje s pričami namreč ni potrebno v primeru, ko pravdna stranka, zaslišana kot stranka, v svoji izpovedbi potrdi pravno relevantne trditve nasprotne stranke, oziroma ne potrdi pravno relevantnih svojih trditev. Za zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje torej imelo dovolj dokazne podlage v izpovedbah pravdnih strank.

15. Odločitve o stroških postopka toženci niso obrazloženo izpodbijali po višini. Uraden preizkus pa je pokazal, da odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni obremenjena s katero od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, izpodbijani sklep pa tudi ni obremenjen s pritožbeno očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka in tudi ne s katero od tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo, zato je pritožbo bilo potrebno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. toča 365. člena ZPP).

17. Toženci s pritožbo niso uspeli, zato morajo sami kriti stroške, ki so jim s pritožbo nastali in povrniti tožniku njegove potrebne pritožbene stroške.

Tožnik je priglasil stroške sestave odgovora na pritožbo v znesku 142,80 EUR. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so priglašeni stroški v višini 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tarifni številki 21/1 Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS št. 2/15) v zvezi s tarifno številko 18/2 OT pravilno priglašeni in skupaj z materialnimi stroški v višini 2 % (11. člen OT) in davkom na dodano vrednost (12. člen OT) znašajo ob vrednosti točke 0,459 EUR 142,80 EUR.

Datum zadnje spremembe:

07.04.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 649/2013
• Sodba U 408/94 in U 884/95-17
• VSL sklep I Cp 921/2011