<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC sodba Cp 53/2017

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2017:CP.53.2017
Evidenčna številka:VSC0004706
Datum odločbe:02.03.2017
Senat, sodnik posameznik:Maša Butenko (preds.), Darja Pahor (poroč.), Karolina Pečnik
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:preživnina zakonca - zahtevek za preživnino - prenehanje življenjske skupnosti - zastaranje zahtevka

Jedro

Tožnica od 11. 12. 2011 ne živi v življenjski skupnosti s tožencem in se njuna življenjska skupnost ni več obnovila, tožnica pa ves ta čas ni zahtevala od toženca preživnine, zato je zamudila z zahtevkom za preživnino, ki ga je vložila skupaj z vloženo tožbo za razvezo zakonske zveze po več kot štirih letih od prenehanja življenjske skupnosti s tožencem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki II. izreka, spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna od 30. 7. 2015 dalje tožeči stranki plačevati mesečno preživnino v višini 200,00 EUR do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka 127,80 EUR v roku 15 dni, sama pa mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (točka I. izreka), naložilo tožencu dolžnost plačevati tožnici mesečno preživnino 200,00 EUR od 30. 7. 2015 dalje do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v RS, odtlej dalje pa v valoriziranem znesku, določenem po vsakokratnem obvestilu pristojnega centra za socialno delo, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska preživnine do plačila, vse na transakcijski račun tožeče stranke, zapadle preživninske obroke pa v roku 15 dni na transakcijski račun tožeče stranke, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila (točka II. izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v presežku do zahtevanih 300,00 EUR mesečne preživnine (točka III. izreka) in o stroških postopka odločilo tako, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka 283,30 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (točka IV. izreka).

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z navedbo, da jo izpodbija v celoti in iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe v celoti ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi pritožbe pa je izpodbijal konkretizirano zgolj odločitev v točki II. izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katero mu je sodišče prve stopnje naložilo dolžnost plačevati preživnino tožnici. Odločitev pod točko I. in IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje, to je o razvezi zakonske zveze in odločitvi o stroških pravdnega postopka, toženec v pritožbi ni izpodbijal niti s pavšalnimi trditvami, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, da izpodbija tudi odločitvi pod točko I. in IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje. V pritožbi je toženec navajal, da tožnica ima sredstva za življenje, da sam še vedno odplačuje dva kredita v približnem mesečnem znesku 320,00 EUR, da se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da od skupnega premoženja, oziroma solastnega deleža na tem premoženju, tožnica ne more živeti, da je sam v celoti prispeval sredstva k nastanku skupnega premoženja, da ima tožnica pokojnino, da ima sam za lastno preživljanje stroške v višini okoli 570,00 EUR mesečno, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko tožencu ni priznalo še dodatnih 100,00 EUR mesečno za njegovo oskrbo na domu, da s preostankom denarja toženec plača še obleko, obutev, dodatna zdravila, frizerja in tako dalje, kar pomeni, da so njegove zmožnosti praktično enake nič in tožnici ne more ničesar plačati. Sodišče prve stopnje je spregledalo določbo 50.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), iz katerih izhaja, da se za preživninska razmerja med zakoncema v času trajanja zakonske zveze ter za preživninska razmerja med zakoncema po prenehanju življenjske skupnosti smiselno uporabljajo določbe o preživljanju zakoncev po razvezi zakonske zveze. Ob smisel ni uporabi 81.a člena ZZZDR pa je v sodni praksi enotno stališče, da mora zakonec ob prenehanju življenjske skupnosti v roku enega leta zahtevati od drugega zakonca preživnino, saj v nasprotnem to pravico izgubi. Tožnica je sama pojasnila, da si je stanovanje poiskala v decembru 2011, najemna pogodba, ki jo je predložila tožnica, nosi datum 18. 1. 2013, to pomeni, da je življenjska skupnost med pravdnima strankama razpadla že decembra 2011 in je jasno, da je tožnica tožbo vložila prepozno. Morala bi upoštevajoč navedeno tožbo vložiti v roku enega leta od razpada življenjske skupnosti, česar ni storila in je pravico izgubila, posledično je potrebno njen tožbeni zahtevek za preživnino zavrniti.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Navajala je, da je nepomembno dejstvo, da sta pravdni stranki v zemljiški knjigi na nepremičninah vpisani kot solastnika vsak do 1/2, da zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ostalo vprašanje skupnega premoženja med pravdnima strankama nerešeno. Po navedbah tožničinega odgovora na pritožbo si toženec napačno razlaga določbe ZPP o zakonskih sporih, saj spor glede preživljanja razvezanega zakonca ne spada med zakonske spore, zato za tovrstne spore ne velja izjema o navajanju novih dejstev in dokazov tudi v pritožbi. Zato je toženec prekludiran za večino pritožbenih navedb in gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne bo smelo upoštevati. Tako ne bo smelo upoštevati sklicevanja toženca na določbo 50.a člena ZZZDR ter na sodno prakso, saj toženec najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podal nobenih trditev o tem, da naj bi življenjska skupnost pravdnih strank razpadla že pred razvezo zakonske zveze, kdaj naj bi se to zgodilo, ter da naj bi bila zaradi tega tožba vložena prepozno. Toženec ni podal navedb, ki bi sodišču prve stopnje nalagale ugotavljanje okoliščin glede uporabe 81.a člena ZZZDR v povezavi s 50.a členom istega zakona. Posledično je neutemeljen njegov ugovor zastaranja, podati bi ga moral najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnica se sicer ne strinja z razlago, da naj bi v primeru razveze zakonske zveze enoletni rok za vložitev tožbe za preživnino tekel od dne razpada življenjske skupnosti, ne pa od dne razveze zakonske zveze. Pritožbeno sodišče se sicer v to ne bi smelo spuščati, toženec ni pravočasno podal ustrezne trditvene podlage, sodišča pa lahko razsoja izključno v okviru pravočasno podane trditvene podlage in ne sme ugotavljati dejstev, ki niso bila zatrjevana. Enako velja tudi za toženčeve trditve o obstoju razloga za zavrnitev zahtevka za preživnino po tretjem odstavku 81.a člena ZZZDR, so prepozne.

4. Ker pritožba ni konkretno izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje pod točkama I. in IV. izreka in tudi ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče preizkusilo pravilnost sodbe sodišča prve stopnje, glede odločitev pod točkama I. in II. izreka ter glede obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka le v okviru uradnega preizkusa.

Iz obrazložitve v točki 9 sodbe sodišča prve stopnje izhaja zaključek, da je zakonska zveza med pravdnima strankama nevzdržna in jo je zato razvezalo.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo odločilno okoliščino za razvezo zakonske zveze in je določbo 65. člena ZZZDR tudi pravilno uporabilo.

O stroških pravdnega postopka je odločilo na podlagi 154. in 155. člena ZPP ter jo tudi izčrpno obrazložilo.

V teh delih odločitvi sodišča prve stopnje nista obremenjeni s katero od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP) in tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno.

5. Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje pod točko II. izreka. Glede te odločitve je pritožba utemeljena.

Pritožba tudi glede te odločitve ni konkretizirala uveljavljenega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišča pa tudi v tem delu ni ugotovilo nobene od tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja ugotovljeno dejansko stanje:

“-” da ni sporno med pravdnima strankama, da sta živeli v življenjski skupnosti od sklenitve zakonske zveze 17. 7. 1971 do 11. 12. 2011, ko se je tožnica odselila od skupnega bivališča na naslovu G. 35, kjer toženec biva še sedaj,

“-” da pravdni stranki že več let ne živita skupaj, da tožnica od odselitve iz skupnega bivališča 11. 12. 2011 biva v najemniškem stanovanju v T.

7. Ugotovljena dejstva niso pritožbeno izpodbijana, pritožba pa utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje ob tako ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo dolžnost plačati tožnici mesečno preživnino.

Ni namreč utemeljena trditev tožnice v njenem odgovoru na pritožbo, da toženec do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podal nobenih trditev o tem, da naj bi življenjska skupnost pravdnih strank razpadla že pred razvezo zakonske zveze in kdaj naj bi se to zgodilo.

Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 12. 4. 2016, ki je bil prvi narok za glavno obravnavo (list. št. 44-46), izhaja, da je toženec navajal, da pravdni stranki od leta 2011 ne živita več skupaj (navedbe toženčevega pooblaščenca). Tako glede na toženčevo trditveno podlago in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama nesporno, da se je 11. 12. 2011 tožnica odselila iz skupnega bivališča na naslovu G. 35, ni nedovoljena pritožbena novota pritožbena trditev, da je življenjska skupnost pravdnih strank prenehala v decembru 2011.

8. Teh ugotovljenih dejstev tudi toženčeva pritožba ne izpodbija, zato utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo dolžnost plačevati tožnici mesečno preživnino.

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je življenjska skupnost pravdnih strank prenehala že 11. 12. 2011, vse do vložitve tožbe 29. 7. 2015 (podatek iz spisovnega gradiva) pa nihče od njiju ni zahteval razveze zakonske zveze.

Po določbi prvega odstavka 81.a člena ZZZDR sme nepreskrbljeni zakonec zahtevati preživnino v postopku razveze zakonske zveze, lahko pa tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu, odkar je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana.

Ta zakonska določba se po določbi 50.a člena ZZZDR smiselno uporablja v primeru prenehanja življenjske skupnosti zakoncev, ki nista zahtevala razveze. To pomeni za zakonca, katerega življenjska skupnost je razpadla in pri katerem še obstajajo pogoji za preživljanje, da mora tožbo za preživljanje vložiti najkasneje v roku enega leta od prenehanja življenjske skupnosti, bodisi da v roku enega leta vloži samostojno tožbo ali zahtevek za preživljanje postavi skupaj s tožbo za razvezo zakonske zveze, v nasprotnem primeru bo pravico do preživljanja izgubil (Spremembe ZZZDR glede preživljanja, dr. Barbara Novak, stran 87 v knjigi Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ljubljana 2004).

Tožnica od 11. 12. 2011 ne živi v življenjski skupnosti s tožencem in se njuna življenjska skupnost ni več obnovila, tožnica pa ves ta čas ni zahtevala od toženca preživnine, zato je zamudila z zahtevkom za preživnino, ki ga je vložila skupaj z vloženo tožbo za razvezo zakonske zveze po več kot štirih letih od prenehanja življenjske skupnosti s tožencem (tako tudi odločba VS RS II Ips 606/2006, II Ips 681/2007).

Ob pravilni uporabi določb členov 50.a člena in 81.a člena ZZZDR je glede na ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi v točki II. izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za mesečno preživnino 200,00 EUR od 30. 7. 2015 dalje (5. alineja 358. člena ZPP).

10. Toženec je zaznamoval pritožbene stroške, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mu mora tožnica povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

11. Toženec je priglasil 403,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, po pregledu stroškovnika pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da vsi priglašenih stroški niso potrebni in tudi niso priglašeni pravilno in v skladu z veljavno odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015). Odvetniški opravili posvet s stranko in pregled listin ter dokumentacije sta namreč ovrednoteni pri opravilu sestava oziroma vložitev pravnega sredstva po prvem odstavku tar. št. 21 OT in na tej podlagi pripada pooblaščencu, ki je odvetnik, nagrada 160 točk (po tar. št. 18 OT), povišana za 25 %, to je nagrada v višini 200,00 EUR. Ob vrednosti točke 0,459 EUR in upoštevaje plačano sodbo takso za pritožbo 36,00 EUR, znašajo potrebni pritožbeni stroški toženca 127,80 EUR in toliko stroškov mu je pritožbeno sodišče priznalo in njihovo plačilo naložilo tožnici.

12. Tožnica je v odgovoru na pritožbo z neutemeljenimi trditvami nasprotovala pritožbi. Na pravilno uporabo materialnega prava pa mora sodišče paziti uradoma.

V zgoraj citiranih določbah ZZZDR določen 1-letni rok za uveljavljanje preživninskega zahtevka zakonca od prenehanja življenjske skupnosti z drugim zakoncem, je prekluzivni materialno pravni rok, ki ga mora sodišče upoštevati uradoma, ker pretek tega roka pomeni izgubo materialnopravnega upravičenja zakonca, torej izgubo njegove stvarne legitimacije za preživninski zahtevek.

13. Pravdne stranke v svojih trditvah niso dolžne navesti materialnopravnih določb, dolžne pa so navesti pravno relevantna dejstva in toženčeva trditvena podlaga je zadoščala za uporabo citiranih določb ZZZDR.

14. V odgovoru na pritožbo izpostavljenih primerih sodne prakse Vrhovnega sodišča (II Ips 226/2006 in II Ips 944/2007) je izraženo pravno stališče, da mora v skladu z razpravnim načelom stranka, to je zakonec, ki zahteva zase preživnino od drugega zakonca, v trditveni podlagi navesti okoliščine, ki pomenijo njegovo nepreskrbljenost in okoliščine, ki pomenijo razloge, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, zato navedeni odločbi nista upoštevni za obravnavan primer. Glede na trditve v tožničinem odgovoru na pritožbo in ob dejstvu, da je toženec s pritožbo uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožnica sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).


Zveza:

ZZZDR člen 50, 50a, 81, 81a.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.04.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA0ODI0