VSC sklep Cp 94/2017

Jedro

Po določbi 3. točke prvega odstavka 271. člena ZIZ je mogoče zavarovati izplačilo terjatve dolžnika v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sklepom, opr. št. P 9/2017 z dne 12. januarja 2017 je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni, kot tudi podredni predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero le-ta zahteva, da se Banki X. d.d. in Banki Y. d.d., prepove, da po nalogu tožene stranke ali kogarkoli drugega s transakcijskega računa tožeče stranke komurkoli izplača znesek denarne terjatve v višini 30.891,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29. 7. 2013 dalje do plačila, kar je prisojeno s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 832/2013 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 292/2016 z dne 10. 11. 2016. Zavrnilo je tudi podredni predlog, po katerem pa bi se sredstva pri bankah le zadržala in se naj ne bi nakazala upniku. Tožeča stranka je podredno predlagala, da se bankama, pri katerih ima tožnik odprta transakcijska računa prepove izplačilo terjatve toženki oziroma, da se znesek terjatve le odtegne, ne pa tudi izplača toženki. Sodišče prve stopnje je zavrnilo takšen predlog za začasno odredbo, saj ga je štelo za nedopustnega, ker je mnenja, da želi z njim tožnik dejansko onemogočiti izvršitev pravnomočno ugotovljene terjatve v drugem postopku. Tudi 271. člen ZIZ določa kot vrsto začasne odredbe nalog organizacij za plačilni promet, da mora dolžniku ali komu drugemu, po dolžnikovem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je sodišče izdalo začasno odredbo z dolžnikovega računa torej, ne z računa upnika. Namen te začasne odredbe je namreč preprečiti, da dolžnik ne bo razpolagal s svojimi denarnimi sredstvi na računu in bi s tem onemogočil poplačilo upnika. Namen je zavarovanje terjatve upnika in ne, kot to želi doseči tožnik s tem predlogom za začasno odredbo, preprečiti uveljavitev dolžnikove - tožničine terjatve do njega. Iz istih razlogov je zavrnilo tudi podredni predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Ne strinja se, da je sodišče zaključilo, da je predlog tožeče stranke nedopusten. ZIZ v 271. členu izrecno določa, da se lahko za zavarovanje denarne terjatve predlaga katerakoli začasna odredba, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Tožeča stranka s predlogom za začasno odredbo terja, da se dolžnikovemu dolžniku, v konkretnem primeru organizacijama za plačilni promet - bankama, pri katerih ima tožeča stranka odprte svoje transakcijske račune prepoveduje izplačilo terjatve v korist toženke, kot upnice. Sodišče je ugotovilo, da gre za vrsto začasne odredbe, ki je celo primeroma našteta v 271. členu ZIZ. Tožeča stranka je dokazala verjetnost obstoja svoje terjatve napram toženki, prav tako je izkazala obstoj nevarnosti nastanka nenadomestljive škode, v kolikor začasna odredba ne bo izdana - slednje je izkazano že z zakonsko domnevo po četrtem odstavku 270. člena ZIZ, saj je toženka državljanka BiH. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sklep se razveljavi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.V odgovoru navaja, da je začasno odredbo predlagala zgolj kot prizadevanje za preprečitev uveljavitve terjatve sedaj tožene stranke, katera ima že pravnomočno dosojeno terjatev v breme tožeče stranke.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Utemeljeno pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega materialno pravnega stališča, da je predlagana začasna odredba nedopustna, ker naj bi z njo upnik želel doseči neizvršitev pravnomočne sodne odločbe. Tožeča stranka - upnik, v tem pravdnem postopku želi doseči le zavarovanje svoje terjatve, ki jo skuša zavarovati na dovoljen način, to je s predlogom za izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku (267. člen ZIZ). Razlogi za takšno odločitev so torej v nasprotju z materialnim pravom in zato sklep v tem delu nima pravilnih razlogov o odločilnih dejstvih za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

6. Utemeljeno pritožba v nadaljevanju izpostavlja, da je sodišče njen predlog za izdajo začasne odredbe obravnavalo zgolj kot predlog po 4. točki prvega odstavka 271. člena ZIZ, kjer je navedena ena od vrst začasnih odredb. Takšne začasne odredbe tožeča stranka ni predlagala. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe po 3. točki prvega odstavka 271. člena ZIZ. Po tej določbi sodišče prepove dolžnikovemu dolžniku, da dolžniku ne sme izplačati terjatve, ter prepove dolžniku, da ne sme izterjati terjatev. Terjatev, ki izhaja iz obeh sodb, kateri sta tudi navedeni v predlogu za izdajo začasne odredbe, predstavlja premoženje tožene stranke, to je dolžnice v tem postopku zavarovanja. Vse primeroma naštete situacije iz 271. člena ZIZ zadevajo dolžnikovo premoženje. Sredstva zavarovanja oz. ukrep, ki ga je v zvezi s tem premoženjem mogoče odrediti, pa je prepoved razpolaganja z njim. Prepoved razpolaganja je pri terjatvah neposredna. Pri ukrepu iz 3. točke prvega odstavka 271. člena ZIZ je prepoved lahko tudi posredna, kot dodatek neposredni prepovedi ali namesto nje. Izpolnitev terjatve se lahko prepoved tudi dolžnikovemu dolžniku.(1) Ker je namen te začasne odredbe, katero predlaga tožeča stranka, to je upnik v postopku zavarovanja, zavarovanje premoženja dolžnice, to je terjatve v znesku 30.891,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tako ta upnik pravilno predlagal izdajo začasne odredbe, po kateri se dolžnikovemu dolžniku, to je banki prepoveduje izplačati to terjatev, ter se dolžniku prepoveduje izterjati to terjatev, kar se kaže v naraciji - petitu predlagane začasne odredbe, da se toženi stranki, to je dolžnici prepove, da po nalogu te stranke ali kogarkoli drugega po nalogu tožene stranke, izplača dolžnikov dolžnik komerkoli znesek denarne terjatve, agenciji za plačilni promet, to je dolžnikovemu dolžniku, pa se prepove izplačati znesek denarne terjatve, v konkretnem primeru v višini 30.891,21 EUR.(2)

7. Glede na obrazloženo, ker je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklep o zavrnitvi začasne odredbe nima pravilnih razlogov o odločilnih dejstvih, kot je obrazloženo zgoraj, torej dejstev, zakaj bi bil predlog za izdajo začasne odredbe nedopusten in zakaj niso podani razlogi za ugoditev temu predlogu po določbi 3. točke prvega odstavka 271. člena ZIZ, je sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe 3. točke prvega 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Po določbi četrtega odstavka 266. člena ZIZ je v primeru, če je uveden pravdni ali kakšen drug sodni postopek, za odločitev o začasni odredbi pristojno sodišče, pred katerim teče postopek.

8. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku materialno pravno pravilno, najprej ugotoviti ali so izpolnjene predpostavke za izdajo predlagane začasne odredbe, nato pa ta predlog pravilno materialno pravao umestiti kot dovoljeno začasno odredbo po 3. točki prvega odstavka 271. člena ZIZ.

9. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Glej: Začasne odredbe; GV Založba, avtorjev Miha Šipec in ostalih; stran 64.

Op. št. (2): Po členu 30 ZIZ je prenos terjatve sredstvo izvršbe upnika.

Datum zadnje spremembe:

07.04.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1040/2015
• Sklep III R 8/99
• VSL sklep I Cp 251/2003