VSC sodba I Cpg 54/2017

Jedro

Ker je med pravdnima strankama nesporno, da je Pogodba o opravljanju upravniških storitev še vedno veljavna (15. točka obrazložitve sodbe prve stopnje), je po povedanem nedvomno, da učinkuje tudi proti toženi stranki kot pravni naslednici prejšnjih etažnih lastnikov (njena lastninska pravica je bila vpisana v zemljiško knjigo 11. 7. 2012 (A 2-4)), čeprav je ni podpisala.

Ker sta pravdni stranki gospodarska subjekta in morata po Pogodbi o opravljanju upravniških storitev tožeča stranka opraviti upravniške storitve, tožena stranka pa izpolniti denarne obveznosti (15. točka obrazložitve sodbe prve stopnje), ne more biti nobenega dvoma, da se ZPreZP-1 uporablja tudi za obravnavano Pogodbo o opravljanju upravniških storitev.

Iz 14. člena ZPreZP-1 izhaja pravica upnika, da dobi od dolžnika nadomestilo stroškov izterjave v pavšalnem znesku, kar pomeni, da upnik dejanske višine teh stroškov ni dolžan niti zatrjevati niti dokazovati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v zavrnilnem izreku pod II. točko, koliko se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 166746/2015 z dne 30. 12. 2015 delno razveljavi za plačilo glavnice v znesku 600,00 EUR ter se tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrne, in v izreku o pravdnih stroških pod III. točko, kolikor tožeči stranki niso bili v celoti priznani priglašeni pravdni stroški, spremeni tako, da se njena izreka pod II. ter III. točko poslej glasita:

“II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 166746/2015 z dne 30. 12. 2015 se vzdrži v veljavi tudi za plačilo glavnice v znesku 600,00 EUR; za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 411,81 EUR za čas od 20. 1. 2015 do 30. 4. 2015 pa se razveljavi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 676,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.”

II. Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 220,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo II Pg 126/2016 z dne 28. 10. 2016 (ki pisno izdelana takoj vsebuje obrazložitev po tretjem odstavku 457. člena ZPP (četrti odstavek 496. člena ZPP)) izreklo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 166746/2015 z dne 30. 12. 2015 delno vzdrži v veljavi za plačilo glavnice v znesku 1.934,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (8) posameznih (delnih) zneskov za čas od navedenih dni njihove zapadlosti dalje do plačila (I. točka izreka), da se cit. sklep o izvršbi delno razveljavi za plačilo glavnice v znesku 600,00 EUR in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 411,81 EUR za čas od 20. 1. 2015 do 30. 4. 2015 ter se (tožbeni) zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrne (II. točka izreka) in da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku 8 dni od prejema sodbe njene stroške (pravdnega) postopka v znesku 433,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se zoper ugoditveni izrek pod I. točko in izrek o pravdnih stroških pod III. točko sodbe prve stopnje ni pritožila.

3. Tožeča stranka pa s 6. 12. 2016 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje (smiselno) v zavrnilnem izreku pod II. točko, kolikor se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 166746/2015 z dne 30. 12. 2015 delno razveljavi za plačilo glavnice v znesku 600,00 EUR in se tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrne, ter v izreku o pravdnih stroških pod III. točko, kolikor ji niso bili v celoti priznani priglašeni pravdni stroški, iz pritožbenih razlogov “bistvenih kršitev določil ZPP ter napačne uporabe materialnega prava” (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da “… pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi pritožbi tožeče stranke, toženo stranko pa obveže k povračilu vseh pritožbenih stroškov tožeče stranke oz. podredno, da zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.”

4. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

5. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP) naj bi bila v postopku na prvi stopnji podana, ni tožeča stranka v pritožbi ne navedla in ne obrazložila.

8. Kakšna upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa ni podana.

9. Toda ob dejanskem stanju, kakor in kolikor ga je ugotovilo, je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo.

10. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je namreč utemeljen tudi za znesek 600,00 EUR.

11. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke za 600,00 EUR in odločitev o (delni) povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke obrazložilo takole: “Vtoževani znesek v višini 600,00 EUR na podlagi računa št. 496/2015 z dne 29. 12. 2015 pa je po oceni sodišča neutemeljen. Znesek predstavlja stroške izterjave v smislu 12. člena ZPreZP-1 (Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih). V 3. členu omenjenega zakona je določeno, da se navedeni zakon uporablja za pogodbe, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev (upnik), druga stranka pa izpolniti denarno obveznost (dolžnik). 14. člen navedenega zakona določa stroške izterjave. Določa, če je dolžnik v zamudi, je upnik za vsako terjatev od dolžnika upravičen zahtevati plačilo nadomestila stroškov izterjave. Stroški izterjave iz prvega odstavka znašajo 40,00 EUR. Stroški izterjave se ne štejejo med izvršilne stroške, ki jih določa zakon, ki ureja postopek izvršbe. Glede na navedeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka ni dokazala da so ji stroški v višini 600,00 EUR tudi nastali (ni predložila opominov oziroma kateri so ti stroški izterjave, ki jih zaračunava). Poleg tega pa v konkretnem primeru zahtevek tožeče stranke ne temelji neposredno na pogodbi, sklenjeni med tožečo in toženo stranko, ni podano soglasje volje tožene stranke za sklenitev predmetne pogodbe v smislu 15. č1. OZ (Obligacijskega zakonika), temveč gre za pogodbo o upravljanju. Zato določbe navedenega zakona po oceni sodišča v konkretnem primeru ne pridejo v upoštev. Po oceni sodišča je ugovor tožene stranke v zvezi z navedenim računom utemeljen in je potrebno ta del zahtevka tožeče stranke zavrniti ter sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 166746/2015, z dne 30. 12. 2015 razveljaviti v tem delu, kot izhaja iz izreka sodbe.” (23. točka obrazložitve sodbe); “O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, po katerem lahko v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, sodišče glede na doseženi uspeh oziroma ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, da povrne drugi stranki ustrezen del stroškov, sodišče pa pri odmeri stroškov upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) in Zakon o sodnih taksah (ZST-1) je sodišče tožeči stranki priznalo … . … kar skupaj znaša 676,47UR. Glede na doseženi 76-odstotni uspeh (1934,51 EUR : 2534,51.EUR = 76%) je sodišče tožeči stranki dosodilo 514,12 EUR pravdnih stroškov.” (24. točka obrazložitve sodbe); “Sodišče je pooblaščencu tožene stranke priznalo … (kar) znaša 334,99 EUR. Glede na 24 % uspeh tožene stranke se ji prizna 80,39 EUR sodnih stroškov.” (25. točka obrazložitve sodbe); ter “Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov (514,12 EUR - 80,39 EUR) je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 433,73 EUR. Tako odmerjene stroške je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v 8 dneh od vročitve sodbe (313. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP), v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno povrnitev do plačila stroškov postopka.” (26. točka obrazložitve sodbe).

12. Tožeča stranka pa v pritožbi utemeljeno navaja: “Tožeča stranka je del svojega tožbenega zahtevka v višini 600,00 EUR opirala na določila 14. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1). Iz slednjega izhaja, da je upnik v primeru, če je dolžnik v zamudi, upravičen za vsako terjatev od dolžnika zahtevati tudi plačilo nadomestila stroškov izterjave, ki znašajo 40,00 EUR. Iz cit. zakonskega določila torej izhaja pravica upnika (tožeče stranke), da dobi od dolžnika (tožene stranke) nadomestilo stroškov izterjave v pavšalnem znesku, kar pomeni, da upnik/tožnik dejanske višine stroškov ter izvedbe aktivnosti v smeri izterjave ni (kot to zmotno navaja prvostopno sodišče) dolžan niti zatrjevati niti dokazovati (tako tudi sodna praksa - npr. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 1558/2016 z dne 24. 11. 2015). Tožeča stranka je v konkretni zadevi zatrjevala in tudi dokazala (saj je prvostopno sodišče tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti ugodilo), da ji tožena stranka ni plačala 15-ih izstavljenih računov, v skupni glavnični višini 1.934,51 EUR. To pa pomeni, da je posledično potrebno ugoditi tudi tožbenemu zahtevku, v višini 600,00 EUR. Enako kakor zgoraj je tudi pravno naziranje (za katerega je tožeči stranki seveda jasno, da za poslujoče sodišče ni zavezujoče), ki ga je v “Pravnem mnenju v zvezi s pavšalnim nadomestilom za pokrivanje stroškov izterjatve” dne 28. 10. 2013 podala Gospodarske zbornica Slovenije. GZS v cit. mnenju med drugim ugotavlja, da ZPrePZ-1 v slovenski pravni red prenaša Direktivo 2011/7 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 02. 2011 v boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (Direktiva 2011). Ta med drugim ureja področje nadomestila stroškov izterjav, do katerih je upravičen upnik, pri čemer morajo države članice zagotoviti, da ta fiksni znesek pavšalnega nadomestila zapade v plačilo, ne da bi bilo potrebno opozorilo in kot nadomestilo za upnikove lastne stroške izterjave. Pavšalno nadomestilo je torej zakonsko odločeno nadomestilo in ima preventivni pomen, kot tudi namen sankcije (zakonsko določene in ne pogodbene), pri čemer zapade v plačilo takoj, ko zapade v plačilo obveznost dolžnika. In četudi bi že držalo (kar pa kot zapisano ne drži), da bi tožeča stranka morala preden bi zaračunala stroške izterjatve po ZPreZP-1 opraviti kakšne aktivnosti, je ugotoviti, da je to tudi storila, saj je toženo stranko z dopisom z dne 22. 01. 2016 opozorila na izpolnjevanje njenih obveznosti, pri čemer pa je še potrebno izpostaviti, da tožena stranka računov sploh ni zavračala (in je tožeča stranka torej upravičeno štela, da jih tožena stranka akceptira), tako da se od tožeče stranke sploh niso mogle pričakovati kakšne dodatne aktivnosti v tej smeri. Po tem, ko bo v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo vtoževane glavnice, pa bo po uradni dolžnosti potrebno spremeniti tudi izrek, ki se tiče plačila stroškov postopka in posledično tožeči stranki priznati vse priglašene stroške v skladu z Odvetniško tarifo.” (druga do peta točka na drugi in tretji strani obrazložitve pritožbe).

13. Tudi če “… v konkretnem primeru zahtevek tožeče stranke ne temelji neposredno na pogodbi, sklenjeni med tožečo in toženo stranko, ni podano soglasje volje tožene stranke za sklenitev predmetne pogodbe v smislu 15. čl. OZ, temveč gre za pogodbo o upravljanju.”, ni pravilna ocena sodišča prve stopnje, da “Zato določbe navedenega zakona (ZPreZP-1) … v konkretnem primeru ne pridejo v poštev.”

14. Posamezni deli stanovanjskih stavb so stanovanjske enote, poslovni prostori ali drugi samostojni prostori (drugi odstavek 3. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1)). Razmerja med etažnimi lastniki in upravnikom se uredijo s pogodbo o opravljanju upravniških storitev … (prvi odstavek 53. člena SZ-1). Pogodba o opravljanju upravniških storitev je sklenjena, ko jo podpiše upravnik in toliko etažnih lastnikov, kot je potrebno za sprejem sklepa o določitvi upravnika (drugi odstavek 53. člena SZ-1). Določitev upravnika je posel rednega upravljanja (prvi odstavek 49. člena SZ-1 in drugi odstavek 118. člena Stvarnopravnega zakonika). Za posle v zvezi z rednim upravljanjem večstanovanjske stavbe je potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev (prvi odstavek 25. člena SZ-1). Pogodba o opravljanju upravniških storitev učinku tudi proti etažnim lastnikom, ki je niso podpisali, oziroma proti etažnim lastnikom, ki so glasovali proti imenovanju pooblaščencev za sklenitev in proti vsem pravnim naslednikom etažnih lastnikov (četrti odstavek 53. člena SZ-1). V 16. členu Pogodbe o upravljanju apartmajskega objekta V. G. z dne 1. 4. 1998 (Pogodba o opravljanju upravniških storitev (A 1)) pa je prav tako določeno: “Določbe te pogodbe imajo pravi učinek tudi nasproti poznejšim lastnikom apartmajev v V. G. Vsak etažni lastnik je v primeru prodaje dolžan kupca seznaniti z določili te pogodbe in mu jo izročiti ter o prodaji apartmaja obvestiti upravnika.”

15. Ker je med pravdnima strankama nesporno, da je Pogodba o opravljanju upravniških storitev še vedno veljavna (15. točka obrazložitve sodbe prve stopnje), je po povedanem nedvomno, da učinkuje tudi proti toženi stranki kot pravni naslednici prejšnjih etažnih lastnikov (njena lastninska pravica je bila vpisana v zemljiško knjigo 11. 7. 2012 (A 2-4)), čeprav je ni podpisala.

16. ZPreZP-1 se uporablja za pogodbe, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekt in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev (upnik), druga stranka pa izpolniti denarno obveznost (dolžnik (prvi odstavek 3. člena ZPreZP-1)).

17. Ker sta pravdni stranki gospodarska subjekta in morata po Pogodbi o opravljanju upravniških storitev tožeča stranka opraviti upravniške storitve, tožena stranka pa izpolniti denarne obveznosti (15. točka obrazložitve sodbe prve stopnje), ne more biti nobenega dvoma, da se ZPreZP-1 uporablja tudi za obravnavano Pogodbo o opravljanju upravniških storitev.

18. Prav tako je nepravilna nadaljnja ocena sodišča prve stopnje, da “… tožeča stranka ni dokazala, da so ji stroški v višini 600,00 EUR tudi nastali (ni predložila opominov, oziroma kateri so ti stroških izterjave, ki jih zaračunava).”

19. 14. člen ZPreZP-1 (med drugim) določa: “Če je dolžnik v zamudi, je upnik za vsako terjatev od dolžnika upravičen zahtevati plačilo nadomestila stroškov izterjave.” (prvi odstavek); “Stroški izterjave iz prejšnjega odstavka znašajo 40,00 eurov.” in “Stroški izterjave iz prvega odstavka tega člena se ne štejejo med izvršilne stroške, kot jih določa zakon, ki ureja postopek izvršbe.” (tretji odstavek).

20. Cit. določbe ZPreZP-1 so jasne, nesporne in razumljive ter se kako drugače, širše ali ožje kot se glasijo, ne morejo uporabljati. Zato tudi pritožbeno sodišče misli, da iz 14. člena ZPreZP-1 izhaja pravica upnika, da dobi od dolžnika nadomestilo stroškov izterjave v pavšalnem znesku, kar pomeni, da upnik dejanske višine teh stroškov ni dolžan niti zatrjevati niti dokazovati.(1) Pritožbeno sodišče prav tako soglaša s Pravnim mnenjem v zvezi s pavšalnim nadomestilom za pokrivanje stroškov izterjave Pravne službe Gospodarske zbornice Slovenije z dne 28. 10. 2013 (A 57): “Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1) prenaša v slovenski pravni red Direktiva 2011/7 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 v boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (Direktiva 2011). Ta med drugim ureja tudi področje nadomestila stroškov izterjave, do katerih je upravičen upnik. Po Direktivi 2011 morajo države članice zagotoviti, da ta fiksni znesek pavšalnega nadomestila zapade v plačilo, ne da bi bilo potrebno opozorilo in kot nadomestilo za upnikove lastne stroške izterjave.” (prvi in drugi odstavek točke A); “ZPreZP-1 v 14. členu določa, da je upnik brez predhodnega opomina za vsako terjatev od dolžnika upravičen zahtevati plačilo nadomestila stroškov izterjave, ki znašajo po ZPreZP-1 40 €. Na podlagi četrtega odstavka 14. člena pa to nadomestilo ne omejuje ali izključuje pravice do povračila izvršilnih stroškov na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pavšalno nadomestilo je torej zakonsko določeno nadomestilo, ki bi naj imelo preventivni namen kot tudi namen sankcije, ne pogodbene, temveč zakonske. Vendar, ker gre za različnost terjatev, je lahko to pavšalno nadomestilo ločeno izterjano takoj, ko zapade v plačilo glavnica.” (točka B.-I). in “Na podlagi navedenega lahko ugotovimo, da gre za dve različni obliki povračil stroškov. Prvi so namenjeni povračilu “lastnih” oziroma notranjih stroškov izterjave upnika, drugi pa povračilu izvršilnih stroškov postopka pred sodiščem. Pavšalno nadomestilo zapade takoj, ko zapade v plačilo obveznost dolžnika.” (prvi odstavek točke C.). Cit stališče Višjega sodišča v Ljubljani in pravno mnenje Pravne službe Gospodarske zbornice Slovenije pa v pritožbi pravilno povzema tudi tožeča stranka.

21. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo pritožbi in v izpodbijanem delu II. točke izreka spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke tudi za znesek 600,00 EUR, je tožeča stranka v tem gospodarskem sporu zmagala v celoti (100 %), tožena stranka pa v njem v celoti ni uspela (0 %). Po prvem odstavku 154. člena ZPP in ob upoštevanju OT ter ZST-1 mora zato tožena stranka v celoti povrniti tožeči stranki vse s pritožbo neizpodbijane posamezne pravdne stroške, kot ji jih je odmerilo sodišče prve stopnje v sodbi v (skupnem) znesku 676,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.(2)

22. Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP) ustrezno spremeniti (5. alineja 358. člena ZPP).

23. Po prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP ter ob upoštevanju OT in ZST-1 mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka, in sicer nagrado za redno pravno sredstvo - 250 točk (x 0,459 EUR = 114,75 EUR (Tar. št. 21 OT)), pavšalne administrativne stroške - 2 % (5 točk x 0,459 EUR = 2,29 EUR (tretji odstavek 11. člena OT)), povečano za 22 % DDV (25,75 EUR (drugi odstavek 2. člena OT)), ter sodno takso za pritožbo (78,00 EUR (Tar. št. 1121 Taksne tarife ZST-1)), skupaj 220,79 EUR. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti.(3)

-----

Op. št. (1): Prim.: sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 1558/2015 z dne 24. 11. 2015.

Op. št. (2): Prim.: načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7).

Op. št. (3): Pod drugo opombo navedeno načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS.

Datum zadnje spremembe:

07.04.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2826/2014
• VSL sodba I Cp 1780/2016
• VSL sodba II Cp 223/2016