VSC sklep II Ip 22/2017

Jedro

Bistveni zapis o izvršilnem naslovu in neposredni izvršljivosti notarskega zapisa je v točki tretjič in je res vsebovan v okviru sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Besedna zveza “ta notarski zapis” se nanaša na oba pravna posla, predvsem na kreditno pogodbo, ki je temelj za dolžnikovo jamčevanje za najeti kredit z vsem svojim premoženjem. Upnik je lahko predlagal zavarovanje na njegovo katerokoli premoženje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju z dne 16. 3. 2016 (I. točka izreka). Upniku je priznalo nadaljnje stroške 10,00 EUR, kijih mora dolžnik povrniti v roku 8 dni od prejema sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka). Iz izvršilnega naslova notarskega zapisa, sklenjenega 23. 3. 2010 pred notarjem v ... SV 205/2010, je ugotovilo, da se glasi na denarno terjatev 3,140.933,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2016 dalje do plačila. Terjatev je zapadla, kar med strankama ni sporno. Iz notarskega zapisa je razvidno, da dolžnik hkrati nastopa kot kreditojemalec (plačnik) in kot zastavitelj. Cilj zavarovanja je povečati možnost upnika, da bo lahko realiziral terjatev v postopku prisilne izvršbe, ko bodo za to izpolnjeni določeni pogoji.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da notarski zapis sicer resnično ureja neposredno izvršljivost, vendar ne v takšnem obsegu, kot zatrjuje upnik in si tolmači sodišče prve stopnje. Upnik z zavajajočim povzetkom določil sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, ki ga vsebuje notarski zapis SV 205/10, želi prikazati kako se neposredna izvršljivost nanaša na katerokoli premoženje dolžnika in to skuša utemeljiti z razlikovanjem dolžnika kot kreditojemalca in zastavitelja. Vendar je očitno, da je vsebina obveznosti, glede katere velja neposredna izvršljivost, v celoti določena v točki drugič notarskega zapisa, kjer je dolžnik naveden tako v funkciji kreditojemalca kot zastavitelja, določena je denarna obveznost, roki plačila, vknjižba hipoteke na nepremičnini in zaznamba neposredne izvršljivosti. V točki tretjič je navedena zgolj splošna formulacija o pravni podlagi te ugotovitve. Iz navedenega je jasno razvidno, daje neposredna izvršljivost omejena oziroma obstaja izvršilni naslov zgolj glede navedene nepremičnine. Če so kakšni dvomi o pravni naravi notarskega zapisa, si je potrebno postaviti vprašanje, zakaj je v notarskem zapisu izrecno navedena nepremičnina, če se neposredna izvršljivost nanaša na katerokoli premoženje dolžnika.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo navaja, da ima pravico zoper dolžnika (zavezanca za plačilo) na podlagi izvršilnega naslova (izpolnjena sta pogoja po prvem odstavku 20.a člena ZIZ: točka tretjič notarskega zapisa in zapadla terjatev, pri čemer zapadlost ni sporna), ki glasi na denarno terjatev, skladno z 243. členom ZIZ zahtevati zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na katerihkoli nepremičninah, ne le na že zastavljeni. Jasno je, da ne bi imelo nobenega pomena, če bi upnik predlagal zavarovanje po XXI. poglavju ZIZ (po 243. členu ZIZ) na že zastavljeni nepremičnini. Sodišče pravilno ugotavlja, da je cilj zavarovanja povečati možnost upnika, da bo lahko realiziral svojo terjatev v postopku prisilne izvršbe, ko bodo za to izpolnjeni določeni pogoji.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnik neutemeljeno navaja, da določbe notarskega zapisa SV 205/10 ne izkazujejo izvršilnega naslova v obsegu, kot zatrjuje upnik in ugotavlja sodišče prve stopnje, daje vsebina obveznosti, glede katere velja neposredna izvršljivost, v celoti določena v točki drugič notarskega zapisa in daje v točki tretjič navedena zgolj splošna formulacija o pravni naravi te ugotovitve, da je neposredna izvršljivost omejena oziroma obstaja izvršilni naslov zgolj glede nepremičnine v notarskem zapisu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik predlagal zavarovanje terjatve z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini na podlagi notarskega zapisa SV 205/10 z dne 23. 3. 2010. V tem sta stranki sklenili dva pravna posla: kreditno pogodbo (listna št. 2 do 29 notarskega zapisa) in sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ (listna št. 29 do 32 notarskega zapisa). Sodišče prve stopnje je iz njune vsebine pravilno ugotovilo, da dolžnik nastopa v dveh vlogah in sicer kot plačnik - zavezanec za plačilo (po kreditni pogodbi) ter kot zastavitelj (po sporazumu o zavarovanju denarne terjatve). Da nastopa kot kreditojemalec in zastavitelj, izhaja tudi iz njegovega poimenovanja v uvodnih določbah notarskega zapisa. Poleg tega seje dolžnik v točki 3.1 kreditne pogodbe zavezal upniku v zavarovanje obveznosti po tej pogodbi zagotoviti tri bianco menice z nepreklicno izjavo za njihovo izpolnitev v obliki in vsebini, razumno sprejemljivi za upnika (listna št. 10 notarskega zapisa). Menice pa se dajo za osebno jamstvo dolžnika. Z dodatno zastavitvijo nepremičnine po sporazumu o zavarovanju ni prenehalo dolžnikovo osebno jamstvo za obveznosti po kreditni pogodbi.

6. Bistveni zapis o izvršilnem naslovu in neposredni izvršljivosti notarskega zapisa je v točki tretjič in je res vsebovan v okviru sporazuma o zavarovanju denarne terjatve (list. št. 30 notarskega zapisa). Vendar se glasi, da je ta notarski zapis izvršilni naslov v smislu 4. člena Zakona o notariatu in 20.a člena ZIZ in kot takšen neposredno izvršljiv glede vseh izvršljivih obveznosti iz tega notarskega zapisa. Besedna zveza „ta notarski zapis" se nanaša na oba pravna posla, predvsem na kreditno pogodbo, ki je temelj za dolžnikovo jamčevanje za najeti kredit z vsem svojim premoženjem. Upnik je lahko predlagal zavarovanje (ali izvršbo) na njegovo katerokoli premoženje. Zakaj sta stranki v notarskem zapisu pri stvarnopravnem zavarovanju navedli samo eno nepremičnino, je stvar njune takratne poslovne odločitve.

7. Dolžnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je upnikova terjatev denarna, daje v celoti zapadla v plačilo in da so nepremičnine (so)last dolžnika. S tem je izpolnil pogoje za vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini po 243. členu ZIZ.

8. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo dolžnika kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9. Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker mu jih upnik ni neutemeljeno povzročil po šestem odstavku 38. člena ZIZ in ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

10. Tudi upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.

Datum zadnje spremembe:

31.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sklep II Ip 44/2017
• VSC Sklep I Ip 265/2021
• VSL sklep I Ip 3660/2016