VSC sklep Cpg 41/2017

Jedro

Procesne sankcije, ki jih določa 282. člen ZPP, nastopijo šele potem, ko sodišče stranki pravilno vabi na narok. Sodišče stranki pravilno vabi na narok tedaj, če določi narok tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila (drugi odstavek 280. člena ZPP), pri čemer mora sodišče v vabilu posebej opozoriti na zakonite posledice izostanka (tretji odstavek 113. člena ZPP).

Sodišče sme vselej izvesti narok za glavno obravnavo, če je pred tem ravnalo skladno z drugim odstavkom 280. člena ZPP in tretjim odstavkom 113. člena ZPP in navajanje pravne podlage za izvedbo naroka ni potrebno, saj sodišče mora izvesti glavno obravnavo, če ni izrecno določeno, da lahko o zadevi odloči brez nje. Glavna obravnava je osrednji del celotnega postopka in navajanje pravne podlage za njeno izvedbo v vabilu ni potrebno.

Dolžnost sodišča prve stopnje je, da skladno z določbo 6. člena ZPP, ki določa, da pravdni postopek teče v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi in skladno z določbo prvega odstavka 5. člena Zakona o sodiščih, ki določa, da sodišča poslujejo v slovenskem jeziku, da v primeru, če stranka vloži v spis listine, sestavljene v tujem jeziku, zahteva da te listine stranka priloži v overjenem prevodu skladno z določbo drugega odstavka 226. člena ZPP.

Sodišče je dolžnost opustilo, pri tem pa je dejansko stanje ugotavljalo na podlagi dokaznih listin, ki so v tujem jeziku in po tako izvedenem dokaznem postopku štelo, da je dejansko stanje, kot ga je zatrjevala tožeča stranka v celoti dokazano.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 73/2015 z dne 30. 9. 2016 izreklo: “1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 51328/2015 z dne 4. 5. 2015 ostane v veljavi: - v prvem in drugem odstavku glede glavnične terjatve v višini 5.532,00 EUR; - v tretjem odstavku glede stroškov izvršilnega postopka v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmerjenih stroškov od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila. II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 5.532,00 EUR od 9. 4. 2015 do dneva plačila, v roku 15 dni od vročitve prepisa sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dneva plačila. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 1.129,17 EUR v roku 15 dni od vročitve prepisa sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dneva plačila.”

2. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo na naroku, ki ga je izvedlo v odsotnosti tožene stranke in na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je dopustilo in izvedlo dokaz z vpogledom v dokazne listine od A2 do A22 in izvedlo dokaz z zaslišanjem tožeče stranke. Tožena stranka na prvi narok za glavno obravnavo dne 30. 9. 2016, kljub pravilnemu vabljenju, ni pristopila zakoniti zastopnik tožene stranke odsotnosti na naroku dne 30. 9. 2016 ni opravičil. Glede na to, da je vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za toženo stranko veljavno izkazano, je bila tožena stranka tudi seznanjena s posledicami neupravičenega izostanka z naroka. Sodišče je na podlagi predloga tožeče stranke opravilo narok v nenavzočnosti tožene stranke ter izvedlo vse predlagane dokaze.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka vtožuje znesek v skupni višini 5.532,00 EUR s pripadki po računu št. SP00277/15 z dne 8. 4. 2015, ki ga je izstavila iz naslova nastale škode, ki jo je utrpela v prevoznem razmerju s tožencem zaradi nedopustnega ravnanja toženca. Ta odškodnina zajema znesek 3.000,00 EUR iz naslova okrnjenega ugleda in uničenega dobrega imena zaradi zamude pri nakladu v R Avstriji, zaradi kamiona premajhnih dimenzij pri nakladu v Mariboru ter zaradi dejstva, da je toženec ob sprejemu nadomestnega blaga prekinil s prevozom (kamion odpeljal iz skladišča in ga nato pustil na bencinski črpalki), nadalje zajema znesek 690,00 EUR, ki predstavlja strošek, ki ga je avstrijski naročnik zaračunal tožniku kot posledico zamude, nadalje zajema znesek 1.100,00 EUR iz naslova stroškov za skladiščenje in preklad blaga na kamione drugih prevoznikov Y. in T. L. ter znesek 500,00 EUR iz naslova nastalih stroškov organizacije drugih prevoznikov za prevoz blaga iz Avstrije v Turčijo (zaradi napak toženca je moral tožnik organizirati dva prevoznika, prej pa je planiral en kamion po dveh nakladalnih nalogih). Navedeni zneski predstavljajo v seštevku, skupaj z 22 % DDV-jem od zneska 1.100,00 EUR za skladiščenje in preklad v višini 242,00 EUR, vtoževano terjatev v višini 5.532,00 EUR.

4. Sodišče je presodilo, da sta tožnik in toženec bila v poslovnem razmerju in da sta sklenila prevozno pogodbo za prevoz blaga iz Avstrije v Turčijo, da je bil tožnik pošiljatelj blaga, toženec pa prevoznik. To je sodišče ugotovilo na podlagi listinskega dokaza na prilogi A8, iz katerega je razvidno, da je dne 6. 3. 2015 ob 11.15 uri predstavnik tožeče stranke M. R. poslal toženi stranki po elektronski pošti dva nakladalna naloga in mu dal navodila, kje se naklada. Prav tako je sodišče na podlagi listinskega dokaza na prilogi A2 in A3 ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki kot prevozniku izdala nakladalni nalog št. 181/15 in nakladalni nalog št. 185/15, iz katerih je razvidno, da se opravi nakladanje v Avstriji dne 9. 3. 2015 do 10.00 ure in na sedežu tožeče stranke v Mariboru dne 9. 3. 2015 do 15.00 ure, razkladanje pa dne 12. 3. 2015 v Turčiji (H.).

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka - prevoznik dogovora ni spoštovala oziroma da prevzetih obveznosti ni izpolnjeval v skladu z dogovorom po nakladalnih nalogih št. 181/15 in 185/15. Iz nakladalnega naloga št. 185/15 (priloga pod A2) izhaja, da je bilo dogovorjeno, da se bo v Avstriji nakladalo 9. 3. 2015 do 10.00 ure, iz izpisa SMS sporočil tožene stranke (priloga A6) pa je razvidno, da ta dogovor ni bil spoštovan in da je prišlo do zamude že pri nakladu v Avstriji, saj iz SMS sporočila izhaja, da bodo na nakladu v Avstriji šele ob 14. uri naslednji dan, nato je 10. 3. 2015 toženec sporočil, da je bil za naklad v Avstriji dne 9. 3. 2015 prepozen. To izhaja tudi iz elektronske korespondence med predstavnikom tožeče stranke M. R. in predstavnikom tožene stranke B. K. (priloga A8). Nadalje je sodišče ugotovilo, da tožena stranka tudi prevzetih obveznosti glede nakladanja kamiona v Mariboru ni izpolnila v skladu z dogovorom, ker je na nakladanje prispela z zamudo, razen tega je prišel na nakladanje s kamionom neustreznih dimenzij (premajhen kamion) in je bila tožeča stranka primorana organizirati, da je bil tovor po nalogu 181/15 naložen na drug kamion prevoznika N. T. in poslan v Turčijo. To izhaja iz elektronske korespondence (priloga A8) in iz računa pod prilogo A11, ki dokazuje, da je drug prevoznik dne 13. 3. 2015 sprejel blago po nalogu št. 181/15 in opravil prevoz. Tožeča stranka je zato toženi priskrbela nadomestno blago, ki je ustrezalo dimenzijam toženčevega kamiona in je bil namesto naloga št. 181/15 izdan nalog za nadomestno blago št. 199/15 in je tako bilo na kamion tožene stranke naloženo blago po nalogu št. 185/15 in št. 199/15, vendar je toženec zgolj odpeljal iz skladišča tožeče stranke, nato pa je s prevozom prekinil in pustil kamion na bencinski črpalki … v Hočah in tako blaga po nakladalnih nalogih št. 185/15 in št. 199/15 nikoli ni pripeljal v Turčijo. To je sodišče ugotovilo na podlagi SMS korespondence (priloga A 7), iz katere izhaja, da bo startal v roku ene ure, da je tožeča stranka toženko prosila za direktno številko od šoferja in da je ni dobila ter da je dne 14. 3. 2015 ob 22.24 uri tožena stranka tožečo stranko obvestila, da je kamion že čez mejo na Hrvaški, toda dne 16. 3. 2015 je B. K. obvestil tožečo stranko, da jih naložen kamion čaka na bencinski črpalki v Hočah. Tožeča stranka je prevzela kamion na bencinski črpalki v Hočah in ga odpeljala v svoje skladišče v Mariboru, kar izhaja iz elektronske korespondence (priloga A 9) ter nato organizirala preložitev blaga in sicer se je blago po nalogu št. 185/15 preložilo na kamion prevoznika T. L., blago po nalogu št. 199/15 pa se je naložilo delno na kamion prevoznika Y., del pa na kamion prevoznika T. L. To je sodišče ugotovilo na podlagi listinskih dokazov in sicer računa št. 04/15 prevoznika T. L. (priloga A 12), iz katerega izhaja, da je bil dne 16. 3. 2015 naložen tovor za prevoznika T. L. po nalogu št. 185/15 ter na podlagi računa št. 05/15 prevoznika T. L. ter računa št. 011950 prevoznika Y. (priloga A 15) iz katerih izhaja, da je bil 13. 3. 2015 za ta dva prevoznika naložen tovor po nalogu št. 199/15.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja presodilo, da tožena stranka kot prevoznik ni izpolnila svojih obveznosti, ki jih je prevzela v prevoznem razmerju na podlagi nakladalnih nalogov št. 181/15 in 185/15, da bi stvar, ki jo je prevzela za prevoz, izročila na določenem kraju prejemniku, kot to določa 671. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pravna podlaga za odškodnino zaradi škode, ki je pošiljatelju nastala zaradi prevoznikove zamude in prekinitve prevoza določata 681. člen in 693. člen OZ. 693 člen OZ določa, da prevoznik odgovarja za škodo, ki je nastala zaradi zamude, razen, če je vzrok za zamudo kakšno dejstvo, ki izključuje njegovo odgovornost za izgubo ali poškodbo stvari. Pravna podlaga za odškodnino za škodo, ki nastane zaradi prekinitve prevoza je določena v 681. členu OZ, ki določa, da ima prevoznik v primeru prekinitve prevoza pravico le do sorazmernega dela plačila za opravljeni prevoz ter da mora povrniti morebitno škodo pošiljatelju, ki mu je nastala zaradi prekinitve prevoza (vnovična naložitev stvari na vozilo, sorazmerno višja cena na enoto prevozne poti zaradi krajše prevozne poti in podobno).

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je višina odškodnine, ki je vtoževana, dokazana z računi, ki so jih nadomestni prevozniki izstavili tožeči stranki in sicer račun št. 4-1-1 z dne 12. 3. 2015 prevoznika N. T., račun št. 4/15 z dne 23. 3. 2015 in račun št. 05/15 z dne 23. 3. 2015 prevoznika T. L., račun št. 011950 z dne 25. 3. 2015 prevoznika Y. ter račun št. 69196908 z dne 30. 4. 2015 avstrijskega naročnika K. N. iz naslova stroškov kot posledice zamude. Vsi navedeni računi so bili izdani tožeči stranki s strani tretjih oseb zaradi neizpolnitve obveznosti tožene stranke in na tej podlagi uveljavlja povrnitev škode po računu št. SP00277/15 z dne 8. 4. 2015 v skupni višini 5.532,00 EUR (3.690,00 EUR zaradi nenakladanja, 1.100,00 EUR za skladiščenje in preklad ter 500,00 EUR za prevoz drugega tovornega vozila na relaciji Avstrija - Turčija), kar skupaj z 22 % DDV od zneska 1.100,00 EUR predstavlja vtoževani znesek 5.532,00 EUR.

8. Tožena stranka je zatrjevala, da ni bila v poslovnem odnosu s tožečo stranko, ker listine iz tega razmerja - nakladalni nalogi št. 181/15 in 185/15 niso prispeli niti na hišni naslov, niti na e-naslov tožene stranke, razmerja oziroma posli, ki jih je sklepal B. K. v imenu tožene stranke pa ne morejo zavezovati tožene stranke, ker ni bil zakoniti zastopnik tožene stranke, ampak je bil le sin lastnika I. K. ter brat zakonitega zastopnika R. K., slednja pa za posle, ki jih je sklepal v imenu tožene stranke s tretjimi osebami nista vedela.

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni navedla razlogov za razbremenitev odgovornosti, ugovori tožene stranke iz prejšnje točke pa ne morejo pripeljati do zavrnitve tožbenega zahtevka. B. K., ki je v imenu tožene stranke stopil v prevozno razmerje s tožečo stranko, je bil v času sklenitve prevozne pogodbe zaposlen pri toženi stranki, saj tožena stranka sama navaja, da je bil pri njej zaposlen in sicer do 10. 11.2015 10 ur tedensko (vloga tožene stranke z dne 28. 9. 2015 in 14. 10. 2015), hkrati pa priznava, da je vsa komunikacija v zvezi s sklenitvijo sporne prevozne pogodbe potekala preko njegove telefonske številke … in elektronske pošte … gmail.com, vendar pri toženi stranki odgovorni niso vedeli, da je vstopil v to razmerje. Sklepanje pravnih razmerij tožene stranke s tretjimi osebami in določitev oseb, ki so upravičene ali pooblaščene za sklepanje pravnih razmerij v imenu tožene stranke, je izključno stvar tožene stranke ter notranje organizacije njenih zakonitih zastopnikov in pri njej zaposlenih. Če je pri toženi stranki zaposlena oseba sklenila pogodbo v imenu tožene stranke, pa za to ni imela ustreznega pooblastila zastopnikov, je to predmet notranjega razmerja pri toženi stranki, ne more pa to biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

10. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo

11. Zoper sodbo je po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbe v roku 15 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje.

12. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

13. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

14. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

15. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Celju, ker je bila skladno s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa podpredsednice Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 332/2017 z dne 7.2 . 2017 pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Celju.

16. Pritožba je utemeljena.

17. Pritožbeno sodišče sicer zavrača kot neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni imelo podlage za to, da je prvi narok za glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti tožene stranke.

18. Pritožba trdi, da določba 282. člen ZPP ne predvideva posledice za primer, če s prvega naroka za glavno obravnavo izostane tožena stranka. Prvi odstavek navedenega člena se namreč nanaša na situacijo, ko na prvi narok ne pride nobena stranka. Drugi odstavek se nanaša na situacijo, če na poznejši narok ne pride nobena stranka ali pa ne pride ena stranka. Ker torej situacija za konkretni primer, ko na narok ni pristopila tožena stranka, zakonsko ni predvidena, bi moralo sodišče narok prestaviti, šele na poznejšem naroku, če tudi takrat nanj ne bi pristopila tožena stranka, pa bi lahko na predlog tožeče stranke sodišče odločilo na podlagi stanja spisa.

19. Pritožba že sama ugotavlja, da določba 282. člena ZPP določa posledice v procesni situaciji, ko na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni razpisan, ne pride nobena stranka ali če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka.

20. Procesne sankcije, ki jih določa 282. člen ZPP, nastopijo šele potem, ko sodišče stranki pravilno vabi na narok. Sodišče stranki pravilno vabi na narok tedaj, če določi narok tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila (drugi odstavek 280. člena ZPP), pri čemer mora sodišče v vabilu posebej opozoriti na zakonite posledice izostanka (tretji odstavek 113. člena ZPP) .

21. Pritožba ne očita sodišču prve stopnje, da tožena stranka ni bila opozorjena na posledice, če bo neupravičeno izostala z naroka, saj izrecno navede, da je v vabilu na poravnalni narok in na prvi narok navedeno, da bo sodišče v primeru odsotnosti z naroka le-tega opravilo v odsotnosti stranke, toda pritožba meni, da za takšno procesno postopanje ni pravne podlage in da na to kaže dejstvo, da v zvezi s tem pravnim poukom ni navedene zakonske podlage.

22. Sodišče sme vselej izvesti narok za glavno obravnavo, če je pred tem ravnalo skladno z drugim odstavkom 280. člena ZPP in tretjim odstavkom 113. člena ZPP in navajanje pravne podlage za izvedbo naroka ni potrebno, saj sodišče mora izvesti glavno obravnavo, če ni izrecno določeno, da lahko o zadevi odloči brez nje. Glavna obravnava je osrednji del celotnega postopka in navajanje pravne podlage za njeno izvedbo v vabilu ni potrebno.

23. Ker je sodišče prve stopnje pravilno vabilo toženo stranko na prvi narok za glavno obravnavo in ker tožena stranka na prvi narok ni pristopila niti opravičila odsotnosti z naroka, je smelo in moralo izvesti narok za glavno obravnavo skladno z določbo 281. člena ZPP.

24. Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje, ko je izvedlo prvi narok za glavno obravnavo (in tudi edini narok v sporni zadevi) v odsotnosti tožene stranke in po opravljeni glavni obravnavi odločilo v zadevi, ravnalo v nasprotju z 282. členom ZPP. Sodišče prve stopnje sploh ni ravnalo po določbi 282. člena ZPP, ker za kaj takega niso bile izpolnjene procesne predpostavke, pač pa je skladno z določbo 281. člena ZPP smelo izvesti glavno obravnavo v odsotnosti pravilno vabljen tožene stranke in nato izdati sedaj izpodbijano sodbo. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka se sodišču prve stopnje ni pripetila.

25. Pritožba očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni ravnalo skladno z določbo 226. člena ZPP.

26. Pritožba pove, da drugi odstavek 226. člena ZPP izrecno določa: “Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod.” Tožeča stranka je svoji prvi pripravljalni vlogi priložila tudi več listin v tujem jeziku (gre za listine, ki jih je tožeča stranka označila s številkami: 10, 11, 12, 13 in 14), za katere pa overjenega prevoda ni priložila. Sodišče prve stopnje je navedene listine kljub temu upoštevalo kot dokaz, kar izhaja iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, s tem pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, posledica česar pa je nezakonitost odločbe. Tožena stranka ne razume jezika, v katerem so sestavljene listine, zato ne more uspešno izpodbijati vsebine sodbe, saj ne more preveriti, ali so trditve sodišča, na katere opira svojo odločitev, v skladu s priloženimi listinami ali ne. Ker je višina vtoževanega računa med pravdnima strankama sporna, sodišče pa je svojo odločitev o utemeljenosti vtoževanega zneska kljub temu oprlo na listine, ki niso bile prevedene, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je ta kršitev nedvomno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

27. Pritožbeni očitek je utemeljen, saj je dolžnost sodišča prve stopnje, da skladno z določbo 6. člena ZPP1, ki določa, da pravdni postopek teče v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi in skladno z določbo prvega odstavka 5. člena Zakona o sodiščih, ki določa, da sodišča poslujejo v slovenskem jeziku, da v primeru, če stranka vloži v spis listine, sestavljene v tujem jeziku, zahteva da te listine stranka priloži v overjenem prevodu skladno z določbo drugega odstavka 226. člena ZPP.

28. Sodišče prve stopnje je to svojo dolžnost opustilo, pri tem pa je dejansko stanje ugotavljalo na podlagi dokaznih listin, ki so v tujem jeziku in po tako izvedenem dokaznem postopku štelo, da je dejansko stanje, kot ga je zatrjevala tožeča stranka v celoti dokazano.

29. Dokazovanje z listinami v tujem jeziku je sicer dopustno, toda glede na jasne procesne določbe, mora stranka, ki je takšne dokazne listine predložila, zagotoviti zanje tudi overjen prevod, saj sodišče lahko opravi dokazno oceno takšnih listin zgolj v primeru, če z njimi razpolaga tudi v uradnem jeziku,v katerem sodišče posluje.

30. Sodišče prve stopnje je ravnalo tako kot da so dokazne listine v tujem jeziku v celoti jezikovno nesporne in preverljive, listine je dokazno ocenilo in svojo presojo oprlo na to dokazno oceno, takšno postopanje pa pomeni ravnanje v nasprotju z jasnimi procesnimi določbami, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

31. Ker je zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka dejansko stanje (zaenkrat) zmotno ugotovljeno, je bilo pritožbi ugoditi že iz tega razloga.

32. Pritožbeno sodišče še opozarja na pritožbeni očitek, da tožeča stranka vtožuje del tožbenega zahtevka v znesku 3.000,00 EUR kot škodo iz naslova izgube ugleda in uničenja njenega dobrega imena in da so te trditve zgolj pavšalne in pomanjkljive ter na podlagi njih ni mogoče ugoditi temu delu tožbenega zahtevka, sodišče prve stopnje pa je odločilo mimo trditev tožeče stranke.

33. Pritožbeni očitek je utemeljen.

34. Tožeča stranka je navedla, da je zaradi ravnanj tožene stranke prizadet njen ugled in dobro ime ter je tako nastalo škodo ocenila na 3000,00 EUR, ni pa navedla, na kakšen način se kažeta navedeni dejstvi. V tem delu je tožba nedvomno premalo in nejasno substancirana ter je posledično tožbeni zahtevek nedoločen zaradi pomanjkljivega in nejasnega dejanskega substrata. Ker tožba ne obsega vseh potrebnih navedb, da bi bila popolna v smislu določbe 180. člena ZPP2, bi moralo sodišče prve stopnje pozvati tožečo stranko na dopolnitev tožbe v smislu 108. člena ZPP.

35. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni ravnalo s tožbo kot nepopolno tožbo, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

36. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ugotovljene pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, saj bi stranki v nasprotnem prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije).

37. Odločitev glede pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

38. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tožečo stranko pozvati na dopolnitev tožbe in predložitev dokaznih listin v overjenem prevodu. Če bo tožeča stranka pravočasno dopolnila tožbo in pravočasno predložila overjene prevode dokaznih listin, ki so v tujem jeziku, je treba toženi stranki omogočiti, da se o tem ustrezno izjavi in šele nato na podlagi izvedenih dokazov ugotavljati dejansko stanje ter nato na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabiti materialno pravo.

Datum zadnje spremembe:

31.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1107/99
• Sklep II Ips 341/2007
• VSL sklep I Cp 788/95