VSC sodba II Kp 16651/2012

Jedro

Za neomajno dokazno oceno o tem, da je bila obravnavana prometna nesreča fingirana, ker sta jo obdolžena le uprizorila, pozneje pa obdolženi iz namerno povzročenega trčenja uveljavljali odškodnino, bi to glede na ugotovljene okoliščine primera vsekakor terjalo njihov predhodni dogovor o vseh relevantnih okoliščinah fingiranja prometne nesreče. Kot gre slediti sodišču prve stopnje, pa le-to ni razpolagalo z indici, kaj šele s trdnimi dokazi o povezavi med obdolženci kot sostorilci, ki naj bi zavestno sodelovali pri poskusu kaznivega dejanja goljufije na škodo zavarovalnice. Pri naklepnih kaznivih dejanjih se morata namreč zavest in volja sostorilca nanašati na celotno izvršitveno kaznivo dejanje, torej na prispevek sostorilca, skupaj s prispevki vseh drugih sostorilcev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo so bili obdolženi S. K., M. K., G. B. in B. J., na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oproščeni obtožbe zaradi poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Glede na prostorek je sodišče prve stopnje še odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, obremenjujejo proračun.

2. Zoper oprostilno sodbo se je pravočasno pritožila okrajna državna tožilka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo okrajne državne tožilke so odgovorili zagovornik obdolženega G. B., D., odvetnik v Krškem, ter zagovorniki obdolženega S. K., odvetniki iz Odvetniške družbe K. v Celju. Zagovorniki predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in potrdi oprostilno sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Prav tako ni podana pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju.

6. Procesno kršitev pritožnica zatrjuje na podlagi prepričanja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe najprej navedlo, da v celoti sprejema vsa dognanja izvedenca za raziskave prometnih nesreč V. K. ter povzelo njegove relevantne ugotovitve, v nadaljevanju razlogov pa naj bi zmotno zaključilo, da je izvedenec ocenil, da obravnavane poškodbe na vozilih lahko nastanejo pod pogoji, ki jih je izračunal oziroma pri hitrosti vozila obdolženega S. K. v okviru 35 km/h, vozila obdolženega B. J. pa v okviru 10 km/h. Pritožnica v tej zvezi izpostavlja, da iz ugotovitev izvedenca izhaja, da do trčenja med voziloma ni prišlo kot zatrjujejo obdolženci, ter da sta bili vozili predhodno poškodovani, saj vse poškodbe niso mogle nastati v obravnavani prometni nesreči. Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pod točko 13 obrazložitve izpodbijane sodbe korektno povzelo dognanja izvedenca za raziskave prometnih nesreč V. K., nato pa pod točko 15 obrazložitve njegovo izvedensko mnenje ustrezno dokazno preizkusilo in svoje zaključke uspešno argumentiralo. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje sledilo mnenju izvedenca o hitrosti in načinu vožnje obeh udeležencev trčenja, kot pogoju za nastanek poškodb na vozilih kot izhajajo iz fotografij, samo po sebi še ne pomeni neverodostojnosti zagovora obdolženega S. K. glede hitrosti vožnje in razdalje njegovega avtomobila za tovornim vozilom. Glede na okoliščine nočne vožnje v zimskih razmerah, je povsem sprejemljiv zaključek prvega sodišča, da so utegnile biti tozadevne subjektivne zaznave tega voznika pred nesrečo zmotne. Pri tem pa, po prepričanju sodišča druge stopnje, ocena izvedenca o neujemanju poškodb na pokrovu motorja obeh vozil za zgolj 3 cm, pri čemer je potrebno upoštevati, da je izvedenec to odstopanje izmeril na podlagi fotografij poškodovanih vozil, ne zadostuje dokaznemu standardu gotovosti, da te poškodbe pri trku vozil pod pogoji, kot jih je sicer predstavil izvedenec, niso nastale. Iz spisovnega gradiva izhaja, da sta bili vozili po trčenju nevozni (s kraja nezgode sta bili odstranjeni s pomočjo avtovleke v naslednjih dneh). Če torej poškodbe, kot so razvidne iz fotografij vozila A., niso nastale v predmetnem trčenju, bi moralo biti to vozilo na kraj fingirane nesreče pripeljano. Po prepričanju sodišča druge stopnje bi bilo takšno početje za obdolžence preveč tvegano, še zlasti ob upoštevanju okoliščine, da so K. sicer doma v V., B. in J. pa na povsem drugem koncu Slovenije. Velika verjetnost bi v tem primeru bila, da obdolžence pri fingiranju prometne nesreče kdo opazi. Nenazadnje sta se mimo kraja prometne nesreče pripeljala delavca plužne službe T. M. in D. L. Kot izhaja iz njunih izpovedb, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot verodostojne, sta ti dve nepristranski priči dogodek zaznali kot prometno nesrečo. D. L. je na cestišču videl razpršeno steklo, zdelo se mu je tudi, da iz enega od vozil še uhaja para, kar vsekakor kaže, da je do trčenja prišlo tik pred njunim prihodom. V tej zvezi gre omeniti še pričo J. K., ki je na glavni obravnavi 18. 5. 2015 izpovedala, da je še kakšen teden pred obravnavano nesrečo videla nepoškodovano vozilo obdolženega S. K. Izvedenec V. K. je za vertikalno deformacijo na osrednjem delu prednjega odbijača vozila B.J. sicer ugotovil, da po obliki ne ustreza nobenemu segmentu prednjega dela vozila S. K., a pri tem gre ugotoviti, da ta poškodba niti ni predmet odškodninskega zahtevka. Predmet slednjega so bile poškodbe na vozilu obdolženega S. K. in telesne poškodbe G. B., M. K. in G. K. Za ostale poškodbe na vozilih pa je izvedenec ocenil, da bi pod simulacijskimi pogoji trka, kot jih je opisal, na udeleženih vozilih lahko nastale. Pritožnica sicer kot vprašljive na vozilu A. izpostavlja še poškodbe desne meglenke, poškodbe obloge prednjega odbijača na desni strani, poškodbe alternatorja in kompresorja klime, vendar pa po prepričanju sodišča druge stopnje, glede na okoliščine primera, ni mogoče z gotovostjo trditi, da navedene poškodbe v predmetnem trčenju niso nastale oziroma se je določen od omenjenih delov vozila ob obravnavanem trčenju dokončno pokvaril, še zlasti ob okoliščini, da je bilo isto vozilo udeleženo že v prometni nesreči 2. 2. 2009 (tedaj ocenjeno kot totalka in pozneje popravljeno).

7. Glede na utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je do trčenja med voziloma prišlo pod simulacijskimi pogoji, kot jih je predstavil v izvedenskem mnenju izvedenec V. K., pa je prvo sodišče postopalo pravilno, ko je mnenje izvedenca za raziskave prometnih nesreč soočilo z mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke dr. P. K.. Iz slednjega namreč izhaja, da so pri večini udeležencev prometne nezgode objektivno izkazane telesne poškodbe, ki izvirajo iz trčenja med voziloma. Tega sicer ni objektivno ugotovil za M. K., vendar je tudi pri njej na podlagi subjektivnih težav dopustil blag nateg vratnih mišic v sklopu nihajne poškodbe vratne hrbtenice. Izvedenec torej tudi pri tej obdolženki ni izključil možnosti nastanka telesne poškodbe. Po oceni sodišča druge stopnje pa niti ne bi bilo logično, da bi ob dejstvu, da je bila zagotovo sopotnica v vozilu ob obravnavani nesreči in da sta bila v tej po objektivnih znakih poškodovana oba sopotnika, obdolžena M. K. v predmetni nesreči ne bila poškodovana. Odgovor na očitke pritožnice, češ da obdolženci niso verodostojni, ker o poškodbah niso zatrjevali že takoj po samem trčenju, je moč najti v razlagi izvedenca, da je sprva šlo za relativno blage bolečine, ki jih psihično razburjenje ob prometni nesreči zlahka zabriše. Bolečine zaradi natega vratnih mišic se praviloma pojavijo v določenem časovnem zamiku v roku do 48 ur. Slabost pri G. K. pa je izvedenec pojasnil s psihično vznemirjenostjo zaradi prometne nesreče. Izvedenec sodnomedicinske stroke je potrdil, da ugotovljene telesne poškodbe pri udeležencih ustrezajo naletni hitrosti 35 km/h, torej tej, ki jo je izračunal izvedenec za raziskave prometnih nesreč.

8. Glede na zgornje ugotovitve izvedencev, še zlasti objektivno izkazane telesne poškodbe udeležencev prometne nesreče, ter malo verjetno možnost, da bi S. K. še poškodovano vozilo, kot je razvidno iz fotografij, pripeljal na kraj domnevno fingirane prometne nesreče, bi bilo za potrditev obtožbene teze nujno obdolžencem dokazati, da so namerno uprizorili trčenje na način, kot ga je v izvedenskem mnenju kot najbolj verjetnega opisal izvedenec V. K.. Sodišče druge stopnje, enako kot prvo sodišče, resno dvomi, da bi, četudi v pričakovanju določene premoženjske koristi, obdolžena S. K. in M. K. tedaj 13 let starega sina G. izpostavila čelnemu trčenju pri hitrosti 35 km/h. Za neomajno dokazno oceno o tem, da je bila obravnavana prometna nesreča fingirana, ker sta jo obdolžena S. K. in B. J. le uprizorila, pozneje pa obdolženi iz namerno povzročenega trčenja uveljavljali odškodnino, bi to glede na ugotovljene okoliščine primera vsekakor terjalo njihov predhodni dogovor o vseh relevantnih okoliščinah fingiranja prometne nesreče. Kot gre slediti sodišču prve stopnje, pa le-to ni razpolagalo z indici, kaj šele s trdnimi dokazi o povezavi med obdolženci kot sostorilci, ki naj bi zavestno sodelovali pri poskusu kaznivega dejanja goljufije na škodo zavarovalnice. Pri naklepnih kaznivih dejanjih se morata namreč zavest in volja sostorilca nanašati na celotno izvršitveno kaznivo dejanje, torej na prispevek sostorilca, skupaj s prispevki vseh drugih sostorilcev. Ob izpolnitvi preostalih znakov predmetnega kaznivega dejanja bi moralo biti obdolžencem dokazano, da so skupno delovali s posebnim namenom, da si na protipravni način pridobijo premoženjsko korist zase ali za koga drugega.

9. O fingiranosti prometne nesreče sodišča druge stopnje prav tako ne prepriča trditev pritožnice, da je izvedenec V. K. ugotovil, da sta imela voznika možnost medsebojne zaznave in bi trčenje pri ugotovljenih hitrostih lahko preprečila (povprečen voznik bi ustavil avtomobil). Prometne nesreče, ki so posledica kršitev pravil cestnega prometa o prednosti (v obravnavanem primeru v križišču), se praviloma dogajajo zaradi spregleda vozila drugega udeleženca ali napačne ocene prometne situacije, kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje.

10. Ob tem, da je izvedenec sodnomedicinske stroke pri obdolženemu B. J., kot objektivno izkazane poškodbe opredelil udarnino levega komolca in površinsko poškodbo leve strani prsnega koša in levega ramena, za pravilno dokazno oceno v predmetni zadevi ne more biti odločilnega pomena površinska poškodba na levi strani prsnega koša v srednji pazdušni črti, na katero opozarja pritožnica. Enako gre tudi zaključiti glede zloma prsta pri G. B., za kateri izvedenec meni, da je majhna verjetnost, da je nastal pri prometni nesreči, ko je po drugi strani izpostavil številne objektivno izkazane poškodbe tega obdolženca.

11. Pritožbeno trditev, da je obvezno avtomobilsko zavarovanje za vozilo A. veljalo le do 20. 1. 2010 (sklenjeno je bilo od 14. 10. 2009 do 20. 1. 2010), ko bi bilo potrebno opraviti tehnični pregled, ob pomanjkanju ostalih dokazov, ki bi sodišče prepričalo o fingiranosti obravnavane prometne nesreče, gre sprejeti le kot domnevo tožilstva, ki pa ne more pretehtati v breme obdolžencev.

12. Na podlagi zgoraj obrazloženega, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče v predmetni kazenski zadevi pravilno uporabilo pravilo in dubio pro reo, ki izhaja iz načela domneve nedolžnosti (3. člen ZKP). Za izrek obsodilne sodbe se namreč zahteva prepričanje (subjektivna gotovost), ki izključuje utemeljeno verjetnost ali zgolj verjetnost drugačne odločitve. Sodišče prve stopnje je zato obdolžencem izreklo oprostilno sodbo, ker ni dokazano, da so storili očitano jim kaznivo dejanje (torej iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP) potem, ko je na glavni obravnavi izvedlo vse potrebne dokaze, ki jih je imelo na voljo, pa kljub temu ni prišlo do prepričanja, da so obtožbeni očitki zoper vse štiri obdolžence utemeljeni.

13. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo okrajne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

13.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 42931/2016
• VSL Sodba II Kp 1284/2015
• VSC sklep Cp 247/2015