VSC sodba PRp 6/2017

Jedro

Le v primeru, če je pod vprašajem identifikacija obdolženca kot storilca v postopku o prekršku in razumljivost obdolžilnega predloga glede konkretizacije dejanskega stana prekrška, ki se obdolžencu očita, mora prvo sodišče poslovati tako, da od predlagatelja zahteva dopolnitev oziroma popravo vloženega obdolžilnega predloga v zakonitem roku (15 dni).

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 255,00 (dvesto petinpetdeset 00/100) EUR v roku 15. dni po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega ravnanja v nasprotju s 1. točko prvega odstavka člena 46 ZPrCP in mu na podlagi 6. točke petega odstavka tega istega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. V plačilo mu je naložilo tudi sodno takso v višini 200,00 EUR (takso za sodbo in za sklep z dne 9. 12. 2016).

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in po svojem zagovorniku v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbena razloga kršitev materialnih določb zakona in bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter predlaga, da se pritožbi tako ugodi, da se sodba razveljavi in vrne prvemu sodišču v ponovljen postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) je pokazal, da se prvostopnemu sodišču pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prve odstavka člena 155 ZP-1, na obdolženčevo škodo pa tudi ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki prekršek določa (člen 156 ZP-1).

5. Pritožba pa v okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku navaja, da je prvo sodišče v predmetni prekrškovni zadevi odločalo na podlagi nepopolnega obdolžilnega predloga, saj le-ta ni vseboval poklica in zaposlitve storilca, prav tako pa bi moral obdolžilni predlog vsebovati podatke o vozniškem dovoljenju obdolženca in o vrsti voznika. Ker obdolžilni predlog prekrškovnega organa z dne 7. 12. 2016 torej ni vseboval teh obveznih sestavin, bi moralo prvostopno sodišče poslovati na podlagi določb člena 106 ZP-1 in predlagatelja pozvati, da v roku 15-ih dni popravi oziroma dopolni tako vložen obdolženi predlog. Ker pa to ni storilo, je s tem kršilo določbe ZP-1 in je sodba prvega sodišča posledično nezakonita, saj bi moralo sodišče tako vložen obdolžilni predlog zavreči, po oceni pritožbe pa tudi neutemeljeno sklicevanje sodišča o tem, da manjkajoče podatke iz obdolžilnega predloga lahko sodišče samo pridobi iz uradnih evidenc, saj na ta način prehaja funkcija represivnih organov na sodišče, ki tako ni več nepristransko.

6. S takimi pritožbenimi navedbami, ki so v celoti neutemeljene, pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1. Drži, da ZP-1 v določbah členov 105. in 106 predpisuje postopanje sodišča na podlagi vloženega obdolžilnega predloga prekrškovnega organa, kot tudi, da mora obdolžilni predlog med drugim vsebovati vse podatke, ki jih pritožba izpostavlja, kar je ključno za ugotavljanje identitete obdolženca, tudi v svojstvu izrekanja stranskih sankcij, predvsem, kadar gre za očitek, da je obdolženec storil prekrške po določbah ZPrCP. Drži, da vložen obdolžilni predlog tako, kot je pojasnilo že prvostopno sodišče ni vseboval vseh generalij (poklica obdolženca, njegove zaposlitve in opredelitve kategorije motornih vozil, za katere je bilo izdano vozniško dovoljenje), vendar pa je pravilno že prvostopno sodišče pojasnilo, da je manjkajoče podatke, ki se nanašajo na osebni status obdolženca, pridobilo na podlagi obdolženčevega zagovora, ki ga je podal tekom postopka, podatke o njegovem veljavnem vozniškem dovoljenju in statusu voznika pa je tako, kot mu nalagajo tudi določbe Zakona o sodiščih (ZS) pravilno pridobilo iz uradno dostopnih evidenc. Zato pritožba nikakor nima prav, da bi moralo prvostopno sodišče postopati v skladu z določbo člena 106 ZP-1 in predlagatelja pozvati, da takšen obdolžilni predlog dopolnjuje zaradi tega, ker naj bi bil le-ta nepopoln ali celo nerazumljiv. Za nobeno od navedenih hib v konkretnem primeru ni šlo, kajti popolnost vloženega obdolžilnega predloga pomeni, da mora le-ta vsebovati vse, kar za vsebino obdolžilnega predloga določa člen 105 ZP-1, torej podatke, ki so ključni za identifikacijo obdolženca glede konkretnega očitka, da je v določenem času storil očitani mu prekršek, prav tako pa mora vsebovati objektiven dejanski stan prekrška (prekršek mora biti pri tem krajevno in časovno opredeljen, dejanje mora biti konkretizirano), prav tako pa morajo biti navedeni predpis o prekršku in dokazi, ki jih sodišče v rednem postopku na predlog predlagatelje naj izvede. Obdolžilni predlog pa mora biti tako, kot vsaka vloga stranke v postopku, razumljiva, kar pomeni, da mora predlagatelj svoje navedbe in očitke, ki jih veže pod določeno pravno normo, natančno pojasniti, torej opisati, kdaj in kje in kako je bilo dejanje, ki se obdolžencu očita, storjeno in kakšno je bilo to prepovedano dejanje (storitev, opustitev), navesti pa mora tudi tiste okoliščine, ki so potrebne, da se prekršek čim natančneje lahko opredeli. Le v primeru, kot je smiselno pravilno obrazložilo že prvo sodišče, če je pod vprašajem identifikacija obdolženca kot storilca v postopku o prekršku in razumljivost obdolžilnega predloga glede konkretizacije dejanskega stana prekrška, ki se obdolžencu očita, mora prvo sodišče poslovati tako, da od predlagatelja zahteva dopolnitev oziroma popravo vloženega obdolžilnega predloga v zakonitem roku (15 dni).

7. V obravnavanem primeru pa prvo sodišče ni ugotovilo takšnih pomanjkljivosti, da bi mu narekovale postopanje po določbi prvega odstavka člena 106 ZP-1, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča vložen obdolžilni predlog predlagatelja ni bil nepopoln in nerazumljiv, kar dokazuje že nadaljnji tek postopka, v katerem je sodišče izvedlo potrebne dokaze in sprejelo izpodbijano odločitev. Nikakor ni bilo nepravilno tudi postopanje sodišča v zvezi z uradnim pridobivanjem podatkov, ki so potrebni v zvezi z izrekom sankcij v obravnavanem postopku (zlasti glede stranskih sankcij KT), zato tudi ni vprašljiva (ne)pristranskost sodišča, v zvezi s čemer pred prvostopnim sodiščem tudi ni bil podan predlog za izločitev poslujoče sodnice. Pomembno namreč je, da je prvo sodišče z vsemi potrebnimi podatki razpolagalo do sprejetja odločitve, takrat pa je obdolženec tako, kot v pritožbenih navedbah tudi izpostavlja, sam sodišče seznanil s svojim statusom v pravni osebi v povezavi z njegovim predlogom glede vrnitve začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, čemur je prvo sodišče tudi utemeljeno sledilo. Do drugačne odločitve ne pripelje niti izpostavljena določba člena 50 ZP-1, ki pa se nanaša na hitri postopek o prekršku, ki se začne po uradni dolžnosti takrat, ko prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen opravi kakršnokoli dejanje, ali pa z vložitvijo pisnega predloga oškodovanca, državnega tožilca ali državnega organa, nosilca javnih pooblastil ali samo pravne lokalne skupnosti. Zmotno je navajanje pritožbe, da je ta določba uporabna tudi v rednem postopku o prekršku, ko se postopek začne na podlagi vloženega obdolžilnega predloga (obtožnega akta) predlagatelja, ki ga nikakor ne gre enačiti s pisnim predlogom oškodovanca ali drugega pristojnega organa na podlagi določbe člena 50 ZP-1, ki velja izključno za hitri postopek o prekršku.

8. Po povedanem se torej pritožbene navedbe, ki uveljavljajo kršitev postopkovnih določb, ki se nanašajo na postopanje v zvezi z vloženim obdolžilnim predlogom, izkažejo za neutemeljene, zaradi česar tudi ni podan pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz določbe drugega odstavka člena 155 ZP-1. Kršitve materialnih določb zakona pritožba ne obrazloži, pritožbeno sodišče pa jih v okviru uradnega preizkusa (člen 159 ZP-1) ni zaznalo.

9. Glede na povedano je bilo potrebno tako pritožbo obdolženca, ki je v celoti neutemeljeno zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1).

10. Obdolženec ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 moral poravnati pritožbene stroške - sodno takso. Le-ta je odmerjena v višini 255,00 EUR in sicer po tar. št. 8132 (faktor 1,5 glede na znesek 170,00 EUR), k plačilu le-te pa bo obdolženec pozvan po prvostopnem sodišču v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

13.03.2017