VSC sodba II Kp 6492/2010

Jedro

Neoporečna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je čas storitve kaznivega dejanja november 2007 in oktober 2008, ko sta bila izdana sklepa o dedovanju, s katerimi je naknadno najdena zapuščina pokojne C. F. K. prešla na njuna dediča, sedaj oškodovanca M. K. in J. K. Glede protipravne prilastitve kuponov obresti, ki so zapadli pred izročitvijo obveznic, pa je pravilno naziranje prvega sodišča pod točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, da gre v tem primeru za generične stvari (obveznice brez serijske številke), pri katerih ni mogoče slediti tezi obrambe, da naj bi obtoženka obveznice pripadajoče upravičenki C. F. K. prodala že v letih 2000 oziroma 2001.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženka je dolžna plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obtožena M. L. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zatajitve po četrtem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere ji je bila določena kazen enega leta in dveh mesecev zapora, s splošnim pogojem, da v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne stori novega kaznivega dejanja in pod dodatnim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancema J. K. in M. K., vsakemu po 29.302,17 EUR premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, pod pretnjo preklica pogojne obsodbe. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvo sodišče oškodovanca J. K. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 53.075,45 EUR napotilo na pravdo, oškodovanki M. K. pa je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 29.302,17 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, s presežkom zahtevka pa jo je napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP so bili obtoženki naloženi povrnitev vseh stroškov kazenskega postopka, povrnitev potrebnih izdatkov oškodovancev, povrnitev nagrade in potrebnih izdatkov njunih pooblaščencev, ter plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obtoženkin zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, graja pa še odločbi o kazenski sankciji ter stroških kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih zatrjevanj, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obtoženkin zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je storila kvalificirano obliko kaznivega dejanja zatajitve po četrtem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 215. člena KZ. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Uvodoma pritožnik znova izpostavlja obrambno tezo, da naj bi bil ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo 20. 8. 1993 med vlagateljico C. F. K. in obtoženko, kot njeno pooblaščeno zastopnico v denacionalizacijskem postopku dogovorjeno, da bo obtoženka za vlagateljico vložila zahtevo za denacionalizacijo po pokojnem J. R., vlagateljica pa naj bi se zavezala, da bo, v kolikor bo na podlagi zahteve premoženje vrnjeno, to vrnjeno v korist obtoženke oziroma njene matere K. R., ki je predhodno C. F. K. že izplačala. Dejstvo takšnega dogovora naj bi izhajalo že iz same zahteve, ko naj bi se v tej navedli le podatki vlagateljice kot obtoženkine tete in obtoženke kot pravne naslednice. Po prepričanju pritožnika je pojem pravnega naslednika širši od pojma dediča. Po vpogledu v zahteve za denacionalizacijo z dne 20. 8. 1993 (priloge B2 do B12) gre ugotoviti, da je zahtevo za denacionalizacijo vložila obtoženka, ki sicer pod točko 3, kjer je rubrika za vnos drugih morebitnih pravnih naslednikov, ni navedla upravičenkinih otrok in pravnih naslednikov, sedaj oškodovancev J. K. in M. K., a je neizpodbitno, da se je obtoženka s podpisom pod točko 7 zahteve zavezala, da bo pred pristojnim organom zastopala interese vlagateljice. Zgolj okoliščina na kakšen način je bil obrazec za zahtevo izpolnjen, ob dejstvu, da vlagateljica sicer ni napisala nobene nobene izjave o odstopu vsega v denacionalizacijskem postopku vrnjenega premoženja v korist obtoženke oziroma njene matere, po prepričanju sodišča druge stopnje ne izkazuje vlagateljičine volje, da se temu premoženju odpove. Upoštevati je potrebno še zlasti dejstvo, da je bilo nacionalizirano premoženje vrnjeno šele leta 1999, z delno odločbo Upravne enote ... z dne 12. 11. 1999, številka 321-316/92, in dopolnilno odločbo iste upravne enote z dne 30. 11. 1999, številka 321-316/92, torej že po smrti vlagateljice 15. 5. 1999. Vse izjave C. F. K., na katere se obtoženka torej sklicuje, tudi npr. tista v pisni obliki z dne 7. 12. 1992, ne morejo biti relevantne za pozneje pridobljeno premoženje, torej tudi tisto vrnjeno v postopku denacionalizacije. Sklicevanje na stroške denacionalizacijskega postopka, zaradi višine katerih naj obtoženka sicer ne bi imela interesa zastopanja upravičencev v upravnem postopku, tudi sodišča druge stopnje ne prepriča, da naj bi obtoženka ravnala v prepričanju, da se je vlagateljica vnaprej odpovedala premoženju vrnjenem v postopku denacionalizacije. Glede na vrednost vrnjenega premoženja, stroški, ki jih je obtoženka sicer gotovo trpela, in ki jih je imela možnost nenazadnje zastopanim obračunati, ne predstavljajo tolikšnega zneska, da bi se lahko pri obtoženki ustvarilo prepričanje, da ji celotno premoženje vrnjeno C. F. K. pripada. Enako gre zaključiti tudi glede obtoženkinega sklicevanja na „oddotanost“ C. F. K. Tako civilno sodišče v pravnomočno zaključenem pravdnem postopku, opr. št. P 437/2008, kot tudi kazensko sodišče v izpodbijani sodbi, sta zavzeli pravilno in neomajno stališče, da vsa pravna razpolaganja, ki so jih stranke opravljale pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ne morejo imeti vpliva na dedovanje premoženja, ki je bilo vrnjeno upravičencu in do katerega so bili tudi upravičeni. Okoliščina, da sta se vrnjenemu premoženju po materi M. V. odpovedala upravičenca I. V. in J. V., pa nikakor ne more upravičevati sklepanja, da je bila takšna volja tudi C. F. K. Ni mogoče slediti prepričanju pritožnika, da bi lahko obtoženka kaznivo dejanje zatajitve storila le na škodo C. F. K. S smrtjo slednje 15. 5. 1999, torej približno pol leta pred zaključkom postopka denacionalizacije, je bila obtoženka z določbo Upravne enote ... z dne 24. 8. 1999, številka 321-316/92, določena pokojnima M. V. in F. K. za skrbnico za poseben primer. Njena dolžnost, kot izhaja že iz izreka citirane odločbe, je bila, da kot dober gospodar skrbi za premoženje, ki bo vrnjeno upravičenkama, in da predlaga vse postopke, ki bodo določeni z odločbo o denacionalizaciji. V skladu z določbo tretjega odstavka 67. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) se v primeru, če je denacionalizacijski upravičenec umrl ali je razglašen za mrtvega, z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere (211. člen Zakona o zakonski zvezi). V svojstvu skrbnice je bila torej obtoženka dolžna po smrti upravičenke C. F. K. kot dober gospodar skrbeti za koristi koristi upravičenkinih dedičev J. K. in M. K.

7. V nasprotju s pritožbenimi navedbami, da naj bi oškodovanca J. K. Upravna enota ... obveščala o poteku denacionalizacijskega postopka in ga pozivala k izjasnitvi, ali vstopa v upravni postopek kot pravni naslednik oziroma ali soglaša s skrbništvom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so pravilni zaključki prvostopenjskega sodišča, kot jih je izpeljalo na podlagi pregleda predmetnih odločb upravnega organa z dne 15. 9. 1999, 12. 11. 1999 in 30. 11 1999. Iz odredb upravnega organa za vročitev predmetnih odločb, tudi tiste o skrbništvu za poseben primer, ne izhaja, da bi se vročale tudi oškodovanima J. K. in M. K. Zato je povsem sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da verjame oškodovancu, da s predmetnimi odločbami ni bil seznanjen. Prav tako ni sprejemljiv pritožbeni argument, da je C. F. K. po vloženi zahtevi za denacionalizacijo sestavila še dve oporoki, pa v njih ni navedla, da bi dediča dedovala tudi morebitno premoženje, ki je bilo predmet denacionalizacijskega postopka. Glede na dejstvo, da je bil postopek denacionalizacije zaključen in premoženje vrnjeno šele po smrti upravičenke, je povsem logično, da ni oporočno razpolagala s premoženjem, za katerega niti ni vedela, da ji bo vrnjeno.

8. Pritožnik dalje graja odločitev sodišča prve stopnje, češ da je neupravičeno in s pavšalno obrazložitvijo zavrnilo predlog za pritegnitev izvedenca medicinske stroke, ki naj bi podal mnenje glede ugotovljene voljne in razumske sestavine obtoženke ter njene sposobnosti sodelovanja v kazenskem postopku. Po navedbah pritožnika se je obtoženka v zagovorih večkrat ponavljala, na kar jo je opozarjala tudi sodnica. Izvedenec bi lahko povedal, ali je osebnostno prizadeta zaradi lokalnega frontalnega in difuznega organskega psihosindroma v tolikšni meri, da ni bila zmožna kritične razumske presoje glede očitkov, da gre za premoženje po pokojnem J. R., ki pripada R. oziroma materi K. Obrambi se postavlja vprašanje, ali je obtoženka glede na njeno ravnanje in zagovor, bila v času denacionalizacijskega postopka zmožna kritične razumske presoje, da ne gre za premoženje, ki pripada R. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje meni, da so tozadevni razlogi prvostopenjskega sodišča pod točko 3 obrazložitve izpodbijane sodbe neoporečni. Iz povzetega gre razbrati, da pritožnik problematizira ugotovitve sodišča prve stopnje glede obtoženkine prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja oziroma njene zmožnosti udeležbe v kazenskem postopku. Po prvem odstavku 265. člena ZKP se sme psihiatrični pregled obtoženca odrediti, če nastane sum, da ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ali je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motnje njegova prištevnost zmanjšana, ali če obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je povsem zadostno obrazložilo, da se mu tovrstni sumi pri obtoženki niso porajali. Obtoženkina angažiranost v samem postopku denacionalizacije, s tem ko ji je bila zaupana vloga skrbnice za poseben primer, ter njena aktivna udeležba v tem kazenskem postopku, ko se je zagovarjala jasno, skladno in s podajo izčrpnih argumentov, tako ustno, kot tudi v pisni obliki, tudi pri sodišču druge stopnje ne potrjujejo pomislekov obrambe. Zgolj ponavljanje določenih navedb pa tudi sicer ni nič nenavadnega za obdolžence v kazenskih postopkih, ko na tak način skušajo podkrepiti lastne argumente.

9. Kršitev pravice obrambe pritožnik uveljavlja s trditvijo, da je prvostopenjsko sodišče z zgolj pavšalno obrazložitvijo zavrnilo številne utemeljene dokazne predloge obrambe, tako personalne, kakor tudi listinske in tudi predlog za pritegnitev izvedenca finančne stroke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev pravice obrambe v konkretnem primeru ni podana. V prvem odstavku 18. člena ZKP je določeno, da pravica sodišča, da presoja ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena formalna dokazna pravila ali z njimi omejena. S tem je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s tem načelom, pri čemer je dokazne predloge obrambe zavrnilo in zavrnitev ustrezno pojasnilo v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je kljub sprva drugačni odločitvi, zaslišalo po obrambi predlagano pričo J. V., vendar pa se sodišče druge stopnje ne strinja s pritožbenim prepričanjem, da naj bi pričevanje te priče ovrglo navedbe oškodovanca J. K.. Priča J. V. je namreč izpovedala, da z bratom J. V. nista uveljavljala vrnitve premoženja iz denacionalizacije, ker sta menila, da jima ne pripada, k odpovedi pa ju nihče ni nagovarjal. Vendar pa odpoved bratov I. V. in J. V. vrnitvi premoženja iz denacionalizacijskega postopka po njuni materi M. V. nima nobenega učinka na upravičenja C. F. K. in njenih pravnih naslednikov. Nikakor tudi ni mogoče sklepati, da je obtoženka na podlagi teh dveh odpovedi domnevala, da tudi premoženje vrnjeno C. F. K. pripada njej oziroma njeni materi, saj potem ne bi bilo nobenega razloga za nagovarjanje oškodovanca k podaji izjave o odpovedi vrnjenemu premoženju. Tudi glede predloga za pritegnitev izvedenca finančne stroke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo in v zadostnem obsegu obrazložilo, da vsi podatki za presojo zadeve izhajajo predvsem iz listinskih dokazov, še zlasti tistih, ki sta jih posredovala Slovenska odškodninska družba, d. d. (v nadaljevanju SOD), in Klirinško depotna družba, d. d. (v nadaljevanj KDD), pri tem pa tudi ne gre spregledati pravnomočnih sklepov o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20. 11. 2007, opr. št. II D 849/2007, in z dne 7. 10. 2008, opr. št. II D 849/2007 (priloge A17 in A 20), s katerima se v opisu kaznivega dejanja opredeljena višina premoženjske koristi povsem sklada.

10. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi prvega sodišča, da je oškodovanec J. K. za zaključen postopek denacionalizacije po pokojni materi in unovčevanje obveznic izvedel šele po naključnem razgovoru z M. M. R. konec leta 2006. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, že iz same vsebine obtoženkinih pisem oškodovancu, še zlasti tistega z dne 30. 11. 1999 (priloga B30), ki ga je torej pisala po izdaji delne odločbe Upravne enote ... z dne 15. 9. 1999, številka 321-316/92 (priloga A10), in delne odločbe z dne 12. 11. 1999, številka 321-316/92 (priloga A32), v katerem z besedico ni omenila, da je postopek denacionalizacije zaključen, pač pa prav nasprotno, zatrjevala kako postopki še tečejo in da ima pri zastopanju veliko stroškov, izhaja obtoženkino prikrivanje uspešnega zaključka denacionalizacijskega postopka oškodovancu. Tudi ni logično, da ne bi oškodovanec J. K., če bi vedel že tedaj za vrnjeno premoženje oziroma če bi bil s tem seznanjen leta 2001, ko naj bi se že pogovarjal z M. M. R. (tako trdi pritožnik), ob nedvomno izraženi želji, da premoženje po pokojni upravičenki prevzame (leta 1999 je zavrnil podpis izjave o odstopu), tega premoženja priglasil v zapuščinsko maso po pokojni materi že tekom zapuščinskega postopka, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II D 849/2007, in se je sprva zaključil s sklepom o dedovanju z dne 22. 1. 2002 (priloga A9). Sodišče prve stopnje je zavzelo tudi prepričljive razloge, da ni sledilo navedbam, da naj bi bil oškodovanec J. K. že pred prvo prodajo obveznic po obtoženki telefonično obveščen o tej nameri. Priča I. R. je izpovedala, in tem navedbam obtoženka ni ugovarjala, da je po prodaji obveznic kuverte z gotovino za V. in K. izročil proti podpisu osebno obtoženki, ki pa jih ni predala upravičencem. Tedaj obtoženka sploh ni omenjala, da naj bi bila po njenem prepričanju C. F. K. že izplačana (oddotana). Povsem neverjetno je, da oškodovanec ne bi ustrezno ukrepal, če bi bil seznanjen z nameravano prodajo obveznic in bi se z njo strinjal, pri tem pa že od materine smrti izražal jasno stališče, da se premoženju ne namerava odpovedati, potem pa denarja ne bi prejel. Priča I. R. je na zaslišanju 22. 6. 2011 (list. št. 100) še povedal, da ima občutek, da „ima obtoženka odpor do tega, da bi J. K. kaj dala“. Zato sodišče druge stopnje soglaša z zaključki prvega sodišča, da iz dokaznega gradiva nedvomno izhaja, da obtoženka ni imela interesa obveščati oškodovanca o zaključku denacionalizacijskega postopka in vrnjenem premoženju.

11. Kvalificirana oblika kaznivega dejanja zatajitve, kot se očita obtoženki, je uradno pregonljivo kaznivo dejanje, zato za pravočasnost pregona niso relevantne pritožbene trditve, da oškodovanec ni sestavil kazenske ovadbe, pač pa naj bi jo zgolj podpisal. Tudi ne drži trditev, da oškodovanka M. K. v predmetnem postopku ni zahtevala odškodnine. Premoženjskopravni zahtevek je v njenem imenu 12. 1. 2015 (list. št. 256) vložil Center za socialno delo ..., kot njen skrbnik za posebni primer po odločbi z dne 12. 1. 2015, številka 1221-9/00-31 (list. št. 254).

12. Pritožnik se neuspešno sklicuje na zastaranje kazenskega pregona. Za predmetno kaznivo dejanje (zagrožena kazen do pet let zapora) je v 4. točki prvega odstavka 111. člena KZ določen petletni relativni zastaralni rok. Šesti odstavek 112. člena KZ pa določa desetletni absolutni rok zastaranja kazenskega pregona. V skladu z določbo prvega odstavka 78. člena ZDen se dedovanje po umrlem v postopku denacionalizacije uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, pred tem pa je skrbnik vrnjenega premoženja na podlagi določb o skrbništvu iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) zavezan svojo prostovoljno in častno funkcijo opravljati tako, da vestno skrbi za osebnost, pravice in koristi varovanca in skrbno upravlja njegovo premoženje. Svoje poslanstvo pa obtoženka gotovo ni opravljala na časten način, saj je pravnim naslednikom pokojne upravičenke zamolčala okoliščine povezane z vrnitvijo denacionaliziranega premoženja. Zato je neoporečna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je čas storitve kaznivega dejanja november 2007 in oktober 2008, ko sta bila izdana sklepa o dedovanju, s katerimi je naknadno najdena zapuščina pokojne C. F. K. prešla na njuna dediča, sedaj oškodovanca M. K. in J. K. Glede protipravne prilastitve kuponov obresti, ki so zapadli pred izročitvijo obveznic, pa je pravilno naziranje prvega sodišča pod točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, da gre v tem primeru za generične stvari (obveznice brez serijske številke), pri katerih ni mogoče slediti tezi obrambe, da naj bi obtoženka obveznice pripadajoče upravičenki C. F. K. prodala že v letih 2000 oziroma 2001. Dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo je, da je obtoženka še na dan 26. 11. 2010 imela na svojem računu vrednostnih papirjev 1487 obveznic SOS2E. Zato so tudi za sodišče druge stopnje nesprejemljivi argumenti pritožnika, češ da je prvo sodišče vse obresti vrglo v isti koš in oškodovancema prisodilo tudi tiste, do katerih po sklepu o dedovanju nista upravičena in jih ne moreta zahtevati. Glede na ugotovljeno generičnost obveznic, za sodišče druge stopnje ni sprejemljiva trditev pritožnika, da naj bi obresti izvirale iz denacionalizacijskega postopka po upravičencih M. in K. R., zaradi česar naj oškodovanca do njih ne bi bila upravičena. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da so neutemeljeni pritožbeni očitki o tem, da je izpodbijana sodba glede izračuna obresti nerazumljiva oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Po aktualni obtožnici se je obtoženki očitala storitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja zatajitve po četrtem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 215. člena KZ, za katero je v četrtem odstavku citiranega člena zagrožena kazen zapora do petih let. Poleg kvalifikatorne okoliščine, da je obtoženka kaznivo dejanje storila kot skrbnica (tretji odstavek 215. člena KZ), se ji je namreč očitala prilastitev stvari velike vrednosti (četrti odstavek 215. člena KZ). Po 3. točki trinajstega odstavka 126. člena KZ je za veliko vrednost štel znesek, ki je presegal petdeset povprečnih neto plač na zaposleno osebo v času storitve kaznivega dejanja. Glede na relevantne statistične podatke, ko je povprečna neto plača na zaposleno osebo novembra 2007 znašala 945,34 EUR, avgusta 2008 pa 909,12 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo, da je veliko vrednost pomenil znesek višji od 47.267,00 EUR (pri tem izračunu je sodišče prve stopnje v obtoženkino korist uporabilo le višji znesek povprečne plače 945,34 EUR). Glede na skupno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 58.604,34 je torej pravilna pravna opredelitev predmetnega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 215. člena KZ. Za to kaznivo dejanje je zagrožena kazen zapora do petih let. Zato je pravno zmotna pritožbena trditev, da bi bilo stvarno pristojno za sojenje v predmetni kazenski zadevi Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah, saj v skladu z 2. točko prvega dostavka 25. člena ZKP sodi sodnik posameznik pri okrajnem sodišču o kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let. Sicer pa tudi v skladu z določbo drugega odstavka 36. člena ZKP v primeru, če okrožno sodišče ugotovi med glavno obravnavo, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče, ne pošlje zadeve temu sodišču, temveč izvede postopek samo in izda odločbo.

14. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje se na zapuščinsko zadevo Okrajnega sodišča v Ljutomeru, opr. št. D 17/2009, v kateri je bil po ponovnem odločanju, s sklepom z dne 19. 8. 2009, opr. št. D 17/2009, zavržen predlog oškodovanega J. K. za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, s katerim naj bi sodišče odločilo, da v zapuščino po pokojnem J. R. spadajo še obveznice SOD d. d. Ljubljana v skupni vrednosti 132.299,40 DEM oziroma 67.644,68 EUR kot odškodnina za podržavljene nepremičnine po pravnomočni odločbi Upravne enote ... z dne 12. 11. 1999 in 30. 11. 1999, številka 321-316/92. V citiranem sklepu je Okrajno sodišče v Ljutomeru le zaključilo, da je na predlog J. K. o zapustnikovem premoženju pravnomočno odločilo že z dodatnim sklepom o dedovanju z dne 15. 4. 2008, opr. št. D 66/2005, zato o tem premoženju zapustnika J. R. ni bilo dopustno ponovno odločati. V tem primeru pa ne gre za denacionalizirano premoženje vrnjeno upravičenki C. F. K., ki je bilo predmet dodatnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 10. 2008, opr. št. II D 849/2007.

15. Kaznivo dejanje zatajitve je moč storiti le naklepno, ko si storilec zaupano stvar prilasti tako, da jo obdrži kot svojo lastnino. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge prvostopenjskega sodišča pod točko 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obtoženka kaznivo dejanje storila s krivdno obliko direktnega naklepa. Zavedala se je protipravnosti svojega ravnanja in obveznosti, ki jih je kot skrbnica za poseben primer imela do pravnih naslednikov upravičenke C. F. K. Vedela je, da mora v denacionalizaciji vrnjeno premoženje pokojne upravičenke kot skrbnica prenesti na njena dediča po pravnomočnosti sklepov o dedovanju, česar pa kljub pozivom ni storila. Ni dvoma, da se je zavedala vrednosti zatajenih stvari, saj so se zneski, ki so pripadali dedičema po upravičenki, stekali na njenih registrskih oziroma bančnih računih.

16. Ob doslednem upoštevanju vseh okoliščin, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije, se je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe kot sankcije opozorilne narave, pri čemer je obtoženki določilo kazen enega leta in dveh mesecev zapora, s preizkusno dobo treh leta Določena kazen in dolžina preizkusne dobe sta po prepričanju pritožbenega sodišča določeni v primerni višini in ob ustreznem upoštevanju vseh pravilno izpostavljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Kot obteževalno okoliščino je sodišče prve stopnje ustrezno izpostavilo zavržnost obravnavanega dejanja, ko je obtoženka kot skrbnica pri opravljanju častne funkcije, ki jo ji je zaupala država, le-to zlorabila za lastno okoriščanje, tudi na škodo M. K., kot opravilno nesposobne osebe. Pri odmeri kazni obtoženki ni relevantna okoliščina, na kakšen način je oškodovanec postopal z zneski, ki mu jih je obtoženka nakazala 8. 3. 2007. S trditvami, da je bilo dogovorjeno, da gre nesporno za premoženje, ki pripada R., da okoliščina poravnave med I. R. in oškodovancem ne pomeni, da obtoženka kaznivo dejanje priznava, da so vsi sorodniki in tudi oškodovanec vedeli, kakšen je bil dogovor med upravičenci iz denacionalizacije in so ga spoštovali, pa pritožnik v bistvu ne graja odločbe o kazenski sankciji, pač pa izpodbija po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, o čemer pa je sodišče druge stopnje svoje stališče zavzelo že v prejšnjih točkah obrazložitve.

17. V nadaljevanju pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi z obsojenkino zmožnostjo izpolnitve posebnega pogoja. V skladu z določbo tretjega odstavka 50. člena KZ lahko v pogojni obsodbi sodišče določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti. Rok za izpolnitev teh obveznosti določi sodišče v mejah preizkusne dobe. Prvostopenjsko sodišče je pri določitvi enoletnega izpolnitvenega roka pravilno izhajalo iz ugotovljenih dejstev, da je obtoženka dobro materialno preskrbljena, ima redne mesečne prihodke in nima preživninskih obveznosti. Iz enakih ugotovitev je sodišče prve stopnje izhajalo tudi pri odločitvi, da obtoženki naloži v povrnitev stroške kazenskega postopka ter plačilo sodne takse. Okoliščina, da obtoženka ni več solastnica stanovanjske hiše pri tej odločitvi ni bila odločilna, saj je sodišče prve stopnje pravilno dognalo, da obtoženka prejema solidno pokojnino, sta pa tudi sicer s partnerjem premoženjsko dobro situirana.

18. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

19. Obtoženka s pritožbo ni uspela in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

13.03.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 248/98
• VSL sodba VII Kp 28630/2012
• VSM Sklep IV Kp 1092/2018