VSC sklep II Kp 43401/2015

Jedro

Sodišče prve stopnje je z izrekom vzgojnega ukrepa navodil in prepovedi (udeleževanje programov socialnega treninga), kršilo kazenski zakon, saj je bila z odločbo o vzgojnem ukrepu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Prvi odstavek 93. člena KZ, ki se nanaša na izrekanje kazenskih sankcij polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, namreč ne dopušča izrekanja ukora in navodil.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke in ugoditvi pritožbi zagovornika starejšega mladoletnika E. A., se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako:

I. Da se starejšemu mladoletniku A. A. izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva po 78. členu Kazenskega zakonika z navodilom iz 9. točke drugega odstavka 77. člena Kazenskega zakonika - udeležiti se programov socialnega treninga.

Vzgojni ukrep zoper starejšega mladoletnika ne sme trajati manj kot eno leto in ne dalj kot tri leta.

Sodišče lahko navodilo med izvrševanjem spremeni ali odpravi, če bo s tem bolje dosežen namen vzgojnega ukrepa.

Izvrševanje navodila pripravijo in vodijo organi socialnega varstva; pri njegovem izvrševanju pa sodeluje in ga nadzoruje sodnik za mladoletnike.

II. Da se po drugem odstavku 483. člena Zakona o kazenskem postopku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika-1 zoper starejšega mladoletnika E. A. ustavi.

III. Sicer pa se pritožba okrožne državne tožilke v delu, ki se nanaša na starejšega mladoletnika E. A., v celoti pa pritožba zagovornika starejšega mladoletnika A. A. zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Stroški pritožbenega postopka za oba starejša mladoletnika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je senat za mladoletnike Okrožnega sodišča v Celju odločil, da se starejšima mladoletnika A. A. in E. A., zaradi storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), po 9. točki drugega odstavka 77. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) izreče vzgojni ukrep navodil in prepovedi, po katerem sta se dolžna udeležiti programov socialnega treninga. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je prvo sodišče oba oškodovanca s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 484. člena ZKP je bilo še odločeno, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili okrožna državna tožilka in oba zagovornika. Okrožna državna tožilka sklep izpodbija iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da mladoletnikoma izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva po 78. členu KZ, z navodilom iz 9. točke drugega odstavka 77. člena KZ - udeležiti se programov socialnega treninga. Zagovornika pa se pritožujeta iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek zoper starejša mladoletnika ustavi.

3. Oba zagovornika sta tudi odgovorila na pritožbo okrožne državne tožilke. Strinjata se z njenimi pritožbenimi izvajanji glede kršitve določb 93. člena KZ, vztrajata pa pri pritožbenem predlogu, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek zoper oba mladoletnika ustavi.

4. Utemeljena je pritožba zagovornika starejšega mladoletnika E. A., delno utemeljena je pritožba okrožne državne tožilke, medtem ko pritožba zagovornika starejšega mladoletnika A. A. ni utemeljena.

5. Najprej sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in zagovora starejših mladoletnikov je pravilno ocenilo in na tej podlagi sprejelo neoporečen dokazni sklep, da sta storila očitano jima kaznivo dejanje.

6. Pod točkami 9 do 13 izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče nanizalo prepričljive in za drugostopenjsko sodišče sprejemljive razloge za zaključek, da sta bila oba starejša mladoletnika tista, ki sta skupaj z drugimi neznanimi storilci z oškodovancema grdo ravnala, ju pretepala in ju z nasilnim omejevanjem njunih enakih pravic spravljala v podrejen položaj. Res je kot zatrjuje zagovornik starejšega mladoletnika A. A., da slednji ni imel ničesar z izbitjem zoba oškodovanemu J. G. R., česar mu nenazadnje predlog okrožnega državnega tožilstva niti ni očital, je pa sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo, in z zanesljivimi argumenti utemeljilo, da je prav ta mladoletnik aktivno sodeloval v skupini, ki je oba oškodovanca pretepla, in to na način kot izhaja iz opisa predmetnega kaznivega dejanja. Po prepričanju sodišča druge stopnje je v izvedenem dokaznem postopku sodišče prve stopnje imelo dovolj trdne dokazne podlage, da ni sledilo zagovoru obeh mladoletnikov, da sta se le nahajala na prizorišču pretepa, sicer pa pri storitvi dejanja nista sodelovala, niti nista dejanskih storilcev dobro poznala. Oba oškodovanca sta z vso prepričljivostjo pojasnila vlogo obeh mladoletnikov pri storitvi obravnavanega dejanja ter natančno opisala konkretna ravnanja vsakega od njiju. Oškodovani J. G. R. je z gotovostjo prepoznal A. A. zraven neznane osebe, ki ga je prva udarila in mu izbila zob. Za A. A. je tudi bil prepričan, da ga je prav on na tleh ležečega brcnil. Prav tako je ta oškodovanec videl, da je A. A. v pleksus brcnil R. G. R. in ga na ta način spravil na tla. Slednje je skladno potrdil tudi R. G. R., ko je izpovedal, da ga je A. A. brcnil v pleksus tako, da je padel na tla. Na tleh ležečega ga je brcalo več ljudi, med njimi tudi A. A. in E. A., v kar je bil oškodovanec popolnoma prepričan. Oškodovanec J. G. R. je prev tako potrdil, da je starejši mladoletnik E. A. brcnil oškodovanca R. G. R. v obraz. Izpovedbo oškodovancev, da sta starejša mladoletnika sodelovala v skupini, ki je pretepala oškodovanca, sta potrdili tudi priči M. D. in R. V.. M. D. je potrdil, da je bil A. A. tisti izmed petih ali šestih oseb, ki je brcal na tleh ležečega R., priča R. V. pa je med napadalci prepoznala mladoletnega A. A., pozneje pa je preko Facebook profila ugotovil, da je bil med napadalci tudi mladoletni E. A. Določene razlike med izpovedbami oškodovancev po prepričanju sodišča druge stopnje nimajo takšnega pomena, da bi ovrgle njuno verodostojnost. Res je J. G. R. na zaslišanju 30. 11. 2015 glede E. A. povedal, da ga je videl stati zraven, na glavni obravnavi 2. 9. 2016 pa, da je videl kako je R. G. R. brcnil, vendar ko je bil na to razliko opozorjen, je prepričljivo pojasnil, da E. A. ni le stal zraven, ampak je R. G. R. tudi brcnil. Glede brce v pleksus sta bila oškodovanca skladna, da je oškodovanca R. G. R. z brco v pleskus na tla spravil prav A. A. Glede na navedeno, sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožnikoma, da naj bi bili zaključki prvostopenjskega sodišča o verodostojnosti in skladnosti izpovedb oškodovancev in prič v tolikšni meri protispisni glede odločilnih dejstev, da bi to predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Zakonski znak spravljanja v podrejen položaj je sodišče prve stopnje obrazložilo pod točko 16 izpodbijanega sklepa. Zapisalo je, da se oškodovanca zaradi nenadnega silovitega napada nanju in številčne premoči napadalcev, med katerimi sta bila starejša mladoletnika, nista mogla upreti in postaviti zase in sta se zato počutila nemočna in ogrožena. Z rokama sta si zakrivala glavi, J. R. G. pa je povedal, da se je boril za življenje, ker ni vedel, kakšen bo izid pretepa, oba sta hotela pobegniti, a so ju napadalci znova z udarci spravili na tla. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje sta mladoletnika z opisanim, z ničemer od oškodovancev povzročenim grdim ravnanjem in pretepanjem, ki je rezultiralo v lahko telesno poškodbo oškodovanca J. G. R., torej nasiljem zaradi samega nasilja, prav gotovo ustvarila položaj, ki je bil za oškodovanca brezizhoden, in ki ga nista mogla niti nista bila sposobna odvrniti. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim očitkom zagovornika starejšega mladoletnika A. A., da je izpodbijani sklep glede zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj pomanjkljivo obrazložen, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obravnavanem primeru ne gre za običajno uporabo fizične sile, ampak za objestno in intenzivno izvajanje nasilja skupine v kateri sta aktivno sodelovala oba starejša mladoletnika, in to na javni prireditvi zoper nemočna oškodovanca oziroma povedno drugače, za izživljanje nad nemočnima žrtvama.

8. Kot pravilno opozarja okrožna državna tožilka, pa je sodišče prve stopnje z izrekom vzgojnega ukrepa navodil in prepovedi (udeleževanje programov socialnega treninga), kršilo kazenski zakon v smislu 5. točke 372. člena ZKP, saj je bila z odločbo o vzgojnem ukrepu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Prvi odstavek 93. člena KZ, ki se nanaša na izrekanje kazenskih sankcij polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, namreč ne dopušča izrekanja ukora in navodil. V poštev tako pridejo le vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena KZ denarna kazen, ob pogojih iz 89. člena KZ pa tudi mladoletniški zapor. Pri presoji, ali naj izreče sankcijo in katero izmed naštetih sankcij, upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti pa težo storjenega dejanja, čas, ki je pretekel od njegove storitve, storilčevo vedenje in namen, ki ga je treba doseči s temi sankcijami.

9. Upoštevaje ugotovljeno kršitev kazenskega zakona, je sodišče druge stopnje pritožbi okrožne državne tožilke delno, pritožbi zagovornika starejšega mladoletnika E. A. pa v celoti ugodilo, in ob uporabi določbe prvega odstavka 394. člena ter prvega odstavka 486. člena ZKP, izpodbijani sklep v odločbi o vzgojnem ukrepu spremenilo tako, da je starejšemu mladoletniku A. A. izreklo vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva po 78. členu KZ z navodilom iz 9. točke drugega odstavka 77. člena KZ (udeleževanje programov socialnega treninga), medtem ko je po drugem odstavku 483. člena ZKP kazenski postopek zoper starejšega mladoletnika E. A. ustavilo.

10. K odločitvi za izrek vzgojnega ukrepa po 78. členu KZ starejšemu mladoletniku A. A. je sodišče druge stopnje vodilo prepričanje, da mladoletnik poleg usmerjanja, ki mu ga zagotavlja družina, potrebuje še stalno strokovno nadzorstvo, obenem pa razvijanje socialnih veščin, še zlasti v smeri izogibanja nasilnemu ravnanju in reševanja konfliktnih situacij z nasiljem. Kot izhaja iz poročila Centra za socialno delo ..., pa tudi izpovedb predstavnice tega centra N. O. O., bi bil lahko vzgojni ukrep učinkovit ob mladoletnikovi pripravljenosti za sodelovanje. Z mladoletnikom so se že srečali v zvezi z izvajanjem ukrepov psihološkega svetovanja ter opravljanja družbeno koristnega dela, in mladoletnik je naložene mu ukrepe uspešno izpolnjeval. Da je mladoletnik potreben temeljitega strokovnega nadzorstva potrjuje tudi podatek iz evidence pravnomočnih sodb in sklepov o prekrških z dne 11. 4. 2016 (list. št. 86), po katerem je bil od leta 20013 dalje že šestkrat vzgojno sankcioniran zaradi prekrškov zoper pravila cestnega prometa, kršitev Zakona o osebni izkaznici in Zakona o varstvu javnega reda in miru.

11. Drugače kot pri starejšem mladoletniku A. A., pa sodišče druge stopnje pritrjuje zagovorniku mladoletnega E. A., da pri slednjem strožji vzgojni ukrep, t. j. ukrep nadzorstva organa socialnega skrbstva, ne bi bil več smotrn. Ta mladoletnik namreč doslej ni bil obravnavan zaradi kaznivega dejanja ali zaradi prekrška. Aktivno se ukvarja s športom, s čimer v zvezi si je zastavil pozitivne cilje, kot je zatrdila predstavnica centra za socialno delo, kar daje sodišču dodatno garancijo, da se bo v bodoče izogibal nasilnim vzorcem obnašanja. Ker se je center v predmetnem kazenskem postopku prvič srečal s tem mladoletnikom, predstavnica dvomi v potrebnost izrekanja predlaganega ukrepa. Ob vsem navedenem je zato sodišče druge stopnje na podlagi določbe 483. člena ZKP postopek zoper starejšega mladoletnika E. A. ustavilo, saj je spoznalo, da mladoletniku ne bi bilo smotrno izreči niti vzgojnega ukrepa.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 484. člena ZKP. Zagovornik starejšega mladoletnika E. A. je namreč s pritožbo v celoti uspel (drugi odstavek 98. člena ZKP), starejšemu mladoletniku A. A. pa je bil izrečen vzgojni ukrep, ni pa izkazano, da bi imel lastne dohodke in premoženje (prvi odstavek 484. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

13.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 819/2000
• VSC Sklep II Kp 16921/2020
• VSC Sklep III Kp 63157/2022