VSC sodba II Kp 40425/2010

Jedro

Iz opisa dejanja pod točko A/1-4 izreka sicer izhajajo očitki, da naj bi obtoženca storila očitano jima kaznivo dejanje deloma vsak od njiju sam, deloma v sostorilstvu pri opravljanju gospodarske dejavnosti (kot družbenika in direktorja družbe A. d.o.o.), opisano je njuno vedenje o prezadolženosti družbe v času storitve očitanega jima kaznivega dejanja, opisano je katerim poimensko navedenim upnikom naj bi dajala prednost, na kak način in v kakšni višini so bile poplačane njihove terjatve, navedena je tudi višina premoženjske škode, ki je bila povzročena drugim upnikom in ki večkratno presega znesek velike premoženjske škode, navedena pa je še višina priznanih terjatev v postopku prisilne poravnave zoper družbo A. d.o.o. in višina priznanih terjatev v stečajnem postopku zoper stečajnega dolžnika A. d.o.o. V opisu dejanja pa ni konkretizirano, kdo so oškodovanci, torej kdo so oškodovani upniki. Gre za tako pomanjkljivost, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, to je navedbe drugih upnikov, ki jih storilec s poplačilom lastno izbranih priviligiranih upnikov oškoduje.

Izrek

I. Sodba sodišča prve stopnje se spremeni pod točko A/1-4 izreka v odločbi o krivdi in o stroških kazenskega postopka tako, da se

obtoženi D. Š. in obtožena A. Š.

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprostita

obtožbe, ker sta pri opravljanju gospodarske dejavnosti vedela, da je A., d.o.o., katere družbenika in direktorja sta bila, kot dolžnica postala nezmožna plačila, pa sta po predhodnem dogovoru iz zadolženega premoženja izplačevala dolgove in s tem namenoma spravila upnike H. W. - K. d.o.o., M. d.o.o., samostojnega podjetnika J. F. in samostojnega podjetnika L. B. v ugodnejši položaj ter tako povzročila veliko premoženjsko škodo drugim upnikom, na ta način, da sta se kot direktorja družbe A. d.o.o., s posameznimi upniki dogovorila za prednostno poplačilo njihovih terjatev tako da:

1. se je A. Š. z odgovorno osebo družbe H. W. - K. d.o.o. dogovorila, da lahko le-ta za poplačilo svojih terjatev do družbe A. d.o.o., iz trgovskih centrov H. prevzame razno živilsko in neživilsko blago ter osnovna sredstva, kar je družba H. W. - K. d.o.o. tudi storila, v času do 3. 10. 2007 iz diskonta H. na ... prevzela za skupno 30.230,94 EUR blaga ter si:

- po predlogu za medsebojno kompenzacijo z dne 27. 9. 2007 dne 5. 10. 2007 poplačala terjatev do višine 18.433,97 EUR,

- po predlogu za medsebojno kompenzacijo z dne 2. 10.2007 dne 15. 10. 2007 poplačala terjatev do višine 8.228,53 EUR ter

- s prevzemom blaga po računu št. PRA0701947 z dne 26. 9. 2007 v vrednosti 3.618,44 EUR poplačala svojo terjatev do te višine;

2. se je D. Š. v mesecu septembru 2007 z odgovorno osebo družbe M. d.o.o., dogovoril, da lahko le-ta za poplačilo svojih terjatev do družbe A. d.o.o. iz skladišča družbe A. d.o.o. na C. cesti v L. prevzame skupno 66 euro palet blaga, kar je družba M. d.o.o. tudi storila in prevzela:

- dne 19. 9. 2007 po nalogu št. PNA0702023 blago v vrednosti 6.928,22 EUR,

- dne 21. 9. 2007 po nalogu št. PNA0702091 blago v vrednosti 18.790,12 EUR,

- dne 24. 9. 2007 po nalogu št. NNV-00769 blago v vrednosti 278,75 EUR,

- dne 28. 9. 2007 po računu št. PRA0701959 blago v vrednosti 8.919,31 EUR,

- dne 28. 9. 2007 po nalogu št. PNA0702092 blago v vrednosti 14.128,38 EUR,

- dne 28. 9. 2007 po nalogu št. PNA0702093 blago v vrednosti 3.583,66 EUR in

- dne 28. 9. 2007 po nalogu št. PNA0702094 blago v vrednosti 6.337,31 EUR,

ter si z opisanimi nadomestnimi izpolnitvami, izvršenimi neposredno pred tem, ko je D. Š. sam dne 8. 10. 2007 na Okrožno sodišče v Celju prav zaradi dejstva njene nelikvidnosti, nesolventnosti in kapitalske neustreznosti podal predlog za začetek postopka prisilne poravnave med družbo A. d.o.o. in njenimi upniki, poplačala svoje terjatve v skupnem znesku 70.660,95 EUR do višine 58.965,75 EUR;

3. sta se A. in D. Š. v septembru in oktobru 2007 s samostojnim podjetnikom J. F. dogovorila, da lahko le-ta za poplačilo svojih terjatev do družbe A. d.o.o. prevzame štiri rabljena vozila, last družbe A. d.o.o. ter iz trgovskega centra H. v Ž. različno živilsko in neživilsko blago, na podlagi česar je J. F.:

- dne 27. 9. 2007 po računu št. PRA0701954 prevzel osebni avtomobil Peugeot 306 1.6 v vrednosti 300,00 EUR,

- dne 27. 9. 2007 po računu št. PRA0701955 prevzel tovorno vozilo Peugeot Partner 170C v vrednosti 400,00 EUR,

- dne 27. 9. 2007 po računu št. PRA0701956 prevzel osebno vozilo Citroen Xsara 2.0. v vrednosti 5.100,00 EUR,

- dne 27. 9. 2007 po računu št. PRA0701957 prevzel osebno vozilo Seat Alhambra v vrednosti 6.700,00 EUR,

- dne 28. 9. 2007 po računu št. PRA0701968 prevzel blago v vrednosti 22.225,86 EUR

- dne 29. 9. 2007 po računu št. PRA0701970 prevzel blago v vrednosti 17.940,00 EUR in

- dne 3. 10. 2007 po računu št. PRA07000251 še blago v vrednosti 35.152,66 EUR

ter si z opisanimi nadomestnimi izpolnitvami, izvršenimi neposredno pred tem, ko je D. Š. sam dne 8. 10. 2007 na Okrožno sodišče v Celju prav zaradi dejstva njene nelikvidnosti, nesolventnosti in kapitalske neustreznosti podal predlog za začetek postopka prisilne poravnave med družbo A. d.o.o. in njenimi upniki, poplačal svoje terjatve do družbe A. d.o.o. v višini 87.818,52 EUR;

4. se je D. Š. v mesecu oktobru 2007 s samostojnim podjetnikom L. B. dogovoril, da lahko le-ta za poplačilo svojih terjatev do družbe A. d.o.o. prevzame osnovna sredstva družbe A. d.o.o., na podlagi česar je L. B.:

- dne 4. 10. 2007 po računu št. PRA0701989 v znesku 10.260,00 EUR in

- dne 5. 10. 2007 po računu št. PRA0701990 v znesku 22.040,40 EUR

prevzel za skupno 32.300,40 EUR osnovnih sredstev, s čimer si je na podlagi kompenzacij z dne 5. 10. 2007, sklenjenih neposredno pred tem, ko je D. Š. sam dne 8. 10. 2007 na Okrožno sodišče v Celju prav nelikvidnosti, nesolventnosti in kapitalske neustreznosti podal postopka prisilne poravnave med družbo A. d.o.o. in njenimi upniki, do te višine poplačal svoje terjatve;

pri izvršitvi dejanj pod točkami 1-4 pa sta D. in A. Š. vedela, da je bila družba A. d.o.o., kot dolžnica nezmožna plačila, saj ni bila sposobna pravočasno izpolnjevati svojih zapadlih obveznosti in je bila dolgoročno plačilno nesposobna in prezadolžena, z opisanim naklanjanjem ugodnosti upnikom H. W. - K. d.o.o., M. d.o.o. ter samostojnima podjetnikoma J. F. in L. B., pa sta upnikom, ki so v postopku prisilne poravnave, začetem po sklepu Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 67/2007 z dne 18. 10. 2007, priglasili za več kot 6,8 mio EUR priznanih terjatev, v kasnejšem, s sklepom istega sodišča, opr. št. St 67/2007 z dne 9. 6. 2008, začetem stečajnem postopku pa za več kot 9 mio EUR priznanih terjatev, povzročila za skupno 209.365,61 EUR škode;

s čimer naj bi storila:

- D. Š. z dejanji pod točkami A/2., 3. in 4. sam in v sostorilstvu kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 1. odstavku 234. člena v zvezi s členom 25 KZ;

- A. Š. z dejanji pod točkama A/1. in 3. sama in v sostorilstvu kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 1. odstavku 234. člena v zvezi s členom 25 KZ.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški tudi tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in obtoženke, potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, obremenjuje proračun.

II. Pritožba državne tožilke zoper oprostilni del sodbe pod točkama B/I/1-5 in B/II/1-8 pa se zavrne kot neutemeljena in se v tem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko A/1-4 spoznalo za kriva: obtoženega D. Š., da je sam in v sostorilstvu z dejanji pod točkami 2, 3 in 4 storil kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena v zvezi s členom 25 KZ ter mu izreklo kazen deset mesecev zapora; obtoženo A. Š., da je sama in v sostorilstvu z dejanji pod točkami 1 in 3 storila kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena v zvezi s členom 25 KZ in ji izreklo kazen osem mesecev zapora. Obtoženki je naložilo v plačilo 24.279,59 EUR stroškov kazenskega postopka in sodno takso. Obtoženega D. Š. je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Odločilo je še, da po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornice odvetnice A. V., ki je bila obtožencu postavljena po uradni dolžnosti, obremenjuje proračun.

Z isto sodbo je sodišče prve stopnje pod točko B obtoženega D. Š. in obtoženo A. Š. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi: obtoženi D. Š. z dejanji pod točkami B/I/1-5 v sostorilstvu in sam storil kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 234. člena v zvezi s členom 25 KZ in z dejanji pod točko B/II/1, 3, 5 in 7 storil kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ, obtožena A. Š. z dejanji pod točko B/I/1-4 v sostorilstvu kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 234. člena v zvezi s členom 25 KZ, z dejanji pod točko B/II/2, 4, 6 in 8 pa storila kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je s stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnimi izdatki obeh obtožencev, potrebnimi izdatki in nagrado njunih zagovornikov, obremenilo proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožujeta zagovornika obtožencev, zoper oprostilni del sodbe pa se pritožuje okrožna državna tožilka. Zagovornica obtoženega D. Š. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga naj sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremeni tako, da obtoženca oprosti kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena v zvezi s členom 25 KZ. Podrejeno predlaga razveljavitev prvostopenjske sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zagovornik obtožene A. Š. v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji in o stroških kazenskega postopka. Predlaga naj sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da obtoženko oprosti tudi v točki A izreka. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega obsodilnega dela prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državna tožilka se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga naj sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v oprostilnem delu (točka B) izreka spremeni tako, da obtoženca spozna za kriva tudi storitve pod točko I in III modificirane obtožnice očitanih jima kaznivih dejanj in jima zanj določi: obtoženemu D. Š. za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 234. člena v zvezi s členom 25 KZ tri leta zapora, za kaznivo dejanje pranje denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ eno leto zapora in denarno kazen, ki naj jo določi na način kot to predvideva 38. člen KZ, pri čemer naj upošteva, da je bilo dejanje storjeno iz koristoljubnosti; obtoženi A. Š. za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 234. člena v zvezi s členom 25 KZ kazen dve leti zapora, za kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ kazen eno leto zapora ter denarno kazen, ki naj jo določi na način kot to predvideva 38. člen KZ, pri čemer naj upošteva, da je bilo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, nato pa jima na podlagi določb 47. člena KZ o odmeri kazni za kazniva dejanja v steku, upoštevaje kot določeni kazni, ki jima ju je sodišče prve stopnje izreklo za kaznivi dejanji oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena v zvezi s členom 25 KZ izreče enotni kazni, in sicer D. Š. štiri leta in osem mesecev zapora in stransko denarno kazen, obtoženi A. Š. tri leta in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen. Obema pa naj odvzame še s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist v višini 771.000,00 EUR in sicer vsakemu izmed njiju polovico tega zneska.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke sta odgovorila zagovornica obtoženca in zagovornik obtoženke. V odgovorih predlagata naj sodišče druge stopnje pritožbo okrožne državne tožilke zoper oprostilni del sodbe zavrne kot neutemeljeno in v tem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Ob reševanju pritožb zagovornice obtoženca in zagovornika obtoženke zoper obsodilni del sodbe je bilo treba v tem delu prvostopenjsko sodbo spremeniti po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba državne tožilke zoper oprostilni del sodbe ni utemeljena.

5. Zagovornik ni obrazložil katera kršitev kazenskega zakona naj bi bila konkretno podana. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v 9. točki obrazložitve sodbe ugotovilo, da je bila obtoženka zakonita zastopnica družbe A. d.o.o. do 4. 10. 2007, ko je bila izbrisana iz sodnega registra. Navaja, da je obtoženka namreč prenehala biti zakonita zastopnica (direktorica družbe A. d.o.o.) dne 21. 6. 2007, ko je bila sprejeta sprememba družbene pogodbe, kakor izhaja iz izpisa iz sodnega registra (priloge A26-A29 spisa). To dejstvo je res bilo vpisano v sodni register dne 4. 10. 2007, vendar pa so v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse, sklepi registrskega sodišča zgolj deklaratorne in ne konstitutivne narave. Relevantno obdobje za presojo obtoženkine kazenske odgovornosti je, kot izhaja tudi iz obrazložitve sodbe, zgolj v času od avgusta 2007 dalje, takrat pa obtoženka poslovodne funkcije v družbi A. d.o.o. nedvomno ni več imela.

S povzetimi navedbami zagovornik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak zatrjuje, da dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena (konkretno, ali je bila obtoženka v času storitve očitanega ji kaznivega dejanja zakonita zastopnica - direktorica gospodarske družbe A. d.o.o., torej ali je imela v tem gospodarskem subjektu tak položaj, da je lahko sprejemala odločitve o ravnanju s premoženjem oziroma s sredstvi dolžnika, ki je postal nezmožen plačila). To pa pomeni, da zagovornik dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Sodišče druge stopnje pa je ob preizkusu obsodilnega dela izpodbijane sodbe na podlagi 383. člena ZKP ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženca preganjata, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Dejanje ni kaznivo že po samem zakonu, kadar v opisu dejanja manjka kateri izmed znakov kaznivega dejanja, ali v primeru, ko opis dejanja ne vsebuje konkretizacije katerega od zakonskih znakov. Opis obtožencema očitanega kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe pod točko A/1-4 ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena KZ.

7. Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je v 24. poglavju KZ uvrščeno med kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Objekt kazenskopravnega varstva pri tem kaznivem dejanju so odnosi med gospodarskimi subjekti. Izvršitveno dejanje po prvem odstavku 234. člena KZ je v dajanju prednosti določenim upnikom gospodarskega subjekta. Po prvem odstavku 234. člena KZ kaznivo dejanje oškodovanja upnikov, torej tako pomeni kršitev načela dolžnosti enakega obravnavanja upnikov, katerega bistveno vsebino je iz v času obravnavanega kaznivega dejanja veljavnega Zakona o finančnem poslovanju podjetij v 7. točko obrazložitve sodbe povzelo že sodišče prve stopnje. Oškodovanec pri tem kaznivem dejanju je torej upnik, ki ga pri opravljanju gospodarske dejavnosti storilec, ki ima v gospodarskem subjektu tak položaj, da lahko sprejema odločitve o ravnanju s premoženjem oziroma sredstvi dolžnika, ki je postal nezmožen plačila, v primerjavi z drugimi upniki spravi v neenakopraven položaj. Kaznivo dejanje pa je dokončano, ko storilec dejansko oškoduje upnike z veliko premoženjsko škodo.

Izvršitveno dejanje po drugem odstavku 234. člena KZ je, med drugim, tudi drugo goljufivo dejanje za dosego namena izigranja in oškodovanja upnikov. Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po tem odstavku je prav tako dokončano, ko storilec dejansko oškoduje upnike z veliko premoženjsko škodo. Oškodovanci pri tem kaznivem dejanju so torej upniki, ki jih storilec glede plačila terjatve izigra in oškoduje z nekim goljufivim ravnanjem na njihovo škodo.

8. Iz opisa dejanja pod točko A/1-4 izreka sicer izhajajo očitki, da naj bi obtoženca storila očitano jima kaznivo dejanje deloma vsak od njiju sam, deloma v sostorilstvu pri opravljanju gospodarske dejavnosti (kot družbenika in direktorja družbe A. d.o.o.), opisano je njuno vedenje o prezadolženosti družbe v času storitve očitanega jima kaznivega dejanja, opisano je katerim poimensko navedenim upnikom naj bi dajala prednost, na kak način in v kakšni višini so bile poplačane njihove terjatve, navedena je tudi višina premoženjske škode, ki je bila povzročena drugim upnikom in ki večkratno presega znesek velike premoženjske škode, navedena pa je še višina priznanih terjatev v postopku prisilne poravnave zoper družbo A. d.o.o. in višina priznanih terjatev v stečajnem postopku zoper stečajnega dolžnika A. d.o.o. V opisu dejanja pa ni konkretizirano, kdo so oškodovanci, torej kdo so oškodovani upniki. Gre za tako pomanjkljivost, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, to je navedbe drugih upnikov, ki jih storilec s poplačilom lastno izbranih priviligiranih upnikov oškoduje. V posledici te pomanjkljivosti opisa oškodovani upniki niso ugotovljeni tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, niti ni ugotovljena višina terjatve posameznega oškodovanega upnika. V preiskavi in na glavni obravnavi so bili zaslišani po očitkih obtožbe privilegirani upniki, medtem ko nobeden od neprivilegiranih upnikov, torej oškodovancev, ki uživajo kazensko pravno varstvo pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov, ni bil zaslišan. Ker tako iz opisa dejanja torej ne izhaja, katerim drugim upnikom, naj bi obtoženca povzročila veliko premoženjsko škodo, gre za tako pomanjkljivost konkretizacije zakonskega znaka obtožencema očitanega kaznivega dejanja, da dejanje zaradi katerega se ju preganja, ni kaznivo dejanje.

9. Sodišče druge stopnje je zato ob reševanju pritožb zagovornice obtoženca in zagovornika obtoženke na podlagi pooblastila prvega odstavka 394. člena ZKP obsodilni del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je obtožencema na podlagi 1. točke 358. člena ZKP izreklo oprostilno sodbo. V posledici take odločitve je spremenilo še prvostopenjsko odločbo o stroških tega dela kazenskega postopka in sicer tako, da v obsegu navedenem v izreku te sodbe pod točko I, obremenjujejo proračun.

10. Glede na sprejeto odločitev o spremembi prvostopenjskega obsodilnega dela sodbe v oprostilno, ker zaradi ugotovljenega pomanjkljivega opisa dejanje, za katera se preganjata obtoženca ni kaznivo dejanje, se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do pritožbenih navedb zagovornikov s katerimi zatrjujeta bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napadata obtožencema izrečeni kazni, zagovornik obtoženke pa še prvostopenjsko odločbo o stroških kazenskega postopka.

11. Državna tožilka uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z obtožencema očitanim kaznivim dejanjem oškodovanja upnikov po drugem odstavku 234. člena v zvezi s členom 25 KZ, opisanim pod točko B/II/1-5 izreka, dejansko stanje zmotno ugotovilo in temu posledično izpeljalo napačne zaključke, ko je obtoženca oprostilo storitve očitanega jima kaznivega dejanja. Iz nadaljnje obrazložitve pritožbe pa izhaja, da državna tožilka ne uveljavlja zgolj zmotne ugotovitve dejanskega stanja, temveč tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in sicer z očitki o katerih vse v pritožbi naštetih, po mnenju državne tožilke, relevantnih dejstvih in okoliščinah v zvezi z obtožencema očitanim kaznivim dejanjem se sodišče prve stopnje v sprejeti dokazni oceni ni opredelilo. Sodišče druge stopnje se do očitkov državne tožilke glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne bo opredeljevalo.

12. V okviru uradnega preizkusa (prvi odstavek 383. člena ZKP) je ugotovilo, da je tudi glede tega obtožencema očitanega kaznivega dejanja podana kršitev kazenskega zakona o vprašanju, ali je dejanje zaradi katerega se obtoženca preganjata, kaznivo dejanje (prvi odstavek 372. člena ZKP). Tudi opis dejanja pod točko B/I/1-5 ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 234. člena KZ. Pomanjkljivost opisa kaznivega dejanja, v katerem so sicer konkretizirani preostali znaki obtožencema očitanega kaznivega dejanja, se enako kot pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena KZ, kaže v tem, da so v opisih dejanj (B/I/2, B/I/3 in B/I/5) po očitkih obtožbe poimensko navedeni privilegirani upniki, medtem ko v opisu dejanja oškodovani upniki niso navedeni. Navedeni niso tudi v obrazložitvi sodbe, navedena pa ni tudi višina terjatve posameznega oškodovanega upnika. Tudi glede tega obtožencema očitanega kaznivega dejanja so bili v preiskavi in na glavni obravnavi zaslišani zgolj tisti upniki, ki naj bi bili po zatrjevanju obtožbe privilegirani, medtem ko, kdo so oškodovani upniki v opisu dejanja ni navedeno, očitno pa se temu posledično to tudi ni ugotavljalo v dokaznem postopku. Gre torej za enako pomanjkljivost, kot je bila ugotovljena glede obtožencema očitanega kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena KZ.

13. Dejanje zaradi katerega se obtoženca preganjata torej ni kaznivo dejanje, saj nima konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 234. člena KZ, kar narekuje izrek obtožencema oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP in ne po 3. točki 358. člena ZKP, na uporabi katere temelji prvostopenjski izrek obtožencema oprostilne sodbe. V izreku oprostilne sodbe, glede na določbo četrtega odstavka 364. člena ZKP, razloga za oprostitev iz 358. člena ZKP, ni treba navesti. Upoštevaje, da mora sodišče v skladu z določbo devetega odstavka 364. člena ZKP v obrazložitvi sodbe navesti iz katerega razloga, navedenega v 358. členu ZKP je izreklo oprostilno sodbo, sodišče druge stopnje izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na obtožencema očitano kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 234. člena v zvezi s členom 25 KZ, ni spreminjalo. Odločitev sodišča prve stopnje je namreč kljub dejstvu, da je obtožena oprostilo iz napačnega razloga, pravilna.

14. Po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb državne tožilke glede obtožencema očitanega kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ, opisanega v točki B/II/1-8 izreka prvostopenjske sodbe, sodišče druge stopnje ne more pritrditi zavzemanju državne tožilke za spremembo oprostilne sodbe v obsodilno.

15. Iz razlogov izpodbijane sodbe (stran 42 in 43) izhaja, da je sodišče prve stopnje obtožena oprostilo obtožbe, da naj bi prikrivala izvor denarja oziroma sredstev v skupni višini 771.000,00 EUR, ki izvirajo iz očitanega jima kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 234. člena v zvezi s členom 25 KZ, ker je glede na izrek obtožencema oprostilne sodbe za kaznivo dejanje po drugem odstavku 234. člena v zvezi s členom 25 KZ ugotovilo, da izplačilo nerazporejenih dobičkov iz poslovnih let od leta 1994 do 2006 v neto višini 754.900,00 EUR (dejanje opisano v točki B/I/1 izreka) in izplačilo preplačila v višini 16.100,00 EUR (dejanje opisano v točki B/I/4 izreka), ne predstavlja obtožencema očitanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 234. člena v zvezi s členom 25 KZ. V zvezi z očitki obtožbe, ki se nanašajo na izplačilo nerazporejenih dobičkov družbe A. d.o.o., je sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve sodbe zaključilo, da obtoženima v času sprejema sklepa o izplačilu nerazporejenih dobičkov ni dokazano zavedanje plačilne nezmožnosti družbe A. d.o.o., da jima ni dokazan tudi namen izigrati in oškodovati upnike in tudi ne direktni naklep. V zvezi z očitki, ki se nanašajo na izplačilo preplačila v višini 16.100,00 EUR pa je zaključilo, da v tem primeru ni izpolnjen zakonski znak obtožencema očitanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 234. člena KZ, ker prej naveden znesek ne dosega velike premoženjske škode in da zato, ker ni izpolnjen zakonski znak očitanega kaznivega dejanja tudi to kaznivo dejanje obtožencema ni dokazano. Državna tožilka ne problematizira, da bi sodišče prve stopnje s slednjo opredelitvijo kršilo kazenski zakon obtožencema v korist. Z oprostilno sodbo se ne strinja zaradi zatrjevane zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot posledice zmotnih zaključkov glede obtožencema očitanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 234. člena v zvezi s členom 25 KZ. Navaja, da po mnenju obtožbe na glavni obravnavi izvedeni dokazi jasno kažejo tudi na to, da sta obtoženca s številnimi finančnimi transakcijami opisanimi pod točko III obtožnice prikrivala deliktni izvor sredstev v skupni višini 771.000,00 EUR, pridobljenih s kaznivim dejanjem opisanim pod točko I/1 in I/4 obtožnice, v nadaljevanju pa ponuja svoj zaključek o dokazanosti obtožencema tega kaznivega dejanja v objektivnem in subjektivnem pogledu. Slednjemu ponujenemu zaključku državne tožilke, sodišče druge stopnje ne more pritrditi.

16. Pri kaznivem dejanju pranja denarja izvršitveno dejanje po prvem odstavku 252. člena KZ pomeni s pranjem prikriti izvor denarja ali premoženja, ki je pridobljeno s kaznivim dejanjem. V drugem odstavku gre za primer, ko je storilec kaznivega dejanja pranja denarja hkrati storilec kaznivega dejanja, iz katerega izvira denar ali premoženje, ki ga s kaznivim dejanjem pranja denarja prikriva. Kot prvi pogoj za obstoj kaznivega dejanja pranja denarja se torej predpostavlja, da je denar ali premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem. To, pa v predmetni zadevi ni primer, saj predikatno kaznivo dejanje ni ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je do te ugotovitve, glede na že prej obrazloženo prišlo v posledici zaključka, da obtožencema kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 234. člena v zvezi s členom 25 KZ, iz katerega naj bi izviral delikten denar ni dokazano. Sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da dejanje za katera se preganjata obtoženca, ni kaznivo dejanje, ker ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov po drugem odstavku 234. člena KZ. Mnenje državne tožilke o prvostopenjski zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede obtožencema očitanega kaznivega dejanja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ, se tako pokaže kot neutemeljeno.

17. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu drugih kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je ob reševanju pritožb zagovornice obtoženca in zagovornika obtoženke, zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe, izpodbijano sodbo v tem delu po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot je navedeno v izreku te sodbe pod točko I, pritožbo državne tožilke zoper oprostilni del sodbe pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v tem pritožbeno izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

18. Izpodbijana sodba je bila spremenjena obtožencema v korist, zato se sodna taksa, kot strošek nastal s pritožbo ne določi (98. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

13.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sklep II Kp 30619/2015
• VSRS Sodba I Ips 26350/2020
• VSL Sodba VII Kp 48504/2021