VSC sodba II Kp 27507/2014

Jedro

Če delodajalec delavcu omeji pravico do bruto plače na način, da zanj ne plača predpisanih prispevkov za socialno varnost, je socialna varnost delavca v takem primeru že ogrožena in je vanjo tudi že poseženo.

Razlaga, ki jo ponuja pritožba v zvezi z (ne)prikrajšanjem pravic delavcev po ZPIZ ob izpostavljanju citirane odločbe US RS, pa ni pravilna, saj bi pomenila drugačno razlago prepovedane posledice, kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja, kot je bilo že predhodno obrazloženo in ki bi se odrazila v višini odmerjene pokojnine.

Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazana zavestna opustitev plačila predpisanih prispevkov za 43 delavcev z enakim subjektivnim odnosom obdolženca v celotnem kritičnem obdobju, zaradi česar je tudi nerelevantno navajanje pritožbe, ko izpostavlja nezakrivljenost stanja, v katerem se je družba znašla in potrebe rednega poslovanja, zlasti določena poplačila obveznosti družbe do dobaviteljev, saj, kot je ugotovilo prvostopno sodišče, je šlo za neselektivno plačevanje določenih terjatev, opravljalo se je gotovinsko poslovanje, izvajala so se prednostna poplačila, zato nikakor ni mogoče pritrditi pritožbi, da je v konkretnem primeru šlo za takšne okoliščine, na katere obdolženec ne bi imel nobenega vpliva.

Izrek

I. Pritožbe okrajne državne tožilke in obeh zagovornikov se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo obd. R. J. G. spoznalo za krivega storitve dveh dejanj (točka I/1.-2. izreka) kršitve temeljnih pravic delavcev po določbi prvega odstavka člena 196 KZ-1 in mu na podlagi določb členov 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi določbe prvega odstavka člena 196 KZ-1 določilo zaporno kazen pet mesecev, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in s posebnim pogojem, da mora oškodovancu A. G. plačati znesek 1.276,80 EUR, kar predstavlja neto znesek neizplačanega regresa v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe, saj se v nasprotnem primeru lahko pogojna obsodba prekliče. Obdolženca je v skladu z določbo četrtega odstavka člena 95 ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka (iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP), v skladu z drugim odstavkom člena 105 ZKP pa je obdolžencu še naložilo, da oškodovancu A.G. plača premoženjsko pravni zahtevek v višini 1.276,80 EUR. Pod točko II) izreka je obdolženega Ž. J. oprostilo obtožbe zaradi storitve dejanj pod točko II/1.-3. izreka) zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po določbi drugega v zvezi s prvim odstavkom člena 196 KZ-1 in v skladu določbo prvega odstavka člena 96 ZKP v tem delu s stroški postopka obremenilo proračun. V skladu z določbo tretjega odstavka člena 105 ZKP pa je oškodovanca A. G. z njegovim premoženjsko pravnim zahtevkom v tem delu napotilo na pravdo. Oprostilni del sodbe pritožbeno ni problematiziran.

2. S tako odločitvijo se ne strinja okrajna državna tožilka in vlaga pritožbo iz razloga po 4. točki prvega odstavka člena 370 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom člena 374 ZKP ter sodišču prve stopnje očita, da v okviru pogojne obsodbe ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša in predlaga, da se pritožbi tako ugodi, da se sodba sodišča prve stopnje v delu glede odločbe o kazenski sankciji tako spremeni, da se mu v okviru pogojne obsodbe za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev (določba prvega odstavka člena 196 KZ-1) določi kazen enajst mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let in z dodatnim pogojem, ki je bil prisojen že z izpodbijano sodbo (znesek neizplačanega regresa).

3. Zoper obsodilni del sodbe vlagata pritožbo oba zagovornika obd. R. J. G. Oba uveljavljata pritožbene razloge kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napadata odločbo o premoženjskopravnem zahtevku s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v ponovljen postopek pred drugim sodnikom posameznikom, s stroški postopka se naj obremeni proračun, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

4. Pritožbi obeh zagovornikov in okrajne državne tožilke so neutemeljene.

K pritožbi zagovornika odvetnika T. B.:

5. Neutemeljen in neupošteven je predlog obrambe, da naj pritožbeno sodišče v skladu z določbo člena 15 Ustave in členom 23 Zakona o Ustavnem sodišču prekine postopek in vloži zahtevo za postopek ocene ustavnosti člena 196 KZ-1, kar pritožba utemeljuje s tem, da je določba prvega odstavka člena 196 KZ-1 v nasprotju s členi 2 in 28 Ustave. Navaja, da se zakonski znaki kaznivega dejanja in prekrška prekrivajo (tako da med njima ni ločnic), to pa ustvarja pravno negotovost. Ob tem pa glede odgovornosti izpostavlja določbe člena 9 Zakona o prekrških (ZP-1) in kazenske določbe ZDR v IX. poglavju, na podlagi katerih je mogoče prekršek storiti iz malomarnosti ali z naklepom, kaznivo dejanje po določbi prvega odstavka člena 196 KZ-1 pa le z naklepno obliko krivde, prekršek po ZDR pa prav tako le naklepno (enako velja za prispevke za socialno varnost). Ob povzemanju določb člena 231 ZDR in člena 18 Zakona o prispevkih zoper socialno varnost (ZPSV) pritožba trdi, da se zakoniti znaki kaznivega dejanja po določbi prvega odstavka člena 196 KZ-1, na katerem temelji krivdorek izpodbijane sodbe v delu, ki se nanašajo na izvršitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja popolnoma prekrivajo z zakonskimi znaki prekrška, kot tudi na očitke neplačanih prispevkov, kot dela neplačane plače, enako pa je mogoče po navedbah pritožbe trditi tudi glede izplačila regresa, zato je podano neskladje z določbami členov 2 in 28 Ustave.

6. Takšno stališče pritožbe, sicer prvič izpostavljeno v pritožbenem postopku, je neutemeljeno. Držijo sicer teoretična izhodišča o tem, katere krivdne oblike so primarne pri prekrških in pri kaznivem dejanju po določbi prvega odstavka člena 196 KZ-1 in da je mogoče obdolžencu očitano kaznivo dejanje storiti le naklepno. V tem kazenskem postopku pa se nikoli doslej ni zatrjevalo, da je zoper istega obdolženca bil v teku tudi prekrškovni postopek zaradi kršitev določb ZDR in da je bil v takem postopku obdolženec, kot storilec sankcioniran, saj bi se le v takem primeru lahko utemeljeno postavilo vprašanje o tem, ali je o istem historičnem dogodku z identičnim dejanskim stanjem bilo že razsojeno, česar pa tudi pritožba ne zatrjuje, temveč ponuje le teoretična izhodišča. Prekrški, ki jih obramba izpostavlja po takrat veljavni določbi člena 231 ZDR se namreč navezujejo na izplačilne roke, kraj in način, v katerih mora delodajalec izpolniti svoje obveznosti, medtem ko gre pri kaznivem dejanju po določbi prvega odstavka člena 196 KZ-1 za prikrajšanje delavčevih pravic po določbah ZPIZ-1 in po Zakonu o prispevkih za socialno varnost (ZPSV), kar pa je bistvena razlika.(1) Zato po oceni pritožbenega sodišča tak predlog obrambe za prekinitev postopka ni utemeljen.

7. V nadaljevanju pritožba v okviru pritožbenega razloga kršitve zakona napada krivdorek sodbe in trdi, da v krivdoreku očitana ravnanja obdolžencu sploh ne morejo biti subsumirana pod zakonske znake po določbi prvega odstavka člena 196 KZ-1. Očitek pod točko I) lahko zajema le zakonske znake člena 202 KZ-1 (zavestna opustitev ravnanja po predpisih o socialnem zavarovanju). Zato naj bi bil izrek nejasen, saj vsebuje tudi očitek o neizplačilu drugih prejemkov, kar se lahko nanaša le na 2.) točko izreka (neizplačilo regresa). Zato po oceni pritožbe tudi ni utemeljeno sklicevanje prvega sodišča na judikat VS RS I Ips 22840/2011. Takšno materialnopravno razlogovanje pritožbe glede razlike med kaznivim dejanjem po določbi prvega odstavka člena 196 KZ-1 in 202 KZ-1 je napačno.

8. V krivdoreku sodbe se namreč obdolžencu očita, da naj bi v navedenem obdobju ravnal v nasprotju z 2., 3. in 6. členom ZPSV, 4. in 7. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ) ter drugim odstavkom člena 352 Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ker v določenem obdobju za 43 delavcev ni plačeval sicer obračunanih prispevkov za socialno varnost in jih tako prikrajšal za pravico, da bi se jim plača v navedenem obdobju, za katerega prispevki niso bili plačani na podlagi četrtega odstavka člena 39 ZPIZ upoštevala pri izračunu pokojninske osnove. V nasprotju z določbami ZDR (točka 2) pa enemu izmed delavcev (G. A.) ni izplačal regresa za letni dopust za leti 2010 in 2011. Za takšen očitek je prvostopno sodišče po oceni pritožbenega sodišča pravilno obrazložilo materialnopravno podlago v točki 13), kjer je še posebej izpostavilo delodajalčeve obveznosti, da ob vsakem izplačilu obračuna in plača prispevke za socialno varnost, ki so del delavčeve bruto plače in jih za zaposlene obračunajo po vnaprej predpisanem postopku delodajalci od bruto plače po načinu, ki pa je določen v ZDavP-2. Obligatoren je torej ob vsakem izplačilu obračun plače, ki mora izkazovati tudi obračun prispevkov, kar zahteva tudi predložitveno dolžnost delodajalca pristojnemu organu (FURS). Ne drži trditev pritožbe, da očitka obdolžencu ni mogoče subsumirati po določbi prvega odstavka člena 196 KZ-1. Kot izhaja iz obstoječe sodne prakse(2) je primarni objekt varstva tako po določbi 196. člena KZ-1, kot po določbi člena 220 KZ-1 socialna varnost delavca, kot šibkejše stranke in šele sekundarno obe inkriminaciji štitita premoženje delavca oziroma zavarovanca. Neplačilo prispevkov za socialno varnost bi ob ločeni obravnavi opisanih inkriminacij izpolnjevalo zakonske znake celo obeh inkriminacij. Z ustrezno jezikovno in namensko razlago določb pa je mogoče med njima potegniti mejo. Glede na naslov in vsebino določbe člena 196 KZ-1 slednja ureja izrecno tiste položaje, ko delodajalec ne plača prispevkov za socialno varnost delavca, torej posameznika v delovnem razmerju. Določba člena 202 KZ-1, ki pa je širša v tem delu, pa ne zajema le neplačila prispevkov za socialno varnost, temveč vsakršno ravnanje, ki je v nasprotju s predpisi o socialnem zavarovanju in ureja tiste položaje, ko ne gre le za neplačilo predpisanih prispevkov za delavca s strani delodajalca, ampak za druge kršitve predpisov o socialnem zavarovanju. Zato tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje napačno opredelilo opisana ravnanja obdolženca kot kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po določbi prvega odstavka člena 196 KZ-1. Če torej delodajalec delavcu omeji pravico do bruto plače na način, da zanj ne plača predpisanih prispevkov za socialno varnost, je socialna varnost delavca v takem primeru že ogrožena in je vanjo tudi že poseženo. Zato ni nepravilno sklicevanje prvostopnega sodišča na judikat VS RS I Ips 22840/2011-52 z dne 20. 9. 2012, kajti prav ta judikat je ponovno izpostavil, da je samo od plačila prispevkov odvisna pridobitev pravic s področja socialne varnosti in da prepovedana posledica nastopi že s samim neplačilom.

9. V nadaljevanju pritožba v okviru istega pritožbenega razloga očita prvemu sodišču, da zmotno zaključuje, da je bila 43 delavcem odvzeta pravica oziroma da so bili prikrajšani za pravico, da bi se jim plača v obdobjih, v katerih so bili prispevki obračunani, ne pa tudi plačani, upoštevala v izračunu pokojninske osnove (četrti odstavek člena 39 ZPIZ-1). Že tožilec naj bi se napačno skliceval na ZPIZ-1, ki je prenehal veljati, sedaj se uporablja ZPIZ-2, ki namreč pokojninsko osnovo starostne pokojnine določa drugače. Z neplačilom prispevkov po ZPIZ-1 ali ZPIZ-2 ne more biti pravica odvzeta. Z obveznim zavarovanjem se namreč zagotavljajo pravice do pokojnine, pravica na podlagi invalidnosti, do letnega dodatka in do dodatka za pomoč in postrežbo. Ta pravica je lahko omejena le v izrecnih primerih, zato je v konkretnem primeru bila uporabljena napačna blanketna norma, sodba pa tudi nima v tem delu odločilnih razlogov (11. točka prvega odstavka člena 371 ZKP). Nejasno je tudi sklicevanje sodišča na določbe ZPIZ in ZDavP-2 ob prikrajšanju v zvezi z upoštevanjem izračuna pokojninske osnove. Izpostavlja odločbo US RS (U-I-104/2010 z dne 23. 6. 2010), po kateri je pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja odvisna od same vključitve v obvezno zavarovanje in delodajalčevo neplačilo prispevkov ne ogroža obstoja pravic delavcev, zato ne more priti do prikrajšanja, ker obstoji zgolj pogojni vpliv neplačevanja prispevkov na višino pravic in sicer, da se neplačani prispevki nanašajo ravno na obdobje najugodnejših let delavca in da ne gre za primer, ko bi se tudi v primeru upoštevanja obdobij neplačil prispevkov uporabila najnižja oziroma najvišja pokojninska osnova. V zvezi s tem pa sodišče prve stopnje tudi ni pribavilo podatkov pri pristojnem zavodu, tega ni predložil niti tožilec, s tem pa je storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku (11. točka prvega odstavka člena 371 ZKP). Neplačilo prispevkov pa tudi ni temeljna pravica delavcev, temveč gre za zakonsko obveznost delodajalca. Istočasno pa pritožba še trdi, da ni bil obdolženec dolžan plačati prispevke, temveč je bila to gospodarska družba T.M. D. d.o.o., kar je zopet bistvena kršitev določb postopka o prekršku, kajti obdolženec ni bil samostojni podjetnik (fizična oseba), zato je tudi v tem svojstvu sodišče izhajalo iz napačnega stališča. Zato je sodba nezakonita, izrek in razlogi sodbe so si v nasprotju, saj v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Tudi take pritožbene navedbe, ki pomenijo uveljavljanje pritožbenih razlogov kršitve zakona in postopkovnih določb ZKP, so neutemeljene.

10. Kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po členu 196 KZ-1 sodi v poglavje kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje uporabo blanketnih predpisov ZPSV, ZPIZ ter ZdavP-2, obrazložilo v izpodbijani sodbi (točka 13), takšna blanketna inkriminacija pa združuje naklepne kršitve različnih predpisov s področja delovnih razmerij in socialne varnosti, s katerimi so določene temeljne pravice delavcev, zato pritožbeni očitek, da v konkretnem primeru ne gre za temeljno pravico delavcev, ampak le za zakonsko obveznost delodajalca, ne vzdrži. Temeljne pravice delavcev so raznovrstne in sicer so nekatere osebne (pravica do odmora, dopusta …), druge pa so premoženjske narave (pravica do plačila za delo), skupni namen teh pravic pa je zaščita delavca kot šibkejše oziroma podrejene stranke delovnega razmerja.(3) Od plačila prispevkov pa je odvisna pridobitev pravic s področja socialne varnosti, zato v primeru, če delodajalec ob izplačilu plače delavcu ne izpolni svoje obveznosti in prispevkov ne plača, je namreč ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialna varnost že ogrožena in je vanjo tudi že poseženo. Razlaga, ki jo ponuja pritožba v zvezi z (ne)prikrajšanjem pravic delavcev po ZPIZ ob izpostavljanju citirane odločbe US RS, pa ni pravilna, saj bi pomenila drugačno razlago prepovedane posledice, kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja, kot je bilo že predhodno obrazloženo(4) in ki bi se odrazila v višini odmerjene pokojnine. Takšna razlaga, da bi moralo priti do dejanskega prikrajšanja, ki bi se kazalo v višini odmerjene pokojnine, pa bi lahko privedla do položaja, ko bi delodajalec primeroma izvrševal kaznivo dejanje več let, tudi desetletja, pa bi o dokončnem kaznivem dejanju lahko bilo govora šele na podlagi rezultata odmerjene nižje pokojnine, kot bi sicer delavcu šla, če bi prispevki bili plačani, kar pa je absolutno nesprejemljivo. Zato pritožbene navedbe v smeri, da bi moralo sodišče posebej raziskovati, ali se neplačani prispevki nanašajo ravno na obdobje najugodnejših let delavca, kar bi bilo upoštevno glede izračuna najnižje oziroma najvišje pokojninske osnove) in da v tem delu sodba nima razlogov, niso utemeljene. Prav tako pa primerjava izpostavljene odločbe US RS z dne 23. 6. 2010 za presojo o jasnosti sodbenega izreka prvega sodišča in o obstoju odločilnih dejstvih ni relevantna. Ustavno sodišče RS je v tem primeru zahtevo predlagatelja za oceno ustavnosti ZPIZ in ostalih zakonov zavrglo iz razloga, ker predlagatelj ni izkazal, da bi bile z izpodbijano ureditvijo posledic neplačevanja prispevkov in dostopa do podatkov o plačanih prispevkih ogrožene pravice delavcev iz razlogov, ki jih je zatrjeval. Ustavno sodišče je ponovilo že do takrat uveljavljeno stališče, da morebitno delodajalčevo neplačilo prispevkov ne vpliva na obstoj pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in da torej obstoji le pogojni vpliv neplačevanja prispevkov na višino pravic v primeru, da se neplačani prispevki nanašajo na obdobja najugodnejših let za delavca, ki se zaradi neplačila ne bi upoštevale. Vendar pa bi zaradi prej navedenih razlogov takšno razlogovanje v povezavi z očitkom storitve kaznivega dejanja po določbi člena 196 KZ-1 bilo nevzdržno, pritožba pa tudi spregleda, da so vsi poimensko navedeni delavci v izreku sodbe bili prikrajšani še tudi za pravice po ZPSV (zdravstveno zavarovanje), ne le po določbah ZPIZ, kar je tudi sam obdolženec izpostavil kot odločilno, zaradi česar se je zaposlil v konkurenčni družbi. Zato tudi ne drži, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskovati in posebej podatke pri ZPIZ za posamezne delavce.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o tem, da je bila le gospodarska družba T.M. D. d.o.o., kot delodajalec dolžna plačati prispevke za v tej družbi zaposlene delavce, ne pa obdolženec. Prvo sodišče je zanesljivo ugotovilo (točka 8 obrazložitve), da je obdolženec bil ne le solastnik družbe T.M. D.(v lasti je imel 25 % delež), po podatkih AJPES-a je bil v obdobju od 28. 10. 2005 pa do 30. 5. 2012 tudi direktor te družbe, z dnem 31. 5. 2012 pa je bil kot direktor družbe vpisan še Ž. J., ki pa, kot je ugotovilo prvostopno sodišče, ni imel neomejenih pooblastil za zastopanje (oprostilni del sodbe pritožbeno ni problematiziran). Podatki AJPES-a pa nadalje izkazujejo, da pa je bila s 30. 8. 2012 vpisana sprememba v sodnem registru in sicer je družba S. d.o.o. prevzela celoten poslovni delež te družbe, katere direktor je postal J. F.(od 27. 7. 2012 dalje). Tako ni nobenega dvoma, da je v spornem obdobju, ki je pod obtožbo in sicer od januarja 2012 pa do vključno maja 2012 bil zakoniti zastopnik navedene družbe (člen 32 ZGD) prav obdolženec, v tem obdobju pa, kot je prvostopno sodišče zanesljivo ugotovilo in kar pritožbeno tudi ni problematizirano, so delavcem, poimensko navedenim v izreku te sodbe bile sicer izplačane plače in oddani obračuni prispevkov, vendar le-ti niso bili plačani. Pooblastilo za razpolaganje s sredstvi na računu družbe pa je imel le obdolženec, vse račune pa je plačevala po dogovoru z direktorjem tako, kot je dokazno pravilno ocenilo že prvo sodišče, računovodkinja D. R.. Ta je pripravila seznam nujnih plačil, obdolženec pa je bil tisti, ki je odrejal, kaj se bo plačalo in kaj ne. Ker je torej obdolženec v navedenem obdobju bil kot zakoniti zastopnik odgovoren tudi za zakonitost poslovanja družbe, je bil zavezan tudi k spoštovanju določb, ki ga zavezujejo k plačilu prispevkov in bil dolžan ob siceršnjem obračunu prispevkov poskrbeti in odrediti tudi plačilo le-teh, vendar je to dolžnost opustil, zato je očitek iz obtožbe, da zavestno ni ravnal po navedenih predpisih kot direktor in zakoniti zastopnik družbe T.M. D. d.o.o., z gotovostjo dokazan, pritožba v tem delu pa je neutemeljena.

12. Pritožba v nadaljevanju problematizira obdolženčev subjektivni odnos do storjenega kaznivega dejanja in prav ima, da je takšno kaznivo dejanje po določbi prvega odstavka člena 196 KZ-1 lahko storjeno le z direktnim naklepom, nima pa prav, da v konkretnem primeru ne gre za to kaznivo dejanje. Ključno vprašanje, ki ga je sodišče po oceni pritožbe napačno razrešilo je, ali je bilo stanje insolventnosti družbe v kritičnem obdobju zakrivljeno. Neutemeljeno po prepričanju pritožbe sodišče sprejema ugotovitve izvedenca B. O. v zvezi s prenosom poslovanja na družbo P. M. d.o.o. zgolj zaradi tega, ker je navedena družba izkazovala v letu 2012 rast prihodkov, česar ni znal pojasniti niti izvedenec, zato so taki zaključki sodišča preuranjeni, zgrešena pa je tudi presoja, da je obdolženec ravnal naklepno, zlasti ko razloguje poplačilo obveznosti do dobaviteljev, nabavo materiala, nakup osnovnih sredstev, saj gre za potrebe rednega poslovanja družbe. Take navedbe, ki problematizirajo v tem delu dokazno oceno predvsem izvedenskega mnenja izvedenca B. O. in s tem po sodišču ugotovljeno dejansko stanje, niso utemeljene.

13. Prvo sodišče je zanesljivo ugotovilo, da v kritičnem obdobju obdolženec, kot direktor družbe ni odredil plačila prispevkov za 43 v sodbenem izreku prve sodbe poimensko navedenih delavcev. V zvezi z objektivno možnostjo plačila prispevkov je prvo sodišče angažiralo med drugim tudi izvedenca B. O., ki je pri poslovanju družbe ugotovil številne nepravilnosti, nelikvidost oziroma insolventnost družbe pa je bila njegovem prepričanju posledica opustitve dolžnega ravnanja takratnega poslovodstva. Ne gre slediti pritožbi o napačni dokazni oceni tega izvedenskega mnenja. Prvo sodišče je zanesljivo ugotovilo, da je že v začetku leta 2012 prihajalo do blokad transakcijskih računov, davčnih izvršb (27. 3. 2012), da so se selektivno poravnavale obveznosti le do nekaterih upnikov, ki jih je poslovodstvo samo izbralo, ni pa predlagalo prisilne poravnave ali stečaja, kot tudi, da je družba obveznosti poravnavala z zamudo in istočasno sklenila še novo kreditno pogodbo. Ker pa ni bilo denarja za pripravo finančne reorganizacije, tudi ni prišlo do prisilne poravnave in drugih predlaganih ukrepov s strani poslovodstva. V take zaključke tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre dvomiti, zato je v nadaljevanju po prepričanju pritožbenega sodišča kljub nasprotovanju pritožbe prvo sodišče s prepričljivimi razlogi pojasnilo tudi obdolženčev subjektivni odnos do storjenega kaznivega dejanja, saj je obdolženec je imel večletne izkušnje z vodenjem družbe s tovrstno gospodarsko dejavnostjo, bil je (so)lastnik družbe, vodja velikih projektov, plačila obračunanih prispevkov pa zavestno ni računovodkinji odredil, čeprav bi glede na siceršnje gotovinsko poslovanje družbe, kar je prvo sodišče izrecno ugotavljalo, to lahko storil. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazana zavestna opustitev plačila predpisanih prispevkov za 43 delavcev z enakim subjektivnim odnosom obdolženca v celotnem kritičnem obdobju, zaradi česar je tudi nerelevantno navajanje pritožbe, ko izpostavlja nezakrivljenost stanja, v katerem se je družba znašla in potrebe rednega poslovanja, zlasti določena poplačila obveznosti družbe do dobaviteljev, saj, kot je ugotovilo prvostopno sodišče, je šlo za neselektivno plačevanje določenih terjatev, opravljalo se je gotovinsko poslovanje, izvajala so se prednostna poplačila, zato nikakor ni mogoče pritrditi pritožbi, da je v konkretnem primeru šlo za takšne okoliščine, na katere obdolženec ne bi imel nobenega vpliva. Kot izhaja iz dokazne ocene mnenja izvedenca O., pa bi moral obdolženec, kot zakoniti zastopnik družbe že takrat, ko se je stanje pričelo slabšati (konec leta 2011), zlasti pa v letu 2012), ko družba več ni bila sposobna izpolnjevati vseh svojih obveznosti, tudi do svojih zaposlenih, izvesti določene ukrepe in po pravilnih zaključkih prvega sodišča dati prednost najprej temeljnim pravicam delavcem, ne pa ohranjanju družbe (zmanjšati obseg poslovanja in dejavnosti, odpustiti delavce, prisilna poravnava … ). Zato tudi ne drži, da neplačilo obveznosti ni bilo v zavestnem hotenju obdolženca, temveč v objektivni nezmožnosti, ki naj bi bila izven sfere njegovega hotenja, saj prav slednje izhaja iz zaključkov sodbe VSL, opr. št. II Kp 32967/2012 z dne 12. 2. 2014, ki jo pritožba sama izpostavlja.

14. V nadaljevanju pritožba sodišču očita bistveno kršitev določb postopka, ker obdolženec ni bil navzoč na narokih glavne obravnave 4. 3. 2016 in 19. 4. 2016 (zaslišanje prič Ž., J. in H.), saj so se v nenavzočnosti obdolženca izvajali dokazi, enaka kršitev pa je storjena po prepričanju pritožbe tudi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič P., R., K., s čemer je sodišče prekršilo člen 29 Ustave RS.

15. O zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe po ponovnem zaslišanju D. P. R. se je prvo sodišče z razlogi, ki jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče opredelilo pod točko 4) obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedena priča je bila pred sodiščem prve stopnje (list. št. 329) podrobno zaslišana, njena izpoved je v bistvenem povzeta tudi v izpodbijano sodbo in dokazno pravilno ocenjena, pritožba pa tudi ni izkazala, zaradi česar je zavrnitev tega dokaznega predloga vplivala na zakonitost sprejete odločitve prvostopnega sodišča. Zavrnitev zaslišanja poslovnih partnerjev G. R. in ostalih po oceni prvega sodišča ni bila potrebna, razlogi za zavrnitev izvedbe teh dokazov so po oceni pritožbenega sodišča prepričljivi, saj tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zaključitev poslov na gradbiščih, na katerih je z deli pričela družba T.M. D. d.o.o. in katere sedaj zaključuje D. K. z družbo G. R., za presojo ključnih dejstev tem kazenskem postopku, kot je bilo že pojasnjeno, ni relevantna. Po prepričanju pritožbenega sodišča se je prvostopno sodišče pretirano ukvarjalo s samim poslovanjem družbe T. M. D. d.o.o. v odnosu do ostalih gospodarskih subjektov in z domnevnim prevzemanjem poslov, kajti za ugotovitev ključnih dejstev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja so relevantne ugotovitve, ali so v kritičnem obdobju prispevki za delavce bili plačani in ali je zakonitemu zastopniku družbe, to je v konkretnem primeru obdolžencu zanesljivo mogoče očitati zavestno opustitev te zakonske dolžnosti. Zato je zavrnitev predlaganih dokazov, za katere pritožba tudi ni izkazala, kako bi lahko vplivali na zakonitost prejete odločitve prvostopnega sodišča, pravilna. Očitek o tem, da so se določeni dokazi (4. 3. 2016) v nasprotju z zakonom izvajali v obdolženčevi nenavzočnosti, je protispisen. Iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 507) izhaja, da obdolženec na narok za glavno obravnavo tega dne ni pristopil kljub izkazanemu vabilu, izostanka pa tudi ni opravičil, zagovornik obdolženca pa je na tem naroku bil prisoten ter postavljal vprašanja zaslišanima pričama M. Ž. in M. J., glavna obravnava tega dne pa ni bila začeta znova, temveč je bila le nadaljevana. Enako pa je mogoče trditi tudi za narok 19. 4. 2016 (list. št. 13), ko obdolženec ni pristopil, vendar je svoj izostanek opravičil, na naroku pa je bil prisoten njegov zagovornik, ki je priposestvoval zaslišanju A.H., obdolženec pa je izrecno soglašal, da se narok opravi le v navzočnosti zagovornika. Tudi v tem primeru pa je šlo samo za nadaljevanje glavne obravnave. Bistvena kršitev določb postopka tako ni podana.

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o tem, da je prvo sodišče napačno dokazno ocenilo izpovedi zaslišanih prič (ZA., O., ZU., H., P.), da je bil regres upoštevan pri urnih postavkah in se posebej ni izplačeval.

17. Ob pravilni materialnopravni razlagi člena 131 ZDR po prvem sodišču, na podlagi katerega ima delavec pravico med drugim tudi do izplačila regresa za letni dopust se ni strinjati s pritožbo, da je sodišče prve stopnje v tej smeri napačno ocenilo izvedene dokaze. Iz natančne dokazne ocene tudi na podlagi izvedenskega mnenja mag. N. Š. se je strinjati s prvostopnim sodiščem, da delavcu A. G. regres za navedeno obdobje ni bil izplačan. Drži sicer, da so nekateri delavci izpovedali, da so bili s takšnim dogovorom dejansko seznanjeni (tudi D. P. R.), vendar pa je prvo sodišče na podlagi listinskih dokazov, med katerimi kot ključno izpostavlja plačilne liste, zlasti plačilno listo za oškodovanca A. G., iz katere pa ne izhaja, da mu bi bil regres kadarkoli izplačan tudi v urni postavki, s prepričljivimi razlogi zaključilo, da regres ni bil upoštevan v urni postavki, saj objektivno ta postavka tudi ni bila obračunana v plačilnih listah, kot je ves čas postopka trdil tudi oškodovani delavec A. G., izpoved katerega so potrdili tudi H., Ž. in F. Zato se tudi v tem delu pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju izkaže za neutemeljen.

K pritožbi zagovornika odvetnika J. U.:

18. V okviru pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožba prav tako napada dokazno oceno prvega sodišča in izpostavlja odločb US RS Up-147/09-18 z dne 23. 9. 2010, s katero je bila razveljavljena sodba VSL opr. št. II Cp 4372/2008 z dne 19. 11. 2008. Pritožba meni, da je prvo sodišče napačno presojalo, da je gotovinsko poslovanje ob pošiljanju delavcev v tujino nezakonito in trdi, da je to v določenih situacijah nujno in dovoljeno. Katera pa so bila prednostna poplačila drugih obveznosti s strani družbe pa sodišče prve stopnje ni pojasnilo. Ob tem je prezrlo obdolženčevo bolezen, ki naj bi privedla do situacije nezmožnosti plačevanja prispevkov. Obdolženec je bil v bolniškem staležu, bil je hudo bolan, postal je invalid, trudil pa se je, da družba ne bi propadla, vendar pa so kasneje dotedanji delavci glede na naravo dejavnosti začeli prevzemati posle te družbe s svojimi podjetji, sredi leta 2012 pa je posledično družba zaposlovala zgolj še 9 delavcev. Pritožba tudi obseženeje izpostavlja poslovanje družbe T. M. D. d.o.o. v povezavi z družbo P. d.o.o. in oporeka zaključkom izvedenca B. O. o prenosu poslovanja, ki slonijo zgolj na primerjavi letnih poslovnih izkazov obeh družb. Opozarja še, da postati zakoniti zastopnik druge družbe ni prepovedano ravnanje, saj gre za civilnopravno dopustno aktivnost, zato ne drži zaključek sodišča, da so se posli ene družbe na drugo tudi dejansko protipravno prenesli, kar bi moralo sodišče podrobneje raziskati, za kar pa bi bilo potrebno pregledati poslovanje obeh družb. Pavšalni so tudi zaključki izvedenca o nezakonitih transakcijah (brez da bi se vsaj ena izpostavila), nakazane nepravilnosti v izpolnjevanju zakonskih obveznosti poslovodstva in dosedanjega upoštevanja računovodskih standardov pa tudi niso predmet tega postopka. Je pa dejstvo, da podjetje v krizi večkrat nima računovodskih izkazov urejenih, ni pa tudi jasno, kdaj naj bi se najemali krediti, kako so bili uporabljeni in tudi nič o objektivni možnosti ali nezmožnosti obdolženca, da v navedenem obdobju dejansko plača prispevke. Če bi izvedenec dejansko opravil celovito analizo poslovanja družbe, bi se moral lotiti vsake posamezne postavke po bančnih izpisih TRR in se opredeliti do objektivne možnosti ali le možnosti plačila prispevkov ob izplačilu neto plač. Tudi take navedbe so neutemeljene.

19. Nobenega dvoma ni, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka, saj le ustrezna obrazložitev omogoča tudi ustrezen preizkus tako sprejete odločitve. Vendar pa takšen očitek v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni mogoče nasloviti na dokazno oceno po prvem sodišču izvedenih dokazov v obravnavanem kazenskem postopku. Že v odgovoru na pritožbene navedbe naknadno angažiranega zagovornika je bilo pojasnjeno, da je kaznivo dejanje po določbi prvega odstavka člena 196 KZ-1 storjeno takrat, ko obdolženec kot delodajalec opusti svojo dolžnostno ravnanje, torej, ko ne plača obračunanih prispevkov in tako izkaže subjektivni odnos do svoje zakonske dolžnosti, ki se kot posledica odraža v ponavljajočih se opustitvah plačila predpisanih prispevkov za vsakega posameznega delavca v določenem obdobju. Zato gre v tem primeru za oškodovanje delavcev s strani njihovega delodajalca, kar je specialno kaznivo dejanje v odnosu do kaznivega dejanja kršitev pravic iz socialnega zavarovanja. Ne drži, kar je bilo že pojasnjeno, da prvo sodišče ni ugotavljalo okoliščin, ki izkazujejo objektivno poslovanje družbe T.M. D. d.o.o. v kritičnem obdobju. Zanesljivo je bilo ugotovljeno, da je v navedenem obdobju, ko prispevki niso bili plačani (bili pa so obračunani), družba odplačevala obveznosti po kreditnih pogodbah (izpoved priče P.), med katerimi so krediti za avtomobile, kredit za nakup poslovnih prostorov pri U. b. in N.. Družba v spornem obdobju je še poslovala, delavci so bili na gradbiščih in so opravljali dela, plačila (neto plače) so prejemali z zamikom, tudi v gotovini, zaradi česar so se sredstva dvigovala iz računa družbe, česar obdolženec tudi ni zanikal. Vendar pa je bilo tudi ugotovljeno, da istočasno niso bili plačani prispevki, kar je prvo sodišče prepoznalo kot način, na katerega je obdolženec skušal ohranjati družbo in njeno poslovanje s ciljem, da se še naprej opravlja ista dejavnost z istimi zaposlenimi, čeprav, kot je bilo v razlogih prvega sodišča jasno zapisano, bi moral obdolženec takoj ukreniti kot poslovodja vse potrebno in sicer zmanjšati poslovanje, odpustiti delavce oziroma predlagati prisilno poravnavo, do česar prav tako v kritičnem času ni prišlo. Drži, da postati zakoniti zastopnik v drugi družbi, medtem ko opravljaš isto funkcijo v sorodni družbi, ni prepovedano, vendar pa tudi ta okoliščina v zvezi z ugotavljanjem poslovanja družbe P. M. d.o.o. ni bila relevantna v tem postopku in se je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvo sodišče pretirano ukvarjalo z morebitnim kanaliziranjem poslov iz družbe T.M. D. d.o.o. na družbo P. M. d.o.o., kot tudi z gibanjem uspešnosti poslovanja obeh družb. Za presojo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v tem postopku so bistvene ugotovitve, ali obdolženec v družbi T.M. D. d.o.o. v navedenem obdobju za sicer obračunane prispevke za delavce ni odredil plačila, pa bi glede na sicer izkazano poslovanje te družbe (T.M. D. d.o.o.), ki je sicer istočasno izkazovala poravnavanje določenih terjatev selektivno izbranim upnikom, lahko to storil in kakšen je njegov subjetivni odnos do tega ravnanja. Ravnanje obdolženca, kot poslovodje v takem primeru ni usmerjeno zoper delavca kot osebo, temveč zoper njegove pravice, ki delavcu pripadajo v skladu s predpisi. Zato je povsem odveč pritožbeni predlog o tem, da bi sodišče moralo prenos poslov na družbo P. M. d.o.o. konkretneje dokazati, saj dokazovanje teh dejstev za ugotavljanje utemeljenosti obtožbe v tem postopku ni relevantno.

20. Pritožba v nadaljevanju izpostavlja obdolženčevo bolezen, zaradi katere je obdolženec težje reševal finančno situacijo družbe, zlasti zaradi izpada prihodkov v zvezi s posli T. T. in nekaj njihovimi dolžniki iz tujine. Te okoliščine je sodišče kot relevantne upoštevalo pri odmeri sankcije, niso pa relevantne v zvezi z ugotavljanjem obdolženčevega subjektivnega odnosa do storitve očitanega kaznivega dejanja, kajti, kot je bilo že pojasnjeno, bi moral obdolženec v tistem trenutku, ko družba prvič ni več zmogla plačati obračunanih prispevkov za delavce, izvesti ustrezne ukrepe (odpust delavcev, zmanjšati obseg proizvodnje), pa tega ni storil.

21. Pritožba očita prvostopnemu sodišču nepravilno sklepanje, da obdolžencu ni bil potreben manever zaposlitve v družbi P. M. d.o.o., dokler je bil zaposlen v družbi T.M. D. d.o.o. Kajti neplačilo prispevkov pomeni ne glede na formalno zaposlitev, da se blokira koriščenje zdravstvenih storitev, ker pa je obdolženec bil v resnih zdravstvenih težavah, je tako poiskal rešitev pri prijatelju J. K., kar pa prav tako ni nedopustno ravnanje.

22. Drži, da se je sodišče tudi do zaposlitve obdolženca v drugi družbi opredeljevalo, čeprav po oceni pritožbenega sodišča povsem nepotrebno, kajti tudi ta okoliščina za samo presojo, ali je obdolženec v kritičnem obdobju opustil kot direktor dolžnost odrediti plačilo prispevkov za 43 delavcev, glede na ugotovljeno poslovanje družbe v kritičnem obdobju, ni relevantna. Navajanja pritožbe, da bi sodišče moralo posebej ugotavljati, kaj drugega pa je v adekvatnem obdobju v podobni višini, kot so izkazovali neplačani prispevki, obdolženec plačal, da to ne bi bilo nujno potrebno za delovanje družbe in ohranjanja poslovanja, pa je v tem kontekstu prav tako nepomembno, kajti, kot je bilo že pojasnjeno, je bistveno, da v času, ko prispevki za delavce niso bili plačani, je družba še poslovala in poravnavala posamezne obveznosti (čeprav selektivno), prispevki za delavce pa niso bili plačani. Ali so poravnane obveznosti bile potrebne za redno poslovanje družbe, pa je nepomembno, kajti primarno je bil obdolženec dolžan poskrbeti za spoštovanje kogentnih norm, ki so mu narekovale plačilo prispevkov.

23. Pritožba izpostavlja, da je ves čas mandata družba delavcem izplačevala neto plače (ta očitek tudi ne izhaja iz obtožbe), kot tudi, da velika večina delavcev svojih terjatev iz naslova neplačanih prispevkov ni prijavljala v tem postopku, niti v stečajnem postopku, in da razen oškodovanca G. tudi noben delavec v tem kazenskem postopku ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka, kar po oceni pritožbe izkazuje, da je dejansko med delavci in družbo obstajala dogovorjena druga delovno pravna pogodba vezana zgolj na urno postavko glede izplačevanja regresa, kar je potrdilo več prič. V takih okoliščinah so bile dejansko delovne pogodbe zapisane zgolj za minimalno plačilo le fiktivne iz razloga plačevanja prispevkov v domači državi, zato ni mogoče obdolžencu očitati, da regresa delavcu G. namerno ni obračunal in plačal, saj je upravičeno lahko pričakoval, da so vsi delavci sprejeli pogoje, povezane na urno postavko. Tudi takim pritožbenim navedbam, na katere je deloma bilo že odgovorjeno, ni priznati uspeha.

24. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je v zvezi z neizplačilom regresa oškodovancu G. razloge prvo sodišče zapisalo v izpodbijani sodbi (točka 16) in kot ključno izpostavilo, da izveden dokazni postopek nikakor ni pritrdil obdolženčevemu zagovoru, da je ta del obveznosti delodajalca bil zaobsežen že v urni postavki, saj tega ni potrdil noben izveden in ocenjen listinski dokaz in tudi ne izvedensko mnenje izvedenke mag. N. Š. Res je, da so posamezne priče (P., ZA. in O.) potrdile, da so s takim dogovorom bile seznanjene, vendar pa so po sodišču prve stopnje ocenjeni listinski dokazi vključno z izvedenskim mnenjem zanesljivo pokazali, da regres ni bil upoštevan v urni postavki, niti ni bil obračunan in posledično tudi ne izplačan. Drži sicer, da preostali delavci (razen G.) neplačanih prispevkov niso prijavljali niti v stečajni postopek, niti priglasili premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, vendar pa tudi ta okoliščina, ki nikakor ni odločujoča, ne more omajati pravilnih zaključkov prvega sodišča o tem, da je očitek obdolžencu, da regres v kritičnem obdobju ni bil izplačan, utemeljen. S prepričljivimi razlogi v tem delu pa je prvo sodišče pojasnilo tudi obdolženčev subjektivni odnos. Ne drži tudi pritožbena navedba, da se lahko delodajalec in delavec dogovorita za drugačen način plačila, ki ni z ničemer izkazan niti v pogodbi, niti v obračunu izplačil, kar pritožba pojasnjuje z zapisom delovne pogodbe zgolj za minimalno plačo, kar je nesprejemljivo. Prav tako pa ni slediti pritožbi v delu, da so vsi delavci sprejeli pogoje, povezane na urno postavko, kajti socialna varnost delavca je takšna dobrina, ki ni razpoložljiva in tudi oškodovanec v njen poseg nikakor ne more privoliti.(5)

25. Pritožba v nadaljevanju še izpostavlja, da zgolj neplačevanje prispevkov v inkriminiranem obdobju ni bilo v zavestnem hotenju obdolženca, da jih le-ta ne bi poravnal, ampak posledica objektivne nezmožnosti in zato v njegovem ravnanju ni dokazan naklep, saj nobena okoliščina naj ne bi dokazovala, da je imel obdolženec na razpolago možnosti za plačila prispevkov in tega zavestno ni izvedel, saj je z veliko težavo zbral denar za neto plače, ki jih je nesporno realiziral in so jih delavci prejeli na svoje račune, kajti tako je obdolženec zagotavljal opravljanje tekočih poslov v tujini (tudi z zagotavljanjem bivanja, prehrane in drugih nujno potrebnih delovnih sredstev).

26. Glede objektivne zmožnosti poslovanja družbe T.M. D. d.o.o. v spornem obdobju se je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi obširno opredelilo. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče napotuje na predhodna pritožbena izvajanja. Prvo sodišče je glede obdolženčevega subjektivnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja s prepričljivimi razlogi obrazložilo tudi voljni element obdolžencu očitanega naklepnega ravnanja in sicer, da je obdolženec ob tem, da so bili prispevki obračunani, niso pa bi bili plačani, delavcem pa zamolčal, da so bile te obveznosti s strani delodajalca poravnane. Strinjati se je z zaključki prvega sodišča tudi glede izplačila regresa. Pritrditi pa je tudi razlogom, da je v tistem obdobju obdolženec želel ohraniti poslovanje družbe, čeprav bi moral ravnati drugače in sicer predlagati uvedbo prisilne poravnave ali pa stečaja, do česar pa v tem svojstvu ni prišlo. Pritožbeno sodišče pa znova izpostavlja, da se zatrjevane potrebe za redno poslovanje družbe s ciljem ohranjanje družbe, nikakor ne bi smele odraziti v neplačilu prispevkov. Zato tudi v tem delu ne drži pritožbeni očitek o tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

K pritožbi okrajne državne tožilke:

27. Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog v zvezi z odmero obdolžencu določene in izrečene sankcije v okviru pogojne obsodbe in najprej pritrjuje prvemu sodišču, ki je skladno s predlogom tožilca ob izkazani pozitivni prognozi v vedenju in ravnanju obdolženca, slednjemu izreklo pogojno obsodbo. Vendar pa meni, da je glede na vse izkazane objektivne in subjektivne okoliščine, ki vplivajo na odmero kazenske sankcije, določena kazen zapora pet mesecev s preizkusno dobo dveh let prenizka, saj sodišče ni v zadostni meri ovrednotilo vseh ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki vplivajo na to, kakšna naj bo kazen v okviru predpisanih zakonskih meja. Pritožba opozarja, da je kaznivo dejanje bilo izvršeno na škodo 43 delavcev, kar je pomembna okoliščina, ki mora vplivati na odmero kazenske sankcije, zlasti, ker so delavci v tem razmerju do delodajalca šibkejši člen, družba pa je na ta način pridobila protipravno premoženjsko korist, čeprav je bila insolventna že od leta 2011 dalje in je bilo prav v interesu obdolženca, da se poslovanje, zanamerjajoč pri tem pravice delavcev, postopno prenese na družbo P. M. d.o.o. Obdolženec je bil vešč poslovanja, poznal je zakonodajo, zato bi vse te okoliščine po oceni tožilstva, upoštevajoč pri tem, da obdolženec ni izkazal kritičnosti do svojega ravnanja, morale biti deležne strožje presoje, zato bi bila po oceni pritožbe v okviru pogojne obsodbe primerno določena zaporna kazen enajst mesecev s preizkusno dobo dveh let. Takim pritožbenim navedbam ni slediti.

28. Prvo sodišče je obdolžencu izreklo sankcijo opominjevalne narave, kar je predlagala tudi obtožba. Kot povzema že pritožba, je prvo sodišče pri odmeri določene sankcije upoštevalo obdolženčevo nekaznovanost, njegove hude zdravstvene težave, ki jo je že prvo sodišče ocenilo kot eno pomembnejših okoliščin, dolžnost preživljanja treh nepreskrbljenih otrok in da je šlo za razmeroma krajše časovno obdobje, v katerem prispevki niso bili poravnani. Drži, kar pritožba izpostavlja, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno na škodo 43 delavcev in da se je družba T.M. D. d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v Z. d.o.o., znašla v stečaju, vendar pa ni pritrditi pritožbi, da vse navedene olajševalne in obteževalne okoliščine prvo sodišče ni presojalo dovolj kritično in da je določena zaporna kazen v okviru pogojne obsodbe prenizka, pri čemer pa opozarjanje na domnevni prenos poslov na drugo družbo ni relevantno. Vse izpostavljene obteževalne in olajševalne okoliščine so se namreč po prepričanju pritožbenega sodišča zadostno odrazile v vanjo izrečeni sankciji, ki je primerna in ustrezna in ni nobene potrebe za poseg vanjo, zato je pritožba v tej smeri neutemeljena. Pritožbi obrambe pa po višini izrečeni sankciji nista oporekali.

29. Pritožbeno sodišče je po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da pritožbeno uveljavljeni razlogi s strani obdolženčevih zagovornikov, kot tudi okrajne državne tožilke, s katerimi se sodba prvega sodišča izpodbija, niso podani, niti ni našlo kršitev zakona iz določbe prvega odstavka člena 383 ZKP, zato je pritožbi obeh zagovornikov in okrajne državne tožilke kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

30. Prvostopno sodišče je v skladu s četrtim odstavkom člena 95 ZKP obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP iz razloga, ker je obdolženec v osebnem stečaju, zato je identično odločitev sprejelo tudi pritožbeno sodišče in obdolženca oprostilo plačila stroška pritožbenega postopka - sodne takse.

-----

Op. št. (1):Primerjaj sodbo VS RS I Ips 16436/2012-116 z dne 7. 5. 2015.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS I Ips 27567/2012-56 z dne 22. 12. 2015.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo VS RS I Ips 28147/2012-110 z dne 25. 9. 2014.

Op. št. (4): Primerjaj sodbo VS RS I Ips 22840/2011-52 z dne 20. 9. 2012.

Op. št. (5): Primerjaj sodbo I Ips 44926/2012-87 z dne 6. 10. 2016.

Datum zadnje spremembe:

13.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Kp 59122/2021
• VSRS sodba VIII Ips 191/2014
• VDSS Sodba Psp 219/2020