VSC sodba Cp 437/2016

Jedro

Tožeča stranka ne more na podlagi navedb o priposestvovanju s tožbo zahtevati spremembe že pravnomočnega sklepa o dedovanju.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki I in III potrdi, pritožbi toženih strank se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II spremeni tako, da se glasi: “Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: A. Ugotovi se, da 1/2 celote parc št. 262/0 k.o. ..., ID 958... in parc. št. 268/0 k.o. ..., ID 129..., z na teh parcelah stoječimi gradbenimi objekti ne spada v zapuščino po pokojni F. R., umrli 19. 2. 2013, nazadnje stanujoči V., kar so toženci A.A., B.B. in M. M., dolžni priznati. B. Ugotovi se, da je tožnik C.C., EMŠO: ... kot sin in oporočni dedič po pokojni Š. O., nazadnje stanujoči V., umrli 14. 1. 2013, solastnik do 1/2 celote parc. št. 262/0 k.o. ..., ID 958... in parc. št. 268/0 k.o. ..., ID 129..., z na teh parcelah stoječih gradbenih objektov, kar so toženci A.A., B.B. in M. R., dolžni priznati. C. Ugotovi se, da je tožnik C.C. solastnik do 1/2 celote parc. št. 262/0 k.o. ..., ID 958... in parc. št. 268/0 k.o. ..., ID 129..., z na teh parcelah stoječih gradbenih objektov, kar je tožena stranka K. R. dolžan priznati.”

II. Tožeča stranka je dolžna nerazdelno I., II. in IV. toženim strankam povrniti njihove pravdne stroške v znesku 1.699,49 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od datuma vročitve sodbe sodišča druge stopnje, do plačila, pod izvršbo.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa I., II. in IV. toženim strankam povrniti njihove pritožbene stroške v znesku 1.053,80 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 127/2014 z dne 28. 1. 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: “I. Tožbeni zahtevek, se v delu, ki se glasi: “Ugotovi se, da parc. št. 262/0 k.o. ..., ID 958... in parc. št. 268/0 k.o. ..., ID 129..., z na teh parcelah stoječimi gradbenimi objekti, nista bili predmet darilne pogodbe z dne 13. 3. 1996, sklenjene med pokojnim D.D., umrlim 19. 4. 2008 in pokojno Š. O., umrlo 14. 1. 2013, oba nazadnje stanujoča V., kot darovalcema ter pokojno F. R., umrlo 19. 2. 2013, nazadnje stanujočo V. in K. R., tedaj stanujočim V., sedaj stanujočim G. kot obdarjencema, ki sta bila ob sklenitvi darilne pogodbe hči in zet darovalcev ter so toženci A.A., EMŠO: ..., B.B., EMŠO: ..., M. M., EMŠO: ... in K. R., EMŠO: ..., dolžni priznati” zavrne.” Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku, ki glasi: “A. Ugotovi se, da 1/2 celote parc. št. 262/0 k.o. ..., ID 958... in parc. št. 268/0 k.o. ..., ID 129..., z na teh parcelah stoječimi gradbenimi objekti ne spada v zapuščino po pokojni F. R., umrli 19. 2. 2013, nazadnje stanujoči V., kar so toženci A.A., B.B. in M. M., dolžni priznati. B. Ugotovi se, da je tožnik C.C., EMŠO: ... kot sin in oporočni dedič po pokojni Š. O., nazadnje stanujoči V., umrli 14. 1. 2013, solastnik do 1/2 celote parc. št. 262/0 k.o. ..., ID 958... in parc. št. 268/0 k.o. ..., ID 129..., z na teh parcelah stoječih gradbenih objektov, kar so toženci A.A., B.B. in M. R., dolžni priznati. C. Ugotovi se, da je tožnik C.C. solastnik do 1/2 celote parc. št. 262/0 k.o. ..., ID 958... in parc. št. 268/0 k.o. ..., ID 129..., z na teh parcelah stoječih gradbenih objektov, kar je tožena stranka K. R. dolžan priznati.”, zavrnilo je tožbeni zahtevek v točki III: “Tožena stranka K. R., EMŠO: ..., je dolžan tožniku C.C. izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino s katero je dolžan dovoliti, da se pri njemu do 1/2 celote solastnih parc. št. 262/0 k.o. ..., ID 958... in parc. št. 268/0 k.o. ..., ID 129..., vknjiži lastninska pravica na korist osebe z imenom C.C., EMŠO: ..., stanujoč V., do 1/2 celote v 15 dneh, ker bo sicer po preteku navedenega roka nadomestila tako listino ta pravnomočna sodba, pod izvršbo.” zavrne.” O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Sodišče prve stopnje je glede točke I izreka razsodilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe z podano vsebino, ker je sodišče prve stopnje ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku po priposestvovanju. Enako velja tudi glede točke III izreka in toženec K. R. ni dolžan izstaviti listino, saj je dovolj že ugotovitveni izrek. Glede obsodilnega dela vsebovanega v točki II izreka pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je le-ta utemeljen, to pa zato, ker je tožeča stranka uspela dokazati, da so posestni predniki sedaj dobrovernega lastniškega posestnika, to je sedaj tožnika imeli stvar v posesti kot dobroverni lastniški posestniki (člen 45/I in II SPZ). Odločilo je še, da predmetne parcele ne spadajo v zapuščino po pokojni F. R., ker je tožnik navedeni parceli priposestvoval. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper zavrnilni del se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da parc. št. 262/0 in 268/0 nista nikoli bili predmet darilne pogodbe, zato ima tožeča stranka pravni interes na ugoditev temu delu zahtevka, podanega v tožbi in zavrnjenega pod točko I sodbenega izreka in bi mu moralo sodišče prve stopnje ugoditi, enako velja za točko III. izreka. Sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavreči, ne pa zavrniti. Predlaga ugoditev pritožbi in ugoditev tožbenemu zahtevku in priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper obsodilni del se pritožujejo prvo, drugo in četrto toženci po svojem pooblaščencu. Pritožbo dajejo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Mnenja so, da dobra vere Š. O. in D.D. ni podana in da za dobro vero ni nobenega razloga, kaj šele da bi bila ta opravičljiva. V tej zvezi navajajo sodne primere, v katerih je že bilo odločeno podobno. Tožba vse do konca ni ponudila nobenega razloga, zakaj bi naj D.D. in Š. O. verjela, da sta lastnika spornih nepremičnin, ampak se je sklicevala na očitno pomoto, čemur je sodišče nekritično sledilo. Očitna pomota ne more predstavljati opravičljivega razloga in tako dobrovernost ne more biti podana. Sodna praksa to izrecno prepoveduje. Dobrovernosti pa ne more biti tudi pri tožeči stranki. Takšno zemljiškoknjižno stanje traja že 20 let in zato ni pravno opravičljivega razloga za to, da bi tožeča stranka verjela, da je postala lastnik. D.D. in Š. O. nista priposestvovala spornih nepremičnin do leta 1996, ampak sta bila lastnika. D.D. in Š. O. bi morala nepremičnini priposestvovati v škodo obdarjencev, to je v nekem času od leta 1997 dalje. Kdaj naj bi takšno priposestvovanje pričelo teči, v sodbi ni razlogov. Tega ne ponuja niti tožba. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe. Dokazni postopek pa tudi ni pokazal nobene napake volje pri darilni pogodbi iz leta 1996. Očitna pomota ne more biti utemeljen razlog, na podlagi katerega bi lahko priposestvovalec upravičeno verjel, da je lastnik. Darilna pogodba je v letu 1996 je imela namen obdaritve, na katero nima morebitno drugačno prikazovanje tožeče strank s strani darovalca nobenega vpliva. Zato predlaga, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi še v preostalem delu.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki.

5. Tožeča stranka je na pritožbo toženih strank odgovorila. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka predmetni nepremičnini priposestvovala in zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba toženih strank pa je utemeljena.

7. Neutemeljena je pritožba tožeče stranke v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje sprejeto v točki I. in točki III. izreka sodbe. V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za podajanje ugotovitvenega zahtevka. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da sodišče prve stopnje ugotovi, da parc. št. 262/0 in 268/0 nista bili predmet darilne pogodbe z dne 13. 3. 1996 in da je šlo pri zapisu in sklenitvi te pogodbe za pomoto. Obligacijski zakonik - OZ in Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR pravnega pojma “pomote” ne poznata, pomota ni takšen razlog iz katerega bi lahko sodišče prve stopnje zaključilo, da predmetni parceli nista bili predmet darilne pogodbe. V kolikor pa tožeča stranka uveljavlja napake v volji ali zaradi bistvene zmote (člen 60 in 61 ZOR), pa je tožeči stranki potrebno pojasniti, da so za takšno tožbo aktivno oziroma pasivno legitimirane le pogodbene stranke. Tožnik ni bil pogodbena stranka iz darilne pogodbe z dne 13. 3. 1996, zato ni aktivno legitimiran za vložitev zahtevka, kot ga je postavil v točki I tožbe in zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zavrnilo takšen tožbeni zahtevek, ki glasi na ugotovitev, da parc. št. 262/0 in 268/0 nista bili predmet darilne pogodbe. Tudi sicer ni izkazan pravni interes za ugotovitveno tožbo, saj tožnik dejansko zahteva ugotovitev nekega dejstva, ne pa neobstoja pravice ali pravnega razmerja (člen 181 ZPP). Pogodbena stranka je bil tudi K. R., ker pa je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo razloge za priposestvovanje tudi njegove polovice obeh parcel, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek pod točko III. izreka, po katerem naj bi tožena stranka R. K. bila dolžna tožniku izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za prenos obeh parcel in za vknjižbo tega stanja v zemljiški knjigi.

8. Utemeljena pa je pritožba I., II. in IV. tožene stranke, ki izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v točki II izreka sodbe sodišča prve stopnje in je zato sodišče druge stopnje na podlagi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP v tej zvezi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje ni sledilo pravnim navedbam tožeče stranke, da je tožeča stranka postala lastnica obeh parcel zaradi tega, ker obe parceli po pomoti nista bili predmet darilne pogodbe, je pa odločilo tako zaradi tega, ker je v točki 22 ugotovilo, da je tožnik ti dve parceli priposestvoval in je pri tem uporabilo določbe drugega odstavka 43. in določbe 45. člena SPZ. Takšna odločitev materialnopravno ni pravilna. Glede odločitve v točki II A je potrebno sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti, saj tožeča stranka ni aktivno legitimirana, da vloži zahtevek po drugem odstavku 212. člena Zakona o dedovanju - ZD. Sodišče prve stopnje je v zadevi D 86/2013 z dne 14. 7. 2014 sprejelo pravno napačen napotitveni sklep s katerim je C.C. napotilo, da vloži tožbo zoper dediče po pokojni F. R.. C.C. je namreč brat pokojne F. R. in zato ne pride v poštev kot njen zakoniti dedič. Kot zakoniti dediči pridejo v poštev A.A., B.B. in M. M.. Po določbi drugega odstavka 212. člena ZD, sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek v primeru, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v premoženje pokojnega. Med dediči ni bilo spora o tem ali ti dve parceli spadata v zapuščino, zato tožeča stranka, ki ni dedič po pokojni, ni aktivno legitimiran, da vloži zahtevek zoper ostale dediče z vsebino kot je o njej odločilo sodišče prve stopnje v točki II A. Prav tako tožeča stranka ni v nobenem sorodstvenem razmerju do četrtotožene stranke, zato zoper njo ni aktivno legitimirana, da vloži tožbeni zahtevek po 1. točki prvega odstavka 212. člena Zakona o dedovanju. Iz teh razlogov bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti tožbeni zahtevek, da v zapuščino po pokojni F. R. ne spadata predmetni dve parceli. Iz izreka je sicer razvidno, da gre za dva dediča, ki sta vložila pritožbo, vendar pa, ker se tožbeni zahtevek nanaša tudi na tretje toženo, ki je nujni in enotni sospornik, je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, ob pravilni uporabi materialnega prava zavrnilo tožbeni zahtevek, da v zapuščino po pokojni F. R. ne spadata predmetni parceli, zoper I., II. in III. toženo stranko.

9. Glede odločitve, vsebovane v točki II B sodišče druge stopnje razsoja, da je pritožba toženih strank utemeljena tudi v tem delu in je treba sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti. V tem delu izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kot sin in oporočni dedič po pokojni Š. O. solastnik do ½ celotne parcele št. 262/0 in 268/0. Po pokojni Š. O. se je zapuščinski postopek končal kot je ugotovilo sodišče prve stopnje s sklepom, po katerem je postal dedič po njej sin, to je tudi brat F. R., to je tožnik in sinova F. R., to sta sedaj prvo in drugotoženi stranki (glej sklep D 46/2013 z dne 26. 4. 2013). Sklep zapuščinskega sodišča ni vseboval odločitve, da v zapuščino po pokojni spada tudi polovica nepremičnin parc. št. 262/0 in 268/0 k.o. ... . Sklep je postal pravnomočen. Spremembe pravnomočnega sklepa o dedovanju pa ni mogoče doseči z ugotovitvenim zahtevkom kot ga je podala tožeča stranka, saj je pravnomočen sklep o dedovanju mogoče izpodbijati iz razlogov po določbah pravdnega postopka, glede obnove postopka (224. člen ZD). Takšnih obnovitvenih razlogov pa tožeča stranka v tožbi ni navedla, zato je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno odločilo v točki II B, ker je zahtevku s takšno vsebino ugodilo. Prav tako prvo, drugo in tretje tožene stranke niso lastniki spornih nepremičnin, so samo dediči po pokojni F. R. in zapuščinski postopek se še ni pravnomočno zaključil. Tožbo na podlagi priposestvovanja je mogoče vložiti le zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine stvari, ki pa od prvo do tretje tožene stranke v trenutku vložitve tožbe in sprejema sodbe še niso bili. Zato je potrebno tudi iz tega razloga, ker še ni podana pasivna legitimacija teh toženih strank pritožbi ugoditi in tožbeni zahtevek zavrniti, tudi v kolikor je ta odločitev sprejeta v zvezi z inštitutom priposestvovanja.

10. Glede četrtotožene stranke pa pravilno pritožba navaja, da tožnik ni pravni naslednik pokojnega D.D., saj po njem ni bil dedič. Glede priposestvovanja pravne prednice Š. O. pa tožba ni vsebovala substanciranih navedb o pogojih za njeno priposestvovanje polovice teh nepremičnin, ki jih je podarila K. R.. V tožbi niso navedeni razlogi, da je imela Š. O. na obeh parcelah lastniško posest, da je bila dobroverna posestnica in da je bila v opravičljivi zmoti, prav tako ni naveden potek časa, potrebnega za priposestvovanje, bodisi po določbah ZTLR ali SPZ. Tožeča stranka je v tožbi le navedla pravne pojme za priposestvovanje, ne pa tudi razlogov za te navedbe. Na ½ parc. št. 260/0 in 268/0, ki so bile last D.D., je Š. O. pridobila posest šele leta 2008, po njegovi smrti in tako 10-letna priposestvovalna doba za D.D., po drugem odstavku 43. člena SPZ, še ni potekla. Tožbene navedbe se nanašajo na to, da je šlo za pomoto glede obsega darilne pogodbe, tudi glede teh dveh spornih parcel. Pomota pa ni opravičljiva zmota, kot na to pravilno opozarja pritožba. Leta 1996 oziroma 1997 je postal lastnik ½ obeh parcel K. R.. Takšno zemljiškoknjižno stanje traja še sedaj in, ker iz tožbenih navedb ne izhaja nobena trditev in noben dokaz, zakaj naj bi Š. O. menila, da sta sporni nepremičnini njeni do 1/2, tudi glede tega solastnika in to po odsvojitvi zaradi darilne pogodbe, sodišče prve stopnje ni imelo nobenih razlogov, da bi sicer neobrazloženo ugotovilo, da je tožnik vstopil v njen pravni položaj kot priposestvovalec nepremičnin, katere je odtujila in je svojo polovico te nepremičnine podarila svoji hčeri in njenemu možu. Ker je Š. O. ½ nepremičnin odtujila z darilno pogodbo tako, ne moremo tudi iz tega razloga ugotoviti, da je bila dobroverni lastniški posestnik teh nepremičnin od leta 1996 dalje, prej je bila zemljiškoknjižni lastnik, in zato niso podani pogoji za priposestvovanje odtujene njene ½ nepremičnin parc. št. 260/0 in 268/0, po določbah prvega in drugega odstavka 45. člena SPZ. Zato je sodišče druge stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava, ker niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje tožnika kot pravnega prednika priposestvovalcev, ob uporabi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, ki je sicer vsebovan pod točko II točka C, zavrnilo.

11. Pritožba je sicer mnenja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe, ker je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je nepremičnini tudi priposestvoval. Tožbeni petit ni bil spremenjen. Po določbi tretjega odstavka 184. člena ZPP pa tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlagi tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek, ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe. Sprememba tožbe pa je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Glede na to, da tožbeni zahtevek ni bil spremenjen, tako ni podana situacija iz drugega odstavka 184. člena ZPP in je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno odločilo in je pritožba neutemeljena (člen 353 ZPP).

12. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v teh izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi toženih strank, ki so enotni in nujni sosporniki pa je ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, ob uporabi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP. Sodišču prve stopnje se niso pripetile bistvene kršitve določb ZPP na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Ker tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni uspela, mora prvo, drugo in četrto toženi stranki povrniti njihove pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Tožene stranke so kot stroške, nastale na prvi stopnji priglasile stroške za odgovor na tožbo, za pripravljalne vloge, za udeležbo na narokih ter 2 % materialne stroške (glej stroškovnik), kar vse skupaj znaša 1.699,49 EUR in je te pravdne stroške dolžna plačati tožeča stranka toženim, na način kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje. Ostalih priglašenih stroškov ni dokazala.

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške tako za pritožbo kot za odgovor na pritožbo toženih strank, mora pa toženim strankam povrniti njihove pritožbene stroške za odvetnika (glej stroškovnik), za pritožbo in za plačilo sodne takse, kar skupaj znaša 1.053,80 EUR. Te pritožbene stroške mora tožeča stranka plačati toženim, na način kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje.

Datum zadnje spremembe:

13.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3484/2009
• VSL sklep I Cp 1764/2011
• UPRS sodba I U 1138/2015