VSC sklep Cp 516/2016

Jedro

Sodišče je pri odločanju vezano na trditveno gradivo tožeče stranke in tožene stranke in ne sme odločati mimo trditev tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točki I, III in IV razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. P 168/2013 z dne 23. 5. 2016 je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.359,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.190,00 EUR od 23. 9. 2013 dalje do plačila in od zneska 169,71 EUR od 15. 7. 2013 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožnik upravičen do plačila nepremoženjske in premoženjske škode, katero je utrpel v škodnem dogodku dne 13. 3. 2013, ko se je telesno poškodoval. Tega dne naj bi mu na ledeni površini stopnic spodrsnilo tako, da je padel na stopnice in si poškodoval levo koleno. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka tožniku odgovorna po pravilih o takoimenovani krivdni odškodninski odgovornosti in je pri tem uporabilo določbo prvega odstavka člena 131 OZ, glede višine nepremoženjske škode je uporabilo določbo člena 179 in 182 OZ, glede premoženjske škode pa je uporabilo določbo člena 174 OZ. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Podaja pritožbo iz pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožene stranke ne obstaja krivdna odgovornost tožene stranke in v pritožbi navaja, da je razloge za to, da zavarovanec tožene stranke ni kriv že navedla v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah. Glede mesta in načina nastanka škodnega dogodka tožena stranka vztraja pri tem, da je dejansko tožnik padel nekje drugje, ne pa tam, kjer to zatrjuje. Glede presoje ali je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, pa je po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, kajti sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev mimo trditvene podlage tožnika. Tožnik ni zatrjeval, da zavarovanec tožene stranke ni angažiral dovolj oseb za čiščenje javnih površin. Zavarovanec tožene stranke je izvajal zimsko službo v skladu s pravili stroke, kot to narekuje zakonodaja in pravila strokovnjakov na področju izvajanja zimske službe, kot dober strokovnjak, zato ni mogoče slediti prvostopenjskemu sodišču, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Sporne stopnice so spadale v četrti prioritetni razred in so tako bile očiščene pravočasno in v skladu s pravili stroke, očiščene snega in posipane, zato zavarovancu toženke ni mogoče očitati kakršnokoli krivde v zvezi s škodnim dogodkom. To, da si delavci toženke niso zapisovali, kdaj in kje so čistili, ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke. Prav tako je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage zaključilo, da bi moral zavarovanec tožene stranke ustrezno poskrbeti za ustrezno čiščenje javnih površini in po potrebi spremeniti vrstni red čiščenja, da bi zagotovil varnost občanov pri uporabi le-teh, saj tožnik tega ni nikoli zatrjeval in je taka odločitev sodišča mimo trditvene podlage. Sodišče je tudi napačno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in mu je prisodilo odškodnino zgolj za tiste poškodbe, ki pa bi jih tožnik lahko utrpel v skladu z mnenjem izvedenca v opisanem škodnem dogodku. Toženka je mnenja, da škodni dogodek ni nastal na zatrjevan način, saj tožnik ni mogel utrpeti v enem dogodku en del škode, druge pa ne, saj le-te ni mogel glede na mehanizem poškodbe, kot je to ugotovil izvedenec. Izvedenec z veliko verjetnostjo ni ugotovil, da je navedene poškodbe utrpel tožnik v zatrjevanem škodnem dogodku in na način, kot je to tožbeno zatrjevano. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje in priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper stroškovno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Zanjo je sporna odločitev, vsebovana v točki III in IV izreka. Tožeča stranka je mnenja, da sodišče prve stopnje ni pravilno izračunalo takoimenovani uspeh v pravdi tožeče stranke, saj bi moralo upoštevati, da je tožeča stranka s tožbo po temelju uspela s 100 %, po višini pa nekoliko manj in bi zato moralo izračunati povprečni uspeh v pravdi. Sodišče bi moralo pri priznavanju nagrade tožeče stranke upoštevati določbe člena 36 Zakona o odvetniški tarifi. Ker je sodišče prve stopnje prisodilo celoten znesek pravdnih stroškov toženi stranki Republiki Slovenije, je s tem Republika Slovenija neupravičeno obogatena.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene. V odgovoru na pritožbo podaja mnenje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje glede nastanka poškodbe tožnika in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja vprašanj, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvenega gradiva.(1) Zato je sodišče druge stopnje moralo pritožbi ugoditi in je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v izpodbijanem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj pritožbeno sodišče kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (354. člen ZPP). Pravilno namreč pritožnik, to je tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke glede njenih trditev o elementih krivdne odgovornosti. Po določbi člena 212 ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče prve stopnje pa je po določbi 7. člena ZPP vezano na trditveno podlago tožeče in tožene stranke in zato ne sme soditi mimo trditvene podlage ene ali druge stranke. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage ocenjevalo protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da sporne stopnice vsakodnevno uporabljajo vsi, ne le prebivalci blokov ….že več kot 30 let, da jih otroci uporabljajo vsak dan kot pot do šole, sporne stopnice dejansko predstavljajo javno pot. Prav tako je navedla glede krivdne odgovornosti tožene stranke, da stopnice, na katerih je padel tožnik, so betonske in ponekod že okrušene. Na dan škodnega dogodka niso bile očiščene, niti popeskane ali posoljene, prav tako ni bilo opozorilne table, ki bi opozarjala na poledenelost stopnic. Glede na to, da hoja po spolzkih in poledenih stopnicah predstavlja hojo s povečano stopnjo nevarnosti, je Občina Prebold kot lastnik spornih stopnic tožniku za njemu nastalo škodo odškodninsko odgovorna po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Ker občina kot lastnik ni primerno očistila stopnic, niti ni ustrezno poskrbela za varno hojo po stopnicah, je tožniku odškodninsko odgovorna tudi po pravilih o subjektivni odškodninski odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ in člen 135 OZ). To so bile navedbe, na katere je bilo vezano sodišče prve stopnje pri ugotavljanju protipravnosti ravnanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je mimo trditvene podlage, pri ugotavljanju protipravnosti ravnanja tožene stranke in s tem tudi njene krivdne odgovornosti(2) zaključilo, da je zavarovanec toženke zadolžil premalo oseb za čiščenje javnih površin, med drugim tudi spornih stopnic in so tako v primeru snežnih zimskih razmer, sporne stopnice bile očiščene šele tekom dopoldneva. Ta zaključek presega trditveno podlago tožeče stranke. Nato je še zaključilo, da bi sporne stopnice morala zavarovanka toženke v primeru snega in poledice počistiti najprej, torej že zgodaj zjutraj, preden jih občani pričnejo uporabljati. Tudi ta zaključek je sprejet mimo trditvene podlage tožeče stranke, na drugi strani pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odgovornih navedb tožene stranke, da spadajo sporne stopnice v četrti prioritetni razred in da je tožena stranka pri izvajanju svoje zimske službe ravnala v celoti s sprejetim Izvedbenim programom zimske službe v Občini Prebold za sezono zima 2012 in 2013 in da je ravnala po tem planu in s tem ni ravnala protipravno. Tožeča stranka ni zatrjevala, da je ta plan napravljen v nasprotju s pravili stroke ali Zakonom o cestah ali Pravilnikom o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega letnega vzdrževanja javnih cest in da bi zato tožena stranka morala najprej očistiti sporne stopnice in šele nato ostale površine, ker naj bi to izhajalo iz prej omenjenih zakonskih določil. Tega tožeča stranka ni zatrjevala, zato bi se sodišče prve stopnje pravilno, glede protipravnosti moralo opredeliti do tega ali je tožeča stranka izvajala program zimske službe po Izvedbenem programu zimske službe v Občini Prebold za sezono zima 2012/2013. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da delavci zavarovanke niso vodili dnevnika opravljenih del, vendar pa sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ta kršitev v neposredni vzročni zvezi s škodnim dogodkom in nastalo poškodbo tožnika.

8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP sklenilo, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu, to je v točki I razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo s stopnjo gotovosti ugotoviti (dokazno bo moralo oceniti tudi mnenje izvedenca v tej zvezi) ali se je tožnik res poškodoval kritičnega navedenega dne na spornih stopnicah in o subjektivni odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke (zlasti glede protipravnosti njenega ravnanja), pri vsem tem pa bo moralo odločati na podlagi trditvenega gradiva tožeče stranke in odgovornih navede tožene stranke, da s tem ne bo kršilo določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, vsebovani v točki III. in IV. izreka sodbe. Tudi njena pritožba je v tem delu utemeljena. Sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe člena 36 Odvetniške tarife in petega odstavka 17. člena ZOdv. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in tudi zato, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o glavni stvari, je bilo potrebno odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji razveljaviti in tudi v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pravilno uporabiti določbe člena 154, 155 ZPP in Zakon o odvetništvu in Odvetniško tarifo. Odločitev v tem delu temelji na določbi prvega odstavka 365. člena ZPP, točka 3.

11. Odločitev o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo (člen 165 ZPP).

-----

Op. št. (1): Primerjaj sklep VSC Cp 360/2016 z dne 17. 11. 2016.

Op. št. (2): Sodišče je zaključilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke.

Datum zadnje spremembe:

13.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1161/2011
• VSK sodba I Cpg 94/2005
• VSL sodba Cpg 1299/94