VSC sodba Cp 462/2016

Jedro

Stranki pisma o nameri sta zavezani k ravnanju, da se uresniči njegova vsebina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 6.026,80 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 395/2014 z dne 24. 3. 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna tožeči stranki plačati 1,004.130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe na prvi stopnji do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožena stranka ni kršila določb iz sklenjenega pisma o nameri za vzpostavitev outlet prodajnega modela družbe S. d.d., sklenjenega dne 1. 3. 2011 in zato tožeči stranki kot pogodbena stranka ne odgovarja na podlagi pravil o takoimenovani poslovni odškodninski odgovornosti. Tožeča in tožena stranka sta izvršili vse pogodbene obveznosti, navedene v tem pismu o nameri, določene v pisni obliki, druge v ustni obliki, zlasti kar se tiče pogodbe o komisijski prodaji. Pogodba v pismu o nameri je prenehala veljati dne 31. 12. 2012. Glede odprtja outlet prodajaln v svetu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da škode, ki bi jo z morebitno neširitvijo utrpela družba, te škode ni mogoče šteti kot škode, ki bi nastala neposredno tožeči stranki, kot fizični osebi. Glede širjenja in odprtja novih prodajaln v okviru projekta R. 3 do 5 let pa tožnica ni pripravila projekta in toženi stranki ni posredovala zahtevanih podatkov. Tožena stranka pa tudi ni načrtovala poslovanja v ZDA in Republiki Hrvaški, saj se je s prenosom lastništva iz domačih na tuje vlagatelje, ker je v družbi postal edini družbenik K. iz Luksemburga, s tem dejansko imela odprte vse možnosti za nastop na svetovnem trgu. Zaradi tega dejstva, to je prevzema s strani tujega vlagatelja pa je nastopila situacija, po kateri lahko pogodbena stranka kadarkoli odstopi od pogodbe, še posebej v primerih, ko se bistveno spremenijo razmere na trgu. Po mnenju sodišča ravno vstop tujega lastništva v družbo S. d.d., predstavlja takšno okoliščino, na podlagi katere tožena stranka ni imela več interesa za sklenitev glavne pogodbe. Na drugi strani pa tudi tožeča stranka ni hotela podpisati komisijske pogodbe in tudi ni prenesla 50 % poslovnega deleža na toženo stranko oziroma posojila ni zavarovala. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke po členu 239 OZ in po prvem odstavku 243. člena OZ, kljub temu, da je tožena stranka obvestila tožečo z dopisom z dne 4. 3. 2014, da odstopa od pisma o nameri in od pogodbe. Tožeča stranka tako kot fizična oseba in pogodbena stranka ni upravičena do povračila navadne škode in tudi ne do izgubljenega dobička, ki bi jo dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe, kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali, ki bi mu morala biti znana. Sodišče pa je pojasnilo, da pismo o nameri ne zavezuje strank ter, da gre v primeru zapisa pisma o nameri zgolj še za fazo pogajanja. Zato je zahtevek stroškovno zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz 338 člena ZPP. Po mnenju pritožbe bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi, saj je na naroku za glavno obravnavo sprejelo odločitev, da bo izdalo vmesno sodbo, nato pa je kljub temu izdalo končno sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo. S tem je kršilo določbe ZPP. Sodišče prve stopnje se je tudi napačno opredelilo, da med pravdnima strankama sklenjeno pismo o nameri ni pogodba, temveč le predpogodba, zato tudi neupravičeno šteje, da je bil namen sklenitve pisma o nameri sklenitev komisijske pogodbe. Po mnenju tožeče stranke je predmet spora v tej pravdi neizpolnitev dogovorjenih obveznosti tožene stranke iz pisma o nameri in ne komisijska pogodba. Le-ta je bila sklenjena, vendar v ustni obliki. Sodišče prve stopnje je neupravičeno štelo tožeči stranki v škodo dejstvo, da ni zavarovala 50 % ustanovitvenega vložka tožene stranke z zastavno pravico. Tožeča stranka je namreč ves kredit vrnila in zato to dejstvo nima nobenega vpliva na odškodninsko odgovornost tožene stranke. Glede širitve na tuji trg pa po mnenju tožeče stranke sprememba lastništva ne more biti razlog, da gospodarska družba ne bi izpolnjevala s pogodbo prevzetih obveznosti, ki jo je podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do večkratnega navajanja določila 2. točke pisma o nameri, ki določa: “Pogodbeni stranki se dogovorita, da ima drugo pogodbena stranka ekskluzivno pravico za odprtje outlet prodajaln, za prodajo prvo pogodbene stranke v Sloveniji in po svetu.” in sodišče v sodbi ni navedlo pričanja D. Š., takratnega predsednika uprave tožene stranke, ki je pismo o nameri v imenu tožene stranke podpisal, da se je ravno z namenom odpiranja outlet prodajaln v ZDA sestal s tožnico v ZDA. Dejstvo je, da pismo o nameri nikjer ne določa, da so obveze tožene stranke dogovorjene s pismom o nameri veljavne, ko jih potrdi nadzorni svet tožene stranke, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka svoj odškodninski zahtevek gradi na kršitvi določb pisma o nameri, ki ima vse bistvene sestavine pogodbe in ne na neizpolnitvi obveznosti iz komisijske pogodbe. Sodišče tudi ne obrazloži oziroma to obrazloži netočno zakaj enkrat meni, da je pri spornem pismu o nameri enkrat šlo za fazo pogajanja in drugič za predpogodbo. Glede škode pa je tožnica navedla, da s tožbo od tožene stranke zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ker je brez utemeljenega razloga sporočila tožeči stranki, da bo prenehala izpolnjevati obveznosti, dogovorjene s pismom o nameri, ki ima vse bistvene sestavine pogodbe in ne kot stranka komisijske pogodbe, ki nikoli ni bila. Tožnica uveljavlja škodo na podlagi določil 239. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno z vsem kot se glasi, v drugem odstavku pa če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala in 243. člen OZ, ki določa, da ima upnik pravico zahtevati povrnitev navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe. Ker sodišče v obrazložitvi sodbe ni podalo utemeljenih razlogov zakaj pismo o nameri ni pogodba in zakaj meni da je predpogodba, ker ni obrazložilo oziroma se opredelilo do navedbe tožnice, da je bila komisijska pogodba med družbo S. K. d.o.o. in toženo stranko sklenjena ali ne, se sodbe o odločilnih dejstvih ne da preizkusiti in je zato nesklepčna. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP, ker je sprejelo končno sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, saj sodišče lahko kadarkoli izda sodbo, s katero v celoti zavrne zahtevek tožnika, saj je tekom dokaznega postopka odločalo o temelju zahtevka, pri čemer se je izkazalo, da temelj ni podan. Po mnenju tožene stranke sodišče tudi ni zamenjalo pojmov komisijska pogodba, pismo o nameri, tožeča stranka in družba S. K. d.o.o., in to tudi ni tožeča stranka v pritožbi konkretno obrazložila. Tožena stranka je mnenja, zakaj pismo o nameri nima pravne narave pogodbe ter da sodi v fazo pogajanj, ki pa ne zavezujejo nobene stranke. Tožeča stranka bi zato morala po petem odstavku 33. člena OZ zahtevati sklenitev glavne pogodbe v roku 6 mesecev od poteka zadnjega dogovorjenega roka, torej najkasneje do 30. 6. 2013, kar pa ni storila. Tožena stranka, kot fizična oseba tudi ne more terjati škode, ki jo opredeljuje kot izgubljen dobička v družbi S. K. d.o.o. za desetletno obdobje in hipotetične škode, ki bi nastala družbi v ZDA, ki ni bila še niti ustanovljena. Tožeča stranka vseskozi zahteva odškodnino zaradi kršitve pisma o nameri. Tožnica ni aktivno legitimirana za škodo ali za izgubljen dobiček družbe in to ne more uveljavljati v svojem imenu. To lahko uveljavlja le na podlagi pravil Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in to na podlagi tožbe actio pro socio - 503. člen ZGD-1. Sodišče prve stopnje je kot nesporno dejstvo ugotovilo, da je tožnica bila 100 % družbenica S. K. d.o.o., tožena stranka je želela le pridobiti 50 % delež, ki pa ga ni pridobila. Tožeča stranka je kredit vrnila dne 25. 2. 2014. Glede širitve programa v ZDA pa tožnica ni pripravila nobenega dodelanega plana, katerega bi lahko predstavila nadzornemu svetu. Pismo o nameri je imelo svoj rok, tožeča stranka ni pospešila postopek realizacije širjenja na tuje trge, družba K. d.o.o. pa bi lahko terjala povračilo škode podjetja na tujem trgu le, če bi imela dobiček. Glede svojih stroškov ni predložila nobenega dokaza npr. letalske karte. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo vpliv spremenjenih okoliščin - sprememba lastništva. Tožena stranka je storila vse kaj je bilo v njeni domeni glede izpolnitve pisma o nameri, tožeča stranka pa vsega tega ni storila. Pismo o nameri pravdnih strank ne zavezuje, vendar pa to ne pomeni, da je stranka, ki je podpisala pismo o nameri ni dolžna skleniti pogodbe, to je glavne pogodbe. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke, tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, ker je bilo pismo o nameri le pogajanje, ki stranki ne zavezuje, ker tožnica tekom pogajanj ni bila aktivna in ni zahtevala sklenitve glavne pogodbe, prav tako pa je potekel rok ter iz razloga, ker tožnica kot družbenica ne more zahtevati povračila škode, ki bi nastala družbi S. K. d.o.o. Zato predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zahtevek tožeče stranke temelji na podlagi določb OZ o povrnitvi škode zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, to je na takoimenovani poslovni odškodninski odgovornosti. Splošna pravila o povračilu takšne škode so opredeljena v členu 239 in v členu 243 OZ. Tožeča stranka bazira svoj zahtevek na trditvi, da tožena stranka ni izpolnila pisne pogodbe o nameri in ji je zato kot fizični osebi, kot eni od pogodbenih strank nastala škoda, ki jo je ocenila izvedenka v izvedenskem mnenju, ki se šteje kot del trditvene podlage tožeče stranke in iz katerega izhaja, da je imela družba S. K. d.o.o. škodo iz naslova izgube dobička, nastalega zaradi prekinitve pogodbe iz naslova prenehanja poslovanja družbe kot distributerja outlet prodajalne in da je imela družba tudi izgubo dobička v družbi v ZDA. Osnova vsega pa je kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke, kot vse to izhaja iz pisma o nameri za vzpostavitev outlet prodajnega modela družbe S. d.d., sklenjenega med pravdnima strankama dne 1. 3. 2011. Ob reševanju pritožbe tožeče stranke pa sodišče druge stopnje, materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka, glede na ugotovljeno dejansko stanje, sprejema kot pravilnega. Pravdni stranki sta bili na podlagi spornega pisma o nameri zavezani le k določenemu ravnanju med pogajanji, kot to izhaja iz vsebine pisma o nameri in sicer da bosta poskušali doseči, da bo prišlo do izpolnitve pisma o nameri. Tožena stranka bi lahko odgovarjala po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti v primeru, da bi se pogajala, ne da bi imela namen skleniti ali izvršiti pogodbo, ali da bi ta namen opustila brez utemeljenega razloga. Dokazno breme za takšne trditve je bilo na tožeči stranki. V kolikor bi to dokazala, bi tožena stranka odgovarjala po prej citirani določbi OZ o poslovni odškodninski odgovornosti zaradi kršitve pogodbe. Tožeča stranka ni dokazala, da tožena stranka ves čas pogajanj ni imela resen namen skleniti pogodbe, zaradi česar bi lahko odškodninsko odgovarjala.(1) Zato je potrebno, kot je to storilo sodišče prve stopnje, analizirati vsebino pisma o nameri za vzpostavitev outlet prodajnega modela družbe S. R. in ugotoviti pravi pogodbeni namen pogodbenih strank iz tega pisma o nameri in tudi ali so bile zaveze iz te pogodbe izpolnjene, bodisi s strani ene ali druge pogodbene stranke oziroma niso bile izpolnjene zaradi krivdnih razlogov, v tem primeru tožene stranke. Iz pisma o nameri izhaja, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo druga pogodbena stranka, to je V. Š. ustanovila družbo R. d.o.o. z osnovnim kapitalom v višini 14.000,00 EUR, ki bo imela prodajno mesto R. K. outlet na naslovu ... Ljubljana. Omenjeno prodajno mesto bo služilo izključno kot prva outlet prodajalna za izdelke prve pogodbene stranke. Pogodbeni stranki se nadalje dogovorita, da ima druga pogodbena stranka ekskluzivno pravico za odprtje outlet prodajalne za prodajo izdelkov prve pogodbene stranke v Sloveniji in po svetu. Pogodbeni namen je torej bil, da se vzpostavi outlet prodajno mesto v Sloveniji ter, da ima drugo pogodbena stranka, to je tožeča stranka ekskluzivno pravico za odprtje outlet prodajaln po svetu. Nadalje je bilo določeno, da bo prva pogodbena stranka drugi pogodbeni stranki za potrebe zagona podjetja posodila znesek v višini 7.000,00 EUR, kot zavarovanje pa bo druga pogodbena stranka zastavila 50 % delež novoustanovljenega podjetja. Nadalje je bilo dogovorjeno, da bo druga pogodbena stranka na lastne stroške opremila prodajno mesto v skladu z navodili in standardi blagovnih znamk prve pogodbene stranke ter, da bo lahko v omenjeni prodajalni prodajala izključno izdelke, ki jih da na razpolago prva pogodbena stranka in spadajo pod blagovno znamko prve pogodbene stranke. Za potrebe izvedbe predmetnega pisma o nameri prva pogodbena stranka dovoli drugi pogodbeni stranki uporabo svojih blagovnih znamk. Prodajni prostor bo druga pogodbena stranka opremila na svoje stroške in znesek ne bo presegel 20.000,00 EUR. Prva pogodbena stranka pa bo v enaki višini zagotovila blago za prvo polnjenje prodajnega mesta, omenjeni znesek pa bo služil kot limit ves čas trajanja pogodbenega razmerja, ki ga druga stranka ne sme preseči. Prodajni odnos bosta stranki uredili na podlagi komisijske prodaje in bosta sklenili pogodbo o komisijski prodaji blaga. Vse te odnose bosta uredili do 1. 5. 2011, rok pa se lahko podaljša do 1. 6. 2011. Iz dopolnitve te pogodbe pa je razvidno, da se rok izvedbe tega pisma o nameri podaljša do 31. 12. 2012. V tem dodatku je ponovno določeno, da bosta pogodbeni stranki uredili vse, kar je določeno v tem pismu o nameri, kot tudi sklenili vse potrebne pogodbe. Ta rok se lahko še podaljša. Nadalje je iz spisovnega gradiva moč ugotoviti, da je tožena stranka dne 4. 3. 2014 izdala dokument, ki ga je navedla kot prekinitev dobave, v njem pa je navedla, da vsa pisma o namerah in pogodbe o dobavi prenehajo veljati s takojšnjim nastopom veljavnosti, razen glede obveznosti podjetja S. K. d.o.o. za plačilo obveznosti iz odprtih postavk. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se pritožbeno ne izpodbijajo pa nato izhaja, da sta pogodbeni stranki glede prvega pogodbenega namena iz pisma o nameri sedaj tožena in tožeča stranka uredili vse potrebne elemente za vzpostavitev outlet prodajnega modela družbe S. d.d. v Sloveniji. V namen realizacije pisma o nameri kot to izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, je druga pogodbena stranka, to je sedaj tožeča stranka ustanovila družbo R. K. d.o.o., ustanovitveni kapital sta zagotovili obe pogodbeni stranki iz pisma o nameri. Tožeča stranka ni v podjetju zagotovila zavarovanja ustanovitvenega kapitala. Nato je tožeča stranka ustanovila in opremila prodajni prostor v znesku 20.000,00 EUR, tožena stranka pa je v enaki višini zagotovila blago na podlagi tega razmerja. Nato je bilo sklenjeno, da bosta prodajni odnos stranki uredili na podlagi komisijske prodaje in bosta sklenili pogodbo o komisijski prodaji blaga. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka kot družbenik podjetja K. d.o.o. in kot njena zakonita zastopnica, ni hotela podpisati s strani tožene stranke predložene komisijske pogodbe, vendar pa je poslovanje potekalo od ustanovitve podjetja naprej na podlagi ustno sklenjene komisijske pogodbe, na podlagi katere je potekala dobava izdelkov s strani tožene stranke podjetju K. R. d.o.o. Ta pogodba je tako bila sklenjena med pravnima osebama, to je med podjetjem K. R. d.o.o. in med podjetjem S. d.d., sedaj toženo stranko. Pogodbeni stranki komisijske pogodbe sta torej bili pravni osebi in ne V. Š. kot fizična oseba. Tožena stranka je nato res, s prej omenjenim dopisom z dne 4. marca 2014 odstopila od pogodb o dobavi - s tem je odstopila od komisijske pogodbe in je prenehala veljati pogodba o dobavi, to je ustno sklenjeni komisijski pogodbi. Ker pa sta bili pogodbeni stranki ustno sklenjene komisijske pogodbe pravni osebi, to je tožena stranka in pa S. K., zastopanje in trgovina d.o.o., zato V. Š. kot fizična oseba ni aktivno legitimirala, da bi uveljavljala kršitev, tako ustno sklenjene komisijske pogodbe. Zato bi bila glede na pogodbeni stranki aktivno legitimirana le pravna oseba in tudi iz tožbenih trditev tožeče stranke, ki so prepisane iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožeča stranka izračunala škodo iz naslova dobička v družbi S. K. d.o.o. kot eni od pogodbenih strank, kateri je prenehala dobava po ustno sklenjeni komisijski pogodbi. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka kot fizična oseba ni upravičena do povračila navadne škode in izgubljenega dobička iz naslova prenehanja ustno sklenjene komisijske pogodbe, od katere je s prej omenjenim dopisom odstopila tožena stranka. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje v tej zvezi in tudi pravilno uporabilo materialno pravo (člen 353 ZPP), ker je zahtevek tudi iz teh razlogov zavrnilo.

6. Glede nadaljnje vsebine pogodbe za vzpostavitev outlet prodajnega modela družbe S. pa iz 2. člena te pogodbe izhaja, da ima druga pogodbena stranka, to je V. Š. kot fizična oseba ekskluzivno pravico za odprtje outlet prodajaln tudi po svetu. V času veljavnosti pisma o nameri, s strani S. d.d. ni prišlo do kakršnihkoli omejitev te podeljene ekskluzivne pravice za odprtje outlet prodajaln po svetu. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje prav tako izhaja, da do konca veljavnosti pisma o nameri, tožeča stranka kot fizična oseba ni odprla nobene outlet prodajalne v svetu. Ta pravica ji torej ni bila kršena in zato kot fizična oseba ne more uveljavljati odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke v tej zvezi, ker ga sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica imela le željo glede širjenja outlet prodajaln tudi v ZDA in na Hrvaško, vendar pa tožnica ni pripravila projekta in toženi stranki tudi ni posredovala zahtevanih podatkov. V tej zvezi, glede širjenja ekskluzivne pravice za odprtje outlet prodajaln v svetu tožena stranka ni bila zavezana z nobenim pogodbenim ravnanjem, ki bi izhajalo iz pisma o nameri. Zato ni podana njena protipravnost ravnanja. Po tistem, ko je pogodba prenehala veljati pa je tožena stranka z prej omenjenim dopisom odstopila tudi od pisma o nameri v tej zvezi, to je glede poslovnega sodelovanja širitve outlet prodajaln po svetu. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila po preteku pisma o nameri, tožena stranka upravičena do odstopa od takšne podeljene pravice širjenja, saj je prišlo v tem letu do spremembe in do prenosa lastništva v družbi in, da tožena stranka ob podpisu pisma o nameri tega podatka tožeči stranki ni posredovala, saj v letu 2011 še ni bila seznanjena s prenosom lastništva. Z vključitvijo družbe S. d.d. v družbo W. pa se ji je odprl dostop na svetovni trg, zato potrebe po nadaljnjem sodelovanju z družbo S. K. d.o.o. in s tem tudi tožečo stranko, ni bilo več. Ker tako tudi v tej zvezi toženi stranki ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja oziroma odstopa od prej omenjenega pisma o nameri, zato tudi ni mogoče govoriti o njeni poslovni odškodninski odgovornosti in je zato odločitev sodišča prve stopnje, ko ni upoštevalo določbe člena 239 in 243 OZ, da bi na podlagi njih tožeči stranki prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo iz kršitve pogodbe, pravilna.

7. Neutemeljeno tožeča stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje glede na sprejeti procesni sklep z glavne obravnave, ne bi smelo sprejeti končne sodbe. Zavrnilna sodba je vedno končna sodba in je z njo odločeno tako o temelju kot o višini zahtevka.

8. Neutemeljene so v nadaljevanju pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bil cilj pisma o nameri sklenitev komisijske pogodbe. Sklenitev komisijske pogodbe je, kot to izhaja iz pogodbenega namena obeh pravdnih strank in ugotovitev sodišča prve stopnje le izvedbeni akt načina dobave in načina obračunavanja prihodka podjetja tožeče stranke, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za naročilo in obračunavanje prihodka pravne osebe R. K. d.o.o., ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bo tožena stranka zagotovila njene izdelke, pravna oseba pa je opravičena do 20 % marže. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ta pogodba pravno veljavna kljub temu, da je tožeča stranka kot direktorica družbe K. d.o.o. odklanjala sklenitev pisne komisijske pogodbe in je veljavna, ker velja tudi ustno sklenjena komisijska pogodba, ki se je nato tudi dejansko izvrševala, vse do odstopa tožene stranke od te pogodbe in to po preteku veljavnosti pisma o nameri in kot izhaja iz obrazložitve zgoraj je to bila pogodba, ki je bila sklenjena med pravnima osebama in bi samo pravni osebi bili legitimirane za vodenje takšne pravde z odškodninskim zahtevkom zaradi kršitve ustno sklenjene komisijske pogodbe. V. Š. kot fizična oseba ni bila pogodbena stranka te, ustno sklenjene komisijske pogodbe.

9. Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka vrnila 7.000,00 EUR kot kredit in zato ni bilo potrebno zavarovanje s poslovnim deležem, pa ne pomenijo kršitve pisma o nameri s strani tožene stranke.

10. Glede pogodbenih navedb zaradi širjenja outlet prodajaln v ZDA pa je sodišče druge stopnje, v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem s strani sodišča prve stopnje zaključilo, da pismo o nameri ni vsebovalo nobenih aktivnosti tožene stranke glede širitve outlet prodajnega modela tožene stranke v svetu, in da je tožena stranka odstopila od te pogodbe, zaradi spremenjenih okoliščin in to po preteku veljavnosti pisma o nameri. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pravno opredelilo vsebino pisma o nameri, ker pa ni ugotovilo nobenih kršitev tega pisma o nameri s strani tožene stranke, nato ni ugotovilo nobenega protipravnega ravnanja tožene stranke in zato le-ta ne more odškodninsko odgovarjati drugi stranki iz pisma o nameri. Tožena stranka v pritožbi na koncu sama navaja, da je pismo o nameri imelo vse bistvene sestavine pogodbe in da tožeča stranka ni bila stranka komisijske pogodbe. Tožnica je res uveljavljala škodo na podlagi določil člena 239 OZ in 243 OZ, vendar pa tožena stranka ni kršila vsebine pisma o nameri, ni kršila pogodbene volje, izvrševala je pismo o nameri, kakor je le-to glasilo in zato njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot takšnega, ki bi imelo elemente odškodninske odgovornosti po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, kot je obrazloženo zgoraj, ker ni podana protipravnost njenega ravnanja v fazi pogajanj, saj se je pogajala pošteno, izpolnjevala je vse obveznosti iz pisma o nameri, kakor so se le-te glasile.

11. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je na tako ugotovljeno stanje uporabilo materialno pravo, niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere opozarja pritožba in tudi ne tiste, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Ker je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev o glavni stvari, je pravilna odločitev tudi glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji in je v tej zvezi pritožba neutemeljena (člen 365 ZPP).

13. Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo. Tožena stranka je namreč pravilno opozorila na to, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, s svojimi navedbami v odgovoru na pritožbo je pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje, zato je upravičena do povračila teh pritožbenih stroškov. Odločitev sodišča druge stopnje v tej zvezi temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP. Tožena stranka je kot stroške za odgovor na pritožbo priglasila nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3102 OT v znesku 4.920,00 EUR, materialne stroške v znesku 20,00 EUR po tar. št. 6002, vse povečano za 22 % DDV, kar vse skupaj znaša 6.026,80 EUR. Te pravdne stroške kot pritožbene stroške je dolžna plačati tožeča stranka toženi, na način kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje.

-----

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS III Ips 147/2010 z dne 15. 7. 2008.

Datum zadnje spremembe:

13.03.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 147/2006
• VSRS Sodba II Ips 243/2017
• Sodba II Ips 149/2003