VSC sodba Cpg 273/2016

Jedro

Zahtevek tožeče stranke za izročitev bančne garancije iz 1. točke njenega tožbenega zahtevka je zahtevek za izpolnitev nedenarne dajatve, ki se z začetkom stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom pretvori v denarno terjatev (po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka). Tožeča stranka bi zato morala v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom prijaviti svojo (nedenarno) terjatev v denarnem znesku. Ker pa tako ni ravnala, je ta njena terjatev prenehala, tudi če je obstajala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 552/2016 z dne 28. 9. 2016, izdano brez razpisa naroka (488. člen Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP)), izreklo: “I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: “1. Tožena stranka M. d. o. o. je dolžna tožeči stranki občina izročiti bančno garancijo banke oziroma katerekoli druge banke v Republiki Sloveniji za odpravo napak in pomanjkljivosti, v garancijski dobi 10 let + 1 dan, ki teče od uspešnega tehničnega pregleda - brez pripomb in zadržkov in dokončnega prevzema izvedenih del, ki je bil opravljen z dne …, ki bo v celoti skladna z vzorcem bančne garancije za odpravo napak in pomanjkljivosti v garancijski dobi - OBR-GAR-3/VZOREC, ki je sestavni del razpisne dokumentacije po Pogodbi za izvedbo gradnje: Kulturno-turistično središče z dne 26. 1. 2012 in Aneksom št. 1 k Pogodbi za izvedbo gradnje: Kulturno-turistično središče z dne 8. 5. 2012, Aneksom št. 2 k Pogodbi za izvedbo gradnje: Kulturno-turistično središče z dne 5. 6. 2012, Aneksom št. 3 k Pogodbi za izvedbo gradnje: Kulturno-turistično središče z dne 8. 6. 2012, Aneksom št. 4 k Pogodbi za izvedbo gradnje: Kulturno-turistično središče z dne 13. 7. 2012, Aneksom št. 5 k Pogodbi za izvedbo gradnje: Kulturno-turistično središče z dne 20. 8. 2012 in Aneksom št. 6 k Pogodbi za izvedbo gradnje: Kulturno-turistično središče z dne 26. 9. 2012, v znesku, ki (se) bo glasil na 5 % (pet odstotkov) vrednosti pogodbenih del, ugotovljenih na podlagi končne situacije (skupna višina vseh izvedenih del po pogodbi znaša 1.933.183,57 EUR + DDV) v višini 96.659,18 EUR + DDV, kar skupaj znaša 115.991,02 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo. 2. Tožena stranka M. d. o. o., je v primeru neizpolnitve in izročitve popolne garancije opredeljene pod točko 1. tega zahtevka na transakcijski račun tožeče stranke občina dolžna na TRR: ... plačati oziroma položiti znesek v višini 96.659,18 EUR + DDV, kar skupaj znaša 115.991,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ki tečejo od dneva vložitve te tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po izteku v sodbi prvostopenjskega sodišča določenega roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v petnajstih dneh in pod izvršbo.” II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 8.315,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.”

2. Tožeča stranka s 17. 10. 2016 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz “vseh pritožbenih razlogov” (iz prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa njenemu tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, v roku 15 dni po izdaji odločbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru neplačila.

3. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

4. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

7. Tožeča stranka v pritožbi (smiselno) očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: “Sodišče svojo ugotovitev oz. oceno, na kateri temelji odločitev, to je, da terjatev tožeče stranke neposredno vpliva na premoženje, ni obrazložilo, zato je kršilo postopkovna pravila. … oceno, da terjatev tožeče stranke vpliva na stečajno maso, ni obrazložilo in s tem kršilo postopkovna pravila razlogov sodbe z izrekom sodbe … .” (drugi in četrti odstavek na drugi strani obrazložitve pritožbe).

8. Toda ker izrek izpodbijane sodbe prve stopnje ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom izpodbijane sodbe prve stopnje, ter ker so v izpodbijani sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi (5.-8. točka obrazložitve), ter jih zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne, primerno obrazložena izpodbijana sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Sicer pa pritožbeno sodišče misli, da cit. pritožbena očitka tožeče stranke sodišču prve stopnje temeljita na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje drugače ugotoviti dejansko stanje in da v zvezi s tem, neugotovljenim dejanskim stanjem, izpodbijana sodba prve stopnje nima razlogov. V resnici pa želi tožeča stranka razloge o tistem, česar sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter dokazne ocene ni moglo ugotoviti in je zato lahko navedlo razloge le o tistem, kar je lahko dokazno ocenjevalo. Te razloge pa izpodbijana sodba prve stopnje ima. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

9. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dokazne ocene, ki jo je sprejelo po izvedenih dokazih. Na (to) dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče vezano, saj prav sodišče prve stopnje odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi vse dokaze, ki jih je lahko in za katere je ocenilo, da so pomembni za odločbo (prvi odstavek 287. člena ZPP). Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno (ter kritično) presodilo vsak izveden dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju pravilno odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, pa ne more biti nobenega dvoma. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema njegovo dokazno oceno kot pravilno in zavrača pritožbeni očitek tožeče stranke sodišču prve stopnje o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

10. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva in zakaj šteje za dokazana. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

11. Neutemeljena so pritožbena izvajanja tožeče stranke: “Izdaja bančne garancije po mnenju tožeče stranke v nobenem primeru ne bi vplivala na stečajno maso, oziroma bi ta vplivala lahko na stečajno maso le pogojno, če dolžnik ne bi izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Kot je navedlo višje sodišče je namen prijave terjatev udeležba upnika pri delitvi stečajne mase, terjatev tožeče stranke pa je po oceni tožeče stranke takšna, ki ne bi vplivala na stečajno maso neposredno, temveč samo pogojno, če dolžnik ne bi izpolnil določenih pogodbenih obveznosti iz pogodbe. … Takšna nedenarna terjatev dolžnika torej na stečajno maso ne bi imela nobenega vpliva oz. (bi) na njo vplivala v smislu zmanjšanja stečajne mase, ob predpostavki, da je bila garancija izdana, pa ne izročena. Glede na navedeno gre po mnenju tožeče stranke za terjatev, ki jo v stečajni postopek ni potrebno prijaviti in to ne vpliva na njen obstoj oz. priznanje le-te. Kot že navedeno gre za terjatev, ki v nobenem primeru ne bi mogla biti poplačana iz stečajne mase. Sodišče bi tako moralo zahtevku tožeče stranke ugoditi vsaj v 1. točki zahtevka, če že ne v obeh, saj je zahtevek pod drugo točko pogojen in odvisen od negotovih dejstev.” (drugi in tretji odstavek na drugi strani obrazložitve pritožbe).

12. Ob pravilnih: oceni, da bi “Tožeča stranka … morala svojo nedenarno terjatev pretvoriti v denarno in jo kot takšno prijaviti v stečajnem postopku.” ter ugotovitvi, da “... tožeča stranka v stečajnem postopku (vtoževane) terjatve do tožene stranke ni prijavila, in sicer niti po prvi niti po drugi točki tožbenega zahtevka.”, je zato sodišče prve stopnje tudi pravilno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pri tem njegovih pravilnih razlogov za tako odločitev iz 5.-8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ne ponavlja, ampak tožečo stranko nanje le ponovno napotuje.(2)

13. Pritožbeno sodišče je že v 24. točki obrazložitve sklepa Cpg 140/2016 z dne 7. 9. 2016 pojasnilo: “Nedenarna terjatev je terjatev upnika od dolžnika zahtevati izpolnitev nedenarne dajatve ali izvedbo storitve (drugi odstavek 20. člena ZFPPIPP (Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju)). Zakonsko definicijo terjatve je treba razumeti v skladu s ciljem postopka zaradi insolventnosti dolžnika in je ne gre enačiti z zahtevkom, ki ga obravnava sodišče. Zato jo je treba dopolniti tako, da je kot terjatev v smislu ZFPPIPP šteti le tisto terjatev, ki neposredno vpliva na premoženje insolventnega dolžnika in s tem na obseg stečajne mase. Samo takšne nedenarne terjatve upnika do insolventnega dolžnika pa se po prvem odstavku 253. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka pretvorijo v denarne terjatve. Ker je namen prijave terjatve v stečajnem postopku udeležba upnika pri delitvi stečajne mase, zato za tiste terjatve, ki ne bodo poplačane iz stečajne mase, določbe ZFPPIPP o prijavljanju terjatev v stečajnem postopku ne veljajo.”(3)

14. Temu pojasnilu pritožbeno sodišče še dodaja: “Po prvem odstavku 20. člena ZFPPIPP je terjatev pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Drugi odstavek 20. člena ZFPPIPP pa opredeljuje nedenarno terjatev kot terjatev upnika od dolžnika zahtevati izpolnitev nedenarne dajatve ali izvedbo storitve. Vsi ti zahtevki so dajatveni zahtevki.(4) Zahtevek tožeče stranke za izročitev bančne garancije iz 1. točke njenega tožbenega zahtevka je zahtevek za izpolnitev nedenarne dajatve, ki se po prvem odstavku 253. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom pretvori v denarno terjatev (po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka). Tožeča stranka bi zato po prvem odstavku 296. člena ZFPPIPP morala v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom prijaviti svojo (nedenarno) terjatev v denarnem znesku. Ker pa tako ni ravnala, je ta njena terjatev po petem odstavku 296. člena ZFPPIPP prenehala, tudi če je obstajala.(5)

15. Upniki morajo v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo (prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP). Ker zakon zanje ne določa, da se ne prijavijo, morajo tako upniki v stečajnem postopku prijaviti tudi vse tiste svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki jih uveljavljajo kot pogojne terjatve (5. točka drugega odstavka 60. člena, 259. člen in 260. člen ZFPPIPP). Tudi če bi bili pritožbeni: mnenje tožeče stranke, da “Izdaja bančne garancije … v nobenem primeru ne bi vplivala na stečajno maso, oz. bi ta vplivala lahko na stečajno maso le pogojno … .”, njena ocena, da je njena terjatev “… takšna, ki ne bi vplivala na stečajno maso neposredno, temveč samo pogojno … .” in njen zaključek, da “Takšna nedenarna terjatev dolžnika torej na stečajno maso ne bi imela nobenega vpliva oz. (bi) na njo vplivala v smislu zmanjšanja stečajne mase, ob predpostavki, da je bila garancija izdana, pa ne izročena.”, pravilni, po povedanem vendarle niso za izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje ne pomembni in ne odločilni. Ker bi ... (ali katera koli druga banka v R Sloveniji) izdala stečajnemu dolžniku obravnavano garancijo le v primeru, da bi izpolnil vse dogovorjene pogoje za njeno izdajo iz med njima sklenjene Pogodbe o izdaji storitvene garancije (ali z drugo banko sklenjene ustrezne pogodbe (dopisa ... stečajnemu dolžniku z dne 12. 12. 2011 in tožeči stranki z dne 15. 2. 2013 (A 3 in 4))), ne more biti nobenega dvoma, da bi imel stečajni dolžnik že s pridobitvijo cit. garancije določene stroške, ki bi neposredno vplivali na njegovo premoženje in s tem na obseg stečajne mase.

16. Nadaljnji razlog, zaradi katerega bi tožeča stranka morala v stečajni postopek prijaviti sporno terjatev v denarnem znesku, je še njena pritožbena navedba, da “Banka v teku stečajnega postopka garancije stečajnemu dolžniku ne more izdati.” Tožeča stranka bi tudi zato morala pretvoriti svojo nedenarno terjatev do stečajnega dolžnika v denarno terjatev, ki bi bila očitno (povsem) enaka njenemu odškodninskemu zahtevku v znesku 115.991,02 EUR s pripadki, uveljavljenem v 2. točki njenega tožbenega zahtevka. Tega (kot denarno terjatev do stečajnega dolžnika, čeprav morda (le) pogojno) pa bi tožeča stranka tako ali tako morala prijaviti v stečajnem postopku.

17. S trditvama: “S tem, da v postopku niti ni bilo ugotovljeno, kar bi po mnenju tožeče stranke moralo biti, da bi lahko o zahtevku sodišče sploh odločalo, ali je banka dolžniku garancijo sploh izdala, glede na to, da je šlo za izročitev garancije. Banka v teku stečajnega postopka garancije stečajnemu dolžniku ne more izdati.” (drugi odstavek na drugi strani obrazložitve pritožbe), pa tožeča stranka v pritožbi navaja novi dejstvi.

18. Toda po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva (in predlagati nove dokaze) le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti (oziroma predložiti) do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku), oziroma če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogel navesti (oziroma predložiti (drugi odstavek 362. člena ZPP)). Tožeča stranka pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da v pritožbi novo navedenega brez svoje krivde v dotedanjih postopkih na prvi stopnji ni mogla navesti. Prav tako je očitno, da bi to mogla storiti.

19. Pritožbeno sodišče zato uveljavljenih pritožbeno novih trditev tožeče stranke ni moglo upoštevati ((smiselno) šesti odstavek 286. člena ZPP).

20. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke materialno pravo (5. in 8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) pravilno uporabilo. Ker je tako sodišče prve stopnje pri odločanju uporabilo določbe materialnega prava, ki jih je moralo uporabiti, te določbe pa je uporabilo tudi pravilno, pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP) ni podan.

21. Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP ter tudi prvi odstavek 337. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): 488. člen ZPP določa: “Kadar po prejemu odgovora na tožbo sodišče ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, lahko brez razpisa naroka izda odločbo o sporu.”

Op. št. (2): Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 143/2015 z dne 9. 12. 2016.

Op. št. (3): Za primerjavo je pritožbeno sodišče navedlo sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 5639/2013 z dne 26. 2. 2014 in I Cpg 544/2010 z dne 20. 5. 2010.

Op. št. (4): Prim.: sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 544/2010 z dne 20. 5. 2010.

Op. št. (5): Prim.: sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1176/2014 z dne 11. 11. 2014.

Datum zadnje spremembe:

02.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 694/2012
• VSL sklep I Ip 5639/2013
• VSL sklep I Cpg 544/2010