VSC sklep I Ip 509/2016

Jedro

Ker je tretja v ugovoru navedla dejstva, ki bi lahko v pravdnem postopku, v kolikor bi se izkazala za resnična, privedla do ugoditve njenemu zahtevku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na zarubljene predmete, prav tako pa je predlagala vsaj enega izmed možnih dokazov (svoje zaslišanje), njenega ugovora ni mogoče šteti kot neobrazloženega. Prav tako pa je tretja v ugovoru navedla dejstva, ki s stopnjo verjetnosti izkazujejo, da ima na predmetu izvršbe lastninsko pravico, to pa je takšna pravica, ki preprečuje izvršbo. Ali je dokaz, ki ga je ponudila v podkrepitev svojih trditev, sposoben dokazati utemeljenost teh trditev, pa ne glede na navedbe upnika v odgovoru na ugovor tretje ni predmet presoje v predmetnem postopku, temveč predmet nadaljnjega morebitnega pravdnega postopka za nedopustnost izvršbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se izrek poslej glasi:

“I. Ugovor tretje C. G. se zavrne.

II. O stroških, priglašenih v postopku z ugovorom tretje bo odločeno, ko bo znan končni uspeh tega ugovora.“

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom izreklo, da je ugovor tretje, M. G. neutemeljen (I. točka izreka) ter da tretja sama trpi svoje stroške (II. točka izreka). S sklepom z dne 24. 10. 2016 pa je prvostopenjsko sodišče svoj sklep I 26/2016 z dne 30. 9. 2016 popravilo tako, da se v besedilu sklepa ime tretje “M. G.” nadomesti s pravilnim imenom “C. G.”.

2. Zoper sklep z dne 30. 9. 2016 se pritožuje tretja po pooblaščenki in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v postopku izvršbe in zavarovanja uporablja smiselno v skladu z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da se v posledici dejstva, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 26. 10. 2016 že odpravilo očitno pisno pomoto pri zapisu osebnega imena tretje, ni spuščalo v presojo pritožbenih navedb o tem, da je prvostopenjsko sodišče ponovno v izpodbijanem sklepu napačno zapisalo ime tretje (kar se je sodišču prve stopnje primerilo že pri izdaji sklepa z dne 26. 5. 2016).

5. V predmetni zadevi je izvršitelj na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi pri opravi neposrednih dejanj izvršbe zarubil štiri kmetijske stroje, za katere tretja v ugovoru navaja (-) da so njena last, saj gre za delovne stroje, ki se nahajajo na njeni kmetiji, (-) da je te stroje kupila ona, saj se ukvarja s kmetovanjem, (-) da je nosilka kmetijske dejavnosti, (-) da sama s predmetnim izvršilnim postopkom nima nobene zveze, (-) da dolžnik ne prebiva na njenem naslovu in zato ni mogoče domnevati, da bi se pri njej nahajalo dolžnikovo premoženje dolžnika. Kot edini dokaz za trditve o tem, da ima na premičninah, ki so bile zarubljene, pravico, ki preprečuje izvršbo, je tretja predlagala lastno zaslišanje.

6. Sodišče prve stopnje je po prejemu ugovora tretje le-tega vročalo v odgovor upniku, ki je v odgovoru na ugovor le-temu v celoti nasprotoval ter uveljavljal neobrazloženost ugovora in se zavzemal, da bi sodišče prve stopnje moralo ugovor tretje šteti kot neutemeljen po petem odstavku 64. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je kljub temu s sklepom z dne 26. 5. 2016 ugovor tretje zavrnilo in odločilo, da lahko tretja v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa začne pravdo za ugotovitev, da je izvršba s prodajo zarubljenih predmetov nedopustna. Zoper takšen sklep se je pravočasno pritožil upnik, pritožbeno sodišče pa je s sklepom I Ip 295/2016 z dne 24. 8. 2016 upnikovi pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 5. 2016 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek z navodilom, da se bo moralo sodišče v ponovljenem postopku najprej opredeliti do navedb upnika v odgovoru na ugovor, ko se zavzema za postopanje sodišča po petem odstavku 64. člena ZIZ in navesti razloge o tem, ali je tretja verjetno izkazala, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo in ob tem presoditi tudi, ali so podani pogoji za postopanje po 65. členu ZIZ.

7. V nasprotju s pritožbenimi navedbami tretje je prvostopenjsko sodišče pri ponovnem odločanju sledilo navodilom Višjega sodišča v Celju, saj se je opredelilo do navedb upnika v odgovoru na ugovor tretje, vendar je pri tem (verjetno v nasprotju s pričakovanji tretje) presodilo, da tretja ni verjetno izkazala, da ima na predmetih izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, ker ni ponudila dokazov, ki bi dokazovali njene trditve o lastništvu predmetov in statusu kmeta, zaradi česar je štelo, da je njen ugovor neutemeljen. To pomeni, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbam upnika v odgovoru na ugovor in o ugovoru tretje odločilo po petem odstavku 64. člena ZIZ. Ta določa, da se v primeru, če ugovor ni obrazložen ali če pravica ni verjetno izkazana, šteje, da je ugovor neutemeljen. V takem primeru namreč ni podana predpostavka, da bi lahko tretji kljub zavrnitvi ugovora v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora začel pravdo za nedopustnost izvršbe (primerjaj sklepe VSK II Cp 373/2006 z dne 28. 3. 2006, VSL I Ip 3208/2007 z dne 5. 9. 2007, VSL II Cpg 765/2001 z dne 23. 10. 2001 in VSL II Ip 1270/2016). V skladu s sodno prakso tudi za ugovor tretjega velja, da mora biti obrazložen, kar pomeni, da morajo biti v njem zatrjevana dejstva in predlagani dokazi, ki na stopnji verjetnosti izkazujejo, da ima tretji na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (tako tudi VSL v sklepu I Ip 2274/2015).

8. Sodišče prve stopnje je v okviru preizkusa obrazloženosti ugovora tretje oziroma presoje izkaza verjetnosti obstoja pravice tretje, ki bi preprečevala izvršbo, ugotovilo: (-) da tretja v ugovoru ni predlagala, niti predložila dokazov, ki bi izkazovali, da ima na zarubljenih predmetih izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, (-) da je sicer predlagala svoje zaslišanje, vendar s svojim zaslišanjem ne more bolj utemeljeno dokazati svojih trditev glede lastništva premičnin ali statusa kmeta, ki jih ne bi mogla priložiti že k ugovoru, (-) da bi tretja za dokazovanje statusa kmeta ali lastništva premičnin lahko dovolj jasno in nesporno dokazala s predložitvijo računov, odločbe o statusu kmeta ali zaslišanjem prič, ki bi lahko potrdile njene navedbe v ugovoru o ukvarjanju s kmetijstvom itd. ter (-) da bi še posebej lahko dokazala lastništvo premičnin, saj zatrjuje, da je sama kupila navedene premičnine in ker gre za premičnine večje vrednosti, je po mnenju prvostopenjskega sodišča težko verjetno, da tretja ne poseduje listin, ki bi dokazovale njeno lastništvo na teh premičninah.

9. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s pritožbenimi navedbami, da bi sodišče prve stopnje v primeru, če je menilo, da obstajajo razlogi za odločitev, da je ugovor tretje neutemeljen, razpisati narok za obravnavo, na katerem bi tretja lahko ustno izpovedala glede svojih ugovornih razlogov in da so obstajali tehtni razlogi za izvedbo takega zaslišanja zaradi okoliščin, ki jih našteva v pritožbi, saj je ugovor pravno sredstvo in pozivanje k dopolnjevanju njegove vsebine z navajanjem relevantnih trditev in predlaganju dokazov oziroma preizkusom predlaganega dokaza lahko povzroči neuravnoteženost položaja strank v postopku s pravnim sredstvom in ker ugovor tretjega predstavlja pravno sredstvo, glede njegove obrazložitve tudi ne pride v poštev smiselna uporaba določb po materialnem procesnem vodstvu (tako VSL v sklepu I Ip 2274/2015). Pač pa se je strinjati s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tretja v ugovoru ni verjetno izkazala obstoja pravice, ki preprečuje izvršbo, zaradi česar so utemeljeni pritožbeni očitki o zmoti ugotovitvi dejanskega stanja in napačni uporabi materialnega prava.

10. Nedvomno je namreč tretja v ugovoru podala trditve o tem, da je lastnica zarubljenih premičnin, lastninska pravica na predmetu pa je nedvomno pravica, ki preprečuje izvršbo na ta predmet. Svojo trditev o tem, da so zarubljene premičnine njena last, je tretja podkrepila z navedbami, da gre za kmetijske stroje, ki jih uporablja pri delu na kmetiji, v okviru opravljanja kmetijske dejavnosti, s katero se ukvarja, saj tudi ima status kmeta, poleg tega pa je zatrjevala, da dolžnik ne biva na naslovu, kjer so bili najdeni zarubljeni predmeti. Res je sicer, da je tretja kot dokaz predlagala „le“ svoje zaslišanje, ne pa tudi zaslišanja kakršnikoli prič, ki bi vedele izpovedati o resničnosti njenih trditev, niti ni predložila listinskih dokazov za svoje trditve. Četudi bi bilo mogoče pričakovati, da bi lahko tretja razpolagala z listinskimi dokazi o lastništvu zarubljenih premičnin in bi nedvomno lahko predložila dokaz o tem, da ima status kmeta in da je nosilka dejavnosti na lastni kmetiji, ni mogoče šteti, da s svojim zaslišanjem takšnih trditev ne bi mogla dokazati, saj takšna ocena pomeni vnaprejšnjo oceno dokaza, kar je nedopustno. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč ni mogoče vnaprej izključiti možnosti, da bi lahko tretja na podlagi lastnega zaslišanja z gotovostjo dokazala, da je lastnica zarubljenih premičnin. Prav tako ni videti razloga, da sodišče ne bi moglo z izvedbo tega dokaza presoditi tudi utemeljenost navedb o tem, da ima tretja status kmeta in da je nosilka dejavnosti na kmetiji, čeprav sta ti dve okoliščini zgolj indici, ki sami po sebi ne izkazujejo lastništva premičnin, temveč zgolj nakazujejo na verjetnost, da so zarubljene premičnine last tretje in ne dolžnikova last.

11. Ker je tretja v ugovoru navedla dejstva, ki bi lahko v pravdnem postopku, v kolikor bi se izkazala za resnična, privedla do ugoditve njenemu zahtevku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na zarubljene predmete, prav tako pa je predlagala vsaj enega izmed možnih dokazov (svoje zaslišanje), njenega ugovora ni mogoče šteti kot neobrazloženega. Prav tako pa je tretja v ugovoru navedla dejstva, ki s stopnjo verjetnosti izkazujejo, da ima na predmetu izvršbe lastninsko pravico, to pa je takšna pravica, ki preprečuje izvršbo. Ali je dokaz, ki ga je ponudila v podkrepitev svojih trditev, sposoben dokazati utemeljenost teh trditev, pa ne glede na navedbe upnika v odgovoru na ugovor tretje ni predmet presoje v predmetnem postopku, temveč predmet nadaljnjega morebitnega pravdnega postopka za nedopustnost izvršbe. Nenazadnje je potrebno poudariti, da bi praviloma presojo, da ugovor ni obrazložen ali da pravica ni verjetno izkazana, prvostopenjsko sodišče moralo opraviti že samo preden vroča ugovor tretjega v odgovor upniku, saj tretji odstavek 64. člena ZIZ določa, da izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vroči sodišče upniku v odgovor (primerjaj s sklepom VSL II Ip 730/2015 in VSM I Ip 116/2016). Uporaba petega odstavka 64. člena ZIZ tako pride v poštev le v primeru, če sodišče samo takoj po prejemu ugovora tretjega presodi, da ta ni obrazložen ali da pravica ni verjetno izkazana, ker bodisi tretji za svoje trditve ni predlagal nobenega dokaza (glej 5. odstavek obrazložitve sklepa VSL I Ip 2274/2015, 5. odstavek obrazložitve sklepa VSL II Ip 730/2015, 4. odstavek sklepa VSM I Ip 116/2016), bodisi so navedbe v ugovoru in priloženi dokazi takšni, da tudi v primeru, če bi se navedbe v povezavi z dokazi izkazale za resnične, po materialnem pravu privede do zavrnitve zahtevka, ker npr. tretji zatrjuje lastninsko pravico na nepremičnini in jo dokazuje zgolj s predložitvijo pogodbe, saj je v skladu z določbami ZTLR in SPZ pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini vknjižba v zemljiški knjigi (glej sklepe VSL II Cpg 765/2001, VSL I Ip 3208/2007 ter 6. odstavek sklepa VSC I Ip 328/2012).

12. Ker peti odstavek 64. člena ZIZ izrecno določa, da se ugovor tretjega šteje za neutemeljen, če je neobrazložen ali če ni verjetno izkazana pravica, ki preprečuje izvršbo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zakonodajalec za primer, ko tretji vloži ugovor v vsakem primeru predvidel pravico tretjega, da v sodnem postopku kljub nasprotovanju upnika dokaže, da ima na predmetu rubeža pravice, ki preprečujejo izvršbo in da ZIZ ne predvideva, da bi bilo mogoče ugovor tretjega o ugovoru tretjega odločati v smislu, da ta ni utemeljen. Vendar pa ima pritožba prav, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje kljub navedbam upnika v odgovoru na ugovor, do katerih se je v skladu z navodili Višjega sodišča v Celju bilo dolžno opredeliti, zmotno presodilo, da ugovor tretje v predmetni zadevi ni bil obrazložen oziroma da v ugovoru tretje ni bila z verjetnostjo izkazana pravica na predmetih, ki preprečuje izvršbo.

13. Prvostopenjsko sodišče bi tako v obravnavanem primeru o ugovoru tretje, upoštevajoč vse okoliščine konkretne zadeve, moralo odločiti v skladu z drugim odstavkom 65. člena ZIZ. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče pritožbi tretje ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena in 366. členom ZPP ter 15. člena ZIZ izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je v skladu z drugim odstavkom 65. člena ZIZ ugovor tretje zavrnilo, kar ima za posledico možnost tretje, da lahko v skladu s tretjim odstavkom 65. člena ZIZ v roku 30 dni od vročitve tega sklepa začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na predmete, navedene v ugovoru tretje, ni dopustna.

14. V zvezi s stroški, ki sta jih tretja in upnik priglasila v postopku z ugovorom tretje, je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o teh stroških pridrži za čas, ko bo znana odločitev o dejanski utemeljenosti ugovora tretje, saj bo šele v tem primeru mogoče odločati o tem, ali so bili ti stroški potrebni in ali je te stroške upnik neutemeljeno povzročil tretji, o čemer bo odločeno v pravdi, v kolikor bo ta sprožena v predvidenem roku. V kolikor pa tretja pravde v 30 dnevnem roku ne bo sprožila, bo moralo o teh stroških naknadno odločiti izvršilno sodišče. Enako odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo tudi glede pritožbenih stroškov, ki sta jih tretja in upnik priglasila v pritožbi ter odgovoru na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

02.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Ip 134/2022
• VSL sklep I Ip 2274/2015
• VSL sklep III Cp 493/2004