VSC sodba Cpg 272/2016

Jedro

V primeru dogovora o ekskluzivnosti, kot ga vsebuje pogodba sklenjena med pravdnima strankama v letu 2005, gre za poseben dogovor pravdnih strank, ki pa ga tako kot je bil dogovorjen in kot sta ga pravdni stranki izpolnjevali, molče ni bilo mogoče podaljšati. V tem primeru bi bilo kršeno načelo enakopravnosti pogodbenih strank, kot tudi načelo ekvivalence, pravičnosti in ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude, saj bi tožena stranka morala svoje olje prodajati le tožeči stranki in le toliko kot bi ta naročila, pri čemer pa tožeča stranka do tožene stranke, razen plačila, ne bi imela nikakršne obveznosti glede količin kupljenega olja, saj niti minimalne letne količine, ki bi jih bila dolžna odkupovati tožeča stranka, v pogodbi niso bile dogovorjene.

Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek iz naslova vtoževane pogodbene kazni za leto 2006, 2007 in 2008 zaradi zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba in da gre za gospodarsko pogodbo ter da terjatve iz gospodarske pogodbe zastarajo v treh letih. Pri tem je sodišče prve stopnje res spregledalo, da je terjatev iz naslova pogodbene kazni odškodninska terjatev, za katere zastaranje pa je v 352. členu OZ prav tako določen rok treh let, ki prične teči tedaj, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za povzročitelja. V vsakem primeru pa ta terjatev zastara v petih letih odkar je škoda nastala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 1.560,62 EUR stroškov pritožbenega odgovora v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni v znesku 71.063,99 EUR s pripadki (točka I.). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 3.660,90 EUR v 15 dneh (točka II. izreka).

2. Tožeča stranka po pooblaščencu izpodbija to sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma podredno, da zadevo vrne v odločitev sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške po specificiranem stroškovniku.

3. Tožena stranka po pooblaščencu prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbenega odgovora po specificiranem stroškovniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v dne 22. 3. 2012 vloženi nasprotni tožbi, ki jo je sodišče prve stopnje obravnavalo kot samostojno tožbo, zoper toženo stranko uveljavljala plačilo pogodbene kazni v znesku 25.783,55 EUR s pripadki za leta 2009, 2010 in 2011 na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju sklenjene med tožečo stranko kot kupcem in toženo stranko kot prodajalcem 1. 10. 2005 za dobo treh let. Z vlogo z dne 17. 1. 2013 je tožbeni zahtevek razširila za pogodbeno kazen za leta 2006, 2007 in 2008 na znesek 71.063,99 EUR. Zatrjevala je, da je poslovanje s toženo stranko potekalo vse od sklenitve Pogodbe o poslovnem sodelovanju in zastopanju z dne 4. 1. 1999 in tudi po preteku veljavnosti pogodbe iz 1. 10. 2005, s katero se je tožena stranka kot prodajalka zavezala izključno preko tožeče stranke kot kupca prodajati svoje proizvode in da je bila na podlagi te izključne pravice prodaje v pogodbi določena tudi pogodbena kazen za primer kršitve tega določila v višini 40 % ustvarjenega neto prometa. Ker naj bi tožena stranka kršila določila pogodbe, saj naj bi proizvode, ki so bili predmet pogodbe, prodajala brez vednosti tožeče stranke tudi drugim kupcem, za kar naj bi tožeča stranka dokončno in potrjeno izvedela iz vloge tožene stranke z dne 16. 9. 2011, je po trditvah tožeče stranke tožba pravočasna.

6. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku oporekala. Trdila je, da sklenjene pogodbe ni kršila, da je po pogodbi iz leta 1999 smela svoje proizvode prodajati tudi drugim v pogodbi določenim kupcem, po pogodbi iz leta 2005 pa poslovnemu sistemu M., da je pogodba potekla s 1. 10. 2008 in je šele po tem datumu tožena stranka svoje proizvode prodajala drugim kupcem in tudi tožeči stranki, če je kaj naročila. Ugovarjala je zastaranje pogodbene kazni po razširjenem tožbenem zahtevku, torej za leta 2006 do 2008. Nadalje je zatrjevala, da je v pogodbi določena pogodbena kazen nedoločljiva, njena višina nesorazmerna in je zahtevala njeno znižanje. Navajala je, da bi tožeči stranki lahko nastala eventualno le škoda v višini 5 % neto prodaje podjetju E.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo v celoti. Ugotovilo je, da je zahtevek tožeče stranke po razširjeni tožbi, torej iz naslova pogodbene kazni obračunane v letu 2006, 2007 in 2008, zastaral. Glede zahtevka iz naslova pogodbene kazni za obdobje 2009 do 2011 pa je zaključilo, da je neutemeljen. Ugotovilo je, da je pogodba iz leta 2005 potekla 1. 10. 2008 in da za nadaljnje medsebojno poslovanje med pravdnima strankama ni veljala, ker je bilo po tem datumu poslovanje med strankama drugačno in je potekalo pod drugačnimi pogoji. Tožeča stranka posledično do zaračunavanja pogodbene kazni ni bila upravičena.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

9. Po tožeči stranki uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti kršitve na katere pazi pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v postopku na prvi stopnji niso bile storjene. Sodba sodišča prve stopnje je v zadostnem obsegu obrazložena z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih. Tako tudi o zastaranju vtoževane terjatve iz naslova pogodbene kazni. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke v razširjenem delu zastaral ter da je pogodba sklenjena med pravdnima strankama 2005 veljala le do 1. 10. 2008, in je tedaj prenehala veljati tudi v pogodbi dogovorjena pogodbena kazen, se utemeljeno ni ukvarjalo z navedbami tožeče stranke, ko je ta zatrjevala kršitve pogodbe s strani tožene stranke, ko naj bi ta svoje izdelke prodajala na sejmih itd., saj to za odločitev ni bilo pomembno. Prav tako se mu ni bilo potrebno ukvarjati s trditvami tožeče stranke, da naj bi obseg škode tožeča stranka ugotovila šele po prenehanju poslovnega razmerja s toženo stranko, to je 14. 4. 2011, ko je na toženo stranko naslovila zahtevo o plačilu pogodbene kazni, tako, da je pritožbeni očitek o zagrešenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, pri čemer tožeča stranka niti ne navede za katere kršitve naj bi šlo, očitno pa meri na kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, povsem neutemeljen.

10. Neutemeljeno tožeča stranka očita tudi, da se sodišče prve stopnje ni izreklo glede njenega dokaznega predloga za pridobitev vseh faktur tožene stranke od leta 2005 dalje od FURS-a, ker je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog izvedlo in od FURS-a dobilo odgovor, da s temi fakturami ne razpolaga, tožena stranka pa je v zvezi s tem pojasnila, da s fakturami ne razpolaga, ker so bile uničene v popravi. Končno pa te fakture za odločitev tudi niso bile relevantne, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožbeni zahtevek v tem delu itak zastaral.

11. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožeče stranke, da je bila tožena stranka prekludirana z ugovorom zastaranja. Tožena stranka je ugovor zastaranja uveljavljala takoj po tem, ko je tožeča stranka tožbeni zahtevek razširila. Ker je tožeča stranka razširitev tožbenega zahtevka vložila na prvem naroku za glavno obravnavo dne 17. 1. 2013, sodišče pa je dodelilo toženi stranki rok 15 dni, da se o razširitvi izjavi, je njen ugovor, ki ga je podala že v vlogi z dne 25. 1. 2013 in v roku kot ji ga je dodelilo sodišče prve stopnje, pravočasen in z njim ne more biti prekludirana. V vlogah 15. 2. 2016 in 24. 2. 2016 pa je tožena stranka le ponavljala to, kar je predhodno že uveljavljala.

12. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi pravilno in popolno ugotovilo za razsojo odločilna dejstva. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

13. Sodišče prve stopnje je moralo presoditi ali je med pravdnima strankama nesporno pisno sklenjena Pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 1. 10. 2005, ki je bila sklenjena za dobo treh let od dneva podpisa, torej do 1. 10. 2008, veljala in zavezovala pogodbeni stranki tudi po poteku s pogodbo dogovorjenega roka, saj je tožeča stranka zahtevala plačilo pogodbene kazni tudi za čas po preteku s pogodbo dogovorjenega roka veljavnosti. Po določbi 249. člena Obligacijskega zakonika (OZ) namreč sporazum o pogodbeni kazni deli pravno usodo obveznosti na katere zavarovanje se nanaša.

14. Ker je tožena stranka ugovarjala zastaranje tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na zahtevek plačila pogodbene kazni obračunane za leta 2006 do 2008 je moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o utemeljenosti uveljavljanega ugovora zastaranja.

15. Sodišče prve stopnje je glede veljavnosti med pravdnima strankama sklenjene Pogodbe o poslovnem sodelovanju v letu 2005, ki je veljala do 1. 10. 2008, tožeča stranka pa je zatrjevala, da je bila molče podaljšana, ker da sta pravdni stranki tudi po tem datumu poslovno sodelovali na enak način kot je bilo dogovorjeno s pisno pogodbo ter se pri tem sklicevala na določbo 12. člena OZ(1) zaključilo, da je med pravdnima strankama sklenjena pogodba potekla 1. 10. 2008 in ni sledilo zatrjevanjem tožeče stranke, da je pogodba veljala tudi po navedenem datumu, vse do aprila 2011. Iz izvedenih dokazov in trditev pravdnih strank je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bilo v pogodbi jasno določeno, da velja za tri leta; da v pogodbi ni bilo nobenih določb, da je potrebno za prekinitev pogodbe ustno ali pisno sporočiti, da pogodba ne velja več; da je poslovanje med pravdnima strankama sicer potekalo tudi po letu 2008, vendar pod drugačnimi pogoji, na podlagi naročil tožeče stranke, posredovanih ji novih cenikov in ponudbe tožene stranke, pri čemer se tožena stranka ni sklicevala na pogodbo. V zvezi s trditvami tožeče stranke, da je njuno poslovanje potekalo ves čas od leta 1999 dalje pod enakimi pogoji poslovanja, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pogoji poslovanja v obeh pogodbah niso bili enaki, da je bilo drugačno tudi trajanje pogodb in pravilno zaključilo, da ni šlo ves čas za enako kontinuirano poslovanje kot ga zatrjuje tožeča stranka. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodba vsebovala določbe o ekskluzivni prodaji(2) in zaključilo, da mora biti takšno določilo dogovorjeno pisno in ne zgolj ustno, s čemer v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pogodba sklenjena med pravdnima strankama v letu 2005 prenehala veljati 1. 10. 2008. Pravilno je zaključilo, da pogodba po poteku v pogodbi določene veljavnosti ni bila molče podaljšana, kot je to zatrjevala tožeča stranka. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da je poslovno razmerje pravdnih strank po navedeni pogodbi trajalo vse do dopisa tožeče stranke z dne 14. 4. 2011 in da je bil enak poslovni odnos med pravdnima strankama vzpostavljen na enak način od leta 1999 dalje, se tako pokažejo za neutemeljene.

16. Tožeča stranka svojih v pritožbi ponovljenih trditev, da ji je tožena stranka tudi po letu 2008 zagotavljala, da blago dobavlja izključno preko tožeče stranke v skladu z dogovorom, v postopku na prvi stopnji ni dokazala in tega iz izpovedb zaslišanih prič A. J. in A. Č. sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, kot želi to prikazati tožeča stranka, saj je iz zapisnikov o izpovedbi obeh prič razvidno le, da se je tožena stranka v času poslovanja s tožečo stranko večkrat zglasila pri tožeči stranki. Razvidno je tudi, da naj bi tožeči stranki zagotavljala, da olja ne prodaja drugim. Da bi bilo to prav v času po prenehanju pogodbe, torej po 1. 10. 2008, pa omenjeni priči nista potrdili. Dejstvo, da tožena stranka pogodbe po poteku ni odpovedala oziroma tožeče stranke ni obvestila o njenem prenehanju, pa na veljavnost pogodbe ne vpliva in ne dokazuje volje tožene stranke še nadalje poslovati s tožečo stranko po pogojih kot so bili dogovorjeni s pogodbo. Tožena stranka pa je tekom postopka tudi zatrjevala, da takšne volje ni bilo, saj sta tako tožena stranka kot priča I. K. povedala, da so komaj čakali, da se pogodba izteče, ker tožena stranka trgovin, ki jih je zalagala z blagom tožeče stranke, ni redno zalagala.

17. Tudi ne drži, da je tožeča stranka tekom postopka izkazala kontinuirano in neprekinjeno sodelovanje in da je sodelovanje po oktobru 2008 potrdila tudi tožena stranka, ki je potrdila, da tožeči stranki po oktobru 2008 nikoli ni povedala, da sodeluje tudi z drugimi subjekti ter da je na ta način tožeči stranki izražala voljo po prodaji na način ekskluzivnosti. Tožena stranka po izteku sklenjene pogodbe v letu 2008 tožeči stranki ni bila dolžna razlagati, da posluje tudi z drugimi subjekti, sicer pa je tožeči stranki bilo to poznano, saj je že v letu 2006 in nato v letu 2008, torej v času trajanja pogodbe, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, od svojih zaposlenih izvedela, da tožena stranka posluje tudi z drugimi subjekti, iz česar je zaključiti, da tožena stranka ni izražala volje po prodaji na način ekskluzivnosti, kot to trdi tožeča stranka.

18. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka od leta 1999 dalje res poslovala s tožečo stranko, vendar pa ne pod istimi pogoji in ne na enak način, kar kaže že dejstvo, da sta imeli pravdni stranki v tem času sklenjeni dve različni pogodbi, obe za določen čas dveh oziroma treh let, od katerih je prva toženi stranki tudi dopuščala poslovanje z določenimi drugimi subjekti. Tako med pravdnima strankama ekskluzivnost prodaje kot je bila dogovorjena v pogodbi iz 2005, ni bila vzpostavljena kot stalna poslovna praksa.

19. Pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da gre v primeru dogovora o ekskluzivnosti, kot ga vsebuje pogodba sklenjena med pravdnima strankama v letu 2005 za poseben dogovor pravdnih strank, ki pa ga tako kot je bil dogovorjen in kot sta ga pravdni stranki izpolnjevali, molče ni bilo mogoče podaljšati. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bilo v tem primeru kršeno načelo enakopravnosti pogodbenih strank, meni tudi, da bi bilo kršeno načelo ekvivalence, pravičnosti in ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude, saj bi tožena stranka morala svoje olje prodajati le tožeči stranki in le toliko kot bi ta naročila, pri čemer pa tožeča stranka do tožene stranke, razen plačila, ne bi imela nikakršne obveznosti glede količin kupljenega olja, saj niti minimalne letne količine, ki bi jih bila dolžna odkupovati tožeča stranka, v pogodbi niso bile dogovorjene.

20. Da je šlo v primeru v pogodbi iz leta 2005 dogovorjene ekskluzivnosti za neuravnoteženo razmerje med pogodbenima strankama v katerem je bila tožena stranka nekaj zavezana, tožeča stranka pa ni imela nobene nasprotne ekvivalentne zaveze, zgolj koristi, izhaja tudi iz mnenja izvedenca D.(3) Navedeni izvedenec je v izvedeniškem mnenju zapisal, da so pogodbe o ekskluzivnem zastopanju praviloma omejene s časovnim trajanjem, še posebej kadar ena stranka pridobi korist (ekskluzivnost trgovanja zgolj po njenih prodajnih kanalih, s čimer dosega premoženjsko korist), za kar pa ni dogovorjena ekonomska protipostavka (zaveza o minimalnem letnem nakupu), zato gre za neuravnoteženo razmerje kot je ta konkreten primer. S takšno pogodbo je bila tožena stranka zavezana nekaj storiti, tožeča stranka pa ni imela nobene nasprotne ekvivalentne zaveze. Enako izhaja tudi iz mnenja izvedenke T.(4) Poleg tega je izvedenec D. mnenja, da so pogodbe o ekskluzivnem zastopanju praviloma omejene s časovnim trajanjem, kar je bilo tudi v obravnavani pogodbi sklenjeni med pravdnima strankama.

21. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da je pogodba sklenjena med pravdnima strankam iztekla 1. 10. 2008 in da po tem datumu ni veljala več. S tem pa so prenehale tudi v pogodbi dogovorjene zaveze tožene stranke, da bo svoje blago prodajala izključno preko tožeče stranke ter tudi za kršitev te zaveze dogovorjena pogodbena kazen in te odločitve tožeča stranka s pritožbenimi navedbami sklicujoč se na določbo 12. člena OZ ne more izpodbiti.

22. Pri tem ni odveč ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka sklenjene pogodbe iz leta 2005 že od vsega začetka ni izpolnjevala, saj je od tožene stranke odkupovala zgolj olje, čeprav je bil predmet pogodbe odkup in prodaja pridelkov in izdelkov iz proizvodnega asortimana tožene stranke(5), poleg tega je bil predmet pogodbe tudi proizvodnja bučnega olja različnih kvalitet pod blagovno znamko B. za domače in tuje trge(6), za katerega je tožena stranka trdila, da pod to blagovno znamko tožeča stranka olja sploh ni nikoli prodajala, tožeča stranka pa tega ni prerekala. Kot izhaja iz 1. člena pogodbe je bila ekskluzivna prodaja dogovorjena ne le za olje oziroma proizvode iz 2. člena pogodbe, kot to neutemeljeno pritožbeno zatrjuje tožeča stranka, temveč za ves proizvodni asortiman tožene stranke. Če bi držale pritožbene trditve tožeče stranke, da je ekskluzivnost prodaje bila dogovorjena le za proizvode iz 2. člena, kot to šele v pritožbi navaja tožeča stranka, potem bi bil zahtevek tožeče stranke že iz tega razloga neutemeljen, saj se, kot je navedeno že zgoraj, proizvodi iz 2. člena nikoli niso prodajali.

23. Ker je pogodba sklenjena med pravdnima strankama prenehala, tožeča stranka ni bila upravičena po 1. 10. 2008 toženi stranki zaračunavati pogodbene kazni. Tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim ta uveljavlja pogodbeno kazen za leto 2009, 2010 in 2011 je zato neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

24. Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek iz naslova vtoževane pogodbene kazni za leto 2006, 2007 in 2008 zaradi zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba in da gre za gospodarsko pogodbo ter da terjatve iz gospodarske pogodbe zastarajo v treh letih.(7) Pri tem je sodišče prve stopnje res spregledalo, da je terjatev iz naslova pogodbene kazni odškodninska terjatev, za katere zastaranje pa je v 352. členu OZ prav tako določen rok treh let, ki prične teči tedaj, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za povzročitelja. V vsakem primeru pa ta terjatev zastara v petih letih odkar je škoda nastala (člen 352, drugi odstavek).

25. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da je za poslovanje tožene stranke z drugimi subjekti izvedela šele iz vloge tožene stranke, ki jo je prejela 20. 9. 2011, vendar sodišče prve stopnje tem njenim trditvam utemeljeno ni sledilo, saj je iz izvedenih dokazov zaključilo, da je tožeča stranka že v letu 2006 in nato še v letu 2008 izvedela, da je tožena stranka prodajala olje tudi drugim osebam. Na podlagi te ugotovitve je sodišče prve stopnje kot datum začetka teka zastaranja utemeljeno štelo leto 2008. Ob dejstvu, da je tožeča stranka tožbo za plačilo pogodbene kazni za leto 2006, 2007 in 2008 vložila šele 7. 1. 2013, kar je po poteku treh let, je utemeljeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek v tem delu zastaral pred vložitvijo tožbe in ga kot neutemeljenega zavrnilo. Pritožbeno sodišče pri tem še ugotavlja, da je za terjatve iz naslova uveljavljane pogodbene kazni vključno do 7. 1. 2008 potekel za leta 2006, 2007 in do 7. 1. 2008 celo petletni zastaralni rok, določen v drugem odstavku 352. člena OZ.

26. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je za kršitev pogodbe s strani tožene stranke izvedela šele iz pripravljalne vloge tožene stranke, ki jo je prejela 20. 9. 2011 in sodišču prve stopnje očita, da je to zmotno ocenilo izpovedbo zaslišanega direktorja tožeče stranke in prič A. Č. in A. J. Zmotno pojasnjuje, da je datum 14. 4. 2011 datum prenehanja poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama in da je šele tedaj imela tožeča stranka pravico zahtevati pogodbeno kazen za vsa leta nazaj, torej za vso obdobje poslovanja, ker da gre za enovito in nedeljivo odškodninsko terjatev.

27. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze pravilno dokazno ocenilo. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke J. Č. v tem sporu in v zadevi I Pg 1009/2011 na katero se sklicuje v pritožbi tožeča stranka, je navedeni v zadevi I Pg 1009/2011 izpovedal: “Ko smo mi to ugotovili, potem leta 2008 da je artikel noter, smo ugotovili, da prodaja spet po tisti dampinški ceni ...” Torej je sodišče prve stopnje že iz te izpovedi pravilno zaključilo, da je tožeča stranka za kršitev oziroma za škodo izvedela ne le v letu 2008, temveč tudi že prej. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja iz izpovedb zaslišanih prič A. Č. in A. J.

28. Zgrešeno je stališče tožeče stranke, da je imela pravico pogodbeno kazen zaračunati šele s prenehanjem pogodbenega razmerja, ker je to imela pravico zaračunati takoj, ko je za kršitev pogodbe izvedela, za kar ne more biti ovira v določbi, da se pogodbena kazen obračuna v višini 40 % ustvarjenega neto prometa, kot to zmotno trdi tožeča stranka v pritožbi. Prav tako je zgrešeno tudi nadaljnje pritožbeno stališče tožeče stranke, da gre v primeru uveljavljanja konkretne pogodbene kazni za enotno odškodninsko odgovornost in ne za občasne ali letne dajatve. Takšno stališče negira že sam zahtevek tožeče stranke, ko pogodbeno kazen uveljavlja izhajajoč iz izračuna neto prometa za posamezno leto. Sicer pa ne more biti dvoma, da je zastaranje pričelo teči z dnem, ko je tožeča stranka zvedela za kršitev, saj bi tedaj lahko ugotovila tudi višino pogodbene kazni. Izteklo pa se je s potekom treh let, kar je pred vložitvijo zahtevka v letu 2013.

29. Pritožbene navedbe tožeče stranke so tako v celoti neutemeljene, pri čemer pa ni odveč pripomniti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo ne le zastaranje tožbenega zahtevka, temveč tudi, da tožena stranka pogodbe sploh ni kršila, saj ni prodajal olja drugim iste kvalitete kot je bila ta dogovorjena s tožečo stranko.

30. Pritožbo tožeče stranke je bilo po navedenem zavrniti v celoti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

31. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nositi sama svoje stroške pritožbenega postopka (člen 165/I v zvezi s členom 154/I ZPP). Mora pa toženi stranki povrniti stroške nastale s pritožbenim odgovorom (člen 155/I ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po stroškovniku tožene stranke in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) v znesku 1.560,62 EUR (1.279,20 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 22 % DDV), vse v 15 dneh.

Op. št. (1): 12. člen OZ določa: “V obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama.”

Op. št. (2): 1. člen Pogodbe o poslovnem sodelovanju sklenjene 1. 10. 2005 glasi: “Predmet pogodbe je odkup in prodaja pridelkov in izdelkov iz proizvodnega asortimana prodajalca, sodelovanje pri razvoju morebitnih novih izdelkov, pomoč pri izdelavi analiz, opredelitev kupoprodajnih pogojev ter obseg zastopanja. Prodajalec se obvezuje, da bo izvajal prodajo izključno preko kupca, firme M. d.o.o. za področje celotne Slovenije. Navedeno predstavlja izrecno pogodbeno voljo obeh strank ter bistveno sestavino pogodbe, kupec pa lahko v primeru kršitve določil tega člena zahteva plačilo pogodbene kazni v višini 40 % ustvarjenega neto prometa.”

Op. št. (3): Glej točko 2.5. izvedenskega mnenja na listni št. 207 spisa.

Op. št. (4): Glej točko 3 na listni št. 132 spisa.

Op. št. (5): Glej 1. člen pogodbe v prilogi A3.

Op. št. (6): Glej člen 2 navedene pogodbe.

Op. št. (7): Glej člene 249, 335 in 349.

Datum zadnje spremembe:

02.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cpg 234/2015
• VSL sodba I Cp 4218/2009
• VSC sodba Cpg 225/2015