VSC sklep EPVDp 5/2017

Jedro

Postopek za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se konča s pravnomočnostjo sklepa, s katerim se storilcu izreče tak ukrep. Postopek za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je postopek v zvezi z izvršitvijo in ta se lahko začne samo na predlog storilca. Tako je predlog za odložitev izvršitve “primarni zahtevek” v postopku za odložitev izvršitve in je rok za vložitev tega predloga, s katerim se začne ta postopek, nedvomno materialnopravni rok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčeva predloga za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka) in za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (II. točka izreka) ter mu naložilo v plačilo sodno takso v znesku 30,00 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper tak sklep se pritožujejo storilčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1). Po mnenju zagovornikov je sodišče prve stopnje zgrešeno uporabilo 89. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj bi moralo glede vrnitve v prejšnje stanje uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj ZUP za razliko od ZKP pozna tudi t.i. fikcijo vročitve, ki je v konkretnem postopku izhodišče za podajo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, takšno stališče pa naj bi bilo razvidno tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013, ki kaže na to, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje mogoče vložiti tudi v postopku odloga izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in celo v primeru, ko kršitelj zamudi rok za predložitev potrdila in ne samega predloga za odlog, kot je primer v konkretnem postopku. Ker pa ZUP po členih 103 - 108 jasno določa, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje mogoče podati v primerih, ko stranka iz opravičenih vzrokov zamudi rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, postane tudi nepomembno vprašanje ali gre za materialni ali procesni rok, in je pomembno zgolj vprašanje, ali so podani opravičeni vzroki za zamudo kateregakoli roka. Takšno stališče pritožnika naj bi po pritožbenih trditvah bilo skladno tudi s stališčem Višjega sodišča v Mariboru, ki je v sklepu EPVDp 5/2015 z dne 28. 1. 2015 med drugim sprejelo stališče, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje mogoče vložiti v primeru, ko je ob sicer opravljeni vročitvi, iz opravičenih vzrokov zamujen rok za opravo kakšnega dejanja v postopku (103. člen ZUP). Tudi v tem primeru je bil predmet postopka predlog za odlog izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v okviru katerega kršitev ni pravočasno predložil dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program, pri čemer pa višje sodišče predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni zavrglo kot nedovoljenega. Stališče izpodbijanega sklepa, da predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predloga za pogojno odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sploh ni mogoče vložiti, ker zakonske določbe tega ne dovoljujejo, ni pravilno. Zato predlagajo, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo ugotovitve prvostopenjskega sodišča: (-) da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 31. 8. 2016 izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, (-) da je ta sklep bil storilcu vročen v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP s fikcijo vročitve 17. 9. 2016 in je postal pravnomočen 27. 9. 2016, (-) da je rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja iztekel 12. 10. 2016 in (-) da je storilec v vlogi z dne 14. 11. 2016 predlagal vrnitev v prejšnje stanje in hkrati vložil predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. V tej vlogi so storilčevi zagovorniki navedli, da je storilec sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja prejel šele 30. 9. 2016, ko ga je našel v poštnem nabiralniku, ko se je vrnil iz mesec dni trajajoče službene poti v tujino; da je zato štel, da lahko predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vloži do 24. 10. 2016; da je 4. 11. 2016 prejel obvestilo sodišča, da je v evidenco izdanih vozniških dovoljenj z dnem 27. 10. 2016 vpisano prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5. Sodišče prve stopnje je v 3. odstavku obrazložitve pravilno pojasnilo, da je v skladu s prvim odstavkom 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na uporabo katerega napotuje 3. alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1, predlog za vrnitev v prejšnje stanje možno vložiti le, če je storilec iz opravičenih razlogov zamudil rok za vložitev pravnega sredstva (pritožbe ali napovedi pritožbe), ne pa tudi v primeru, ko je zamudil rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se lahko predlog za vrnitev v prejšnje stanje vloži samo zaradi zamude procesnega, ne pa tudi zaradi zamude materialnopravnega roka in je s tem pravilno zavzelo stališče, da je rok za predložitev vložitve predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja materialnopravni rok. Takšno stališče je namreč to pritožbeno sodišče zavzelo že v svojih sklepih EPVDp 46/2014 z dne 16. 5. 2014 in EPVDp 125/2015 z dne 23. 10. 2015, v katerih je svoje stališče utemeljilo s sklicevanjem na teoretično pravna izhodišča, ki jih je izpostavila dr. Polonca Kovač v članku z naslovom „Vrnitev v prejšnje stanje pri prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po ZP-1: z uporabo ZUP, materialnopravnega temelja ali instituta sui generis?“, ki je bil objavljen v Pravosodnem biltenu št. 1/2014. Imenovana avtorica je v navedenem članku izrecno navedla: „Med materialno pravne roke spadata predvsem rok za vložitev zahtevka (primarnega, ne poznejših vlog ali celo pravnih sredstev) in paricijski ali izpolnitveni rok. Glede prvega je sodna praksa ustaljena, medtem ko se konsistentnost za drugi rok še gradi. Postopek za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se končna s pravnomočnostjo sklepa, s katerim se storilcu izreče tak ukrep. Postopek za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je postopek v zvezi z izvršitvijo in ta se lahko začne samo na predlog storilca. Tako je predlog za odložitev izvršitve „primarni zahtevek“ v postopku za odložitev izvršitve in je rok za vložitev tega predloga, s katerim se začne ta postopek, nedvomno materialnopravni rok.

6. Čeprav drži, da institut vrnitve v prejšnje stanje sodi pod kategorijo rokov in da je štetje rokov povezano tudi z vročanjem pisanj, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče zaradi dejstva, da drugi odstavek ZP-1 glede vročanja napotuje na smiselno uporabo določb ZUP, tudi za institut vrnitve v prejšnje stanje uporabiti določbe ZUP in ne določbe ZKP, zlasti ker ZUP pozna t. i. fikcijo vročitve. ZP-1 namreč v 3. alineji prvega odstavka 67. člena ZP-1 glede rokov izrecno napotuje na (smiselno) uporabo določb ZKP. Poleg tega pa je treba poudariti, da institut vrnitve v prejšnje stanje ni neposredno povezan s vprašanjem vročanja, saj se v primeru, če se pripetijo napake pri vročanju, in vročitev pisanja ni pravilno opravljeno, roki za opravo procesnega dejanja sploh ne začnejo teči in tako zaradi napak pri vročanju ni mogoče predlagati vrnitev v prejšnje stanje, pač pa razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, kot tudi smiselno izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru EPVDp 5/2015, na katerega se sklicuje tudi pritožba. V omenjenem sklepu je Višje sodišče v Mariboru res zapisalo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje mogoče vložiti v primeru, ko je ob sicer opravljeni vročitvi, iz opravičenih vzrokov zamujen rok za opravo kakšnega dejanja v postopku in pri tem (po mnenju tega pritožbenega sodišča zmotno) navedlo 103. člen ZUP. Vendar se v tej zadevi Višje sodišče v Mariboru ni ukvarjalo s vprašanjem dovoljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in po katerem predpisu se presojajo pogoji za vrnitev v prejšnje stanje, temveč je zgolj pojasnilo, da je sodišče prve stopnje glede na vsebino zagovornikove vloge v tisti zadevi, ki je sicer bila naslovljena kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v vsebini pa je tak predlog utemeljevala z navedbami o nepravilnosti vročitve, pravilno obravnavalo kot predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti. Pri tem Višje sodišče v Mariboru res predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni zavrglo kot nedovoljenega, ker je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da tega predloga niti ni mogoče obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ni se pa v tej zadevi opredelilo do tega, da bi predlog za vrnitev v prejšnje stanje v takšnem primeru bil dovoljen.

7. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013 pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče v omenjeni zadevi sicer zavzelo stališče, da je v postopku odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja možno in dopustno smiselno uporabiti institut vrnitve v prejšnje stanje, vendar le v okviru odločanja o pritožbi zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. V predmetni zadevi pa ne gre za tako situacijo.(1) Vrhovno sodišče je štelo, da je višje sodišče smiselno uporabilo institut vrnitve v prejšnje stanje in med opombami zapisalo, da se institut vrnitve v prejšnje stanje smiselno uporablja tudi v postopku odločanja o preklicu izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter da je pritožbeno sodišče kljub temu, da je storilčeva pritožba po vsebini predstavljala predlog za vrnitev v prejšnje stanje, o katerem bi sicer moralo odločati prvostopenjsko sodišče, ravnalo v skladu z načelom ekonomičnosti in hitrostjo postopka ter načelom varstvo pravic strank, ko je o tej vlogi odločilo samo in štelo, da so razlogi, iz katerih je storilec zamudil 15-dnevni rok, utemeljeni ter izpodbijani sklep razveljavilo. Vendar je Vrhovno sodišče v sklepu IV Ips 119/2013 z dne 19. 11. 2013 pojasnilo, da je že v sodbi IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013 zavzelo stališče, da je (materialnopravni) 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti (paricijski rok) prekluzivne narave. S tem pa je pojasnilo, kako je treba razumeti sodbo IV Ips 98/2013. Tudi kasnejša sodna praksa pritožbenih sodišč(2), ki se je izoblikovala po sprejetju sodb Vrhovnega sodišča RS IV Ips 98/2013 in IV Ips 119/2013, na oblikovanje katere so vplivala zgoraj omenjena teoretična izhodišča, je zavzela jasno stališče, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ali zaradi zamude za izpolnitvijo obveznosti predložitve dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program ni dovoljen, ker gre za materialnopravne roke ter da se dovoljenost takih predlogov presoja po določbah ZKP in ne po določbah ZUP, za kar so bili argumenti predstavljani že zgoraj. Upoštevajoč navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je nepravilno stališče izpodbijanega sklepa, da predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče vložiti, ker zakonske določbe ZKP tega ne dovoljujejo. Nenazadnje tudi v primeru, če bi sodišče štelo, da je vendarle potrebno za presojo dovoljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje uporabiti določbe ZUP, predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne bi bil dovoljen, ker je rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja materialni rok in v nasprotju s pritožbenimi trditvami tudi po določbah ZUP ni mogoče predlagati vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude materialnega roka, temveč zgolj zaradi zamude procesnih rokov. Ob pravilni presoji, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljen, pa je pravilna tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da je predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prepozen in je tudi odločitev o zavrženju tega predloga pravilna in zakonita.

8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom ZP-1, je pritožbeno sodišče pritožbo storilčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker storilčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 v zvezi s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 20,00 EUR, ki jo je storilec dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, k plačilu pa ga bo pozvalo sodišče prve stopnje.

-----

Op. št. (1): Iz sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013 izhaja, da je prvostopenjsko sodišče ob ugotovitvi, da storilec v določenem roku sodišču ni predložil potrdila o vključitvi v rehabilitacijski program, ravnalo zakonito, ko je preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pritrdilo pa je tudi odločitvi višjega sodišča, ki je sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo, ker je ugotovilo, da se je storilec prijavil na zdravljenje pri neustrezni organizaciji zaradi nerazumevanja in nevednosti, po pridobitvi ustreznih napotnic pa se je že vključil v obravnavo pri pooblaščeni ustanovi.

Op. št. (2): Glej sklepe Višjega sodišča v Celju EPVDp 46/2014 z dne 16. 5. 2014, EPVDp 115/2014 z dne 5. 12. 2014, EPVDp 7/2015 z dne 23. 1. 2015, EPVDp 125/2015 z dne 23. 10. 2015 in EPVDp 110/2016 z dne 11. 10. 2016, sklepa Višjega sodišča v Kopru EPVDp 21/2014 z dne 24. 3. 2014 in EPVDp 5/2015 z dne 26. 3. 2015 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani EPVDp 174/2013 z dne 19. 12. 2013.

Datum zadnje spremembe:

02.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sklep EPVDp 46/2014
• VSC Sklep EPVDp 76/2021
• VSC Sklep EPVDp 99/2021