<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC sodba II Kp 11662/2013

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2017:II.KP.11662.2013
Evidenčna številka:VSC0004649
Datum odločbe:24.01.2017
Senat, sodnik posameznik:Branko Aubreht (preds.), Andrej Pavlina (poroč.), Marija Bovha
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - ponujena cesija - asignacija - dodatni pogoj - denarna socialna pomoč

Jedro

Ni dolžnost oškodovanca oziroma oškodovane družbe, da ponujeno cesijo oziroma asignacijo sprejme in podpiše, še zlasti ob pomislekih glede izpodbojnosti posla in realne nevarnosti, da tudi od cesionarja oziroma asignata ne bo mogoče izterjati dolgovanega zneska. Prvostopenjsko sodišče je, glede na ugotovljene premoženjske razmere, prišlo do spoznanja, da gre obtoženko oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka, ker bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da obtoženka naloženega dodatnega pogoja objektivno ni zmožna izpolniti, kar posledično postavi pod vprašaj smiselnost izrekanja kazenske sankcije opozorilne narave.

Izrek

Pritožbi se se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženi V. Z. v okviru izrečene pogojne obsodbe ne določi dodatni pogoj, da v roku desetih mesecev od pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu S. Š. znesek 2.370,27 EUR, sicer pa se v ostalem delu pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obtožena V. Z. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere ji je bil naložen splošni pogoj, da v preizkusni dobi dveh let od pravnomočnosti sodbe ne stori novega kaznivega dejanja, in posebni pogoj, da oškodovancu S. Š. v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača znesek 2.370,27 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jo je sodišče prve stopnje oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je dolžna oškodovancu plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 2.370,27 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega računa do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili obtoženkini zagovorniki. Smiselno uveljavljajo pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obtoženkin zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je storila očitano ji kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Po prepričanju sodišča druge stopnje pritožniki napačno sklepajo, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo vlogo obtoženke pri sklenitvi in izvajanju predmetnega posla. Res je sicer, da je obtoženka v zagovoru zatrjevala, da se ona o poslu ni dogovarjala z oškodovancem S. Š., da je ob nastopu funkcije direktorice zgolj prevzela ustaljeni način poslovanja, ter da naj bi blago naročali D. Ž. in A. K., ki sta bili zadolženi za nabavo v podjetju V. Pritožniki se pri tem sklicujejo na izpovedbe D. Ž. in A. K., iz katerih naj bi izhajale pritožbeno zatrjevane okoliščine. V tej zvezi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče pod točko 4 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno dokazno ocenilo zagovor obtoženke tudi v luči izpovedb navedenih dveh prič, pri čemer je očitno, da obramba njune izpovedbe prikazuje selektivno. Iz izpovedb priče D. Ž. na glavni obravnavi 12. 4. 2016 tako izhaja, da z oškodovanim S. Š. predmetnega posla ni dogovarjala, da pred tem poslom z oškodovancem niso poslovno sodelovali in da se v telefonskih stikih ni nikoli predstavljala za direktorico (list. št. 114). Dopušča le možnost, da je sporne račune knjižila. Iz izpovedb priče A. K. pa izhaja, da v času sklenitve in izvajanja posla sploh ni bila v službi in se tudi ne spominja, da bi kdaj kontaktirala z oškodovancem, sicer pa je prvi stik z dobaviteljem navezala vodja podjetja oziroma direktorica (list. št. 115). Oškodovanec je na glavni obravnavi 1. 3. 2016 (list. št. 104) potrdil, da je imel prvi kontakt v zvezi s sklenitvijo posla prav z direktorico, torej z obtoženko, ko ga je ta poklicala po telefonu. To okoliščino je potrdila tudi priča M. Š. Glede na zgoraj navedeno, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bilo v dokaznem postopku pred prvim sodiščem z vso gotovostjo dognano, da oškodovanec predmetnega posla ni dogovoril z neznano osebo, temveč prav z obtoženko, ki mu je pri tem zatrjevala, da je posel varen oziroma da bodo iz posla nastale obveznosti izpolnjene, kljub temu, da je vedela za finančne težave podjetja V., kar je tudi sama priznala v svojem zagovoru. Ker je bil to očitno edini posel med podjetjem V. in oškodovancem in je bilo, kot že rečeno, v dokaznem postopku z vso zanesljivostjo izkazano, da ga je sklenila in izvajala obtoženka, ni moč slediti pritožbeni tezi, da naj bi bila obtoženka prepričana, da je oškodovanec že dalj časa V. dobavitelj. Takšen zaključek je prav tako v popolnem nasprotju s spisovno dokumentacijo in skladnimi izpovedbami prič S. Š. in M. Š., pa tudi D. Ž. in A. K.

7. Upoštevaje vse okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, ki jih je prvo sodišče uspešno argumentiralo, nikakor ni moč pritrditi trditvi pritožnikov, da gre poslovni odnos med oškodovancem in obtoženko opredeliti zgolj kot upniško - dolžniško razmerje. Pri sklepanju takšnega razmerja morajo udeleženci ravnati vestno in pošteno ter so upravičeni pričakovati enako ravnanje tudi od drugega udeleženca, še posebej, če so sami svojo obveznost že izpolnili. Upoštevaje naravo upniško - dolžniškega razmerja in dejstvo, da je obtoženka opravljala gospodarsko dejavnost, je oškodovanec utemeljeno in upravičeno pričakoval, da bo tudi obtoženka izpolnila svoje obveznosti in poravnala posamezne račune, kot je to sama zagotavljala in obljubljala še po zapadlosti računov.

8. Obtoženka se je na povezano družbo Bo. obrnila šele maja 2012, torej leto dni po izstavitvi večine neplačanih računov, ki so predmet tega kazenskega postopka. V tem času je oškodovanec, kot nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji, tudi že razpolagal s pravnomočnim sklepom o izvršbi zoper dolžnika podjetje V., d. o. o. Po prepričanju sodišča druge stopnje je zato zmotno prepričanje pritožnikov, da naj bi oškodovanec sam prispeval k nastanku škodne posledice, ko podpisane asignacijske oziroma cesijske pogodbe ni pravočasno vrnil družbi B. Oškodovanec je bil s strani pravne zastopnice odvetnice N. B., ki je to kot priča potrdila tudi v kazenskem postopku, opozorjen na morebitno izpodbojnost tovrstnega pravnega posla. Direktor družbe B. je kot priča na glavni obravnavi 1. 3. 2016 (list. št. 102) sam izpovedal, da je bil poslovni račun tega podjetja blokiran že 11. 6. 2012, nakar je blokada trajala do 11. ali 12. 7. 2012, ko so vložili predlog za prisilno poravnavo. Popolnoma „normalno“ naj bi po navedbah te priče podjetje B. poslovalo le do 11. 6. 2012. Zato ne gre odreči utemeljenosti zaključkom sodišča prve stopnje pod točko 4 obrazložitve, da gre tovrstne predloge obtoženke dojeti le kot dodatno zavajanje oškodovanca glede plačila dolga. Nikakor pa se ni mogla obtoženka s takšnimi predlogi, podanimi leto dni po storitvi kaznivega dejanja, ekskulpirati, saj ni dolžnost oškodovanca oziroma oškodovane družbe, da ponujeno cesijo oziroma asignacijo sprejme in podpiše, še zlasti ob pomislekih glede izpodbojnosti posla in realne nevarnosti, da tudi od cesionarja oziroma asignata ne bo mogoče izterjati dolgovanega zneska.

9. Ob ustreznem upoštevanju vseh okoliščin, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, se je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe kot sankcije opozorilne narave, pri čemer je obtoženki določilo kazen štirih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Taka kazen po prepričanju pritožbenega sodišča ni previsoka, ampak je določena v primerni višini in ob ustreznem upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin ter teže kaznivega dejanja in stopnje obtoženkine krivde.

10. Je pa pritožba utemeljena v tistem delu, kjer sodišču prve stopnje očita, da obtoženki glede na ugotovljene premoženjske razmere, ne bi smelo naložiti še dodatnega pogoja, da mora pod pretnjo preklica pogojne obsodbe, oškodovancu v roku desetih mesecev od pravnomočnosti sodbe plačati znesek 2.370,27 EUR. Obtoženka je namreč socialna podpiranka, z mesečno denarno socialno pomočjo v znesku 270,00 EUR, nima pa nepremičnega premoženja, niti vrednejših premičnin. Opozoriti gre, da je celo samo prvostopenjsko sodišče, glede na ugotovljene premoženjske razmere, prišlo do spoznanja, da gre obtoženko oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka, ker bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da obtoženka naloženega dodatnega pogoja objektivno ni zmožna izpolniti, kar posledično postavi pod vprašaj smiselnost izrekanja kazenske sankcije opozorilne narave. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi obtoženkinih zagovornikov v tem delu ugodilo in izpodbijano sodba v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obtoženki v okviru izrečene pogojne obsodbe ne določi dodatni pogoj, da v roku desetih mesecev od pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu S. Š. znesek 2.370,27 EUR.

11. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani ostali razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženkinih zagovornikov v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12. Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obtoženkino korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).


Zveza:

KZ-1 člen 57, 57/3, 228, 228/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.03.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAzNjA2