VSC sklep II Kp 44635/2014

Jedro

Če sta bila za sojenje v odsotnosti obdolženca morebiti izpolnjena dva pogoja, pa gotovo ni bil izpolnjen prvi formalni pogoj iz prvega odstavka 442. člena ZKP. Sodišče je namreč odredilo, da se obdolžencu vabilo na glavno obravnavo pošlje po elektronski pošti, očitno na elektronski naslov, ki ga je obdolženec posredoval na naroku dne 9. 6. 2015, a le za primer, ko sodne pošiljke ne prihajajo na njegov stalni naslov. Takšno vročanje, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje, pa nima podlage v procesnem zakonu. Slednji sicer predvideva možnost vročanja po varni elektronski poti, a način, ki ga je ubralo sodišče prve stopnje, ne predstavlja citiranega načina vročanja, zaradi česar ni mogoče mimo ugotovitve, da obdolženec na glavno obravnavo, določeno za 17. 12. 2015, ni bil v redu povabljen. Očitno pa je že tudi sodišče samo podvomilo v pravilnost takšnega vročanja, ko je odredilo, da se sodba, kljub vročanju po elektronski poti, vseeno še pritrdi na sodno desko, za kar pa, glede na to, da je sodišče razpolagalo z obdolženčevim naslovom, tudi ni bilo razlogov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obdolženega R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in mu razen splošnega pogoja, da v izogib preklicu pogojne obsodbe v preizkusni dobi ne sme storiti novega kaznivega dejanja, določilo še dodatni pogoj, da v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe poravna znesek 8.159,44 EUR oškodovani družbi. Obdolženec je bil obsojen še na plačilo stroškov kazenskega postopka, oškodovana družba pa je bila s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki. Uveljavljajo pritožbene razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ko sodbo sodišča prve stopnje izpodbijajo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi napačne uporabe materialnega prava (kršitev kazenskega zakona) in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo spremembo sodbe tako, da se obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa se zavzemajo za razveljavitev sodbe in za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po določilu prvega odstavka 442. člena ZKP sme sodišče v skrajšanem postopku odločiti, da se opravi glavna obravnava tudi v nenavzočnosti obdolženca, a le pod pogojem:

(-) da je bil obdolženec v redu povabljen na glavno obravnavo,

(-) da je bil pred tem že zaslišan in

(-) da njegova navzočnost ni nujna.

6. Če sta bila za sojenje v odsotnosti obdolženca morebiti izpolnjena slednja dva pogoja, pa gotovo ni bil izpolnjen prvi citirani formalni pogoj iz prvega odstavka 442. člena ZKP. Sodišče je namreč odredilo (list. št. 107), da se obdolžencu vabilo na glavno obravnavo pošlje po elektronski pošti, očitno na elektronski naslov ..., ki ga je obdolženec posredoval na naroku dne 9. 6. 2015, a le za primer, ko sodne pošiljke ne prihajajo na njegov stalni naslov. Takšno vročanje, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje pa nima podlage v procesnem zakonu. Slednji sicer predvideva možnost vročanja po varni elektronski poti, a način, ki ga je ubralo sodišče prve stopnje, ne predstavlja citiranega načina vročanja, zaradi česar ni mogoče mimo ugotovitve, da obdolženec na glavno obravnavo, določeno za 17. 12. 2015, ni bil v redu povabljen. Očitno pa je že tudi sodišče samo podvomilo v pravilnost takšnega vročanja, ko je odredilo, da se sodba, kljub vročanju po elektronski poti, vseeno še pritrdi na sodno desko, za kar pa, glede na to, da je sodišče razpolagalo z obdolženčevim naslovom, tudi ni bilo razlogov.

7. Izkaže se tako, da pogoji za sojenje v obdolženčevi odsotnosti, kot to utemeljeno izpostavlja pritožba, niso bili izpolnjeni. Oprava glavne obravnave brez oseb, katerih navzočnost je na glavni obravnavi po zakonu obvezna (obdolženec pa na glavni obravnavi načeloma mora biti navzoč), pa pomeni procesno kršitev iz določila 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je takšne narave, da se šteje, da je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, zaradi česar je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje.

8. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v prvi vrsti obdolženca pravilno povabiti na glavno obravnavo in v primeru njegove pasivnosti, kar se da subtilno presojati danost pogojev za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti. Sicer pa bo moralo ponoviti že doslej izvedene dokaze in po potrebi dokazni postopek še razširiti ter nato na glavni obravnavi izvedene dokaze znova podvreči oceni po načelu proste presoje dokazov, ko bo moralo vestno pretehtati vsak dokaz zase in vsak dokaz v zvezi z drugimi dokazi in nato storiti sklep, ali je določeno pravno relevantno dejstvo dokazano ali ni dokazano. Sklepanje o tem, ali je posamezno pravno relevantno dejstvo, ki je znak kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita, dokazano ali ne, bo moralo temeljiti na logični, kritični in življenjsko izkustveni presoji dokazov, ki bo morala biti v sodbi tudi argumentirano obrazložena.

9. Glede na očitek obtožbe, da si je obdolženec protipravno prilastil tuje premične stvari, ki so mu bile zaupane, se utegne, za zanesljiv odgovor na vprašanje protipravne prilastitve in časa le - te, kot neogibna izkazati seznanitev sodišča prve stopnje s splošnimi pogoji za finančni leasing, na katere se leasingodajalec v pisanju z dne 6. 3. 2013 (list. št. 32) tudi izrecno sklicuje. Sodišče bo moralo presoditi, ali so in če so, kdaj so nastopili pogoji za odstop od pogodbe s strani leasingodajalca in kdaj je obdolženčeva neodzivnost lahko pomenila znake protipravne prilastitve. Glede na očitek naklepnega ravnanja se bo moralo sodišče prve stopnje kritično opredeliti, ali je že z zadnjim opominom (list. št. 31), ko pogodba še ni bila odpovedana, nastopila dolžnost vrnitve predmetov, ali pa bi ta dolžnost nastopila šele po odstopu od pogodbe in po pozivu, da obdolženec predmete zaradi odstopa od pogodbe, vrne, ki pa obdolžencu, kot je sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku izrecno ugotovilo, ni bil vročen, datum sestave tega poziva pa je opredeljen kot zadnji dan obdobja, v katerem da je obdolženec kaznivo dejanje storil.

10. Če bo sodišče ugotovilo, da v odstopu od pogodbe in v pozivu za vrnitev predmetov ni nič oporečnega in da obdolženčeva pasivnost pomeni izpolnitev objektivnih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, se bo moralo sodišče prve stopnje jasno opredeliti tudi o subjektivnih znakih obdolžencu očitanega dejanja in morebiten zaključek o dokazanosti tudi le teh, tudi razumno in v zadostni meri obrazložiti, ko se utegne izkazati, da obrazložitev krivde v izpodbijani sodbi ne dosega standarda obrazloženosti sodne odločbe v smislu sedmega odstavka 364. člena ZKP.

11. Končno pa bo moralo sodišče prve stopnje, v kolikor bo obdolženca znova spoznalo krivega, tudi natančneje raziskati, ali oškodovana družba dejansko razpolaga s takšnim pravnomočnim izvršilnim naslovom, da je na mestu napotitev oškodovanca, da zahtevek uveljavlja v pravdi, hkrati pa določitev dodatnega pogoja v okviru pogojne obsodbe, saj bi ob dosedanjih nejasnih in nepopolnih razlogih za napotitev oškodovanca, da zahtevek uveljavlja v pravdi, ko morebitnega pravnomočnega izvršilnega naslova sodišče prve stopnje ne citira, ob tem, ko se v izreku ob določitvi dodatnega pogoja tudi ne citira pravnomočni izvršilni naslov, na katerem temelji dodatni pogoj, bilo moč govoriti o procesni kršitvi v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izrek sodbe nasprotuje sam sebi. Pri vnovičnem odločanju pa bo moralo sodišče prve stopnje izhajati tudi iz ostalih pritožbenih navedb, do utemeljenosti katerih se pritožbeno sodišče ob dognani procesni kršitvi, ki je narekovala razveljavitev sodbe, ni moglo opredeliti.

12. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu prvega odstavka 392. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

02.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 107/99
• VSL sklep I Kp 876/2007
• VSL sklep I Kp 762/2007