VDS sodba Pdp 722/99

Jedro

Delodajalec se lahko s pogodbo zaveže, da bo delavcu - direktorju, v primeru njegove predčasne razrešitve iz katerihkoli razlogov, izplačal odškodnino v višini dvanajstkratnika njegove zadnje bruto plače. Navedeno odškodnino mora izplačati tudi v primeru, če bi bil podan krivdni razlog za razrešitev direktorja (če je tako določeno v pogodbi).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki na račun odškodnine po pogodbi o zaposlitvi 7.360.466,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1997 dalje do plačila ter stroške postopka v višini 218.840,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.1.1999 dalje. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP-77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Pritožba poudarja, da toženo stranko zelo moti obrazložitev na drugi strani sodbe, da tožena stranka tožnici ne oporeka pravice do izplačila odškodnine. Tega tožena stranka ni nikoli izjavila. Na naroku za glavno obravnavo je prerekala tožničino terjatev iz določenih razlogov. Sodišče ni hotelo ugotavljati, kaj je pravzaprav pripeljalo do razdrtja pogodbe. V tem primeru ne gre za odpravnino, ki jo pozna ZGD za primer predčasnega prenehanja mandata brez razloga, ampak za klasičen pravni institut odškodnine za nekoga, ki je oškodovan z ravnanjem nasprotne stranke. V zvezi s tem pa pridejo v poštev vsa temeljna načela odškodninskega prava in ugotavljanja škode same. Pri reševanju te zadeve je potrebno uporabiti in upoštevati tudi 2. čl. pogodbe, ki nalaga tožnici vestno in strokovno opravljanje poslov. Glede na to določbo tožena stranka meni, da ji ni potrebno izpolniti obveznost iz 6. čl. pogodbe, saj je tožnica sama povzročila razdrtje pogodbe. S prisojeno odškodnino je tožnica obogatena in nagrajena, čeprav je sama zakrivila razrešitev. Zato je nedopustno da zahteva še odškodnino, čeprav je sama oškodovala nasprotno stran. Sodišče vsega tega ni raziskalo in je zato napačno uporabilo materialno pravo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po takrat veljavnem 2. odstavku 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja: Tožena stranka se je s pogodbo z dne 15.5.1996 obvezala, da bo tožnici, v primeru njene predčasne razrešitve iz katerihkoli razlogov, izplačala odškodnino v višini dvanajstkratnika njene zadnje bruto plače. To pa pomeni, da bo navedeno odškodnino izplačala tudi v primeru, če bi tožnico razrešila po njeni krivdi oziroma, če ta ne bi izpolnjevala obveznosti, kot dober gospodar, določene v 2. točki pogodbe. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da v izreku sklepa o razrešitvi tožnice z dne 29.10.1996 tožena stranka ni navedla, da je tožnica razrešena po svoji krivdi, ker ni opravljala dela kot dober gospodar, pač pa ji je v obrazložitvi sklepa očitala le nesporazume in neko operativnost z organi upravljanja, neudeležbo na več sejah delavskega sveta in podaljšanje roka za notranji odkup. O škodi, ki naj bi jo storila tožnica pa v sklepu ni nobene ugotovitve. Ta sklep je postal dokončen in pravnomočen. Zato je tudi naknadno sklicevanje tožene stranke na domnevno povzročeno škodo, ki jo ni ugotovil organ upravljanja in za katero ni predložila nobenih dokazov neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 6. člena navedene pogodbe ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožena stranka v pritožbi ni navedla nova dejstva in dokaze, na podlagi katerih bi pritožbeno sodišče lahko spremenilo izpodbijano sodbo. Glede na vse navedeno je zato pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP-77 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep VIII Ips 77/2002
• Sodba VIII Ips 119/2003
• VDS sodba Pdp 1411/2004