VDS sodba in sklep Pdp 1422/99

Jedro

Če sodišče ugotovi, da je bila izbira dveh kandidatov (od dvanajstih) nezakonita, ker nista izpolnjevala v objavi zahtevanih pogojev, razveljavi sklep tožene stranke o izbiri le glede teh dveh kandidatov.

V primeru nezakonite izbire kandidatov, lahko sodišče le razveljavi opravljeno izbiro, ne more pa zavezati delodajalca, da z neizbranim delavcem sklene delovno razmerje, razen če gre za zaščitene kategorije delavcev (nezaposlena invalidna oseba, trajno presežni delavec, ki ima prednostno pravico pri ponovni zaposlitvi in delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka).

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 2. točki delno spremeni tako, da se glasi: "1. Razveljavita se sklepa tožene stranke: pomočnika glavnega direktorja z dne 14.11.1997 in komisije za pritožbe z dne 24.2.1998 glede izbire kandidatov N. A. in U. B. na dveh mestih ključavničar I.

2. Tožena stranka je dolžna ponoviti postopek izbire za navedeni dve delovni mesti ključavničar I, v roku 8 dni pod izvršbo.

V presežku se zahtevek zavrne." V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

i n s k l e n i l o : Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo prvo in drugostopenjsko odločbo delodajalca: sklep tožene stranke z dne 14.11.1997 o izbiri kandidatov in sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 24.2.1998 o zavrnitvi ugovora. Sodišče je toženi stranki naložilo, da je dolžna ponoviti postopek izbire med prijavljenimi kandidati za prosto delovno mesto "ključavničar I" v organizacijski enoti "vzdrževanje operativa" in povrniti tožniku stroške postopka.

S sklepom pa je tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval, da ga tožena stranka sprejme v delovno rzamerje za nedoločen čas, da z njim sklene pogodbo o zaposlitvi in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja zavrglo.

Stranki sta se pravočasno pritožili: tožena zoper sodbo, tožeča pa zoper sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen. Podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bila izbira med kandidati opravljena na ocenitvi predvsem dejanskih delovnih sposobnosti kandidatov. Izbira je bila opravljena strokovno, na podlagi prej pripravljenih navodil. Opravili so jo pooblaščeni delavci tožene stranke, ki so bili nadrejeni z objavo izbranim delavcem že v času delovnega razmerja s prejšnjim delodajalcem.

Izbrani so bili torej kandidati, katerih dejanske sposobnosti, tudi sposobnost, znanje in delovna uspešnost tožeče stranke, so bili tistim, ki so izbiro opravili, znane. Glede upravičenosti sklenitve delovnega razmerja z dvema delavcema A. in B., tožena stranka navaja, da A. v celoti ustreza objavljenim pogojem, saj se je izobraževal v internem šolskem kovinarskem in metalurškem centru in pridobil interno kvalifikacijo PK strojni ključavničar, B. pa ima izobrazbo izolaterja ter velike izkušnje in znanje s področja vzdrževanja, del in nalog, ki se opravljajo v organizacijski enoti iz sporne objave. V zvezi s pogoji iz objave tožena stranka navaja, da sta bila na objavi za sprejem na delovno mesto "vzdrževalec I" navedena dva, prvi in najpomembnejši je bil 5 let delovnih izkušenj in temu vsi kandidati ustrezajo. Drugi pogoj je bil izobrazba "ključavničar IV" in temu zgoraj navedena delavca v celoti ne zadoščata. Vendar pa sta bila po strokovni oceni delodajalca kljub vsemu sprejeta prav zaradi svojih dejanskih praktičnih znanj, delovnih sposobnosti in izkušenj ter po dejanski volji delodajalca - tožene stranke, ki je iskal predvsem delavce z najširšim razponom uporabnih znanj in izkušenj za opravljanje vzdrževalnih del.

Tožeča stranke se pritožuje zoper sklep o zavrženju tožbe in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga razveljavitev prve in druge točke prvostopenjskega sklepa in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo napačno, ko je zavrglo tožbo v delu, kjer tožnik zahteva, da sodišče naloži toženi stranki, da ga je dolžna sprejeti v delovno razmerje od dne, ko je bila opravljena izbira oz. izdan sklep, da se tožnika ne sprejme v delovno razmerje.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri razjasnilo dejansko stanje in ugotovilo vsa odločilna dejstva, ni pa sprejelo materialnopravno pravilne odločitve. Ugotovilo je, da so bili v objavi prostih delovnih mest tožene stranke navedeni pogoji, ki jih morajo kandidati izpolnjevati. Kandidati za zasedbo dvanajstih prostih delovnih mest "ključavničar I", so morali med drugim izpolnjevati pogoja zahtevane IV. stopnje strokovne izobrazbe in pet let delovnih izkušenj (priloge pod B 11, B 12 in B 14).

Prvostopno sodišče je imelo pri odločitvi na razpolago vse listine, ki so zadevale tako objavo, kot tudi način ocenjevanja, konkretne ocene za posamezne prijavljene kandidate in tudi njihove osebne kartone (B 31 do B 43) in je tako pravilno ugotovilo, da dva od izbranih kandidatov, ki sta bila sprejeta na delovno mesto ključavničarja in sicer A.in B,, ne izpolnjujeta objavljena pogoja strokovne izobrazbe. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da je bila izbira obeh prijavljenih kandidatov nezakonita. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče ravnalo napačno, ko je zaradi navedenega razveljavilo sklep tožene stranke o izbiri v celoti. Razveljavitev prvostopnega in dokončnega sklepa o izbiri in dolžnost ponovitve izbire se bi namreč moralo nanašati le na kandidata A. in B., ki sta bila izbrana in s katerima je bilo sklenjeno delovno razmerje, kljub temu, da nista izpolnjevala enega od objavljenih pogojev. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Ker pa je podan razlog zmotne uporabe materialnega prava, na obstoj katerega mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, na podlagi določbe 2. odst. 365. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP/77), je v skladu z določbo 4. točke 373. člena ZPP/77 pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopenjsko sodbo v tem delu spremenilo.

K pritožbi tožeče stranke.: Ob upoštevanju določbe 84. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da je tožena stranka kršila postopek izbire, saj sta bila izbrana dva kandidata, ki ne izpolnjujeta enega od objavljenih pogojev. Sodišče v takem primeru le razveljavi opravljeno izbiro, ne more pa v nasprotju s prepričanjem tožnika direktno poseči v samo izbiro; ne more je nadomestiti in odločiti, da je delodajalec obvezen z neizbranim kandidatom, ki je uspel v sodnem sporu, skleniti delovno razmerje. Sama izbira je prosta in je ni mogoče omejevati.

Objava prostega delovnega mesta po 8. členu zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), torej ne pomeni končne delodajalčeve ponudbe v smislu, da bi izpolnjevanje vseh objavljenih pogojev kandidatu tudi avtomatično zagotavljalo zaposlitev. Tudi v primeru, ko kandidat izpolnjuje vse pogoje navedene v objavi, to ne zavezuje delodajalca, da ga je dolžan sprejeti na objavljeno delovno mesto. Po določbi 1. odst. 14. ZDR se v primeru, če nihče od prijavljenih kandidatov ni izbran, postopek za izbiro ponovi. V skladu z navedeno določbo ima torej delodajalec pravico, da ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov. Po veljavni delovnopravni zakonodaji obstaja izjemoma dolžnost delodajalca za sklenitev delovnega razmerja in sicer tedaj, ko ima kandidat prednostno pravico pri razposlitvi kot npr.: - nezaposlena invalidna oseba, ki je bila usposobljena za določeno delo in ima kot taka prednostno pravico pri zaposlitvi po zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb (Ur.l. RS št. 18/76, 8/90), - trajni presežni delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje, če delodajalec v roku enega leta zaposljuje nove delavce - 36. f člen ZDR, - delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka, ima pri razpisu za novo delovno mesto po prodaji dolžnika kot pravne osebe ali v primeru ustavitve stečajnega postopka zaradi potrjene prisilne poravnave prednost pri zaposlitvi, če izpolnjuje razpisne pogoje - 147. in 173. člen zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.l. RS št. 67/93 - 39/97).

V konkretnem primeru pa ne gre za take primere, zato delodajalec ni bil dolžan opraviti izbire oz. skleniti delovno razmerje s tožnikom.

V določbi 49. člena Ustave RS (Ur.l. RS št. 33/91-I) je zagotovljena svoboda dela, ki med drugim zagotavlja svobodno izbiro delovnega mesta in dostopnost vsakega delovnega mesta vsakomur pod enakimi pogoji. Ta ustavna pravica pa ne zagotavlja prijavljenemu kandidatu, ki izpolnjuje vse objavljene pogoje, same zaposlitve, kakor tudi ne dolžnosti delodajalca za obvezno sklenitev delovnega razmerja. Iz navedene ustavne določbe izhaja, da delodajalec svobodno in samostojno izbira delavce, s katerimi bo sklenil delovno razmerje. To pa ne ppomeni, da je v vsakem postopku objave, dolžan opraviti izbiro. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sodišče ne more nadomeščati sklepov delodajalca, kar je tudi sklep o izbiri, temveč lahko presoja le zakonitost opravljene izbire.

V konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je tožbo z zahtevkom na sklenitev delovnega razmerja zavrglo. Delavec sicer lahko v tožbi postavi tak zahtevek, vendar pa mora sodišče glede na ustavno pravico svobode dela le ugotoviti, da s takim zahtevkom tožnik ne more uspeti, kar pomeni, da bi moralo odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka po vsebini in ga iz že opisanih razlogov zavrniti, ne pa tožbe zavreči, saj ima tožnik pravni interes za vložitev take tožbe. Ker ne gre za bistveno kršitev, ki bi po dločbi 1. odst. 354. člena ZPP/77 mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, pritožbeno sodišče glede tega ni poseglo v odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi niso podani tisti, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, na podlagi določbe 354. člena ZPP/77, je v skladu z določbo 2. točke 380. člena ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Pritožbeno sodišče je določbo ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009