VDS Sodba Pdp 332/95

Jedro

Brez formalne uvedbe disciplinskega postopka z vročitvijo zahteve za uvedbo postopka delavcu in brez opravljene disciplinske obravnave v smislu določb 62. in 63. člena ZTPDR pri delodajalcu, ki ima status pravne osebe, disciplinski ukrep ne more biti zakonito izrečen.

 

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 8.3.1994 in dne 28.3.1994 o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja tožniku ter toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 9.3. do 1.7.1994 prizna delovno razmerje, ga prijavi v zavarovanje ter zanj plača prispevke na osnovi višine zneskov zajamčene plače za to obdobje, hkrati pa je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 8.645,00 SIT stroškov postopka. Pri tem je ugotavljalo, da je bil disciplinski postopek pri toženi stranki, v katerem naj bi bil tožniku izrečen izpodbijani disciplinski ukrep, bistveno kršen, tako da izpodbijana sklepa nista mogla biti zakonita, posledično pa tožniku delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem poudarja, da sta bila izpodbijana sklepa vendarle izdana ob upoštevanju minimalnih procesnih garancij, tako da bi se sodišče moralo ukvarjati z njuno vsebino in bi na tak način ugotovilo, da je bil tožniku disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja utemeljeno in zakonito izrečen. Poleg tega pa naj bi tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki nastopil delo pri drugem delodajalcu, tako da pomeni izpodbijana sodba dvakratno priznanje delovnega razmerja tožniku za isto obdobje.

V odgovoru na pritožbo je tožnik poudaril, da je vse od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki ni našel druge redne zaposlitve v smislu delovnega razmerja. Ni pa zanikal občasnih priložnostnih del, ki pa ne izključujejo priznanja delovnega razmerja z zagotovitvijo zavarovalnih obdobij v izpodbijani sodbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča pre sotpnje v izpodbijani sodbi. Pred sodiščem prve stopnje v bistvu ni bilo sporno, da formalna zahteva za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika sploh ni bila dana, pred izdajo spornega prvostopnega sklepa pa tožnik tudi ni bil formalno zaslišan, saj je direktor tožene stranke izpovedal, da je z njim opravil razgovor, ki se je končal s pretnjo izreka disciplinskega ukrepa za primer, če tožnik storjene napake ne bo popravil. Torej je bil razgovor opravljen, preden se je direktor tožene stranke sploh odločil za formalno disciplinsko obravnavanje tožnika. Brez formalne uvedbe disciplinskega postopka z vročitvijo zahteve za uvedbo postopka delavcu in brez opravljene disciplinske obravnave v smislu določb 62. in 63. člena ZTPDR pa pri delodajalcu, ki ima status pravne osebe, delavcu disciplinski ukrep ne more biti zakonito izrečen. Zato tudi v tem primeru izpodbijana sklepa tožene stranke nista mogla biti zakonita in ju je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo že iz teh procesnih razlogov.

Že pred zaključkom postopka pred sodiščem prve stopnje je tožnik sodišču predložil fotokopijo svoje delovne knjižice, iz katere izhaja, da po zaključku delovnega razmerja pri toženi stranki z 9.3.1994 ni bil v delovnem razmerju pri drugih delodajalcih. Glede na to dejstvo in glede na nezakonito prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki z 9.3.1994 je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku za priznanje delovnega razmerja in plačilo prispevkov za socialno zavarovanje za čas do 1.7.1994, ko bi mu delovno razmerje pri toženi stranki, sklenjeno le za določen čas, tudi sicer prenehalo.

Glede na povedano in ker prvostopno sodišče v postopku ni zagrešilo napak, na katere mora ob obravnavi pritožbe pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k pojasnitvi zadeve, saj je dokaz, da po 9.3.1994 drugje ni bil v delovnem razmerju, predložil že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, stranki trpita vsak svoje pritožbene stroške.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 907/2003
• VDS sklep Pdp 1722/2002
• VDS sodba Pdp 134/2001