VDS Sklep Pdp 2362/94

Jedro

Denarna terjatev tožnikov do tožene stranke ne izhaja iz pogodbe o delu, saj le-ta nikoli ni bila sklenjena v predpisani pisni obliki v skladu s 109. čl. ZDR, zato delovno in socialno sodišče ni stvarno pristojno za reševanje tega spora.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank glede plačila 1.588.955,00 SIT, kot to izhaja iz 4. do 9. točke izreka prvostopenjske sodbe, glede plačila zneska 1.065.674,00 SIT (3. točka izreka) pa se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje in sklenilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi v odločanje Temeljnemu sodišču v Ljubljani, Enota v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

Zoper 3. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa so se pravočasno pritožili vsi tožniki zaradi nepravilne uporabe določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. V pritožbi navajajo, da se je prvostopenjsko sodišče glede zahtevka, ki se nanaša na plačilo opravljenega dela pri toženi stranki pred sklenitvijo delovnega razmerja, neupravičeno izreklo za stvarno nepristojno. V kolikor prvostopenjsko sodišče meni, da gre v tej zadevi za urejanje pogodbenega razmerja med ustanovitelji družbe, potem ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj tožniki niso bili ustanovitelji tožene stranke, ampak le v tem podjetju zaposleni delavci, ki so pred sklenitvijo delovnega razmerja že opravljali posamezna dela iz okvira rednega delovnega razmerja za toženo stranko. Med strankami dejansko ni obstajala pismena pogodba o opravljanju tega dela, vendar pa je iz vsebine dela razvidno, da gre za opravljanje občasnih ali začasnih del, zaradi česar je, v skladu s 4. točko 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, podana stvarna pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) v 4. členu primeroma našteva vrste individualnih delovnih sporov, v katerih odločajo delovna sodišča. V skladu s 4. točko 4. člena citiranega zakona je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča tudi v individualnih delovnih sporih, ki izvirajo iz pogodb o delu za opravljanje začasnih oziroma občasnih del, saj gre za pogodbe delovnega prava. Materialnopravno ureja področje začasnega oziroma občasnega dela, in s tem povezano pogodbo o delu, Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 73/93) v XI. poglavju.

Zakon natančno opredeluje pogoje, pod katerimi je mogoče skleniti pogodbo o delu. Sklenitev navedene pogodbe je zato dopustna le za opravljanje tistih del, ki so začasna ali občasna in se torej izvajajo v časovno krajšem, zakonsko omejenem obdobju. Poleg izpolnjenih pogojev vsebinske narave je za veljavnost te pogodbe predpisana tudi obličnost sklepanja pogodbe o delu. ZDR v 109. členu namreč določa, da mora biti pogodba o delu pisna in opredeljuje tudi obvezne sestavine, ki jih mora vsebovati vsaka pogodba o delu, da je pravno veljavna; ustna pogodba o delu je torej nična in pravno ne obstaja.

Zakon o obligacijskih razmerjih v 1. odstavku 67. člena (Ur. l. SFRJ 29/78 - 57/89) določa, da se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon tako določa. Po prvem odstavku 70. člena istega zakona pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nima pravnega učinka, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega. ZDR pa v 109. členu povsem nedvoumno določa, da mora biti pogodba o delu pismena ter predpisuje celo obvezne sestavine, ki jih taka pogodba mora vsebovati. Obličnost pri sklepanju te pogodbe je torej osnovna predpostavka njene veljavnosti.

V konkretnem primeru pritožniki sami navajajo, da za delo, ki so ga opravljali pred sklenitvijo delovnega razmerja, s toženo stranko niso sklenili pogodbo o delu. Ne glede na navedbe pritožnikov, da ima vsebina opravljenih del značaj začasnih ali občasnih del v smislu 4. točke 4. člena ZDSS, ne moremo govoriti o pogodbi o delu, saj morajo biti za pravno upoštevno pogodbo izpolnjeni tako materialni, kot formalni pogoji.

Denarna terjatev, ki jo imajo pritožniki do tožene stranke ne izhaja iz pogodbe o delu, saj le-ta med strankami tega postopka nikoli ni bila sklenjena v predpisani obliki. Ker torej ne gre za individualni delovni spor iz pogodb o delu za opravljanje začasnih oziroma občasnih del, kot to opredeljuje 4. točka 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, stvarna pristojnost delovnega sodišča ni podana.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča in zavrnilo pritožbo tožnikov kot neutemeljeno.

V skladu s 166. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da nosijo tožniki svoje stroške pritožbenega postopka.

Uporaba predpisov bivše SFRJ temelji na 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 416/99
• VSL sklep II Cp 2274/2005
• VSL sodba I Cpg 293/2004