VDS Sklep Pdp 326/95

Jedro

S pravnomočno sodno odločbo je bil zavrnjen zahtevek tožnika za priznanje obstoja delovnega razmerja za določeno obdobje in za plačilo osebnega dohodka. Ker je tožnik ponovno (po 5 letih) uveljavljal enak zahtevek, je prvostopno sodišče ravnalo v skladu z določbo 2. odst. 288. čl. ZPP, ko je tožbo zavrglo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika, ker je zavzelo stališče, da je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno z odločbo Sodišča združenega dela, opr.št. S 227/84 in zato o tožbenem zahtevku ni bilo več mogoče odločati, tožniku pa je naložilo, da plača stroške postopka - takso v višini 270,00 tolarjev.

Zoper izpodbijani sklep je vložil na sodni zapisnik pritožbo tožnik v zakonskem roku (sklep mu je bil vročen 16.2.1995), po preteku pritožbenega roka pa še pritožbo na Okrajno sodišče v Ajdovščini, ki jo je posredovalo pritožbenemu sodišču. V pritožbi pritožnik navaja, da ne gre samo za kršitev kodeksa zdravniške etike, temveč tudi za kršitve zakonov in predpisov Republike Slovenije, ki se nanašajo na šolanje, zdravniško izpopolnjevanje in predpisov za pridobitev strokovnega izpita zdravnika. Strokovni izpit se pridobi lahko le na podlagi sklenjenega delovnega razmerja, zato gre pri odločitvi sodišča za spretno izogibanje in nesramno podtaknitev nekakšnih žigov oz. številk zdravnika. Le na podlagi sklenjenega delovnega razmerja bi tožnik lahko opravljal strokovni izpit. Kako je lahko stažist opravljal staž brez delovnega razmerja. Po mnenju pritožnika gre le za sleparije zdravstvene organizacije, kjer naj bi bil stažist v delovnem razmerju. Pritožnik se ne strinja z odločitvijo Sodišča združenega dela v zadevi S 227/84, ker je bila nezakonito sestavljena in so jo sestavili v širši zdravstveni skupnosti, pritožba pa sploh ni obravnavala realnega stanja. Pritožbeno sodišče - Sodišče združenega dela Republike Slovenije pa je smiselno celo zaobšlo celotno zadevo in tožnika spravilo v nekakšen hladen in ideološki konflikt. Tožnik se je znašel, zaradi vprašljive diplome in strokovnega izpita, v hudih problemih in težavah, nekateri kolegi pa so to izrabili celo za kršitve njegove avtoritete zdravnika in škodili nekaterim pacientom. Zaradi ravnanja zdravstvene organizacije in sodišča mu je bilo onemogočeno napredovanje na delu, specializacija, tožnik pa si je nakopal tudi sovraštvo in je moral delo pustiti. Njegovo pisno odpoved so skrili, češ da je zaradi živcev samovoljno zapustil dela in so ga nato prisilno upokojili.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik vložil pritožbo na Delovnem sodišču v Kopru, oddelek v Novi Gorici istega dne kot mu je bil vročen sklep, s katerim je bila njegova tožba zavržena (dne 16.2.1995). Naknadno pa je pritožbeno sodišče, od Okrajnega sodišča v Ajdovščini, z dopisom z dne 3.5.1995 dobilo tudi pritožbo tožnika, ki je bila priporočeno poslana 28.4.1995 in se po vsebini nanaša na predmetni individualni spor. Glede na to, da je bila ta pritožba oz.

dopolnitev pritožbe vložena 28.4.1995, rok za pritožbo pa je potekel 24.2.1995, pritožbeno sodišče pritožbe oz. dopolnitve pritožbe z dne 28.4.1995 in oddane na pošto istega dne, ni obravnavalo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo pritožbo z dne 16.2.1995 v skladu s 365. členom ZPP v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava ter ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče navaja: S pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela v Novi Gorici, opr.št.

S 227/84 z dne 20.12.1984 v zvezi z odločbo SZD v RS opr.št. Sp 114/85 z dne 28.2.1985, je bil zavrnjen zahtevek predlagatelja, s katerim je zahteval, da se ugotovi, da je bil v času od 2.9.1983 do 30.4.1984 v delovnem razmerju pri udeležencu Združeni zdravstveni domovi xy, TOZD Z. D. A. kot pripravnik in naloži udeležencu, da mu prizna to obdobje v delovno dobo ter izplača osebni dohodek za dela in naloge, ki jih je opravljal. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo o tožbenem zahtevku že odločeno s pravnomočno odločbo, saj tožnik tako v predlogu za sodno varstvo v zadevi S-227/84 kot v tožbi v individualnem delovnem sporu opr.št.

Pd-715/94 zahteva priznanje delovne dobe od 2.9.1983 do 30.4.1984 in izplačilo osebnega dohodka za navedeni čas. Odškodnina, ki jo uveljavlja v točki 3. svojega zahtevka z dne 7.6.1994, pa je posledica zahtevka za priznanje delovne dobe od 2.9.1983 do 30.4.1984, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je tožbo tudi v tem delu zavrglo po določbi 2. odst. 288. čl. ZPP.

Zahtevek, da je dolžan Z. D. A. pismeno obvestiti Ministrstvo za zdravstvo, Medicinsko fakulteto in Urad ministrstva za izdajo žigov oz. številk zdravnika in registra zdravnikov Slovenije, po določbah 4. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) ne sodi v pristojnost delovnega sodišča in tudi ne v pristojnost sodišč s splošno pristojnostjo po določbah 97. in 98. čl. zakona o sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94). Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se tudi glede tega zahtevka tožba zavrže, vendar iz razloga, ker gre za spor, ki ne sodi v sodno pristojnost (2. odst.

16. čl. zakona o pravdnem postopku ZPP 4/77 - 27/90), ne pa za to, ker je bilo o zahtevku že odločeno.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno soidšče zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 548/99
• VSL sklep II Cp 1588/93
• VSL sodba in sklep II Cp 1332/94