VDS sodba Pdp 2057/94

Jedro

Renta, ki je bila tožniku prisojena zaradi nižje plače na drugem delovnem mestu, na katerega je bil razporejen kot invalid III. kategorije (vse v posledici nesreče pri delu), nima značaja plače in se zato ne všteva v pokojninsko osnovo, zaradi česar je delavec, ki je prejemal rento (zaradi prikrajšanja pri plači) prizadet pri višini invalidske pokojnine, za katere odmero se upošteva prav obdobje v katerem je tožnik prejemal tudi rento. V takšnem primeru upokojitev kot posledica bolezni (in ne nesreče pri delu) ne pretrga vzročne zveze med nesrečo pri delu in prikrajšanjem - gmotno škodo, ki še vedno nastaja.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. alinei 1. točke izreka spremeni tako, da se znesek 6.696,00 tolarjev nadomesti z zneskom 6.669,00 tolarjev.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Delovno sodišče .. je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku odškodnino za škodo v obdobju od vključno meseca avgusta 1993, do vključno meseca junija 1994, v skupnem znesku 81.858,00 tolarjev, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 6.348,00 SIT od 31.8.1993 dalje, od zneska 6.551,00 SIT od 30.9.1993 dalje, od zneska 6.696,00 SIT od 31.10.1993 dalje, od zneska 6.877,00 SIT od 30.11.1993 dalje, od zneska 7.027,00 SIT od 31.12.1993 dalje, od zneska 7.844,00 SIT od 31.1.1994 dalje, od zneska 8.115,00 SIT od 28.2.1994 dalje, od zneska 7.956,00 SIT od 31.3.1994 dalje, od zneska 8.012,00 SIT od 30.4.1994 dalje od zneska 8.156,00 SIT od 31.5.1994 dalje in od zneska 8.303,00 SIT od 30.6.1994 dalje, vse do plačila, v 8 dneh (točka 1 izreka sodbe), naložilo toženi stranki, da plačuje tožniku od 1.7.1994 dalje mesečno rento po 8.303,00 tolarje mesečno in sicer od vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec, pri tem pa je dolžna do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke rente plačati skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v 8 dneh, pri čemer zakonite zamudne obresti od posameznih mesečnih razlik tečejo od vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec (točka 2 izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka 3 izreka sodbe), toženi stranki pa je naložilo, da plača tožniku tudi stroške postopka v skupnem znesku 2.469,00 tolarjev (točka 4 izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP ter predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da je v predmetnem sporu pomembno zlasti to, da bi bilo v primeru, če tožniku ne bi prenehalo delovno razmerje zaradi bolezni, njegovo prikrajšanje pri plači dosti manjše kot sedaj prisojena renta. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti le tisto škodo, ki je neposredna posledica delovne nesreče, zaradi česar bi bilo potrebno ugotavljati ali se je tožnik invalidsko upokojil predvsem zaradi bolezni in ali je k popolni izgubi delovne zmožnosti prispevala tudi nesreča pri delu in če, v kakšnem razmerju. Podrejeno ugovarja tudi višini mesečne rente, vendar tega ugovora ne more natančneje utemeljiti, ker ji ni bila vročena dokumentacija, na podlagi katere bi lahko preverila način in točnost izračuna.

Na pritožbo je odgovoril tudi tožnik, ki predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je neutemeljena.

Po določbi 1. odst. 73. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR (Ur.l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) ima delavec, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom pravico do povrnitve škode po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Če je delavcu zaradi nesreče pri delu zmanjšana sposobnost pridobivanja in zaradi tega trajno trpi gmotno škodo, ima pravico do povrnitve škode v obliki denarne rente od podjetja, ki je za škodo odgovorno.

Ta pravica delavca izhaja z določbe 1. odst. 188. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR-a (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), po kateri oškodovanec v primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja uveljavlja odškodnino praviloma v obliki denarne rente, dosmrtne ali za določen čas.

Glede na določbe 185. in 190. člena ZOR po katerih je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki bi bilo, predno je škoda nastala, sodišče upošteva vse okoliščine, ki so nastale po škodnem dogodku in prizna odškodnino v znesku, ki je potreben, da se oškodovančev materialni položaj vzpostavi v takšno stanje, ki bi bilo podano, če škodnega dogodka ne bi bilo. To velja tudi za primere, če gre za odškodnino v obliki denarne rente, ki delavcu pripada ne samo za čas trajanja delovnega razmerja, ko se škoda najpogosteje izkazuje v manjši plači zaradi dela na drugem delovnem mestu, temveč tudi po prenehanju delovnega razmerja, če se ugotovi, da ima tudi po prenehanju delovnega razmerja škodo zaradi manjše možnosti pridobivanja materialnih sredstev oz., če tudi po tem njegov gmotni položaj ni takšen, kot če nesreče ne bi bilo. Sodišče prve stopnje pri tem pravilno ugotavlja, da dejstvo invalidske upokojitve tožnika zaradi bolezni ne izključuje mesečne rente, ki mu pripada. Z boleznijo tožnika in v posledici bolezni z njegovo upokojitvijo ni prišlo do pretrganja vzročne zveze med nesrečo pri delu (za katero v celoti odgovarja tožena stranka) in prikrajšanjem tožnika. To prikrajšanje še vedno traja in tožniku nastaja, ker bi bila v primeru, če ne bi prišlo do nesreče pri delu, v posledici česar je tožnik prejemal tudi manjšo plačo za delo na drugem delovnem mestu, na katerega je bil razporejen (spoznan je bil za invalida III.

kategorije invalidnosti, zaradi posledic poškodbe pri delu odločba SPIZ-a št. I 604.724 z dne 23.12.1975), njegova pokojninska osnova za odmero invalidske pokojnine večja in bi prejemal tudi višjo pokojnino. Upokojitev zaradi bolezni torej v ničemer ni pretrgala vzročne zveze med nesrečo pri delu in tožnikovim prikrajšanjem - gmotno škodo, ki se vsakomesečno pojavlja. Zato za obstoj vzročne zveze, tako kot napačno meni tožena stranka, tudi ni pomembno, ali se je tožnik upokojil izključno zaradi bolezni (kot izhaja iz sklepa SPIZ-a z dne 17.6.1991), ali pa je k tej upokojitvi morda delno prispevala tudi nesreča pri delu. Eventualne razlike med višino prikrajšanj, ki bi nastajala v delovnem razmerju in ki nastajajo zaradi upokojitve, na vzročno zvezo ne vplivajo, saj gre za dva različna sistema, ki zaradi različnih izhodišč pri obračunu oz.

odmeri plač in pokojnin in s tem povezanih različnih višin prikrajšanj, nista vedno neposredno primerljiva.

Tožniku je bila zaradi gmotnega prikrajšanja v posledici nesreče pri delu določena mesečna odškodninska renta, kot to izhaja iz odločbe Sodišča združenega dela v ... opr.št. S 249/81 z dne 22.12.1981 in katere spremenjeno višino sta stranki naknadno določali sami. Renta pa ni osebni dohodek in se v pokojninsko osnovo ne šteje, prav zaradi tega pa je delavec, ki je prejemal rento (zaradi prikrajšanja pri plači) prizadet pri višini odmerjene invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi se tožniku ob upoštevanju višine rente, ki jo je bila dolžna plačevati tožena stranka osnova povečala in tudi za koliko bi tožnik prejemal višjo invalidsko pokojnino, če bi se renta vštevala kot del njegove plače. To sicer ne pomeni, da se renta šteje v pokojninsko osnovo, pač pa, da pri tožniku še vedno obstaja razlika med odmerjeno invalidsko pokojnino in tisto višino invalidske pokojnine, ki bi jo prejemal, če bi svoje delo opravljal do invalidske upokojitve in ne bi prišlo do prikrajšanja pri plači zaradi nesreče pri delu. Sodišče prve stopnje je za odmero rente tudi pravilno upoštevalo najugodnejših 10 let, ki so se upoštevala pri določanju pokojninske osnove in v katerih je tožnik prejemal tudi rento.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva za odločitev o tožbenem zahtevku. Pri tem pa je ob pritožbenemu ugovoru glede višine prisojenih zneskov mesečne rente ugotovilo napako v 3. alinei 1. odst. izreka sodbe, saj je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku znesek 6.696,00 SIT, namesto pravilnega zneska 6.669,00 SIT, ki izhaja iz podatkov ZPIZ-a z dne 21.7.1994 o razliki med dejansko in hipotetično pokojnino tožnika za mesec oktober 1993. Pri tem gre očitno le za pomoto sodišča prve stopnje, saj je skupna višina glavnice za čas od vključno avgusta 1993 do vključno junija 1994 pravilna in že upošteva tudi pravilno prisojen znesek za oktober 1993 v višini 6.669,00 tolarjev.

Glede na navedeno in ker ob reševanju pritožbe ni zasledilo bistvenih kršitev določb postopka, je pritožbeno sodišče v 3. alinei 1. točke izreka sodbe to spremenilo tako, da je znesek 6.696,00 tolarjev nadomestilo z zneskom 6.669,00 tolarjev, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je odločilo tudi, da tožnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le ti za odločitev niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP v povezavi z 2. odst. 166. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 283/95
• VDS sodba Pdp 2010/2001
• VDS sodba Pdp 428/98