VDS sklep Pdp 1061/2006

Jedro

Tožena stranka se je seznanila z razlogi, ki so utemeljevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ko je vodja izmene v poročilu o delu in v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti navedel vse okoliščine, ki so predstavljale podlago za izredno odpoved. Kot datuma seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo odstavek izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče upoštevati datuma zagovora, ki se ga tožnik ni udeležil, saj na ta dan tožena stranka ni izvedela nobene nove okoliščine, ki bi dodatno utemeljevala izredno odpoved. Če je zadnji dan 15-dnevnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nedelja, se rok izteče prvi naslednji delavnik.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije z dne 8.3.2006 in sklep direktorja U. Republike Slovenije z dne 23.1.2006 (1. točka izreka). V 2. točki izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja, zato ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, v roku 8 dni. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku za ves čas od dneva odpovedi delovnega razmerja dalje vpiše v delovno knjižico delovno dobo, ga prijavi v socialno zavarovanje in mu za čas od vrnitve na delo plača nadomestilo plače v znesku neto mesečne plače z zakonskimi zamudnimi obresti od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, plača prispevke in davke teh nadomestil, vse v roku 8 dni. V 4. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in naložilo toženi stranki, da povrne tožniku njegove pravdne stroške v višini 141.966,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do dneva plačila. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je postopek ustavilo v delu, kjer je bila tožba umaknjena (to je glede zahtevka tožnika, da mu je dolžna tožena stranka plačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi se moral subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 110. člena ZDR šteti od takrat, ko se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. To pa je bilo šele takrat, ko je tožena stranka tožniku omogočila zagovor, katerega se tožnik sicer ni udeležil. Ker je bila torej v predmetni zadevi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v prekluzivnem roku 15 dni od dneva zagovora, je bil postopek izredne odpovedi zakonit. Razen tega je bila 22.1.2006 nedelja, zato je tožena stranka podala tožniku sporno izredno odpoved v ponedeljek, 23.1.2006, zato je ta izredna odpoved pravočasna. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi določbo drugega odstavka 118. člena ZDR. Tožena stranka je predlagala izvedbo določenih dokazov (zaslišanje vodje izmene), na podlagi tega dokaza pa bi lahko sodišče zaključilo, da tožena stranka s tožnikom delovnega razmerja ne more več nadaljevati, kljub temu, da ima tožnik interes, da se delovno razmerje pri toženi stranki nadaljuje. Ker se prvostopenjsko sodišče do navajanj tožene stranke v tem delu ni opredelilo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika na podlagi ugotovitve, da mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po izteku 15 dnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Glede na to, da se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi že 7.1.2006, je dne 22.1.2006 potekel 15 dnevni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 110. člena ZDR. Ker je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 23.1.2006, je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje podana prepozno, saj po poteku roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR ni več mogoče zakonito podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala tožniku ob upoštevanju določb ZDR v zvezi s prvim odstavkom 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) in noveliranim 154. členom ZJU. Po drugem odstavku 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Rok 15 dni za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 110. člena ZDR je prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da z iztekom tega roka ugasne pravica pogodbene stranke, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po prvem odstavku 11. člena ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Ker niti ZDR niti ZJU določb o teku roka v zvezi s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vsebujeta, je potrebno pri računanju rokov upoštevati določbo 62. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.). Prvi odstavek citiranega člena določa, da začne rok, določen v dnevih, teči prvi dan po dogodku, od katerega se računa, konča pa se z iztekom zadnjega njegovega dne. Po drugem odstavku 62. člena OZ se rok, določen v tednih, mesecih ali letih, konča tistega dne, ki se po imenu in številki ujema z dnevom nastanka dogodka, od katerega začne teči; če takšnega dneva v zadnjem mesecu ni, pa se konča zadnji dan tega meseca. Tretji odstavek 62. člena OZ pa obravnava situacijo, ko zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela. V takšnem primeru se za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik. Določba tretjega odstavka 62. člena OZ se uporablja tako za roke, določene v dnevih, kot tudi za roke določene v tednih, mesecih ali letih. Enako določbo v zvezi z računanjem časa, kot izhaja iz prvega, drugega in tretjega odstavka OZ, je vseboval že Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj.), ki se je do uveljavitve OZ uporabljal kot republiški predpis.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša z ustrezno obrazloženo ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka v konkretnem primeru seznanila z razlogi, ki so utemeljevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, 7.1.2006. Tega dne je namreč vodja izmene v poročilu o delu in v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti navedel vse okoliščine, ki so predstavljale podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ob upoštevanju navedenega je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je potrebno kot datum seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, upoštevati datum zagovora, ki ga je tožena stranka omogočila tožniku, katerega pa se tožnik ni udeležil. Na dan neuspelega zagovora namreč delodajalec ni izvedel nobene nove okoliščine, ki bi dodatno utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Kdaj je delodajalec seznanjen z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dejansko vprašanje. Seznanjen je lahko takoj, ko je do kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja prišlo, lahko pa se z razlogi seznani kasneje, vse do zagovora delavca. Če zagovora ni bilo, ni mogoče določbe drugega odstavka 110. člena ZDR uporabiti tako, da se je delodajalec seznanil z razlogi na dan, ko je bil določen neuspeli zagovor, ker ta dan ni izvedel nič novega, ampak se je lahko z njim seznanil prej (stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 227/2006 z dne 10.10.2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1882/2004).

Z ozirom na to, da se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikov, 7.1.2006, je potrebno ugotoviti, da je 15 dnevni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR potekel 22.1.2006. Ker pa je bila 22.1.2006 nedelja, je potrebno z ozirom na določbo tretjega odstavka 62. člena OZ kot zadnji dan roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku šteti naslednji delavnik. Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožena stranka tožniku izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v ponedeljek, 23.1.2006, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z ozirom na že omenjeni tretji odstavek 62. člena OZ podana pravočasno.

Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 62. člena OZ in je zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dana prepozno, ni ugotavljalo, če je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dala tožena stranka tožniku, tudi vsebinsko utemeljena oziroma če so obstajali vsi pogoji za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot jih opredeljuje 111. člen ZDR. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če so bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma če je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi vsebinsko utemeljena. Ko bo v zvezi z navedenim ugotovilo vsa odločilna dejstva, bo moralo ponovno odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku in o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje, kot tudi o pritožbenih stroških (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno opredelilo do predloga tožene stranke glede uporabe drugega odstavka 118. člena ZDR. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo vodjo izmene. Vodja izmene namreč v zvezi s predlagano uporabo 118/2 člena ZDR sploh ni bil predlagan za zaslišanje.

Pritožbeno sodišče se je ob upoštevanju določbe 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločilo za razveljavitev izpodbijane sodbe, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih (na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost tožbenega zahtevka) ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Za "popravo nepravilnosti" po prvem odstavku 30. člena ZDSS-1 je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje pa po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju določbe 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1488/2007
• VDS sodba Pdp 1084/2006
• VDS sklep in sodba Pdp 523/2007