VDS sodba Pdp 690/2006

Jedro

Tudi če delodajalec s pogodbo prepusti opravljanje določenih del drugemu podjetju, pa to delo opravlja en sam delavec, gre za prenos dela podjetja ali dejavnosti (sodba Evropskega sodišča - primer Christel Schmidt).

Na zakonitost pravnega prenosa dela podjetja ni vplivalo dejstvo, da je v postopku sodeloval le sindikat delodajalca prenosnika, ne pa tudi sindikat delodajalca prevzemnika. Obvestilo sindikatoma je potrebno zato, da delodajalca dosežeta sporazum glede pravnih, ekonomskih in socialnih posledic ter predvidenih ukrepov za delavce. Delodajalca sta dosegla sporazum glede pogodbe o fizičnem varovanju in prevzema delavcev, zato opustitev zakonsko določene obveznosti sodelovanja sindikata na zakonitost spremembe delodajalca in posledično na tožničine pravice ni vplivala.

Vse pravice in obveznosti, ki jih je imela tožnica po pogodbi o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in so prešle na delodajalca prevzemnika po zakonu, ji je bil ta dolžan tudi zagotavljati ves čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in ne le eno leto. Najmanj eno leto je delodajalec prevzemnik dolžan zagotavljati pravice, ki jih ima delavec na podlagi kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika, kar je pomembno v primerih, ko za delodajalca prevzemnika velja druga kolektivna pogodba, po kateri bi imel delavec manj pravic.

Če delodajalec prevzemnik tožnici ni zagotavljal enakih pravic, kot ji jih je na podlagi pogodbe o zaposlitvi zagotavljal delodajalec prenosnik, to ni razlog za nezakonitost prevzema oziroma spremembe delodajalca, ampak razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, pri čemer ima ta enake pravice, kot če bi pogodbo o zaposlitvi odpovedal delodajalec iz poslovnih razlogov.

Spor o tem, da ni bilo pravne podlage za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR in da je tožena stranka (delodajalec prenosnik) delavca dolžna vrniti nazaj na delo k prenosniku, je v svojem bistvu spor o obstoju delovnega razmerja pri delodajalcu prenosniku. Zato se glede stroškov postopka uporablja 5. odstavek 41. člena ZDSS-1.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"Zavrne se zahtevek, ki se glasi:

"Ugotovi se, da je prenos tožnice od delodajalca prenosnika k delodajalcu prevzemniku nezakonit in se razveljavi, saj je v nasprotju s 73. členom ZDR.

Tožena stranka je dolžna v roku treh dni od dneva pravnomočnosti tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za celotno obdobje do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki izplačati razliko med plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejemala pri prevzemniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače dalje do plačila ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja, v 8 dneh pod izvršbo."

Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka."

Tožena stranka stroške pritožbenega postopka krije sama.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo kot nezakonit prenos tožnice od delodajalca prenosnika k delodajalcu prevzemniku in toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za ves čas prenosa k drugemu delodajalcu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z razliko v plači in z ostalimi denarnimi in drugimi pravicami iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 229.527,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je treba v sporu, v katerem se izpodbija prenos, kot toženi stranki označiti tako prenosnika kot prevzemnika, saj sta obe stranki prenosa in se lahko razveljavitev spremembe delodajalca doseže le glede vseh strank prenosa. V tem primeru bi morala na pasivni strani nastopati prenosnik in prevzemnik kot enotna sospornika. Pritožba nadalje meni, da je zahtevek napačno oblikovan, saj tožnica ne uveljavlja sodnega varstva nasproti aktom o prevzemu delavcev, terja le ugotovitev nezakonitosti prenosa, kar je le zakonski izraz brez procesnih značilnosti. Zato sodba v 1. točki izreka ni izvršljiva. Končno sta po mnenju pritožbe tudi 73. in 74. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS 42/2002) napačno uporabljena. Ni pravilna ugotovitev, da ni prišlo do pravnega prenosa dela podjetja, saj je bila med prenosnikom in prevzemnikom sklenjena pogodba o prenosu dejavnosti varovanja, pa tudi o prevzemu tožnice s tem, da vse pravice in obveznosti iz njene pogodbe o zaposlitvi pri prenosniku preidejo na prevzemnika. Če je prevzemnik tožnici ponujal drugo delo, bi ga lahko odklonila, v nobenem primeru pa tožena stranka kot prenosnik na to ni mogla vplivali. Ves čas si je prizadevala, da bi tožnica ohranila enake pravice, kot jih je imela pri njej. Napačno je tudi stališče, da pogodba o fizičnem varovanju ne pomeni prenosa dela podjetja, saj je tako stališče v nasprotju s številnimi judikati Evropskega sodišča, pri čemer pritožba izrecno opozarja na zadevo "Schmidt". Pritožba nasprotuje tudi očitku, da je prenos nezakonit, ker pri njem ni sodeloval sindikat. Tožena stranka je izpolnila vse zahteve iz 74. člena ZDR, nesodelovanje sindikata pa nima za posledico nezakonitost spremembe delodajalca. Do spremembe delodajalca je prišlo po zakonu zaradi prenosa dela dejavnosti in ne na podlagi pogodbe. Sprememba delodajalca po novem ZDR je urejena drugače, kot je bil urejen prevzem delavcev po stari delovno pravni zakonodaji. V celoti je nesprejemljiva tudi 2. točka izreka izpodbijane sodbe. Prevzemnik je tožnici zagotavljal enake pravice iz pogodbe o zaposlitvi, kot jih je imela pri toženi stranki, zato do nobene razlike ni prišlo, poleg tega pa je prevzemnik tožnici izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, zato do vzpostavitve pravic po izredni odpovedi niti ne more priti, dokler o zakonitosti izredne odpovedi (o kateri teče tudi postopek pred sodiščem) ni odločeno. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka in priznanjem stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da bi morala tožnica kot toženo stranko označiti poleg delodajalca prenosnika tudi delodajalca prevzemnika, saj sta obe stranki pogodbe o prenosu dela podjetja, je potrebno poudariti, da bi tožnica kot toženo stranko lahko označila tudi delodajalca prevzemnika, vendar pa je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenosa tožnice k delodajalcu prevzemniku v bistvu le drugače formuliran zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu prenosniku. Tak zahtevek je podlaga za nadaljnji zahtevek (ponovna vzpostavitev delovnega razmerja). Tožnica ne izpodbija pogodbe o prevzemu dejavnosti in tudi ne pogodbe o prevzemu delavke, saj za to ni potrebe. Pogodbe o prevzemu tožnice delodajalca niti nista bila dolžna skleniti, pogodba o prevzemu fizičnega varovanja pa je lahko tudi veljavno sklenjena, ni pa nujno, da taka pogodba pomeni tudi prenos dejavnosti v smislu 73. člena ZDR. Prav to pa tožnica uveljavlja - namreč da ni prišlo do prenosa dejavnosti v smislu 73. člena ZDR zaradi česar tudi ni prišlo do spremembe delodajalca in je torej ves čas v delovnem razmerju pri toženi stranki. Gre za spor o obstoju delovnega razmerja pri toženi stranki, zato ni potrebe, da na pasivni strani spora nastopa tudi delodajalec prevzemnik.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil prenos, na podlagi katerega je pri tožnici prišlo do spremembe delodajalca nezakonit, ker ji pri delodajalcu prevzemniku niso bile zagotovljene enake pravice, kot pri delodajalcu prenosniku (pri prenosniku je opravljala le receptorska dela, pri prevzemniku pa naj bi opravljala tudi dela varovanja, za katera pa niti ni usposobljena), ker je sindikat podal negativno mnenje k prevzemu tožnice prav iz tega razloga in ker se je že ob prevzemu vedelo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za opravljanje del in nalog receptorja. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka ukinila delovno mesto receptorja in da pogodba o fizičnem varovanju z drugo družbo ne pomeni prenosa dejavnosti ali dela dejavnosti oziroma dela podjetja v smislu 1. odstavka 73. člena ZDR in Direktive 2002/23/ES o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov. Poleg tega pa je v postopku sodeloval le sindikat tožene stranke, ne pa tudi sindikat prevzemnika, kar obema delodajalcema nalaga 74. člen ZDR.

Stališče sodišča prve stopnje je materialno pravno napačno. Predvsem je treba poudariti, da je sprememba delodajalca v novem ZDR urejena na povsem drugih temeljih, kot je bil urejen prevzem delavcev po stari delovnopravni zakonodaji. Pri spremembi delodajalca po 73. členu ZDR preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika avtomatično, čim pride do pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi pravnega posla ali pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve. Posebna pogodba o prevzemu delavcev sploh ni potrebna (kot je bil potreben po stari zakonodaji sporazum o prehodu delavcev), če pa je že sklenjena, od nje ni odvisen ne prenos pravic in obveznosti in ne zakonitost spremembe delodajalca. Delavec že po zakonu ohrani svojo pogodbo o zaposlitvi in pravice, ki iz nje izhajajo. Tožnica je imela pri prenosniku - toženi stranki - sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto receptor varnostnik. Vse pravice in obveznosti, ki jih je imela po tej pogodbi o zaposlitvi, so prešle na delodajalca prevzemnika, kar pomeni, da ji je bil ta dolžan vse pravice tudi zagotavljati. Sodišče prve stopnje nima prav, da je delodajalec prevzemnik dolžan pravice iz pogodbe o zaposlitvi zagotavljati delavcu vsaj eno leto. Zakon glede tega namreč ne določa nobenih omejitev. Pogodba o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku velja vse dotlej, dokler ni veljavno odpovedana. Najmanj eno leto pa je delodajalec prevzemnik dolžan zagotavljati pravice, ki jih ima delavec na podlagi kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika - kar je pomembno v primerih, ko za delodajalca prevzemnika velja druga kolektivna pogodba, po kateri bi imel delavec manj pravic.

V kolikor delodajalec prevzemnik tožnici ni zagotavljal povsem enakih pravic in obveznosti, kot jih je imela pri delodajalcu prenosniku, je imela tožnica možnost uveljavljati varstvo svojih pravic pri delodajalcu prevzemniku (in ne pri prenosniku), lahko pa bi v primeru poslabšanja pravic in obveznosti iz objektivnih razlogov tudi odpovedala pogodbo o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku. Če delodajalec prevzemnik tožnici ni zagotavljal enakih pravic, kot ji jih je na podlagi pogodbe o zaposlitvi zagotavljal delodajalec prenosnik, to ni razlog za nezakonitost prevzema oziroma spremembe delodajalca, ampak razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, pri čemer ima ta enake pravice kot če bi pogodbo o zaposlitvi odpovedal delodajalec iz poslovnega razloga. Če torej pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi ni opravljala del varovanja (ker za to niti ne izpolnjuje pogojev po Zakonu o zasebnem varovanju), ji tega dela tudi delodajalec prevzemnik ne bi mogel naložiti.

Drugo vprašanje, ki je pomembno pri rešitvi tega spora pa je, ali je do pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, pravnega posla ali sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve sploh prišlo. Le v primeru, če v resnici ne bi bilo pravnega prenosa podjetja, združitve ali delitve, bi bilo mogoče ugotoviti, da tudi prevzema ni bilo oziroma da ni prišlo do spremembe delodajalca. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da do prenosa ni prišlo, ker je bilo ukinjeno in na novega delodajalca prenešeno le eno delovno mesto - receptorja varnostnika. To stališče je napačno. Tudi če delodajalec s pogodbo prepusti opravljanje določenih del drugemu podjetju, pa to delo opravlja en sam delavec, je mogoče govoriti o prenosu dela podjetja ali dejavnosti. Sodišče prve stopnje se sicer pravilno sklicuje na Direktivo ES št. 2002/23, vendar pa jo tolmači preozko. V zvezi s to Direktivo je Evropsko sodišče namreč v zelo znanem primeru (Christel Schmidt proti Hranilnici in posojilnici) zavzelo povsem jasno stališče, da se Direktiva uporablja tudi, ko pride do dogovora, s katerim podjetje prepusti opravljanje uslug drugemu podjetju, čeprav je pred tem delo opravljal en sam delavec. Ni pomembno, ali gre le za pomožno dejavnost (v opisanem primeru je šlo za dejavnost čiščenja) in tudi ne, koliko delavcev to dejavnost opravlja. Odločilnega pomena je, da "obrat" ohrani svojo identiteto. Ta osnovni pogoj pa je izpolnjen ob tem, da je dejavnost varovanja in tožnico prevzela družba, ki se ukvarja z dejavnostjo varovanja in je tožnica nadaljevala z delom receptorja varnostnika. Prav v primeru Christel Schmidt, ki ji je delodajalec prenosnik odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker je dejavnost čiščenja s pogodbo prenesel na podjetje, ki se s to dejavnostjo ukvarja, je Evropsko sodišče odločilo, da ni bilo pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak so obstajali pogoji za spremembo delodajalca, kar pomeni, da je bila odpoved nezakonita. Tožena stranka bi torej ravnala nezakonito, če bi ob ukinitvi delovnega mesta receptor varnostnik zaradi pogodbe o varovanju z družbo V. tožnici iz poslovnih razlogov odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zakonito pa je ravnala, ker ji pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala, ampak je uredila prevzem delavke pri delodajalcu prevzemniku po določbah ZDR o spremembi delodajalca.

Glede na navedeno ima pritožba prav tudi glede tega, da na zakonitost pravnega prenosa dela podjetja ni vplivalo dejstvo, da je na podlagi 74. člena ZDR v postopku sodeloval le sindikat tožene stranke, ne pa tudi sindikat delodajalca prevzemnika. ZDR v 74. členu sicer res določa, da je treba sindikat prenosnika in sindikat prevzemnika obvestiti o datumu prenosa, razlogih za prenos, pravnih, ekonomskih in socialnih posledicah ter predvidenih ukrepih za delavce, vendar pa je to obvestilo potrebno zaradi tega, da delodajalca dosežeta sporazum. Delodajalca sta tudi brez sindikata prevzemnika dosegla sporazum in med njima ni nesoglasja niti glede pogodbe o fizičnem varovanju, niti glede prevzema delavcev. Zato opustitev zakonsko določene obveznosti na zakonitost spremembe delodajalca in posledično na tožničine pravice ni vplivala.

Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, konkretno določbe 73. in 74. člena ZDR, je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo, sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek stroškovno zavrnilo. Kljub uspehu v pravdi tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, ker tožnica uveljavlja obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki, v tem primeru pa na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS 2/2004) delodajalec krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid. Enako pa velja tudi za pritožbene stroške.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 947/2002
• VDS sodba Pdp 141/2004
• VDS sklep Pdp 1427/2003