VDS sodba Pdp 1192/2006

Jedro

Napačno je stališče, da je delavec v vsakem primeru po dokončnosti sklepa o prevzemu delavcev v delovnem razmerju pri delodajalcu prevzemniku. V primeru prevzema po 15. členu SKPgd oz. po 15. členu ZTPDR delavcu preneha delovno razmerje pri prvem delodajalcu z dnem nastopa dela pri drugem delodajalcu, če pa do tega ne pride, ostane delavec v delovnem razmerju pri prvem delodajalcu, nima pa pravice od drugega delodajalca zahtevati vzpostavitve oz. sklenitve delovnega razmerja na podlagi prevzema. Ni namreč relevantno zgolj dejstvo, da tožnik ni podpisal ponujene pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi dejstvo, da sploh ni nastopil dela pri toženi stranki. To je tudi bistvena razlika med prevzemom po prejšnjih predpisih in prevzemom na podlagi 1. odstavka 73. člena ZDR, ki sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku ne predvideva.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku predložiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 28.2.2004 dalje na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi "strojni tehnik", mu obračunati bruto plačo za IV. tarifni razred po Kolektivni pogodbi za kovinsko dejavnost v višini 103.403,00 SIT in mu po plačilu dajatev izplačati neto plačo z vsemi dodatki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila ter druge prejemke iz delovnega razmerja, ga prijaviti v zavarovanje od 28.2.2004 dalje in ga pozvati na delo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o bistvu spornega razmerja. K toženi stranki je bil sprejet z dokončnim sklepom delodajalca prenosnika še v času veljavnosti ZTPDR in SKPGD. Po 15. členu te kolektivne pogodbe je bil dolžan delodajalec prenosnik delavcem na podlagi sporazuma o prevzemu izdati sklepe o prehodu, kar je podjetje R. d.d. storilo. Tudi v primeru tožnika je bil izdan dokončni sklep. Novi delodajalec (tožena stranka) bi moral s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi, ki bi bila skladna z dokončnim sklepom delodajalca prenosnika, a to ni bilo storjeno. Sodna praksa je že večkrat odgovorila na vprašanje, kaj je v primeru, če delavec noče podpisati nove pogodbe o zaposlitvi. Postavila se je na stališče, da je delavec po dokončnosti sklepa v delovnem razmerju pri novem delodajalcu - ne glede na to, ali je pogodbo podpisal ali ne. Zato je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da tožnik od tožene stranke ne more ničesar zahtevati, ker pri njej ni bil v delovnem razmerju. Moralo bi upoštevati, da je bil postopek prevzema delavcev začet v času veljavnosti ZTPDR. To velja tudi za izpolnitveni del prevzema delavcev, ki se nanaša na ponudbo pogodbe o zaposlitvi, saj je šele s tem postopek prevzema zaključen. Tožnik se sklicuje tudi na 73. člen novega ZDR, po katerem preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Torej je v delovnem razmerju pri toženi stranki, čeprav ni podpisal ponujene pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnik s toženo stranko ni vzpostavil pogodbenega oz. delovnega razmerja. Ne drži, da je delavec po sodni praksi v delovnem razmerju pri novem delodajalcu že s samo dokončnostjo sklepa o prehodu, ne da bi podpisal pogodbo o zaposlitvi. Sklicuje se na odločbe VDSS opr. št. Pdp 1845/94, Pdp 1657/98, Pdp 1695/99 ter Pdp 1924/2000. Tožnik bi lahko zahteval izpolnitev obveznosti od delodajalca, t.j. od R. d.d. oz. od njegovega pravnega naslednika - N. d.d., pri katerem je bil dejansko v delovnem razmerju vse do takrat, ko je dal odpoved, ne pa od tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, ter da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

O sporni zadevi je tukajšnje sodišče enkrat že odločalo, in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 1237/2004 z dne 20.1.2006 razveljavilo sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani o zavrženju tožbe opr. št. II Pd 376/2003 z dne 10.6.2004 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je sodišče prve stopnje tožbo napačno zavrglo kot prepozno (274. člen ZPP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS št.42/2002). V razveljavitvenem sklepu je soglašalo s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi moral tožnik v primeru zatrjevanja nezakonitosti prevzema zahtevati pravno varstvo pri delodajalcu prenosniku v rokih iz Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št 60/89 s sprem.) ter opozorilo, da se tožbeni zahtevek glasi na izročitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi, kakor se je glasila tudi tožnikova zahteva za varstvo pravic (3. odstavek 15. člena ZDR), ki ni bila vložena po določbah ZTPDR, ampak po 204. členu novega ZDR. Napotilo sodišču prve stopnje je bilo, da je potrebno v ponovljenem postopku najprej ugotoviti, ali je bil sporazum o prevzemu sploh realiziran - ali je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju ali ne, ter v zvezi s tem odgovoriti na vprašanje, ali je sploh podana pasivna legitimacija tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo bistveno dejstvo, da tožnik pri toženi stranki ni bil nikoli v delovnem razmerju. Ugotovilo pa je še naslednja dejstva: R. d.d. in tožena stranka sta 12.12.2002 sklenili sporazum o prevzemu delavcev, s katerim se je tožena stranka zavezala, da bo z 31.12.2002 zaposlila delavce strojne delavnice po priloženem seznamu. V 4. členu sporazuma je bilo določeno, da bodo delavci pri toženi stranki zaposleni na delovnih mestih, ki ustrezajo stopnji strokovne izobrazbe in strokovnim zmožnostim. Na podlagi tega sporazuma je R. d.d. 24.12.2002 tožniku vročila sklep z dne 23.12.2002, da tožnik preide z dnem 31.12.2002 oz. z dnem dokončnosti sklepa (to je bilo 8.1.2003) k novemu delodajalcu (toženi stranki), da pri njem sklene delovno razmerje za nedoločen čas, ter da bo v skladu s sporazumom razporejen na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Tožena stranka je tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi z dne 31.12.2002 za delovno mesto ključavničarja, kar je kot strojni tehnik odklonil. Dne 7.2.2003 ga je s 1.1.2003 kot svojega delavca v obvezna zavarovanja prijavila pravna naslednica R. d.d. - družba N. d.d.. Iz delovne knjižice izhaja, da je bil tožnik pri njej zaposlen od 1.1.2003 do 27.2.2004. Takrat mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je na sklep z dne 23.12.2002 pripisal, da se bo pritožil, vendar tega ni storil. Kdaj točno mu je bil vročen predlog pogodbe o zaposlitvi, ni navedla nobena stranka, bilo pa je to po dokončnosti sklepa z dne 23.12.2002. Tožnik je 5.2.2003 na toženo stranko naslovil ''zahtevo za izpolnitev obveznosti po 204. členu ZDR'', s katero je zahteval, da mu tožena stranka v roku 8 dni skladno z dokončnim sklepom o prerazporeditvi iz R. d.d. k toženi stranki predloži ustrezno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delo na delovnem mestu, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim. Tožena stranka se na to zahtevo ni odzvala in tožnik je 19.3.2003 vložil tožbo.

Tožbeni zahtevek se je prvotno glasil na predložitev v podpis pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi ''strojni tehnik'', na prijavo v zavarovanje ter na poziv na delo. V ponovljenem postopku je bil tožbeni zahtevek modificiran tako, da se pogodba o zaposlitvi nanaša le na čas od 28.2.2004 (skupaj s prijavo v zavarovanje od tega datuma dalje), ter da je mesečno nadomestilo plače opredeljeno po višini.

Glede na gornje dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izpostavilo, da tožnik od tožene stranke ne more zahtevati predložitve pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, saj tožena stranka ni bila njegov delodajalec in zato ne more biti pasivno legitimirana v tem sporu. Tožena stranka ni postala tožnikov delodajalec zgolj na podlagi dokončnega sklepa delodajalca prenosnika o prevzemu tožnika k toženi stranki, ki ni bil realiziran, ker tožnik ni nikoli nastopil dela pri toženi stranki, saj je ostal še nadalje oz. vse do 27.4.2004 zaposlen pri delodajalcu prenosniku oz. njegovem pravnem nasledniku. Navedeno tudi ne predstavlja podlage za priznanje obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki oz. za ugotovitev, da je tožena stranka tožnikov delodajalec od 28.4.2004 dalje, to je potem, ko je tožnik sam podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pri družbi N. d.d., ki je bila pravna naslednica delodajalca prenosnika (R. d.d.). Pritožba torej neutemeljeno uveljavlja, da je delavec v vsakem primeru po dokončnosti sklepa o prevzemu delavcev v delovnem razmerju pri delodajalcu prevzemniku. To ne drži. V primeru prevzema po 15. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti - Ur. l. RS, št.40/97 s sprem.) oz. po 15. členu ZTPDR delavcu preneha delovno razmerje pri prvem delodajalcu z dnem nastopa dela pri drugem delodajalcu, če pa do tega ne pride, ostane delavec v delovnem razmerju pri prvem delodajalcu, nima pa pravice od drugega delodajalca zahtevati vzpostavitve oz. sklenitve delovnega razmerja na podlagi prevzema. Ni namreč relevantno zgolj dejstvo, da tožnik ni podpisal ponujene pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi dejstvo, da sploh ni nastopil dela pri toženi stranki. Ne nazadnje tudi iz izreka sklepa z dne 23.12.2002 izhaja, da zgolj dokončnost navedenega sklepa še ne pomeni, da je tožnik prešel k novemu delodajalcu, ampak da mora biti izpolnjen še pogoj sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri tem delodajalcu. To je tudi bistvena razlika v zvezi s prevzemom delavca na podlagi 1. odstavka 73. člena ZDR, ki sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi izrecno ne predvideva.

Glede na navedeno ni nikakršne pravne podlage za to, da bi sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožniku predložiti v podpis ustrezno pogodbo o zaposlitvi za čas od 28.4.2004 oz. mu za čas od 28.4.2004 dalje priznati obstoj delovnega razmerja. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa za odločitev o pritoži ni bil potreben. Zato krijeta stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 903/2006
• VDS sodba in sklep Pdp 663/2006
• VDS sodba in sklep Pdp 876/2006