VDS sodba Pdp 152/2006

Jedro

Pravilna je presoja, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni mogoče, ki temelji na ugotovitvi, da so odnosi med strankama v celoti skrhani, da obstaja izrazito negativni odnos tožnika do zakonite zastopnice tožene stranke in da medsebojnega zaupanja ni več. Na delovnem mestu hišnika - kurjača je potrebno vsakodnevno sodelovanje z zakonitim zastopnikom zavoda, obveščanje in sprejemanje navodil, teh obveznosti pa s pisnimi nalogi ni mogoče uspešno zagotavljati.

Prisojena odškodnina zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v višini 2.000.000,00 SIT oz. 8.345,00 EUR je primerna. Sodišče prve stopnje je pri določitvi odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pravilno upoštevalo vse elemente, ki lahko vplivajo na njeno odmero - tožnikovo starost, izobrazbo, dejstvo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen več kot 23 let, višino njegove mesečne plače, pa tudi dejstvo, da odškodnina po 2. odstavku 118. člena ZDR ne bi smela biti nižja od odpravnine, ki bi jo tožnik prejel v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter:

- ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 17/12-57 z dne 15.5.1995, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 10.2.2005 pod opr. št. 17/19, zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, nezakonita (1. točka izreka);

- ugotovilo, da tožniku preneha delovno razmerje pri toženi stranki dne 17.11.2005 (2. točka izreka);

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati: regres za letni dopust za leto 2005, nadomestilo plače za čas od 18.3.2005 do 17.11.2005 in sicer mesečne neto zneske nadomestila plače, izračunane od mesečnega bruto zneska 235.601,00 SIT (na mesec), po predhodnem obračunu in plačilu prispevkov in davkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega neto zneska, to je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter odškodnino v višini 2.000.000,00 SIT (3. točka izreka);

- zavrnilo višji tožbeni zahtevek (4. točka izreka);

- naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 113.080,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2005 dalje do plačila (5. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotna uporaba materialnega prava. Tožena stranka vlaga pritožbo iz istih pritožbenih razlogov. Obe stranki predlagata spremembo izpodbijane sodbe, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tožena pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Podrejeno predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje drugo točko sodbe oprlo na ugotovitev, da zaradi ravnanja tožnika in njegovega odnosa do obveznosti delovnega mesta ni več možno nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, ker naj bi bilo očitno, da so odnosi med pravdnima strankama tako skrhani, da onemogočajo nadaljnje sodelovanje. Tožnik naj bi od septembra 2004 obveznosti izvrševal pretežno na podlagi pisnih navodil. Negativni odnos tožnika do zakonite zastopnice tožene stranke naj bi se kazal tudi v njegovih pripravljalnih vlogah, ki naj bi bile celo žaljive. Navedena odločitev ne vzdrži kritične pravne presoje. Tudi sam postopek do izdaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni potekal v skladu s predpisi, čeprav sodišče v obrazložitvi navaja, da je bil tožniku zagovor omogočen in da je tožnik na zagovor tudi prišel. Glede na vsebino očitanih kršitev naj ne bi bila potrebna posebna priprava na obrambo, saj je tožnik lahko povedal le, kaj je izvršil in česa ne. Smisel zagovora ni v tem, da tožnik pove, kaj je izvršil in česa ne. Dejstvo, da je bila tožena stranka vezana na kratke roke za podajo odpovedi, pa seveda ne more vplivati na to, da se tožniku z onemogočanjem strokovne priprave na zagovor v bistvu krši njegova pravica do obrambe. Tožnik zaradi izredno kratkega časa med prejemom vabila na zagovor in zagovorom ni imel nikakršne možnosti zagotovitve strokovne pomoči. 20. člen Ustave RS je ekspliciten. Poseg v osebnostno pravico, kjer je pravica do obrambe nedvomno na najvišjem mestu, mora biti adekvaten teži in povzročeni škodi. Glede 4. točke sodbe tožeča stranka navaja, da je nekonsistentna, saj ne vsebuje nikakršne obrazložitve, v katerem delu je zahtevek tožnika zavrnjen, prav tako pa ni razlage za navedeno odločitev.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče zavzelo stališče, da tožniku ni bil omogočen zagovor v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR, zaradi česar naj bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Poleg tega pa naj bi bila odpoved nezakonita tudi zato, ker je tožena stranka tožniku odredila naloge, ki niso spadale med obveznosti njegovega delovnega mesta. Glede zagovora tožena stranka meni, da je tožniku zagovor omogočila z vročitvijo vabila z obdolžnico. Datum zagovora je bil določen naslednji dan po vročitvi, kar pa ne pomeni, da delavcu zagovor ni bil omogočen, saj je imel tožnik dovolj časa za pripravo zagovora v smislu podaje odgovora, ali je naloženo delo opravil ali ne, oz. iz kakšnih razlogov naloženega dela ni opravil. Zagovor, tudi če bi bil določen kakšen dan ali dva kasneje, ne bi spremenil dejanskega stanja, saj tožnik ne bi mogel povedati nič novega, kar bi vplivalo na ugotovitev, da naloženih nalog ni opravil. Za pripravo obrambe ni imel premalo časa, saj posebne priprave v konkretnem primeru niso bile potrebne. Tožena stranka se ne strinja z navedbo sodišča, da je tožena stranka tožniku odredila naloge, ki niso spadale med obveznosti njegovega delovnega mesta. Tožena stranka je v letu 2004, torej po uveljavitvi ZDR, sprejela nov akt o sistemizaciji, v katerem se ni spremenil niti naziv delovnega mesta "hišnik-kurjač" niti vrsta del. Zato ni kršila ZDR, ker s tožnikom ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi. ZDR določa v 29. členu, da je vsebina pogodbe o zaposlitvi tudi kratek opis nalog, ne zahteva pa, da se v pogodbo o zaposlitvi vnese celoten program del oz. nalog, ki je v splošnem aktu delodajalcu. Sprememba opisa del in nalog kot je bil prvotno določen v pravilniku o sistemizaciji delovnih mest iz leta 1999 s sprejemom novega pravilnika leta 2004 ne predstavlja bistvene spremembe vrste dela. Sodelovanje pri pleskanju lahko pomeni, da delavec v sodelovanju z drugimi tudi pleska, z novim pravilnikom pa je le določeno, da delavec pleska. Tožnik je po obeh pravilnikih imel dolžnost, da nekaj opravi v zvezi s pleskanjem, torej tudi kaj popleska, ni pa naredil ničesar. Bistveno za zadevo je, da tožnik kljub jasnemu nalogu ravnateljice ni naredil ničesar - niti pripravil prostorov niti pripravil materiala za pleskanje niti pričel s pleskanjem niti pobelil kake stene. Ravnateljici pa tudi ni sporočil, da dela ne bo opravil in je že s to opustitvijo kršil pogodbene obveznosti. Ugotovitev sodišča, da je šlo s sprejemom novega pravilnika in konkretizacijo opisa del in nalog tožnika za takšno bistveno spremembo njegovih delovnih obveznosti, da bi bilo potrebno zaradi navedenega skleniti novo pogodbo o zaposlitvi oz. dopolniti že sklenjeno, je napačna. Na podlagi pisnih nalogov pa je tožnik opravil le tisto, kar se mu je zahotelo, čeprav je bil s svojimi delovnimi obveznostmi seznanjen in temu ni nikoli oporekal v tem smislu, da bi mu ravnateljica naložila delo, ki dejansko ne bi spadalo v njegov obseg del in nalog. V dodatku k pritožbi, podanem po izteku pritožbenega roka, se tožena stranka sklicuje na sklep VS RS opr. št. VIII Ips 267/2004, v katerem je zavzeto stališče, da ZDR ne določa, da bi moral biti delavcu zagotovljen določen čas - niti minimalen - za pripravo obrambe. ZDR ne določa formalne oblike zagovora, dolžnost delodajalca je le, da delavcu omogoči zagovor.

V odgovoru na pritožbo oz. na dodatek k pritožbi tožeča stranka navaja, da je bila tožniku zaradi prekratkega roka med prejemom vabila na zagovor in zagovorom odvzeta možnost, da si zagotovi strokovno pomoč, kar pomeni, da mu je bila s tem kršena pravica do obrambe, ki je ustavno zagotovljena pravica. Tožnik opozarja tudi na očitno nesodelovanje pooblaščenke s svojo stranko. Tožena stranka je tožniku nakazala pripadajoči znesek po sodbi, to je 1.418.567,49 SIT, vendar pa mu ni izplačala odškodnine v višini 2.000.000,00 SIT, čeprav iz obrazložitve toženkine pritožbe ni zaslediti razlogov, zaradi katerih bi toženka sodbo izpodbijala tudi v delu, v katerem se ta nanaša na višino dosojene odškodnine.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 do 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje:

Tožena stranka je tožniku dne 10.2.2005 pod opr. št. 17/19 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, to je iz razloga po 3. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki določa, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožniku dne 13.12.2004 podano opozorilo v skladu s 1. odstavkom 83. člena ZDR, naj preneha kršiti delovne obveznosti, sicer mu bo lahko pogodba o zaposlitvi odpovedana. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da tožniku ni bil omogočen zagovor v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR, ker mu je bilo vabilo na zagovor vročeno 1.2.2005, zagovor pa je bil določen že naslednji dan, po poteku manj kot 24 ur od prejema vabila. Kvalitetna obramba ni mogoča, če se delavcu ne da vsaj minimalni čas med prejemom vabila in zagovorom, to je možnost, da si poišče strokovno pomoč in pripravi obrambo. Zato je v takšnem primeru, kot je obravnavani, prišlo do kršitve pravice do obrambe, ki pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, ni edini razlog za nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Bistveno je namreč, da je tožena stranka tožniku odredila naloge, ki niso spadale med obveznosti njegovega delovnega mesta, zato mu ni mogoče očitati, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, pritožba s tem v zvezi pa ni utemeljena. Pravilno je stališče, da so bile obveznosti delovnega mesta tožnika s spremembo pravilnika o sistemizaciji delovnih mest z dne 29.6.2004 spremenjene v tem smislu, da je bila dodana dolžnost pleskanja, zato bi morala tožena stranka vsaj dopolniti pogodbo o zaposlitvi z navedbo opisane spremembe glede obveznosti delovnega mesta. Tožena stranka tega ni storila, ampak je tožniku le odredila delo na podlagi spremenjenega pravilnika. Glavni očitek tožniku in podlaga za odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bil, da tožnik ni prepleskal določenih sob po nalogu ravnateljice. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga iz navedenih razlogov nezakonita, pravilen.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se je v obravnavanem primeru odločilo za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča po 2. odstavku 118. člena ZDR. Po 1. odstavku 118. člena ZDR sodišče, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino po pravilih civilnega prava. V 2. odstavku istega člena pa je določeno, da lahko sodišče odloči enako tudi ne glede na predlog delavca, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, sodišče ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče, ki temelji na ugotovitvi, da so odnosi med strankama v celoti skrhani, da obstaja izrazito negativni odnos tožnika do zakonite zastopnice tožene stranke in da medsebojnega zaupanja ni več. Pritrditi je potrebno tudi stališču, da je na delovnem mestu hišnika - kurjača potrebno vsakodnevno sodelovanje z zakonitim zastopnikom zavoda, obveščanje in sprejemanje navodil, ter da teh obveznosti s pisnimi nalogi ni mogoče uspešno zagotavljati. Sodišče prve stopnje je zato kljub dejstvu, da je tožnik vztrajal pri reintegracijskem zahtevku, pravilno presodilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v skladu s citirano določbo 2. odstavka 118. člena ZPP ter tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami, vključno z nadomestilom plače, za čas do odločitve sodišča prve stopnje, to je do 17.11.2005, pravilno pa je tožniku prisodilo tudi odškodnino v višini 2.000.000,00 SIT (8.345,00 EUR), ki ji tožena stranka v pritožbi niti ne oporeka, glede njene višine pa tudi tožeča stranka v svoji pritožbi ne navaja ničesar (razen pavšalne navedbe, da je odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu nekonsistentna in brez obrazložitve, ki ne drži). Prisojena odškodnina je primerna. Sodišče prve stopnje je namreč pri določitvi odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pravilno upoštevalo vse elemente, ki lahko vplivajo na njeno odmero - tožnikovo starost, izobrazbo, dejstvo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen več kot 23 let, višino njegove mesečne plače, pa tudi dejstvo, da odškodnina po 2. odstavku 118. člena ZDR ne bi smela biti nižja od odpravnine, ki bi jo tožnik prejel po 109. členu ZDR (to je v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti).

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165., 154. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1509/2005
• VDS sodba Pdp 1316/2006
• VDS sodba Pdp 325/2007