VDS sklep Psp 359/2006

Jedro

Javno delo sicer predstavlja enega izmed ukrepov aktivne politike zaposlovanja, vendar je odklonitev vključitve v program javnih del potrebno presojati v okviru 4. alinee in ne 3. alinee 1. odstavka 70. člena ZZZPB. Zaposlitev v okviru programa javnih del je v prvi vrsti zaposlitev in jo je zato potrebno presojati tudi v smislu ustreznosti oziroma primernosti. Posledično je zato potrebno tudi razloge za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb potrebno presojati v smislu 4. alinee 1. odstavka 70. člena ZZZPB, t.j., ali je bila brezposelna oseba napotena na ustrezno zaposlitev, pa je le-to neupravičeno odklonila.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. XXX-X-XXX/XX-XXXX-XX z dne 28.11.2003 in št. XXX-XXX/XX-XXXX z dne 8.10.2003 oziroma, da se spremenita tako, da se tožnik z dnem 29.9.2003 ponovno vpiše v evidenco brezposelnih oseb ter zavrnilo zahtevek, da mu je toženec dolžan povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik po pooblaščenki. Sodišče je v tej smeri brez izvedenega dokaznega postopka sámo zaključilo, da si tožnik ni iskal možnosti prevoza. Tak zaključek pa je v nasprotju z (verjetno mišljeno: ostalimi) izvedenimi dokazi, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Zmotno je uporabilo tudi materialno pravo, predvsem določbo 17. č čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS št. 5/91 s spremembami; v nadaljevanju: ZZZPB), ki določa, kaj se šteje za ustrezno zaposlitev. Pot iz Maribora v Razkrižje traja več kot eno uro celo z osebnim avtomobilom, ki ga tožnik ni imel, z javnim prevozom pa še dlje. Na ustreznost oziroma neustreznost ponujene zaposlitve v Razkrižju ne more vplivati dejstvo, da je si je tožnik sicer iskal zaposlitev v "tistih krajih". Obenem je sodišče spregledalo, da si je tožnik iskal zaposlitev v Murski Soboti, Ljutomeru in Križevcih pri Ljutomeru, v krajih torej, kjer je javni prevoz, v nasprotju z Razkrižjem, urejen,

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pravna podlaga je v že navedenem ZZZPB, v Pravilniku o merilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb in o prenehanju pravice do denarnih prejemkov iz zavarovanja za primer brezposelnosti (Ur. l. RS št. 2/99; v nadaljevanju: Pravilnik o merilih) in v Pravilniku o načinu vodenja evidenc s področja zaposlovanja (Ur. l. RS št. 85/02; v nadaljevanju: Pravilnik o evidencah).

Zaključek sodišča, da se tožnik ni niti malo potrudil, da bi našel prevoz do Razkrižja, na kar opozarja pritožba, tudi po mnenju pritožbenega sodišča iz izvedenih dokazov ne izhaja. Vendar v tej smeri zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana. V pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je namreč podana v primeru, ko ima sodbe take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Iz zakonskih dejanskih znakov, ki so primeroma našteti v 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, je namreč mogoče zaključiti, da sodbe ni mogoče preizkusiti (med drugim) tudi v primerih, ko so v sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede na obrazloženo bi prej navedeno lahko predstavljalo bistveno kršitev določb postopka le v primeru, da bi bila ugotovitev, da se tožnik ni potrudil, da bi našel prevoz do Razkrižja, bistvena za odločitev v zadevi.

Bistveno za odločitev v zadevi je namreč le vprašanje, ali je tožnik odklonil ustrezno zaposlitev in zato izpolnil zakonske znake iz 4. al. 1. odst. 70. čl. ZZZPB, ki predstavljajo razlog za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb. Po tej določbi zavod (toženec) preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb, če brezposelna oseba odkloni ustrezno zaposlitev ali s svojim ravnanjem povzroči odklonitev zaposlitve s strani delodajalca ali odkloni ustrezno začasno ali občasno plačano delo. Kaj se šteje za odklonitev ustrezne zaposlitve, izhaja iz določbe 2. odst. 11. čl. Pravilnika o merilih. Ta določa obveznosti brezposelne osebe ob napotitvi zavoda (sprejem napotnice; zglasitev pri delodajalcu; dostava potrjene napotnice; prizadevanje za pridobitev zaposlitve) v zvezi z določbo 2. tč. 1. odst. 20. čl. Pravilnika o evidencah, ki določa roke za prenehanje vodenja v evidenci (dan zavrnitve napotnice; dan, ko bi se oseba morala javiti pri delodajalcu; dan, ko bi morala dostaviti potrjeno napotnico; dan, ko je s svojim ravnanjem povzročila odklonitev s strani zavarovanca).

Za pravilno odločitev v zadevi je zato potrebno ugotoviti dva sklopa pravotvornih dejstev, in sicer: 1. ali je brezposelna oseba odklonila zaposlitev v smislu ravnanj iz določb 2. odst. 11. čl. Pravilnika o merilih in 2. tč 1. odst. 20. čl. Pravilnika o evidencah in 2. ali je brezposelna oseba odklonila ustrezno zaposlitev, kot jo določa 17.č čl. ZZZPB. Iz že citirane določbo 4. al. 1. odst. 70. čl. ZZZPB izhaja, da morata biti oba sklopa dejstev podana kumulativno. Po določbi 4. al. 1. odst. 17.č čl. ZZZPB pa je glede oddaljenosti ustrezna zaposlitev na delovnem mestu, ki je oddaljeno od kraja prebivanja brezposelne osebe do delovnega mesta (1) do eno ure vožnje v eno smer z javnim prevoznim sredstvom ali (2) z organiziranim prevozom delodajalca.

Sodišče navedenih, za odločitev v zadevi bistvenih dejstev glede ustreznosti dela v smislu 17.č čl. ZZZPB, ni ugotavljalo. Ni namreč pravno relevantno, ali bi se tožnik na razgovor lahko zglasil peš, s kolesom, z avtomobilom ali na kakšen drugačen način, temveč je pravno relevantno lahko le vprašanje ustreznosti dela z vidika oddaljenosti v smislu 4. al. 1. odst. 17.č čl. ZZZPB. Ta ustreznost pa se presoja glede na časovno oddaljenost ob uporabi sredstev javnega oziroma organiziranega prevoza delodajalca. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki je podana tudi takrat, kadar sodišče določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ni uporabilo (341. čl. ZPP), nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zato v zadevi odločilo napačno.

Pritožbeno sodišče še poudarja, da pravna podlaga, na katero sta oprla odločitev sodišče prve stopnje in toženec (3. al. 1. odst. 70. čl. ZZZPB), ni pravilna. Res je sicer, da javno delo predstavlja enega izmed ukrepov aktivne politike zaposlovanja, vendar je odklonitev vključitve v program javnih del potrebno presojati v okviru 4. al. in ne 3. al. 1. odst. 70. čl. ZZZPB. Zaposlitev v okviru programa javnih del je v prvi vrsti zaposlitev in jo je zato potrebno presojati tudi v smislu ustreznosti (17. č čl. ZZZPB) oziroma primernosti (17. d čl. ZZZPB). Posledično je zato tudi razloge za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb potrebno presojati v smislu 4. al. 1. odst. 70. čl. ZZZPB, t.j., ali je bila brezposelna oseba napotena na ustrezno zaposlitev, pa je le-to neupravičeno odklonila.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje zato moralo ugotoviti, ali je tožnik odklonil ustrezno delo v smislu 17. č čl. ZZZPB, pred tem pa seveda, ali je bil na takšno delo sploh napoten. Glede na tožbene navedbe bo moralo predvsem ugotoviti in se opredeliti do vprašanja, ali je bilo tožniku ponujeno delo ustrezno tudi z vidika krajevne oddaljenosti (3. al. 1. odst. 17. č čl. ZZZPB). Ugotoviti bo moralo torej - po potrebi tudi z izvedbo dokazov po uradni dolžnosti (1. odst. 62. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS št. 2/04; v nadaljevanju: ZDSS-1) - ali za tožnika obstaja možnost prevoza z javnim ali s strani delodajalca morebiti organiziranim prevozom od dejanskega prebivališča (Maribor) do delovnega mesta v času do 1 ure, pri čemer skupni čas odsotnosti brezposelne osebe z doma zaradi dela in prevoza na delo ne sme trajati več kot enajst ur dnevno (2. odst. 17. č ZZZPB). Šele ko bo razčistilo navedena bistvena dejstva, bo znova odločilo o zadevi.

Sodišče druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava prej navedena bistvena dejstva pred sodiščem prve stopnje sploh še niso bila ugotavljana, zato je dejansko stanje o teh pravno pomembnih dejstvih ostalo v celoti neugotovljeno. To tudi pomeni, da se dokazi za ugotavljanje teh pravno pomembnih dejstev sploh niso izvajali, zaradi česar pritožbeno sodišče nepravilnosti ne more odpraviti z morebitno dopolnjeno oziroma ponovljeno izvedbo dokazov na glavni obravnavi. Namen glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje je dopolniti tiste dokaze, ki so bili po prepričanju pritožbenega sodišča pred sodiščem prve stopnje pomanjkljivo izvedeni in ponoviti tiste dokaze, glede katerih se pritožbeno sodišče ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne pa izvajanje celotnega dokaznega postopka glede pravno pomembnih dejstev. Dejansko stanje namreč ugotavlja sodišče prve stopnje, medtem ko pritožbeno sodišče takó ugotovljeno dejansko stanje zgolj preizkuša v okviru pritožbenih navedb. Situacija, ko bi pritožbeno sodišče ugotavljalo (in ne le preizkušalo) dejansko stanje, bi lahko predstavljala celo kršitev pravice do (učinkovitega) pravnega sredstva iz 25. čl. Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 33/91 s spremembami; v nadaljevanju: URS), saj zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ne predstavlja revizijskega razloga (2. odst. 370. čl. ZPP). Zaradi obrazloženega pritožbeno sodišče zaključuje, da v konkretnem primeru niso podani pogoji iz 1. odst. 30. čl. ZDSS-1 in je ob ugoditvi pritožbi in razveljavitvi sodbe zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 115/2022
• VDS sodba in sklep Pdp 343/2008
• VDS sklep Pdp 233/2004