<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Psp 695/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS..PSP.695.2006
Evidenčna številka:VDS04107
Datum odločbe:20.06.2007
Področje:delovno pravo
Institut:prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti - ne ultra alterum tantum

Jedro

Prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti, ko le-te dosežejo glavnico, predstavlja kogentne določbe materialnega prava. Namenjene so zaščiti ene pogodbene stranke - dolžnika. Ker je ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotovilo, da so zapadle, pa do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje neplačane obresti, že dosegle vtoževano glavnico, je sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo tako, da je dolžnik dolžan plačati zakonske zamudne obresti v višini vtoževane glavnice.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi.

Sodba sodišča prve stopnje se v 1. odst. izreka spremeni tako, da se glasi:

"Toženec je dolžan plačati tožnici 129,87 EUR (prej 31.122,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 129,87 EUR (prej 31.122,00 SIT), v roku 8 dni.

V presežku se zahtevek, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, zavrne."

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (2. in 3. odst. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec krije stroške svoje pritožbe sam.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 31.122,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2000 dalje, v 8 dneh (1. odst. izreka sodbe) in stroške postopka v višini 56.988,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh (2. odst. izreka sodbe). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I 2002/09259 z dne 22.11.2002, je razveljavilo tudi v 3. tč. izreka (3. odst. izreka sodbe).

Zoper sodbo se zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec po pooblaščencu. Na narok za glavno obravnavo je sodišče vabilo le njegovega pooblaščenca, ne pa tudi njega samega, čeprav je predlagal, da se ga zasliši. Če bi bil pravilno vabljen na glavno obravnavo, bi lahko predložil originalni izvod ponudbe za sklenitev zavarovalne pogodbe. Tožnica ni specificirala svojega zahtevka - navaja sicer, da ji dolguje 31.122,00 SIT, pri čemer pa ne pojasni na katero obdobje se znesek nanaša in katero premijo vtožuje. Tožnica ni navedla, še manj pa dokazala, ali vtoževani znesek predstavlja premijo za leto 1999 ali za 2000, iz predloženih dokumentov pa tudi ni mogoče sklepati o vtoževani višini premije in o njeni zapadlosti. S tem v zvezi je zmotno stališče sodišča, da toženec po višini ni nasprotoval zahtevku. Toženec je namreč ugovarjal zahtevku tožnice v celoti, kar pomeni tako po temelju, kot tudi po višini. Višine vtoževane premije pa tožnica z ničimer ni dokazala - nelogično je namreč, da se premija iz prvotnih 16.171,00 SIT zviša na 31.122,00 SIT. V spisu tudi ni listine, ki bi dokazovala zapadlost zneska 31.122,00 SIT. Iz sporočila o prenehanju veljavnosti zavarovalne pogodbe je namreč razvidno, da bo tožencu zahtevek za plačilo premije še posredovan, pa ni bil, zaradi česar premija ni mogla zapasti v plačilo. Posledično bi tožnica lahko terjala zakonske zamudne obresti le od vložitve predloga za izvršbo, ne pa že od 1.2.2000. Sodišče je zmotno odločilo tudi, ko je razveljavilo sklep o izvršbi - to namreč lahko stori le v primeru, ko tožbeni zahtevek zavrne. Z zastopnikom tožnice se je dogovoril za sklenitev zavarovalne pogodbe za eno leto. Plačal je namreč letno premijo v višini 16.171,00 SIT, kar izhaja iz pobotnice. Iz zavarovalne pogodbe pa izhaja, da se premija plačuje enkrat letno. V zavarovalni pogodbi pa stranki nista navedli niti pričetka niti konca zavarovanja; datum je tožnica dopisala šele kasneje, kar pa predstavlja kaznivo dejanje ponarejanja listin. Vse navedeno bi sodišče lahko preverilo z vpogledom v originalno listino, ki bi jo lahko predložil, če bi bil na narok povabljen. Ker v rokopisu ponudbe čas trajanja zavarovanja ni bil določen, ustno pa je bilo zavarovanje sklenjeno za 1 leto, je potrebno táko, nejasno določilo pogodbe tolmačiti v korist toženca. Določila pogodbe, ki jih je tožnica naknadno spremenila, toženca ne morejo zavezovati. Sodišče pa tudi ni upoštevalo, da je bilo sklenjeno osebno zavarovanje, za katero velja, da zavarovalnica nima pravice terjati plačila premije, temveč lahko zgolj odstopi od pogodbe. Sodišče je zmotno odločilo tudi o stroških postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje stopnje razčistilo bistvena dejstva. Na podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo, razen v delu, ki se nanaša na višino zakonskih zamudnih obresti od glavnice. Določb postopka, na katere opozarja pritožba, in tistih, na katere se pazi že po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), ni kršilo. Sodbo je, razen v delu, ki se nanaša na višino zakonskih zamudnih obresti od glavnice, obrazložilo z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja in jih zato ne ponavlja. Glede pritožbenih izvajanj pa dodaja naslednje.

Socialni spor izvira iz prostovoljnega (dodatnega) zdravstvenega zavarovanja - zavarovalne pogodbe (police št. 07465751, priloga B/1) z dne 4.2.1998. Določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/01 s spremembami; v nadaljevanju: OZ), ki je pričel veljati s 1.1.2002 (1062. čl. OZ) se ne uporabljajo za razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo (1060. čl. OZ). Zato je pravna podlaga v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 s spremembami; v nadaljevanju ZOR), veljavnih do 31.12.2001.

V postopku v socialnih sporih se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek (19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS št. 2/04; v nadaljevanju: ZDSS-1), če ni z ZDSS-1 drugače določeno. To pomeni, da je v tudi v socialnih sporih, v katerih se zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.000,00 SIT (sedaj 834,59 EUR), potrebno uporabiti določbe 30. poglavja ZPP, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti, saj ZDSS-1 posebnih določb, ki bi se nanašale na take spore, nima. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. V teh sporih lahko vsaka stranka vloži eno pripravljalno vlogo, pri čemer se dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v drugih vlogah, ne upoštevajo (451., 452. in 453. čl. ZPP). Toženec je svojo prvo pripravljalno vlogo, v kateri je predlagal tudi dokaze (pod B/1 in B/2) vložil 9.6.2003 (list. št. 16-17), dne 23.6.2003 je vložil še eno pripravljalno vlogo (list. št. 18), dne 19.3.2004 pa je po svojem pooblaščencu vložil tretjo pripravljalno vlogo (list. št. 20-21), v kateri je kot dokaz predlagal tudi zaslišanje strank. Glede na že citirano določbo 453. čl. ZPP je dokaz z zaslišanjem strank toženec predlagal prepozno, zaradi česar je ta dokaz neupošteven. Sam toženec je v isti pripravljalni vlogi (celo) navajal, da je tožnica, t.j. nasprotna stranka, prekludirana z vsemi dokazi, ki bi izhajali iz kasnejših in ne iz prve pripravljalne vloge.

Z vprašanjem upoštevnosti dokaznega predloga z zaslišanjem strank pa je nadalje povezano tudi v pritožbi izpostavljeno vprašanje, ali je bil toženec na narok dne 25.11.2005 pravilno vabljen. Vabilo se stranki vroči osebno samo za narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem strank (1. odst. 261. čl. ZPP). Ker pa dokaza z zaslišanjem strank sodišče niti ni smelo izvajati (in ga tudi ni), je postopalo pravilno, ko je na narok dne 25.11.2005 tožnika vabilo preko pooblaščenca. Kadar ima stranka pooblaščenca, se namreč vročajo pisanja njemu (1. odst. 137. čl. ZPP). Pritožbene navedbe v zvezi z nepravilnim vabljenjem tožnika so zato neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožnik sklenil zavarovalno pogodbo samo za eno leto. Zavarovalna pogodba je sklenjena, ko pogodbenika podpišeta zavarovalno polico (1. odst. 901. čl. ZOR). Bistvena sestavina zavarovalnega razmerja je torej obstoj police, v kateri mora biti navedeno naslednje: pogodbeni stranki, zavarovana stvar oz. zavarovana oseba, nevarnost, ki jo zajema zavarovanje, trajanje zavarovanja in doba kritja, zavarovalna vsota ali, da je zavarovanje neomejeno, premija ali prispevek, dan, ko je bila polica izdana in podpisa pogodbenih strank (1. odst. 902. čl. ZOR). Iz police št. XXXXXXXX z dne 4.2.1998 (priloga B/1), ki jo je svoji prvi pripravljalni vlogi priložil prav toženec, izhaja, da je bilo zavarovanje sklenjeno za obdobje od 1.2.1998 do 1.2.2004. Polica je s strani toženca tudi podpisana. Trditev, da je bilo zavarovalno razmerje sklenjeno le za eno leto, zato ne drži. S tem v zvezi pa so za odločitev v zadevi nebistvena pritožbena izvajanja glede nepodpisa ponudbe oz. spreminjanja ponudbe, ponarejanja listin ipd.

Tudi pritožbene navedbe v smeri nesklepčnosti ter nespecificiranosti in nedokazanosti tožbenega zahtevka niso utemeljene. Tožnica sicer ni izrecno opredelila obdobja, za katero vtožuje plačilo premij, vendar je le-to, glede na materialno pravno podlago ter ob upoštevanju dejstva, da je bila zavarovalna pogodba pogodba sklenjena od 1.2.1998 do 1.2.2004 in še, da je toženec premijo plačal le za eno leto, to je od 1.2.1998 do 31.1.1999 (pobotnica št. 114327 z dne 28.1.1998, priloga B/1), mogoče določiti. Tožbeni zahtevek je zato določljiv. Po 4. odst. 913. čl. ZOR pogodba v vsakem primeru preneha veljati, če premija ni plačana v letu dni od njene zapadlosti. Premije so letne (30. čl. Splošnih pogojev prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja PZZ-SPL-01). Prvo (in edino) letno premijo je tožnik plačal za obdobje 1998/1999 (pobotnica št. 114327), kar glede na pričetek zavarovanja pomeni za obdobje od 1.2.1998 do 31.1.1999. Najkasneje dne 1.2.1999 je zato zapadla v plačilo naslednja letna premija (za obdobje od 1.2.1999 do 31.1.2000), kar pomeni, da je - glede na že citirano določbo 4. odst. 913. čl. ZOR - zavarovanje prenehalo s 1.2.2000. Glede na povedano je toženec dolžan tožnici plačati zavarovalno premijo še za obdobje, v katerem je zavarovalna pogodba še veljala, a premije ni plačal, t.j. za obdobje od 1.2.1999 do 31.1.2000, in sicer v višini 117,33 točk (polica z dne 4.2.1998, priloga B/1).

Tožnica je v svoji prvi pripravljalni vlogi dne 5.6.2003, torej pravočasno, pojasnila, kako je obračunala višino zapadle in neplačane premije. Višino premije je izračunala tako, da je na dan obračuna dolga (19.9.2000) premijo v višini 114 točk množila z vrednostjo točke na dan obračuna (273,00 SIT). V nobeni izmed kasnejših vlog niti na glavni obravnavi toženec ni podal ugovorov v smeri, da premija ni znašala 114 točk (po polici dogovorjena premija je znašala celo 117,33 točk), da obračunski dan premije ni dan obračuna dolga, t.j. 19.9.2000 (ampak npr. dan zapadlosti) oz. da vrednost točke ne bi znašala 273,00 SIT. Vsaka stranka mora navesti dejstva, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. čl. ZPP). Če stranka pravno pomembnim dejstvom pravočasno ne oporeka in zato ne izvršuje svoje temeljne dolžnosti v dokaznem postopku, je potrebno šteti, da trditvam nasprotnika ne nasprotuje, kar pa pomeni, da glede takih trditev ni spora in jih je zato potrebno upoštevati enako kot priznana dejstva. Priznanih dejstev ni potrebno dokazovati (214. čl. ZPP), zaradi česar so pritožbene navedbe v smeri nedokazanosti višine tožbenega zahtevka neutemeljene in tudi prepozne v smislu 1. odst. 337. čl. ZPP. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo. Toženec pa je po tožničini pripravljalni vlogi z dne 5.6.2003 vložil še tri pripravljalne vloge (z dne 9.6.2003, z dne 23.6.2003 in z dne 19.3.2004), a v nobeni ni podal ugovorov v smeri nepravilnega obračuna višine premije. Tega ne spremeni niti dejstvo, ki ga izpostavlja tožnik v pritožbi, da je zahtevku ugovarjal v celoti. Konkretizirano je namreč ugovarjal le temelju zahtevka. Navajal je, da je zavarovanje sklenil le za eno leto, kar pa še ne pomeni, da je pravočasno in konkretizirano ugovarjal zahtevku tudi po višini. Gre namreč za dva sklopa pravotvornih dejstev; enako kot mora tožeča stranka, potem ko je že dokazala obstoj temelja zahtevka, substancirati (t.j. zatrjevati pravno pomembna dejstva) tožbeni zahtevek tudi po višini, tako mora tudi toženec v primeru, da ne uspe z ugovori zoper temelj zahtevka, (podrejeno) konkretizirano ugovarjati tožbenemu zahtevku tudi po višini. Slednjega pa toženec, kot je že bilo obrazloženo, do pritožbe ni storil. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato ne le neutemeljene, ampak so kot prepozne tudi nedopustne.

Sodišče je odločilo, da zamudne obresti od dolgovanega zneska tečejo od 1.2.2000 dalje. Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo obveznosti, dolguje poleg glavnice še obresti. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odst. 324. čl. ZOR). Kot je že bilo obrazloženo, je premija za obdobje od 1.2.1999 do 31.1.2000 v plačilo zapadla 1.2.1999, od takrat dalje pa je bil toženec s plačilom v zamudi. Ne gre namreč za pravni posel, v katerem rok za izpolnitev ne bi bil določen in bi zato bilo potrebna dodatna zahteva za izpolnitev obveznosti, da bi toženec prišel v zamudo (2. odst. 324. čl. ZOR). Tako stališče dodatno potrjuje tudi določba 3. odst. 913. čl., ki tako kot določba 4. odst. 913. čl. določa način prenehanja zavarovalne pogodbe po zakonu. Določba razlikuje med obvestilom o zapadlosti premije, ki je predpogoj za prenehanje zavarovalne pogodbe po zakonu in med zapadlostjo premije. Povedano drugače: premija zapade še pred obvestilom o zapadlosti; obvestilo o zapadlosti pa je le pogoj za prenehanje veljavnosti zavarovalne pogodbe po zakonu (3. odst. 913. čl. ZOR). Premija za obdobje od 1.2.1999 do 31.1.2000 je zapadla v plačilo že 1.2.1999, zato bi bila tožnica do zakonskih zamudnih obresti upravičena že od 1.2.1999 in ne od 1.2.2000 dalje. Ker pa je zakonske zamudne obresti zahtevala le od slednjega datuma dalje, sodišče pa sodi v mejah postavljenega zahtevka (1. odst. 2. čl. ZPP), je sodišče pravilno odločilo tako, da zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice tečejo od 1.2.2000 dalje.

Sodišče pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede nadaljnjega teka zakonskih zamudnih obresti. Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: US RS) je v odločbi št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS št. 28/06 z dne 17.3.2006) odločilo, da se 1060. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/01 s spremembami; v nadaljevanju: OZ) razveljavi, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002 - kot v konkretnem primeru - uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To pomeni, da po objavi citirane odločbe US RS v Uradnem listu RS sodišča niso imela več pravne podlage za prisojanje zakonskih zamudnih obresti od terjatev, ki izvirajo iz obligacijskih razmerjih pred uveljavitvijo OZ (1.1.2002), v višini, ki presega glavnico. Prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti, ko le-te dosežejo glavnico, predstavlja kogentne določbe materialnega prava. Namenjene so namreč zaščiti ene pogodbene stranke - dolžnika. Na pravilno uporabo materialnega prava pa pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ob preizkusu pritožbe je zato pritožbeno sodišče preizkusilo, ali so zapadle, pa do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje neplačane obresti, že dosegle vtoževano glavnico. Pozitiven zaključek izhaja iz obračuna obresti po programu za izračun zakonskih zamudnih obresti Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju: VS RS). Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Iz police št. XXXXXXXX z dne 4.2.1998 sicer izhaja, da je bil toženec zavarovan tudi za zavarovalni rizik smrti in invalidnosti zaradi nezgode, vendar za ta dva rizika ni bilo dogovorjeno plačilo premije. Premija v višini 117,33 točk je bila po po polici z dne 4.2.1998 dogovorjena za zavarovanje s šifro A01, kar pa po 9. čl. Splošnih pogojev predstavlja zavarovanje vseh doplačil k stroškom zdravstvenih storitev. To pa po 1. al. 1. odst. 1. čl. Splošnih pogojev pomeni zavarovanje za doplačila iz 2., 3., 4., 5. in 6. tč. 23. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS št. 9/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZZVZZ). Iz povedanega zato izhaja, da tožnica terja premijo za zavarovanje pod šifro A01 (in ne za zavarovanje za smrt oz. invalidnost zaradi nezgode), ki pa je po svoji naravi premoženjsko in ne življenjsko zavarovanje. Bistvena sestavina pogodbe o življenjskem zavarovanju je namreč tudi določitev zavarovalne vsote, ki jo mora zavarovalnica izplačati, če nastane zavarovalni primer (942. čl. ZOR). Zavarovalna vsota za zavarovalni produkt pod šifro A01, za katerega je bila dogovorjena vtoževana premija, pa ni bila določena, kar že samo po sebi kaže na dejstvo, da ne gre za življenjsko zavarovanje. Doplačila iz 2., 3., 4., 5. in 6. tč. 23. čl. ZZVZZ predstavljajo znesek razlike med delom cene zdravstvene in druge storitve, ki se poravna v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in celotno ceno standardne storitve po veljavnem ceniku (6. al. 1. odst. 3. čl. Splošnih pogojev). To pomeni, da je zavarovanec, ki sklene zavarovanje za doplačila iz 2., 3., 4., 5. in 6. tč. 23. čl. ZZVZZ (A01), zavarovan za zavarovalni rizik, ki se kaže v možnem zmanjšanju premoženja (škodi), ki bi jo utrpel v primeru koriščenja zdravstvenih storitev, ki niso v celoti krita iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Povrnitev škode, ki bi nastala v zavarovančevem premoženju, če bi nastal zavarovalni primer, pa se zagotavlja s premoženjskim zavarovanjem (1. odst. 925. čl. ZOR). Stališče, da zavarovanje doplačil zdravstvenih storitev predstavlja premoženjsko zavarovanje pa je pritožbeno sodišče v preteklosti že zavzelo, med drugim tudi v zadevi opr. št. Psp 74/2003 z dne 27.8.2004. Iz povedanega torej izhaja, da so predmet tožbenega zahtevka premije, dogovorjene za premoženjsko in ne za življenjsko zavarovanje, zaradi česar so pritožbene navedbe, da tožnica v smislu 1. odst. 945. čl. ZOR nima pravica sodno zahtevati plačila premij, neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je razveljavilo preostali del sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I 2002/009259 z dne 22.11.2002, t.j. odločitev o stroških izvršilnega postopka (3. tč.), saj je o stroških izvršilnega postopka odločilo samo. Že Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 27.1.2003 razveljavilo sklep o izvršbi z dne 22.11.2002 v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, t.j. v 2. tč. izreka (pravilno: v 1. tč. izreka). Izvršilno sodišče pa s sklepom z dne 22.11.2002 tožencu ni naložilo, da plača znesek 31.122,00 SIT. Le v primeru, da bi že izvršilno sodišče tožencu (dolžniku) naložilo v plačilo vtoževano terjatev, bi namreč sodišče prve stopnje lahko pustilo v veljavi sklep o izvršbi v točki, s katerim bi bilo tožencu naloženo, da plača terjatev. Seveda v takem primeru sámo ne bi smelo odločiti še (enkrat) o zahtevku in o stroških izvršilnega postopka, slednje seveda, če bi o stroških izvršilnega postopka odločilo že izvršilno sodišče. Enak učinek pa sodišče, ki o zadevi sodi po vsebini, doseže tudi, če sklep o izvršbi o izvršbi v celoti razveljavi (t.j. tako v delu, s katerim je bilo dolžniku naloženo, da plača terjatev, kot tudi v delu, v katerem je bilo odločeno o stroških postopka) in sámo odloči tako o glavnem zahtevku, kot tudi o stroških izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje prvega pristopa ni moglo uporabiti, ker o obveznosti plačila terjatve iz verodostojne listine izvršilno sodišče sploh ni odločilo.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker pri odločanju o višini zakonskih zamudnih obresti posebni stroški niso nastali, je na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP odločilo, da toženec sam krije svoje stroške pritožbe (3. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS št. 2/04; v nadaljevanju: ZDSS-1).

Po 1. tč. 31. čl. ZDSS-1 v zvezi z določbo 2. odst. 367. čl. ZPP revizija v premoženjskih sporih ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe ne presega 4172,93 EUR (prej 1.000.000,00 SIT). To pomeni, da je pritožbeno sodišče na podlagi 5. tč. 31. čl. ZDSS-1 in v skladu z 32. čl. ZDSS-1 dolžno odločiti o dopustnosti revizije. Navedeno pa je odvisno od ugotovitve, ali gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ter od ugotovitve, ali sodba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Po stališču pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru omenjeni pogoji niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi jasne zakonske ureditve tudi pravilno razsodilo, razen že obrazloženega zaključka teka zakonskih zamudnih obresti. Odločitev o zadevi tudi ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Glede na takšno ugotovitev je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

 


Zveza:

ZOR člen 277, 277. OZ člen 1060, 1060.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDQzNQ==