<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Psp 72/2007

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PSP.72.2007
Evidenčna številka:VDS04105
Datum odločbe:04.07.2007
Področje:delovno pravo
Institut:pravica do dela s krajšim delovnim časom - pravica do delne invalidske pokojnine - posredno izveden dokaz - pisno izvedensko mnenje - sprememba sodbe

Jedro

Sodni izvedenec je mnenje podal pisno (in ne ustno), zaradi česar gre za posredno izveden dokaz, ki pa ga je sodišče prve stopnje presojalo zmotno in na njegovi podlagi napravilo napačen materialnopravni sklep, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 358. člena ZPP spremenilo.

Določba 1. odstavka 93. člena ZPIZ-1 se je spremenila šele z novelo ZPIZ-1E, ki je pričela veljati s 1.1.2004. Po določbi v besedilu pred sprejemom ZPIZ-1E je imel namreč pravico do dela s krajšim delovnim časom - kar vtožuje tožnik - in do delne invalidske pokojnine le zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ki ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez poklicne rehabilitacije. Šele po 1.1.2004, torej po uveljavitvi novele ZPIZ-1E, sta bili navedeni pravici priznani tudi invalidu II. kategorije, pod pogojem, da je II. kategorija invalidnosti nastala po dopolnjenem 50. letu starosti.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi:

"Dokončna odločba toženca št. X-XXXXXXX z dne 5.12.2003 se odpravi v II. tč. izreka.

Tožnika se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu v svojem poklicu z omejitvijo stalne prisilne drže vratne in ledvene hrbtenice in terenskega dela s polovico delovnega časa od 26.6.2003 dalje.

O pravici in višini delne invalidske pokojnine bo odločil toženec po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo.

Delodajalec tožnika, družba XY d.o.o., je dolžan tožniku zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, to je 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu, upoštevajoč 2. odst. izreka."

V ostalem se pritožba zavrne.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo:

"Tožbenemu zahtevku se ugodi kot sledi:

1. Izpodbijana dokončna odločba tožene stranke št. X-XXXXXXX z dne 5.12.2003 se odpravi.

2. Tožečo stranko - zavarovanca B.R., Ptuj, se razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, to je 4 ure dnevno in pravica do premestitve na drugo delovno mesto v svojem poklicu, z omejitvijo stalne prisilne drže vratne in ledvene hrbtenice in terenskega dela od 26.6.2003 dalje.

3. Toženca stranka ZPIZ Slovenije, Kolodvorska 15, Ljubljana, je dolžna tožeči stranki - zavarovancu B.R., Ptuj, izdati novo odločbo, s katero bo slednjega razvrstila v II. kategorijo invalidnosti, upoštevaje 2. točko izreka te sodbe ter odločila o vseh njegovih pravicah iz tega naslova v skladu z zakonom, v roku 30 dni,

vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe."

Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Meni, da je sodišče glede na datum nastanka invalidnosti (26.6.2003) in glede na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 135/03; v nadaljevanju: ZPIZ-1E), ki je pričel veljati šele 1.1.2004, tožnika zmotno uvrstilo v II. kategorijo invalidnosti. Tožnika bi moralo na podlagi določbe 93. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki je veljala pred sprejemom novele ZPIZ-1E, razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob sicer pravilno in dovolj popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo. Postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), ni kršilo.

Po določbi 2. al. 2. odst. 60 čl. ZPIZ-1, ki se ni spremenila niti z novelo ZPIZ-1E, je invalidnost II. kategorije podana, če je zavarovančeva zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Invalidnost III. kategorije pa je podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. al. 2. odst.60. čl. ZPIZ-1).

Iz mnenja sodnega izvedenca A.S., dr. med, z dne 18.7.2006 (list. št. 45 - 55), na katerega je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje (5. odst. na 2. str. sodbe) izhaja, da je vse od 6.6.2002 - t.j. od datuma, ko je bil tožnik na kontrolnem pregledu pri nevrokirurgu in je le-ta priporočal delo v 4-urnem delovnem času še vsaj za dobo enega leta -, za tožnika utemeljeno delo s krajšim delovnim časom, t.j. 4 ure dnevno. Dejansko stanje se namreč po mnenju dr. A.S. po 6.6.2002 ni spremenilo. Zaključek sodišča, da gre pri tožniku "zanesljivo za osebo, pri kateri je podana najmanj 50% zmanjšana sposobnost oziroma delovna zmožnost za opravljanje njegovega poklica v smislu določb 2. al. 2. odst. 60. čl. ZPIZ-1", zato iz izvedenskega mnenja ne izhaja. Sodni izvedenec je mnenje podal pisno (in ne ustno), zaradi česar gre za posredno izveden dokaz, ki pa ga je sodišče prve stopnje presojalo zmotno in na njegovi podlagi napravilo napačen materialnopravni sklep, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4. tč. v zv. z 2. tč. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka sodbe pritožbenega sodišča in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, saj so za to podani vsi zakonski znaki, določeni v 3. al. 2. odst. 60. čl. ZPIZ-1 (2. odst. izreka te sodbe). Ker pritožnik razen razvrstitve v (II.) kategorijo invalidnosti pravilnosti 2. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje - torej glede vzroka invalidnosti, datuma nastanka invalidnosti, omejitev na delovnem mestu ter priznanja pravice do dela s skrajšanim delovnim časom - ni ugovarjal, pritožbeno sodišče tega dela sodbe ni preizkušalo, razen glede tistih pritožbenih razlogov, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Odločitev, razen v izpodbijanem delu, t.j. glede razvrstitve v (II.) kategorijo invalidnosti, pa je pravilna in dovolj ustrezno obrazložena z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jih zato ne ponavlja. Izključno zaradi jasnosti izreka sodbe, pa ga je pritožbeno sodišče ob delni ugoditvi pritožbi v celoti na novo oblikovalo.

Pritožbeno sodišče še opozarja na pravilno pritožbeno stališče, da se je šele z novelo ZPIZ-1E, ki je pričela veljati s 1.1.2004 (21. čl. ZPIZ-1E), določba 1. odst. 93. čl. ZPIZ-1 spremenila. Po določbi 1. odst. 93. čl. ZPIZ-1 v besedilu pred sprejemom ZPIZ-1E je imel namreč pravico do dela s krajšim delovnim časom, kar vtožuje tožnik in do delne invalidske pokojnine, le zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ki ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez poklicne rehabilitacije. Šele po 1.1.2004, torej po uveljavitvi novele ZPIZ-1E, sta bili navedeni pravici priznani tudi invalidu II. kategorije, pod pogojem, da je II. kategorija invalidnosti nastala po dopolnjenem 50. letu starosti.

V primeru, da bi bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več, bi moral biti razvrščen v II. kategorijo invalidnosti. Kot invalid II. kategorije, nastale 26.6.2003, t.j. pred sprejemom novele ZPIZ-1E, pa, glede na takrat veljavno določbo 1. odst. 93. čl. ZPIZ-1, ne bi imel pravice do delne invalidske pokojnine in pravice do dela s krajšim delovnim časom, t.j. tiste pravice, ki jo vtožuje v tem socialnem sporu (popravek tožbenega zahtevka z dne 5.3.2006; list. št. 32).

Glede na citirano določbo 1. odst. 93. čl. ZPIZ-1 zavarovanec, invalid III. kategorije invalidnosti, nima pravice le do dela s krajšim delovnim časom, temveč tudi do delne invalidske pokojnine, zato je potrebno odločiti tudi o slednji. Pravica do delne invalidske pokojnine je odvisna od priznanja pravice do dela s krajšim delovnim časom. To izhaja že iz 2. odst. 93. čl. ZPIZ-1, ki določa, da se delna invalidska pokojnina odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju delovnega časa. Zato je pred odločanjem o pravici do delne invalidske pokojnine potrebno najprej dokončno (in pravnomočno) odločiti o pravici do dela s krajšim delovnim časom in šele nato v novem upravnem postopku na zahtevo stranke odločiti še o pravici in višini delne invalidske pokojnine. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo po pravnomočnosti te sodbe (3. odst. izreka te sodbe), seveda, če bo tožnik tako zahtevo pri tožencu vložil.

Zavarovancu, kateremu so z dokončno (in pravnomočno) odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, mora delodajalec ponuditi opravljanje dela s krajšim delovnim časom oziroma opravljanje dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo (1. odst. 101. čl. ZPIZ-1). Ker je pritožbeno sodišče tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, mu priznalo pravica do dela na drugem delovnem mestu v svojem poklicu z omejitvijo stalne prisilne drže vratne in ledvene hrbtenice in terenskega dela s polovico delovnega časa od 26.6.2003 dalje, je zato odločilo tudi, da mu je delodajalec dolžan zagotoviti delo s krajšim delovnim časom od polnega, to je 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu, upoštevajoč navedene omejitve (4. odst. izreka te sodbe).

Z dokončno odločbo št. X-XXXXXXX z dne 5.12.2003 je toženec odpravil prvostopenjsko odločbo št. X-XXXXXXX z dne 17.7.2003, s katero je njegov prvostopenjski organ zavrnil zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja (I. tč. izreka drugostopenjske odločbe toženca). V II. tč. izreka pa je tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti, mu na tej podlagi priznal pravico do premestitve in določil omejitve, ki jih mora upoštevati delodajalec (1. odst. II. tč. izreka); odločil je, da kontrolni pregled ni potreben (2. odst. II. tč. izreka); da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo (3. odst. II. tč. izreka) ter da je delodajalec tožniku dolžan zagotoviti pravico do premestitve (4. odst. II. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je zato odločilo napačno, ko je dokončno odločbo odpravilo v celoti. Odprava dokončne odločbe v celoti bi namreč pomenila, da je sodišče sodilo tudi o nespornem delu zadeve, saj bi bil s tem odpravljen tudi del dokončne odločbe, s katero je že toženec odpravil prvostopenjsko odločbo o zavrnitvi pravice iz invalidskega zavarovanja. Pritožbeno sodišče je zato ob pravilni presoji listin, t.j. dokončne odločbe toženca št. I-5060468 z dne 5.12.2003 na podlagi 2. tč. 358. čl. ZPP sodbo sodišča delno spremenilo tako, kot je navedeno v izreku sodbe pritožbenega sodišča.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo v preostalem pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno in, kot že obrazloženo, zaradi jasnosti izreka le-tega v celoti na novo oblikovalo ter posledično zgolj zaradi tega v sodbi pritožbenega sodišča ni in ne more biti potrditvenega dela izpodbijane sodbe.

 


Zveza:

ZPP člen 358, 358/2, 358/4, 358, 358/2, 358/4. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 93, 93/1, 93/1, 93, 60/2-3, 60/2, 60.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDQzMw==