<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sklep Pdp 263/2007

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.263.2007
Evidenčna številka:VDS04095
Datum odločbe:26.04.2007
Področje:delovno pravo
Institut:direktor - razrešitev - stroški postopka

Jedro

Spor o zakonitosti razrešitve s položaja direktorja in o vrnitvi tožnika nazaj na položaj direktorja ni spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, če je razrešeni direktor razporejen na drugo delovno mesto in mu z razrešitvijo delovno razmerje ni prenehalo. Tako ni podlage za uporabo določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS in je potrebno o stroških postopka odločiti po načelu uspeha v pravdi.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi toženih strank pa se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki stroške postopka v znesku 1.566,87 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki stroške postopka v znesku 1.716,79 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo."

Toženi stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženima strankama stroške postopka v znesku 742.101,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2006 do plačila.

Zoper sklep se pritožujejo vse tri stranke. Tožnik navaja, da v sporu ni odločeno o vseh zahtevkih, zato uspeh strank v postopku še ni znan in o stroških še ni mogoče odločati. Meni pa tudi, da bi moralo sodišče, ker gre za delovno pravni spor, odločiti, da toženi stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in priglaša pritožbene stroške.

Toženi stranki navajata, da je odločeno že o vseh zahtevkih. Tudi če ne bi bilo, pa je tožnik zamudil 15 dnevni rok, v katerem bi še lahko predlagal izdajo dopolnilne sodbe. Glede odmere stroškov postopka pa nasprotujeta sklepu sodišča prve stopnje, ker sta stroške priglasili ločeno in bi moralo biti ločeno o njih tudi odločeno. Stranki sta bili označeni vsaka posebej in so jima stroški, čeprav ju je zastopal isti pooblaščenec, nastajali vsaki posebej. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 9. člen Odvetniške tarife (OT, Ur.l. RS 67/2003). Zoper toženi stranki tožnik ni uveljavljal pravic iz iste dejanske in pravne podlage. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o vseh stroških postopka, ampak le o tistih, ki so nastali do izdaje prvostopenjske sodbe z dne 9.4.2003. Ob predpostavki, da pripadejo odmerjeni stroški toženih strank po enakih delih - vsaki eno polovico, uveljavljata obe še razliko, saj so prvotoženi stranki nastali stroški v višini 719.018,40 SIT in drugotoženi stranki v višini 950.220,40 SIT.

V odgovoru na pritožbo pa toženi stranki nasprotujeta stališču, da gre v tem primeru za spor, v katerem bi lahko prišla v poštev uporaba 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS 19/94), sedaj 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS 2/2004), saj ne gre za spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja.

Pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožba prvotožene in drugotožene stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep na podlagi 366. člena ZPP v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnikovi pritožbeni argumenti so neutemeljeni. Če sodišče prve stopnje ne odloči o vseh zahtevkih, ampak le o delu zahtevkov, lahko odloči tudi o stroških postopka, ki so z delom zahtevka, o katerem je bilo odločeno, nastali. Ne glede na to pa je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v tem delovnem sporu dokončno odločilo o vsem in je zato lahko tudi odmerilo stroške postopka.

Pritožbena navedba, da v delovnopravnem sporu tožena stranka krije sama svoje stroške postopka ne glede na izid kaže na nepoznavanje delovno pravne zakonodaje. Noben zakon česa takega namreč ne določa. Določba, na katero se sklicuje tožnik - 2. odstavek 22. člena ZDSS se glasi, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka ne glede na izid. Podobno določbo vsebuje ZDSS-1 v 5. odstavku 41. člena, po kateri delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid, razen, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ta določba se nanaša le na spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja.

Citirana določba ZDSS v postopku zoper G.J. v nobenem primeru ni uporabljiva, ker G.J. ni bil tožnikov delodajalec. Ker tožnik v sporu zoper G.J. kot drugotoženo stranko ni uspel, mu je dolžan povrniti stroške, ki so mu v postopku nastali.

Prvotožena stranka pa je bila tožnikov delodajalec, zato je za odmero stroškov bistveno, ali se spor nanaša na obstoj ali prenehanje delovnega razmerja. Ne sodišče prve stopnje, ne pritožbeno sodišče v dosedanjem postopku nista štela spora za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je namreč izpodbijal sklepe nadzornega sveta o razrešitvi s položaja direktorja in zahteval, da se mu še naprej prizna status direktorja. V sporu se vprašanje obstoja in prenehanja delovnega razmerja ni izpostavilo, kar je logično, saj tožniku delovno razmerje ni prenehalo. Tako izhaja ne nazadnje iz njegove izpovedi z dne 24.2.2003 in npr. iz potrdila o prejeti plači v februarju 2003 (priloga A 32), ki ga je tožnik dostavil z dokumentacijo za utemeljitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Tožniku z razrešitvijo s položaja direktorja delovno razmerje ni prenehalo, saj je bil razporejen na drugo delovno mesto in zato obstoj delovnega razmerja v tem delovnem sporu nikoli ni bil vprašljiv. Zato niti smiselno spora ni mogoče šteti za spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja. Le v takih sporih pa po določbi 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 (prej 2. odstavka 22. člena ZDSS) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje, upoštevaje, da tožnik v sporu ni uspel, le temu upravičeno naložilo, da tudi prvotoženi stranki povrne njene stroške postopka.

Utemeljeno pa toženi stranki nasprotujeta skupni odmeri stroškov. V sporu sta nastopali samostojno in zoper njiju so bili postavljeni različni zahtevki z različno dejansko in pravno podlago. Ločeno sta priglasili stroške postopka, zato bi moralo sodišče prve stopnje za vsako izmed njiju o stroških ločeno odločiti.

Tožnik je sam označil vrednost spora na 5.100.000,00 SIT. Ta vrednost se nanaša na obe toženi stranki skupaj in ne na vsako od njiju v tolikšnem znesku. Zato pri odmeri stroškov ni mogoče celotne vrednosti spornega predmeta vzeti za osnovo pri vsaki od strank, ampak pri vsaki le sorazmeren del, ki pa ga pritožbeno sodišče, glede na to, da tožnik deleža ni označil, ocenjuje na polovico za vsako od toženih strank (na polovičen delež nakazujeta toženi stranki tudi v pritožbi). Glede na opravljena pravdna dejanja in predmet spora je prvotožena stranka upravičena do naslednjih stroškov postopka: 350 točk za odgovor na tožbo, 175 točk za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, 175 točk za pritožbo zoper sklep o pristojnosti, 350 točk za pristop na prvi narok, po 175 točk za pristop na naroke z dne 13.1.2003, 24.2.2003 in 9.4.2003, po 262,50 točk za pripravljalni vlogi z dne 18.2.2003 in 3.3.2003 in 480 točk za trajanje narokov oziroma odsotnost iz pisarne, kar znaša skupaj 2.580 točk oziroma 283.800,00 SIT (1.184,22 EUR), povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV pa 346.236,00 SIT (1.444,82 EUR). Taksa za odgovor na pritožbo znaša 25.500,00 SIT, stroški kilometrine pa 3.750,00 SIT. O drugih stroških prvotožene stranke je že odločeno. Priznani stroški prvotožene znašajo tako še 375.486,00 SIT oziroma 1.566,87 EUR.

Enaki so stroški drugotožene stranke, le da so povečani za 250 točk za pritožbo zoper odločitev o stroških postopka (list. št. 231) ter za takso za to pritožbo v znesku 2.375,00 SIT. Priznani stroški drugotožene stranke tako znašajo 411.411,00 SIT oziroma 1.716,79 EUR.

Toženi stranki sta s pritožbo uspeli v sorazmerno majhnem znesku, zato svoje pritožbene stroške krijeta sami. Njun odgovor na pritožbo k rešitvi ni v ničemer pripomogel, zato tudi te stroške krijeta sami. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil.

 


Zveza:

ZDSS člen 41, 41/5, 41, 41/5. ZPP člen 154, 154/1, 154, 154/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDQyMw==