VDS sklep Pdp 1351/2006

Jedro

Če sodišče prve stopnje ne obrazloži zamudne sodbe oziroma če za odločitev ne navede pravne podlage, ima obrazložitev takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, da se razveljavi sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23.8.2004 (1. točka) in da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 30.4.2006 (2. točka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico sprejeti nazaj na delovno mesto, ki ga je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ji obračunati in izplačati nadomestilo mesečne plače od meseca avgusta 2005 do vrnitve nazaj na delo v neto višini 84.200,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska do plačila ter tožnici izplačati od meseca avgusta stroške prehrane v znesku 15.400,00 SIT in stroške medkrajevnega prevoza v znesku 24.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska do plačila ter ji vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico in odvesti ustrezne davke in prispevke ZPIZ-u in ostalim pristojnim službam za čas od avgusta 2005 do vrnitve nazaj na delo, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. (3. točka).

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper zamudno sodbo in navajala, da ji tožba ni bila vročena. Po določilih 1. odstavka 142. člena Zakona o pravdnem postopku je potrebno tožbo vročiti stranki osebno. Delovni čas pri toženi strani je vsak delovnik med 7. in 16. uro, prav tako pa v tem času dela vložišče tožene stranke. Praviloma dostavlja poštar vsako pošiljko direktno v vložišče, kajti tožena stranka nima svojega poštnega nabiralnika. Sedež tožene stranke je na X 5 v Mariboru, ker pa obstaja še X 5a in 5b, kjer je v večstanovanjskem objektu približno 120 naslovnikov (fizičnih in pravnih oseb), je očitno pri vročanju prišlo do napake in je sporočilo o prispeli pošiljki - tožbi bilo puščeno v poštnem nabiralniku drugega naslovnika. Tožena stranka je zaradi navedenega predlagala, da pritožbeno sodišče zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP). Pri tem je upoštevalo tudi, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 318. člen ZPP določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

2. da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana;

3. odstavek 318. člena ZPP pa določa, da če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne. Ob navedenem je potrebno upoštevati tudi določila 39. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1), ki določajo, da če tožena stranka ne odgovori na tožbo delavca, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče s sklepom določi delavcu rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če delavec v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Pritožbeni ugovor v zvezi z nepravilnim vročanjem poštne pošiljke tožene stranke po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen, saj iz predloženega spisa izhaja, da je sodišče toženi stranki vročalo poštno pošiljko na naslov X 5, Maribor in ne na naslov X 5a ali X 5b, kot to v svoji pritožbi navaja tožena stranka. Ugotoviti je tudi, da tožena stranka ni sodišču predložila tudi nikakršnih dokazov, ki bi utemeljevali njene navedbe.

Pritožbeno sodišče je pri preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določili 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določajo, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi le navedlo, da je podlaga za izdajo zamudne sodbe podana v določilih 110. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki govori o izredni odpovedi, 42. člena ZDR, ki govori o obveznosti plačila za opravljeno delo ter 130. člen ZDR, ki govori o povračilu stroškov v zvezi z delom. Pritožbeno sodišče poudarja, da obveznost sodišča, da svoje odločbe obrazloži, ne izhaja le iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč je tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Stranka namreč lahko šele po tem, ko izve na podlagi katerih dejstev ter z uporabo katerih pravnih norm je sodišče prve stopnje izdalo svojo odločbo, učinkovito uresniči svojo pravico do pritožbe. Če se izkaže, da zaradi pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe učinkovita pritožbe zoper njo ni možna, taka sodna krši strankino pravico do pravnega varstva iz 25. člena Ustave. Takšno pravno stališče je že zavzelo tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-201/016 z dne 16.11.2003. Navedenega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Za pritožbeno sodišče pa iz pravice do pravnega sredstva izhaja obveznost, da relevantne pritožbene navedbe vsebinsko obravnava in se do njih v obrazložitvi opredeli, ter pri tem preizkusi uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče sodbe ni moglo preizkusiti, saj iz obrazložitve zamudne sodbe ni mogoče ugotoviti niti, katere tožbene navedbe so tiste, za katere je sodišče štelo, da predlagajo dejansko podlago za odločitev v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter posledično reintegracijskega in reparacijskega zahtevka ter glede izplačila stroškov prehrane in stroškov prevoza na delo. Poudariti je tudi, da 110. člen ZDR, na katerega sodišče opira svojo odločitev le na splošno določa izredno odpoved pogodbe tako delavca kot delodajalca, 111. člen ZDR pa taksativno določa razloge, zaradi katerih delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Ob navedenem sodišče lahko preizkuša le zakonitost odpovedi, torej bi moralo sodišče podano odpoved preizkusiti upoštevaje pri tem določila 111. člena ZDR, saj iz podane odpovedi jasno izhaja, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi določil 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR). Sodišče bo moralo tudi obrazložiti svojo odločitev glede vtoževanih stroškov prehrane med delom in glede vtoževanih stroškov prevoza za medkrajevni promet.

Sodišče lahko izda zamudno sodbo pod pogoji iz 318. člena ZPP upoštevaje tudi 39. člen ZDSS-1. V postopku za izdajo zamudne sodbe pa sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi materialnega prava, to ravna sodišče v bistvu enako takrat, ko izda zamudno sodbo, kot takrat, ko je sodba rezultat kontradiktorne obravnave. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil tudi materialno pravo uporabiti na tak način kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Pogoj za izdajo zamudne sodbe pa je tudi sklepčnost tožbe, kar pomeni, da sodišče lahko izda ugodilno zamudno sodbo le, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi. Ko presoja sklepčnost, opredeli sodišče življenjski primer, na katerega tožnik navezuje pravno posledico, iz njega izlušči pravno relevantna dejstva ter opravi subsumpcijo teh dejstev kot pravno normo. Termina sklepčnost ter nesklepčnost zakon ne uporablja, to lastnost izraža le opisno in to zgolj v 3. točki 1. odstavka ter v 3. odstavku 318. člena ZPP, ko predpisuje, da mora za ugoditveno zamudno sodbo izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da je treba izdati zavrnilno sodbo, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, kot to določa 3. odstavek 318. člena ZPP. Navedeno pomeni, da mora sodišče meritorno odločati o tožbenem zahtevku, mu ugoditi, ali ga zavrniti. Zavrnilna sodba se izda, v primeru, ko iz opisa življenjskega primera, oziroma iz konkretnega dejanskega stanu ne bo izhajala zahtevana pravna posledica, temveč neka druga ali (vsaj zaenkrat še) nobena pravna posledica ali pa nepravna posledica zoper toženo stranko. Obe obliki zamudnih sodb (ugoditvena in zavrnilna) se sicer izdajata na podlagi enakih predpostavk, v enaki procesni situaciji, ter v postopku brez glavne obravnave, kar ju procesno izenačuje. Tisto, zaradi česar sta različni, ni procesno pravne, temveč materialno pravne narave. Poudariti je, da ni izključena možnost izdaje tudi delne zamudne sodbe, če so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe le glede enega ali več zahtevkov - II Ips 493/2003.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 1865/2003
• VDS sklep Pdp 643/2008
• VDS sklep Pdp 1104/2001