VDS sodba X Pdp 448/2007

Jedro

Prevzete mednarodne obveznosti so različne in pravice do stavke ni mogoče omejiti s prav vsako od njih, ampak je treba dolžnost izpolnjevanja mednarodnih obveznosti presojati z vidika javne koristi. Vsebinski temelj javne koristi (nacionalnega interesa) je v dolžnosti države do posameznikov. Izhajajoč iz te opredelitve morajo subjekti, ki so nosilci mednarodnih obveznosti, le te izpolnjevati tako, da države ne ovirajo pri njenih dolžnostih do državljanov in do mednarodne skupnosti. Z odklonitvijo opravljanja preizkusa znanja iz poznavanja prometnih in signalnih predpisov druge države javna korist ni bila prizadeta, saj je mednarodni promet ob drugačni organizaciji dela med stavko nemoteno potekal, zato je bila stavka zakonita.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Zavrne se predlog za ugotovitev, da je stavka, ki jo je napovedal udeleženec dne 13.1.2006 in izvedel na Postaji Jesenice v dneh od 24.1.2006 do 26.1.2006 nezakonita.

Predlagatelj je dolžan povrniti udeležencu stroške postopka v znesku 1.758,88 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Predlagatelj krije sam svoje stroške postopka."

Predlagatelj je dolžan povrniti udeležencu stroške pritožbenega postopka v znesku 489,98 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila stavka, napovedana dne 13.1.2006 in izvedena od dne 24.1.2006 do 26.1.2006 na Postaji Jesenice, nezakonita. Kar je predlagatelj zahteval več ali drugače, je zavrnilo. Udeležencu je naložilo, da predlagatelju povrne stroške postopka v znesku 1.718,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje udeleženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da je stavkovna zahteva glede izplačila dodatka iz 14. alineje priloge 5 h KPDŽP utemeljena, zavzelo stališče, da je stavka nezakonita glede na 7. člen Zakona o stavki v povezavi s 5. členom istega zakona. Ob tem je celo ugotovilo, da je v času stavke v dneh od 24.1.2006 do 26.1.2006 promet tekel nemoteno in brez zastojev, nato pa zaključilo, da je udeleženec z načinom stavke preprečil zagotovitev nemotenega izvajanja mednarodnih obveznosti. Tako stališče je nesprejemljivo. Stavka je bila napovedana v dneh, ko naj bi se opravljali periodični preizkusi znanja. Stavkovni odbor je podal stavkovne zahteve, med katerimi je bila tudi plačilo dodatka tistim delavcem, ki morajo poznati in uporabljati predpise sosednjih železnic. Delavci na Postaji Jesenice sodijo med te delavce. Predlagatelj bi lahko to obveznost izpolnil ali udeležencu zagotovil, da jo bo izpolnil, namesto tega pa se je skliceval na nepodpisano Navodilo, s katerim bi se izplačevanje dodatka posebej uredilo. Gre za dodatek, ki je namenjem za posebne pogoje dela in je dogovorjen s posebno pogodbo. Predlagatelj bi ga moral izplačati vsaj tistim, ki so bili do njega upravičeni na podlagi določb kolektivne pogodbe. Med njimi so vsekakor vlakovni odpravniki. Iz izpovedi P. P. izhaja, da vlakovni odpravniki niso imeli potrebnega usposabljanja za izpit, kljub temu pa je sodišče ugotovilo, da je udeleženec ogrozil varnost prometa in izpolnjevanje mednarodnih obveznosti. V resnici je krivec predlagatelj sam. V skladu s Kolektivno pogodbo dejavnosti železniškega prometa (KPDŽP, Ur. l. RS, št. 69/94 - 79/2005) imajo sindikati, predlagatelj in pristojno ministrstvo sklenjen dogovor o opravljanju železniškega prometa med stavko, v letu 2005 pa je Vlada RS sprejela sklep o opravljanju železniškega prometa med stavko. Vseh teh dogovorov se je udeleženec držal. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugotovitev, da je bila stavka zakonita.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila stavka, ki jo je udeleženec izvedel v dneh od 24.1.2006 do 26.1.2006 nezakonita. Stavkovne zahteve so sicer bile v skladu z določbo 1. člena Zakona o stavki (ZStk, Ur. l. SFRJ, št. 23/91), vendar pa ne tudi v skladu z zahtevo iz 2. točke prvega odstavka 7. člena KPDŽP, ki določa, da se stavka v organizacijah in pri delodajalcih, ki opravljajo dejavnost ali dela posebnega družbenega pomena lahko uveljavi le, če se zagotovi izpolnjevanje mednarodnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je opravljanje izpita (poznavanje predpisov avstrijskih železnic) štelo za mednarodno obveznost, ki zaradi stavke (stavkajoči izpita niso hoteli opravljati) ni bila izpolnjena.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je uveljavljanje pravice vlakovnih odpravnikov za izplačilo dodatka, ki jim pripada po 14. alineji priloge 5 h KPDŽP uveljavljanje "ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela" (prvi odstavek 1. člena ZStk). Ta dodatek po citirani določbi pripada delavcem za delo na mejnih postajah in progah sosednjih železnic, v zvezi s katerim se zahteva poznavanje in uporaba predpisov sosednjih železnic. Taki delavci so vlakovni odpravniki, ki opravljajo delo na mejni železniški postaji (Jesenice) in morajo za opravljanje dela pridobiti licenco v skladu s sporazumom (in aneksom k sporazumu), ki ga je tožena stranka sklenila z avstrijsko železniško družbo XY. Vprašanje pa je, ali so s tem, da so stavko izvedli tako, da izpita, ki je bil organiziran v dneh od 24.1.2006 do 26.1.2006 niso hoteli opravljati, kršili dolžnost izpolnjevanja mednarodne obveznosti.

Pravica do stavke je ustavna kategorija, pri čemer je to pravico mogoče omejiti le z zakonom. Ustavna pravica se lahko omeji le toliko, kolikor je nujno potrebno. Ustava RS v drugem odstavku 77. člena omejitev pravice do stavke veže na javno korist, upoštevajoč vrsto in naravo dejavnosti. Prevzete mednarodne obveznosti so različne in po prepričanju pritožbenega sodišča pravice do stavke ni mogoče omejiti s prav vsako od njih, ampak je glede na citirano ustavno določbo tudi dolžnost izpolnjevanja mednarodnih obveznosti treba presojati z vidika javne koristi. Vsebinski temelj javne koristi (nacionalnega interesa) je v dolžnosti države do posameznikov. Izhajajoč iz te opredelitve morajo subjekti, ki so nosilci mednarodnih obveznosti, le te izpolnjevati tako, da države ne ovirajo pri njenih dolžnostih do državljanov in do mednarodne skupnosti. Predlagatelj je s sporazumom z XY prevzel obveznost poučevanja svojega osebja, ki opravlja železniški promet, o razlikah v prometnih in signalnih predpisih obeh železnic. Tako poučevanje je predlagatelj organiziral v času od 24. do 26. januarja 2006, udeleženec pa je stavko izvedel tako, da so se vlakovni odpravniki preizkusa znanja sicer udeležili, vendar pa na vprašanja niso odgovarjali. Po oceni pritožbenega sodišča z odklonitvijo opravljanja preizkusa znanja iz poznavanja prometnih in signalnih predpisov javna korist ni bila prizadeta. Mednarodni promet je ob drugačni organizaciji dela nemoteno potekal. S tem, da vlakovni odpravniki izpita niso opravljali (opravili so ga nato v marcu 2006), niso ogrozili in prizadeli nobene pravice drugega in tudi niso povzročili nepopravljive (moralne ali materialne) škode, ampak so v bistvu povzročili le organizacijski zaplet pri delodajalcu, kar pa je pravzaprav tudi bil namen stavke. Poenostavljeno rečeno je stavka učinkovita le, če delodajalcu povzroči določene nevšečnosti, upoštevaje seveda načelo sorazmernosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predlagatelj v času stavke delovni proces (železniški promet) organiziral tako, da je potekal nemoteno in v skladu s predpisi o varnosti železniškega prometa, preizkus znanja pa je bil v dogovoru med predlagateljem in XY prestavljen na marec 2006.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo, konkretno 7. člen ZStk, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je predlog za ugotovitev nezakonitosti stavke zavrnilo. Posledično je bilo treba spremeniti tudi izrek o stroških postopka. Predlagatelj s predlogom ni uspel, zato je udeležencu na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan povrniti stroške, ki so bili za pravdo potrebni: 700 točk za odgovor na predlog, za pristop na tri naroke po 525 točk in za trajanje 600 točk, skupaj 2.875 točk oziroma 1.319,62 EUR, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV pa 1.609,94 EUR. Stroški priče R.D. znašajo 74,86 EUR, stroški priče I.Š. pa 74,08 EUR. Odvetniški stroški so odmerjeni v skladu s tar. št. 16 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) in sicer po tar. št. 7/3 in 7/4. Pritožbeno sodišče ocenjuje zadevo za srednje težavno, zato je za odgovor na predlog priznalo 700 točk (tar. št. 7/3), medtem ko je za pristope na naroke priznalo 75% od te postavke (tar. št. 7/4). Stroške prič je priznalo tako, kot so bili priglašeni. Priči sta po zaslišanju priglasili stroške - prva za 260 km po 69,00 SIT za km, druga pa v višini 74,08 EUR. Obema jih je sodišče prve stopnje priznalo.

Udeleženec je s pritožbo uspel, zato mu je predlagatelj dolžan povrniti stroške pritožbe v višini 875 točk oziroma 401,62 EUR, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV pa 489,98 EUR.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 379/99
• VDS sodba Pdp 1243/99
• VDS sodba in sklep Pdp 1615/97