VDS sklep Pdp 1570/2006

Jedro

Sklepa tožene stranke delavcu, da je dolžan vrniti štipendijo sta po svoji naravi le poziv tožniku štipendistu za vrnitev štipendije zaradi zatrjevane neizpolnitve pogodbenih obveznosti po pogodbi o štipendiranju in ne predstavljata izvršilnega naslova. Tožena stranka bo za izterjavo dolgovanega zneska morala vložiti posebno tožbo in na ta način pridobiti izvršilni naslov. Zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke je po svoji naravi ugotovitveni zahtevek, saj gre za ugotovitev nezakonitosti navedenih sklepov, vložitev ugotovitvene tožbe pa je dopustna pod pogoji, ki so določeni v zakonu. Ker posebni predpisi ne dajejo štipendistu sodnega varstva v zvezi z odločitvami štipenditorja o vrnitvi štipendije zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti in ker pravna korist tožnika v obravnavani zadevi ni izkazana, je bila tožba pravilno zavržena. S tožbenim zahtevkom, s katerim tožnik zahteva ugotovitev oz. priznanje zaposlitve pri Evropskem parlamentu kot zaposlitve pri državnem organu RS v smislu štipendijskega razmerja med tožnikom in toženo stranko, tožnik zahteva ugotovitev dejstev, kar pa sploh ne more biti predmet ugotovitvene tožbe.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval:

– razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 29.11.2004 ter 13.4.2005, s katerim mu je bilo naloženo povračilo kadrovske štipendije, prejete v obdobju od 1.10.2000 do 31.3.2003 v višini 2.793.363,00 SIT;

– priznanje zaposlitve pri Evropskem parlamentu kot zaposlitve pri državnem organu ter

– povrnitev stroškov postopka.

Sklenilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, tako da bo višje sodišče o zadevi samo odločilo in ugodilo tožbi (pravilno: tožbenemu zahtevku), oz. podrejeno, da zadevo vrne v ponovno vsebinsko odločanje sodišču prve stopnje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev. V obsežnih pritožbenih navedbah poudarja, da iz 5. člena ZDSS-1 izhaja pristojnost delovnega sodišča za spore na podlagi kadrovske štipendije. Ker se sklepa nanašata na medsebojno ureditev razmerij, ki izhajajo iz štipendijskega razmerja, in vsekakor imata posledice za tožnika, poleg tega pa sta oba sklepa dajala videz izvršilnega naslova, je zavrženje tožbe nepravilno. Zlasti ker sklep z dne 13.4.2005, ki ga je podpisal minister za javno upravo dr. V., izrecno napotuje na vložitev tožbe pri delovnem in socialnem sodišču. Takšen pravni pouk je predviden tudi v pravnem predpisu, to je v Pravilniku o štipendiranju. Zato ni mogoče zaključiti, da tožnik ne bi izkazal pravnega interesa za vložitev tožbe ali da bi bila tožba vložena prezgodaj. Prvostopenjsko sodišče ni ustrezno izpeljalo postopka v zvezi s presojo dopustnosti tožbe, ki se preizkusi takoj po njenem prejemu, še preden se tožba vroči nasprotni stranki. Nedopustno je, da je sodišče tako pozno ugotovilo nedopustnost tožbe glede na dejstvo, da je spor povezan s stroški, izgubljenim časom, ker tožnik dela v tujini, in nejasnim položajem zaradi nerešene pravne zadeve. Takšno ravnanje ni v skladu z določbami Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (25. in 36. člen ZDSS-1) ter Zakona o pravdnem postopku (108., 272., 275. člen ZPP). V zvezi z navedenim se zastavlja vprašanje sojenja razumnem roku in ravnanja v skladu z načelom pospešitve postopka v delovnih in socialnih sporih. Tožnik oz. njegov pooblaščenec nikoli nista bila pozvana, da se izjasnita o morebitni nedopustnosti, takšnega postopanja ni mogoče pojmovati kot pošten postopek v smislu 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ob tem pa je potrebno upoštevati specifičen položaj, v katerem se nahaja RS, saj je bilo v primeru Lukenda v Sloveniji ugotovljeno, da se v RS sistemsko krši pravica do sojenja v razumnem roku. Pravno nevzdržno je, da tožena stranka najprej napoti tožnika na vložitev tožbe, nato pa svojo morebitno napako zlorablja v prid svojim argumentom. Sodišče ni upoštevalo narave tožbenega zahtevka. Ne drži, da bi šlo v tožbi za ugotovitveni zahtevek brez dajatvenega zahtevka. Tožnik je zahteval ugotovitev zaposlitve pri Evropskem parlamentu kot zaposlitve pri državnem organu, pri čemer ima nedvomno pravno korist od te ugotovitve, poleg tega pa je uveljavljal tudi dajatveni zahtevek razveljavitve sklepov tožene stranke. Zaradi problemov delovanja pravne države v RS tožnik plačuje dolg, ki ga ne priznava, s pridržkom, da bo plačano zahteval nazaj, ker štipendijo vrača le zato da bi se izognil veliki škodi, ki mu grozi zaradi dolgotrajnosti postopkov pred sodišči v RS. Tožnik še poudarja, da gre za zadevo, ki vključuje evropsko pravo v smislu tolmačenja razdelitve pristojnosti med ES in RS, to je za neposredno uporabo Pogodbe EU in Pogodbe ES. V primeru potrditve prvostopenjskega sklepa o zavrženju tožbe se zastavlja vprašanje potrebe obligatornega posredovanja predhodnega vprašanja Sodišču ES zaradi razjasnitve vprašanja, ali lahko sodišče odkloni uporabo evropskega prava na podlagi nacionalne prakse. Nedopustitev tožbe lahko pomeni tudi odrekanje ustavno zagotovljenega pravnega sredstva. Tožnik se sprašuje, ali bi dr. V., minister za javno upravo in priznan pravni strokovnjak, podpisal sklep, opremljen s pravnim poukom, za katerega bi menil, da je zgolj deklaracija. Popolnoma nedopustno je, da dve veji oblasti razlagata določbe popolnoma različno, diametralno nasprotno v škodo posameznika, ki se mu odreka sodno varstvo. Sklep sodišča izrecno nasprotuje stališču pristojnih služb Vlade RS za kadrovske zadeve in ministra dr. V., takšno stanje pa nikakor ne spominja na urejeno pravno državo, ki ščiti tožnikove pravice kot pravice posameznika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da izpodbijana sklepa ne predstavljata sklepov delodajalca, s katerima bi bilo odločeno o pravici in obveznosti delavca s kakršnimikoli posledicami zanj. Bistveno je, da sta sklepa tožene stranke po svoji naravi le poziv tožniku za vrnitev štipendije zaradi zatrjevane neizpolnitve pogodbenih obveznosti po pogodbi o štipendiranju in ne predstavljata izvršilnega naslova, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bo tožena stranka za izterjavo dolgovanega zneska morala vložiti posebno tožbo in na ta način pridobiti izvršilni naslov. Zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke je po svoji naravi ugotovitveni zahtevek, saj gre v bistvu za ugotovitev nezakonitosti navedenih sklepov. Vložitev ugotovitvene tožbe je dopustna pod pogoji, ki so določeni v zakonu. V 2. odstavku 181. člena ZPP je določeno, da se takšna tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, oz. če ima tožeča stranka pravno korist od vložitve take tožbe. Posebni predpisi ne dajejo štipendistu sodnega varstva v zvezi z odločitvami štipenditorja o vrnitvi štipendije zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Ker tudi po presoji pritožbenega sodišča pravna korist tožnika v obravnavani zadevi ni izkazana, je stališče prvostopenjskega sodišča pravilno. Glede 1. točke primarnega tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva ugotovitev oz. priznanje zaposlitve pri Evropskem parlamentu kot zaposlitve pri državnem organu RS v smislu štipendijskega razmerja med tožnikom in toženo stranko, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da s takšnim tožbenim zahtevkom tožnik zahteva ugotovitev dejstev, kar pa sploh ne more biti predmet ugotovitvene tožbe, s katero se lahko zahteva le ugotovitev obstoja oz. neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pristnosti oz. nepristnosti kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, oz. se lahko vloži, če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Ugotovitev, da bi se morala zaposlitev v Evropskem parlamentu šteti kot zaposlitev pri državnem organu RS, bi lahko tožnik uveljavljal v morebitnem sporu, v katerem bi bil s strani štipenditorja tožen za vračilo štipendije, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je o dopustnosti tožbe v pravdi potrebno odločiti že v prvi fazi postopka, to je v okviru predhodnega preizkusa tožbe, vendar dejstvo, da je sodišče prve stopnje o zavrženju tožbe odločilo šele v kasnejši fazi postopka, na prvem naroku za glavno obravnavo, ne predstavlja nobene bistvene kršitve določb postopka, kot zmotno meni pritožba. Zlasti pa ne gre za takšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe oz. sklepa (1. odstavek 339. člena ZPP). Ostale obsežne pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odstavka 360. člena ZPP do njih posebej ne opredeljuje. Za pravilno odločitev v obravnavanem primeru zagotovo niso relevantna opozorila na primer Lukenda, problem poštenega postopka in sojenja v razumnem roku, trditve o neupoštevanju evropskega prava in izpostavljanje obveznosti sodišč v zvezi z vložitvijo zahteve za odločitev o predhodnih vprašanjih pri Sodišču Evropske skupnosti, stališča o nedelovanju pravne države in kršitvi pravice do sodnega varstva....

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Ker v predmetnem sporu revizija ni že po zakonu dovoljena (384. in 367. člen ZPP, 31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1), je bilo potrebno v skladu z 32. členom ZDSS-1 odločiti, ali se revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča dopusti ali ne. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Ker v konkretnem primeru ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 1684/2004
• VSK sklep I Cpg 103/2006
• VSL sklep Cpg 865/95