VDS sodba Pdp 1281/2006

Jedro

Sodna poravnava ne pomeni sporazumne prekinitve delovnega razmerja in ni mogoče šteti, da je tožniku prenehalo delovno razmerje po njegovi volji ali krivdi. Zato niso podani pogoji, pod katerimi bi bil dolžan spoštovati konkurenčno klavzulo, zaradi česar tudi tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule ni utemeljen.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati pogodbeno kazen v višini 6.058.906,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2004 do dneva plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 156.175,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2006 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, posledično napačne uporabe materialnega prava ter postopkovnih kršitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma jo ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava spremeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo po volji ali krivdi, temveč sporazumno, zato se niso stekli pogoji za uveljavljanje konkurenčne klavzule. Navaja, da sta tožeča in tožena stranka spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja zaključili s sklenitvijo sodne poravnave. Sklep o prenehanju delovnega razmerja je razen zaključka delovnega razmerja ostal v veljavi. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da pomeni poravnava sporazumno prekinitev delovnega razmerja, saj je poravnava potrdila del sklepa o prenehanju, ki je temeljil na izjavi tožene stranke z dne 8.11.2000. Za toženo stranko ni bil sporen način prenehanja delovnega razmerja, sklep je s sodno poravnavo postal pravnomočen, zato je nepravilna ocena sodišča prve stopnje, da sodna poravnava predstavlja sporazumen način odpovedi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da sta stranki dosegli dogovor o vseh elementih prenehanja delovnega razmerja in če bi tožeča stranka imela namen uveljavljati odškodnino zaradi zatrjevane konkurenčne klavzule, bi to morala storiti že s sodno poravnavo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

20. člen kolektivne pogodbe tožeče stranke določa, da se s pogodbo o zaposlitvi delavec in družba obvežeta, da delavec, ki pri svojem delu pridobiva posebna znanja, uporablja podatke in dokumente, ki so poslovna tajnost, pridobiva posebna poslovna znanja in poslovne zveze, ne sme v času trajanja delovnega razmerja za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v delovno področje zavarovalstva. Ravno tako delavec, ki mu delovno razmerje preneha po njegovi volji ali krivdi največ dve leti od prenehanja delovnega razmerja ne sme opravljati te dejavnosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje po njegovi volji ali krivdi, zato niso podani pogoji za plačilo pavšalne odškodnine. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da poravnava pomeni sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Tožena stranka je vodila spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. S sodno poravnavo sklenjeno dne 14.5.2003 sta se tožeča in tožena stranka sporazumeli, da toženi stranki traja delovno razmerje do 31.8.2001 z vsemi pravicami do navedenega datuma. Napačno je razlogovanje tožeče stranke, da v tej zadevi ni bil sporen način prenehanja delovnega razmerja, temveč le datum prenehanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo po njegovi volji ali krivdi, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da med obveznostmi tožeče in tožene stranke ni bilo sorazmerja. Po pogodbi o zaposlitvi z dne 23.12.1999 se je tožena stranka zavezala plačati tožeči stranki pogodbeno kazen v znesku tolarske protivrednosti zneska 50.000 DEM, delavcu - toženi stranki pa pripada odškodnina v višini skupno dosežene provizije v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem veljavnosti pogodbe. Taka razlika med obveznostmi obeh strank ni v skladu z določbo 12. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji), ki določa, da morajo udeleženci pri sklepanju obligacijskih razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo in ker odgovor ni doprinesel k razjasnitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 1664/99
• VSM sklep I Cp 193/2009
• VSK sklep I Cp 1145/2003