VDS sodba Pdp 1331/2006

Jedro

Vlada je na podlagi zakonskega pooblastila izdala Uredbo o disciplinskem postopku v organih državne uprave, pravosodnih organih in upravah lokalnih skupnosti, v kateri je bilo določeno, da zastaralni roki ne tečejo v času opravičene odsotnosti javnega uslužbenca z dela. Ker je bilo s tem poseženo v zakonsko materijo, navedene določbe ni mogoče uporabiti in ni mogoče na takšen način podaljševati zastaralnih rokov za uvedbo oziroma vodenje disciplinskega postopka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepov tožene stranke, po katerih je bil tožniku zaradi težje disciplinske kršitve obveznosti iz delovnega razmerja izrečen disciplinski ukrep odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na reintegracijo in restitucijo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, ali pa sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da tožena stranka ne sprejema odločitve sodišča prve stopnje, da je vodenje disciplinskega postopka zoper tožečo stranko zastaralo. V zvezi s to odločitvijo je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. V obrazložitvi niso navedeni razlogi glede odločilnih dejstev oziroma je glede teh dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samim listinami. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo določbe 2. odstavka 5. člena Uredbe o disciplinskem postopku v organih državne uprave, pravosodnih organih in upravah lokalnih skupnosti. Po tej določbi zastaralni roki ne tečejo v času, ko disciplinskega postopka ni mogoče uvesti oziroma voditi. Eden izmed razlogov, zaradi katerega zastaralni rok ne teče, je opravičena odsotnost javnega uslužbenca z delovnega mesta. V obravnavanem primeru je iz podatkov disciplinskega spisa razvidno, da je bil tožnik opravičeno odsoten najmanj 100 dni. To pomeni, da disciplinskega postopka ni bilo mogoče uvesti, oziroma ga voditi vsaj 100 dni. Z upoštevanjem tega dejstva bi nastopilo zastaranje vodenja disciplinskega postopka zoper tožnika 15.5.2005, oziroma 18.5.2005. Ker je drugostopni disciplinski organ o pritožbi tožnika zoper sklep o disciplinski odgovornosti odločil 13.5.2005, zastaranje vodenja disciplinskega postopka ni nastopilo. Drugačno stališče prvostopnega sodišča je nepravilno, saj ne upošteva določb navedene uredbe. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno priznalo tožeči stranki 400 točk za pristop na poravnalni narok 14.6.2006, ki je bil takoj zaključen, poravnava ni bila sklenjena, prvi narok za glavno obravnavo pa je bil preložen. Nagrada po tarifi 15/1 in 3 Odvetniške tarife pripada le za prvi narok, na katerem se je obravnavala glavna stvar, oziroma se je sprejel dokazni sklep. To je bilo storjeno na naroku 6.9.2006, medtem ko za ostale naroke pripada le 50 % nagrada. Sodišče je prav tako neutemeljeno priznalo 400 točk za prvo pripravljalno vlogo. Po tarifi 15/2 je namreč za obrazložene vloge med postopkom določena 75 % nagrada.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS št. 36/2004 - ZPP) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in vsa odločilna dejstva, pravilno je uporabilo materialno pravo, razen deloma v zvezi z odmero stroškov postopka, kar pa ni vplivalo na pravilno ugotovljeno višino obveznosti tožene stranke iz tega naslova. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti tudi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na tožbeni zahtevek, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa dodaja:

Po določbi 6. odstavka 128. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS št. 56/2002, s spremembami in dopolnitvami - ZJU) zastara vodenje disciplinskega postopka v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka (2. odstavek 128. člena ZJU), v vsakem primeru pa v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev. Zastaranje ne teče v času, ko disciplinskega postopka ni mogoče uvesti oziroma voditi (5. odstavek 128. člena ZJU).

V 4. odstavku 130. člena ZJU je določba, po kateri vlada Republika Slovenija lahko z uredbo enotno uredi disciplinski postopek za organe državne uprave, pravosodne organe in uprave lokalnih skupnosti. Vlada Republike Slovenije je na podlagi tega pooblastila izdala Uredbo o disciplinskem postopku v organih državne uprave, pravosodnih organih in upravah lokalnih skupnosti (Ur. l. RS št. 58/2003, v nadaljevanju: Uredba). Z zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS št. 113/2005 - ZJU-B) so bile z datumom 31.12.2005 črtane vse določbe XVII. poglavja ZJU, ki se nanaša na disciplinsko odgovornost javnih uslužbencev. V spornem obdobju so torej določbe tega poglavja ZJU še veljale.

Po 1. odstavku 5. člena Uredbe se lahko disciplinski postopek uvede in vodi znotraj zastaralnih rokov, določenih z zakonom. V 2. odstavku 5. členu Uredbe pa je navedeno, da zastaralni roki ne tečejo zlasti v času opravičenih odsotnosti javnega uslužbenca z delovnega mesta, razen v primeru začasne odstranitve od opravljanja dela in v primerih, kadar obstaja materialni dokaz, da javni uslužbenec s svojim ravnanjem ovira uvedbo, oziroma vodenje disciplinskega postopka. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje ravno na vsebino navedene določbe in v zvezi s tem uveljavlja, da je bil tožnik po uvedbi disciplinskega postopka opravičeno odsoten 100 dni in se je torej za teh 100 dni "podaljšal" tudi čas, znotraj katerega je tožena stranka lahko vodila disciplinski postopek, saj zastaralni rok še ni potekel.

Sodišče prve stopnje določbe 2. odstavka 5. člena Uredbe ni uporabilo. Svoje odločitve v obrazložitvi sicer ni posebej opredelilo, ampak se je pravilno oprlo na že zgoraj citirane določbe ZJU, ki se nanašajo na zastaranje uvedbe in vodenja disciplinskega postopka. Določbe 2. odstavka 5. člena Uredbe namreč tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče uporabiti. Gre za podzakonski akt, ki z vsebino 2. odstavka 5. člena posega v področje, ki ga ureja zakon. V ZJU v poglavju o disciplinski odgovornosti sicer ni določb, ki bi natančneje opredeljevale vsebino 5. odstavka 128. člena, kar pa seveda še ne pomeni, da je možno vprašanje, kdaj disciplinskega postopka ni mogoče uvesti oziroma voditi, urediti na podlagi pooblastila v 4. odstavku 130. člena ZJU z Uredbo. Zaradi tega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri svoji odločitvi in presoji, ali je zastaralo vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika, uporabilo določbe ZJU, v smislu 128. člena Ustave Republike Slovenije in 1. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl.). Iz istega razloga je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo tožene stranke v tem delu zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožba tožene stranke, ki se nanaša na sklep o odmeri stroškov postopka sicer utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov odmeriti nagrado po tar. št. 15/1 in 15/3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 67/2003 - OT) le za prvi narok, na katerem se je obravnavala glavna stvar, oziroma se je sprejel dokazni sklep, kar se je v obravnavanem primeru zgodilo na naroku 6.9.2006. Za ostale naroke pripada tožeči stranki le 50 % nagrada, torej tudi za pripravljalni narok, medtem ko bi bilo pravilno za prvo pripravljalno vlogo, v skladu s tar. št. 15/2 OT odmeriti nagrado v višini 75 % nagrade iz tar. št. 15/1 OT. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je znesek stroškov postopka, ki ga je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo toženi stranki (222.120,00 SIT) celo nižji, kot bi bil ob pravilnem upoštevanju določb OT, kot jih uveljavlja tudi pritožba. Zaradi tega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno tudi v tem delu in v skladu s 353. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na odmero stroškov postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 60/2006
• VDS sodba Pdp 847/2003
• VDS sodba Pdp 1094/98